Kasperkopf 2129m

Prvoten cilj je bila Gumma. Kopiranje Darjine objave izpred tedna. Večer prej pa mi je na pamet prišel lanski zadetek v polno. Tudi Marko je bil podobnega mnenja, in GPT car je sam zavil proti Innerkremsu. Zanimivo, da že nekaj dni pogrešam turne palice, zelene Elanove. Ni mi jasno, kako lahko poleti izgubiš zimske palice. Če so pri komu, dobrodošli. Ko parkiramo pri tabli za Gasserhutte, pa hitro ugotovim, da moja raztresenost ni nič kaj posebnega. Marko najprej, še popolnoma miren, sporoči, da je pozabil kapo. Nekaj sekund kasneje, da tudi rokavice. Vse hitro rešimo. Tudi žolna danes ni ključnega pomena. Ko pa spozna, da ima namesto turnih smuč alpske smuče, pa nastane resen problem.

Do planine Schulteralm gre peš z nama. Tam pa se dogovorimo, da poskuša priti še višje, midva pa greva po svoje. Pri koči odvijeva levo in se v popolni samoti vzpenjava skozi dolino desno od Kasperkopfa. Najprej obiščeva ta kopasti vrh, zadnji metri so skoraj kopni. Veter je naredil svoje. Opazujeva okoliške vrhove in začudena ugotavljava, da nekaj življenj ne bo dovolj za obisk vsega, kar si želiva.

Za spust izbereva čistino, ki sva si jo izbrala že na poti navzgor. Malce se sicer loviva, hitro pa se že razlegajo kriki veselja. Spodaj pri potoku si nadeneva pse in počasi kreneva proti Dorendorfu. Prvi vzpon je najtežji, saj je treba vleči smučino. Sam sem poleti treniral manj, Miha pa več, zato mu hitro odstopim hvaležno opravilo. Za spust si izbereva najstrmejše pobočje. Kakšna smuka. Nedotaknjen pršič, vsak zavoj je mehak, nobenega truda ni potrebno vložiti. Neprecenljivo. Spodaj zopet na pse in še enkrat gor. Sedaj sva hitreje na vrhu, saj je očitno nekdo že potegnil smučino. Še enkrat navzdol, pa zopet navzgor. 

Vmes naju s sosednjega vrha opazi Marko, kateremu se pridruživa. Skupaj se spustimo do planine in potem po cesti do avta. Za prvič kar dolga tura, vendar polna presežkov.