Več sreče kot pameti

Skoraj tradicija je že, da vsako leto vsaj en vikend namenimo turni smuki. Voz sem do lani vlekel sam, ko sem zaradi preveč dela, beri ni se mi dalo več ubadati z neodgovornimi posamezniki, obupal. Vajeti je v svoje roke vzel Marko, ki spretneje pluje med čermi. Tudi letos smo imeli v ekipi enega, pravijo, da se na spletnih medijih ne smemo posluževati žaljivk, zato ga ne bom naslovil, ampak resnično upam, da se enkrat za vselej znebimo ljudi, ki jim je popolnoma vseeno za druge, očitno pa tudi nikoli niso ničesar organizirali, drugače bi spoštovali trud kolegov. 

Tokrat je Marko izbral okoli tri ure oddaljeno gostišče s petstoletno tradicijo, Matreier Tauernhaus. Višina nekje 1500 m, kar je v teh časih pomembno, saj do tam skoraj ni snega. Marko je kot običajno vse skupaj uredil, da smo se počutili kot profesionalci. Na mailu so nas čakala navodila, za vse je bilo poskrbljeno, na nas je bilo samo, da odsmučamo po najboljših močeh. 

Že v 14. stoletju je tod potekala trgovska pot preko prelaza Felber Tauern, od takrat tu koča. Ki pa ni planinska koča, zato planinska izkaznica lahko počaka doma. Postrežba je kot v hotelu, na voljo so tudi savne, temu primerna je tudi cena, je pa streljaj proč njihova depandansa, z bolj slovenskimi cenami. 

 

Ker smo si za prvi dan izbrali bolj lahkotno turo, smo startali šele pozno dopoldan. Sprva se pot vije po stari cesti, ki je nekoč vodila čez prelaz. Potem pa smo že videli smučino, po katerih smo šli proti desni, kjer je bil nad nami cilj Weiseneckscharte (2633m). Vreme je bilo močno oblačno, le v daljavi se je malce svetlikalo. Vendar se nismo obremenjevali, videlo se je dokaj dobro. Kmalu pa nas je zagrnila megla. Sicer še ne prav posebno gosta. Vseeno je nekdo omenil, da bi bilo bolje vrniti se. Toda, prva napaka, ker smo prišli od daleč, in ker je vrh lahek, in še posebej, ker je bila ob 15. uri napovedana razjasnitev, smo nadaljevali. Za nameček smo bili soglasni, druga napaka, da se nam nikamor ne mudi, da nam na vrhu ne bo potrebno čakati na sonce. Vseskozi smo uporabljali ure, z različnimi aplikacijami, kar nas je še bolj upočasnjevalo. Tretjo napako smo naredili, ko smo skrenili s sledi, ki smo jo do tedaj uporabljali, in sledili smučinam. Tako smo se nehote povzpeli na greben in drugo stran. Sedaj smo pa že bili v gosti megli. Resnično tako gosti, da težko verjameš, če ne vidiš, v bistvu ne vidiš. Začel je pihati tudi veter, ter padati sneg. In naenkrat smo zgubili smučine, ki smo jim sledili do takrat. Sled z ure je bila daleč stran. Videlo se ni nič, zato smo nadaljevali po občutku. Vseskozi smo vedeli, da je na drugi strani našega cilja jezero Dichtensee. In, po pogledu na naše ure, smo stali na njem. Sicer zamrznjenem, ampak vseeno ni bilo prijetno. Podvizali smo se dol, in potem okoli, ter nazaj proti grebenu.

Strmina je bila vedno večja, zato smo zaradi nevarnosti plazu hodili nekaj metrov eden za drugim. Pa vseeno ne predaleč, da se ne bi izgubili. Ko smo prišli na greben je padla enoglasna odločitev, da se vrnemo. Ura je bila že okoli 16. Čakanje na vsaj malce razjasnitve bi bilo nesmiselno. To se je kasneje izkazalo za pravilno izbiro, saj se ni zjasnilo do naslednjega dne, veter pa je bil vedno močnejši. Toda, kako sedaj nazaj, kam? Nazaj proti jezeru, od koder smo prišli, ni prišlo v poštev, saj nam je sledi že prekrilo, pa tudi od jezera bi se morali zopet dvigniti. Rekli smo, da se poskušamo pod grebenom spustiti do sledi, po kateri smo prišli navzgor. Smučanje je bilo nemogoče. Videlo se ni nič, pobočje je bilo enkrat obrnjeno dol, drugič gor. Kar nekaj padcev smo doživeli, največ Marko, ki nas je tudi vodil. Naredili smo zavoj in potem gledali na uro. In tako počasi naprej. Naporno, predvsem za glavo. Ko niti ne veš ali pelješ po bregu ali v bregu. In niti ne, ali gremo v skale. Nižje smo končno prišli do naše stare sledi, takrat se je vsaj malo odprlo nebo. Smuka je bila sedaj dobra, upam da tudi šola. Za naprej. V koči smo popadali v postelje.