Veliki vrh

Veliki vrh je nam Kranjčanom najbližji dvatisočak. Če to slučajno ne drži, pa je sigurno med tremi najbližjimi. In v varnih razmerah nudi odličen izkoristek, kar v matematičnem žargonu pomeni, da za količino hojo v zameno dobiš največ smuke. Kljub temu pa sem bil v moji, v narekovajih, karieri na njem šele dvakrat. Razlog temu je dostop. Cesta do izhodišča je pač predolga, da bi šli pa iz Matizovca, pa ne pride v poštev. Mi, kot generacija Facebooka, se moramo pripeljati čim višje. Na srečo pa imamo v naši sredini Markota, ki mu gre služba tako na roke, da podpira njegove turnosmučarske težnje in mu v ta namen pripada tudi ustrezen avto. Ki nas pripelje streljaj od Kofc. Do tam gremo na smučeh, čeprav je ponekod potrebno biti kar trmast. Na Kofcah se začne strnjena snežna odeja, čeprav to ni ravno odeja, bolj rjuha. Mene vleče do Kofce gore in potem po grebenu na vrh, ostali bi šli bolj direktno na cilj. Na srečo se podredim večini. Le ena smučina je vidna in le-ta je vrhunsko speljana. Spodaj nas pelje precej naokoli, vendar z zelo rahlim naklonom. Nekajkrat že pomislimo, da nas bo zavedla, pa se na koncu izkaže, da jo je vlekel lokalni poznavalec. Dokaj hitro si nadenemo srenače, razen Hranilnik, ki je tokrat brez. Nekje na polovici ga poledenel del pripravi na peš hojo. A dokaj hitro ugotovi, da bo šlo bolje na smučeh. Zanimivo, da odkar ima otroka, nima več tako samozavestnega koraka. Dobrodošel v klub okorelih turnohodcev. Napovedana je bila rahla burja. Bilo je popolno brezvetrje. Na vrhu nismo predolgo posedali, saj se je našemu šoferju mudilo domov. Tako smo zamudili malenkost boljše razmere. A vseeno, tudi če je bil zgornji del trd, je bilo še vedno dobro. Spodaj pa prava pomladanska smuka. Putrček. Ne ravno Rama, bolj maslo. A v teh časih je potrebno pretiravati. Od koče do avta peš. In, kmalu se vidimo. 

 

STRAVA