Tekma na Jošt

Saturday , 25, August 2012 Comments Off on Tekma na Jošt

Spet je šlo za skrajno neumno moško stavo. Ker pač jaz hodim, bi to lahko pomenilo, da sem zgubil. Cilj 10 krat priti na Sv. Jošt, vzpetinico nad Kranjem. Pa še to ne od samega vznožja, ampak po najbolj oblegani Sodarjevi poti. Kljub temu pa bo dan dolg, zato se temeljito pripravim. Pa ne fizično, saj za to ni bilo časa, ampak psihično. Sploh pa dobro poskrbim za hrano in pijačo. V avtu, mimo katerega bom vsakič šel, pustim ogromno potrebnih stvari. Na sebi imam samo Lojzetov pas, na katerega obesim 4 manjše bidončke z vodo. Te potem napolnim vsakič, ko pridem dol. Za jesti imam s seboj grozdje, frutabele, kajzerico in pa en gel za nujne primere. Taktika je bila taka, da gor poskušam hoditi v istem tempu, zame kar hitrem, dokler bo šlo. Pa je šlo do konca, kar se vidi po tem, da razlika med najhitrejšim in najpočasnejšim časom ni bila minuta. Že takoj po prvih vzponih mi je padlo na pamet, da bi bila lahko to posrečena tekma, podobna, a ne tako težka, kot na Kališče. V bistvu se tekmi po težavnosti ne moreta primerjati, saj je tam 12 ur teka, tukaj pa bi šli najboljši, če je moj čas 7:37, recimo maksimalno 3:30 (moje mnenje). Bom pa res, če me bo drugo leto še držalo, naredil to tekmo, najprej za naše, potem bomo pa videli. Edino, a vseeno ne prehudo krizo sem imel na 4-em vzponu. Takrat sem si tudi privoščil kavo in coca colo. Pa pridem do koče in tam deklina, ki je vrsto let obiskovala lokal, kjer sem nekoč delal. In ker sem bil tam nekaj let šef kuhinje, je kar nekajkrat dobila zastonj kavo. Zato mi je na brzino šinilo, da mogoče jo pa tudi jaz tukaj dobim. Vendar, ker dobro poznam njenega sedanjega nadrejenega, to ni možno. Nič za to. Naročim kavo, coca colo in kozarec vode. Pa mi reče, da načeloma vode ne dajejo. Kaj pa je zdaj to? Načeloma? A dajete a ne dajete? Katastrofa. Take stvari me resnično razjezijo v vseh lokalih. Vode ne dajete, da se jo potem kupi. Ne me basat. Ko sem potem razmišljal, je sigurno popila vsaj 30 zastonj kav, sam pa sedaj ne bom dobil vode??? Ostanimo pri tem, saj sva se potem kar lepo pogovorila, pa ostanek coca cole mi je prihranila. Sem pa vseeno naslednji vzpon opravil na njen pogon. Pred startom sem imel najavljenih toliko prijateljev, ki bi z menoj šli kdaj gor, da sem mislil, da ne bom sam na niti enem vzponu. Realnost je bila, da sem bil na vseh sam. Tukaj sem bil zelo razočaran. Ampak, kaj češ, eni opravičeno niso mogli, kakemu se ni dalo po tej vročini. Mogoče pa sem tudi preveč pričakoval. Je pa mogoče tudi hitreje minilo, saj sem vseskozi čakal, da se bo kdo pojavil. Pa se je le Danaja, bivša kolegica, s katero sem opravil en spust v prijetnem kramljanju. Sem imel pa večino časa ipod. Na njem pa klasiko. Ampak najbolj me je zadel, ob nekaterih priložnostih neprebavljivi Nick Cave s svojo Into my legs. Težav nisem imel nič, nobenega žulja, bolečin. Vročina me tudi ni motila. Danes pa je vse bolj zakrnelo. Ampak vse normalno. Bo potrebno za take stvari večkrat malo pozabiti na vrt in iti na kak šport.

34.7km; 3130 vzpona; časi gor/dol (21:47/18:51; 21:59/20:45; 21:38/20:24; 22:26/28:34; 22:06/20:25; 22:04/23:30; 22:02/27:18; 22:34/26:10; 22:08/29:57; 22:09/20:30) 7:37:26 Skupen čas