8 dni 14 ur 45 minut???
Čas, ki ga je Klemen Triler potreboval za SPP. Kaj je SPP? Slovenska planinska pot. Od Maribora do Ankarana (glej spodaj). Odprta leta 1953. V dolžini dobrih 630km. S 33-35km vzpona. S 33-35 km spusta. Če bi pot prehodili v času, označenem v vodničkih, bi potrebovali 28 dni. Brez počitka. Klemen pa je v času 8dni 14 ur 45 minut še spal, jedel, pil,…, celil poškodbe. Predvsem pa hodil. In tekel. Fantastičen dosežek. Primerjave z drugimi dosežki ostalih slovenskih športnikov so možne. Vendar nerealne. Zato tudi svoje mnenje obdržim zase.
Lukazoja: Če sem prav zasledil, je bil nogomet tvoj prvi resen šport. Koliko časa si ga igral? Kje?Zakaj si sploh nehal?
Klemen: Ja nogomet je bil moj prvi resni šport, s katerim sem se ukvarjal 10 let. Večinoma sem igral za Naklo. Prenehal sem ker v članskih ekipah po mojem mnenju nisem dobil dovolj minutaže za igro, poleg tega pa sem se naveličal »igric«, ki so se dogajale izven igrišč. Kljub rednemu treniranju nogometa sem zraven obiskoval gore.
Lukazoja: Poškodbe kolena, operacije? Od kje, kdaj imaš težave s koleni? Znano je, da gore, sploh spusti niso ravno blagodejni za kolena? Imaš še kakšne probleme?
Klemen: Moje poškodbe in njihova zgodovina so pa poglavje zase, lahko bi napisal knjigo o tem. No pa vseeno, za seboj imam 15 operacij (komolec, rami, koleno in okvara hrbtenice). Po nasvetih ortopedov bi moral tekmovalen šport že pred leti opustiti. Kjer pa je neizmerna volja in želja do športa so rezultati le logična posledica.
Lukazoja: Kako si sploh prišel do gorskega teka? Si resno pristopil k tej zahtevni disciplini, ali ti je bil to bolj hobi?
Klemen: Ko sem se pri 21-ih letih odselil od doma v Besnico, sem velikokrat tekel na Jošta in tako sem si začel beležiti čase. V prvi fazi mi je bil to samo hobi. Prvi konkreten izziv mi je bil leta 1999, ko sem prvič pretekel tekmo 10 tržiških vrhov katere je bilo potrebno preteči v manj kot 24-ih urah. Takrat mi je to uspelo v 20-ih urah in pol. To je bil moj začetek tekmovanja v gorskem teku.
Lukazoja: Kako si potem pristal pri turnem smučanju? Se motim, da je to tvoja paradna disciplina, ostalo je samo dober trening za turno smuko? Imaš kakega trenerja? Treniraš sam? Delaš po programu ali odvisno od časa, razpoloženja?
Klemen: Že leta 2001 sem se prvič udeležil turno smučarskega rejlija na Jezerskem, ki je potekal v parih. Takrat sem pozimi treniral samo zato, da sem bil tudi v zimski sezoni v dobri kondiciji za letne tekme. Danes pa sta oba športa pri meni enako pomembna. Oba obožujem, zato tudi veliko tekmujem. Za gorski tek sem sam svoj trener, za turno smučanje pa mi je trener Iztok Cukjati, tako kot vsem reprezentantom v turnem smučanju. Večinoma treniram s prijatelji, hkrati pa sem tudi sam trener dveh mladih fantov (Mihelič, Božič). Vedno delamo po programu, velikokrat pa trening prilagodimo času, vremenu, razpoloženju…
Lukazoja: Ali imaš kakega sponzorja ali si plačuješ sam? Ker, že oprema je draga, da ne govorim o potnih stroških, masažah, pravilni prehrani. Koliko poudarka daješ na te obstranske stvari, ki so še kako pomembne za vrhunski športni dosežek?
Klemen: Rednega sponzorja nimam, ker jih je težko pridobiti, nimam energije, da bi jih iskal. Lahko pa povem, da sem imel sponzorja za SPP, ki mi je kril glavnino vseh stroškov, to je avstralsko podjetje Carbon Central Network. Vse obstranske stvari so izredno pomembne. To so: prehrana, spanje, počitek, raztezne vaje… Ko sestaviš kvaliteten trening in vse ostale obstranske stvari skupaj lahko šele upaš na vrhunske rezultate.
Lukazoja: Letno se udeležiš kar nekaj tekem v tujini. Prevoz, spanje, hrana. Ti vsaj to krije zveza, kdo drug, ali je vse na tebi?
Klemen: Včasih dobim kak evro od kakega sponzorja ali zveze, glavnino pa si moram plačati sam.
Lukazoja: Kakšni so tvoji cilji, želje pri turnem smučanju? Kje vidiš možnosti za napredek?
Klemen: Na svetovnem prvenstvu si želim uvrstitve med prvih 15 najboljših in na kakšni klasiki v turnem smučanju priti čim bližje vrhu. Možnosti za napredek vidim predvsem v tem če bi postal profesionalni športnik.
Lukazoja: Si na splošno zadovoljen s turno smučarsko sceno pri nas? Kaj bi lahko bilo bolje? Bi bili tudi vi boljši, če bi imeli več pomoči?
Klemen: Slovenska turno smučarska scena je porazna. Krovna organizacija bi nam lahko stala več ob strani. Vse to bi veliko pripomoglo k boljšim rezultatom, saj večina reprezentantov nima sponzorjev.
Lukazoja: Marsikdo ne ve kako poteka tekma v turnem smučanju, saj je ta šport relativno mlad, vsaj pri nas?
Klemen: Pri turnem smučanju poznamo več disciplin. Podobno kot pri alpskem smučanju. Poznamo tekme v vzponu (vertical), individualne tekme (več vzponov in spustov običajno izven smučišč), tekme v parih (več vzponov in spustov, te tekme so daljše in bolj zahtevne; tekmovalca morata celotno tekmo tekmovati skupaj in priti v cilj skupaj, zato je pomembno, da sta sotekmovalca enakovredna) in še tekme v šprintih (tekma je začrtana tako kot nekakšen poligon- točno je določen način tekmovanja na primer: določen odsek je vzpon, nato je točno določen prostor kjer je potrebno smuči sneti in jih dati na ruzak in nadaljevati pot peš, spet mesto kjer si nadenemo smuči in nadaljujemo s smučanjem navzdol.
Na vseh evropskih in svetovnih prvenstvih se tekmuje v vseh disciplinah.
Lukazoja: Lahko naklon težavnost vzpon, spusta primerjaš s kako traso pri nas?
Klemen: Tekma v verticalu je podobna kot bi se po Žagarjevem grabnu povzpel na Vogel. Tekma v parih pa je podobna kot, da se dva tekmovalca skupaj vzpneta iz Krme na Kredarico in odsmučata nazaj v dolino. Individualna tekma pa zgleda kot da bi se iz Ljubelja povzpel na Zelenico in potem naprej proti Begunjščici zadnji del vzpona pa nadaljujemo peš z derezami, potem bi sledil spust nazaj na Zelenico, še vzpon na Triangel in nazadnje spust do Ljubelja.
Lukazoja: Si tudi trener pri turnem smučanju. Koga? Jim samo pišeš treninge ali pa si ob svojih varovancih? Lahko ti mladci presežejo vas ”legende turnega smučanja” Kuharja, Šenka, Miklošo in tebe?
Klemen: Kadar Iztok ne piše treningov mlajše tekmovalce usmerjam jaz. Večinoma sem prisoten z njimi na treningih, včasih pa jim ga tudi napišem. Močno upam, da nas bo podmladek dohitel in prehitel.
Lukazoja: Obenem si trener Sandija Novaka, ki je pred leti nesrečno oslepel na fantovščini. Skupaj sedaj tečeta. Sandi je letos pritekel B olimpijsko normo v maratonu. Kakšne imata cilje?
Klemen: Sandija sem športno usmerjal in z njim tekel vse do norme v Hannovru letos maja, najine poti pa so se sedaj razšle.
Lukazoja: Kdaj si se odločil, da prehodiš (pretečeš) SPP? SI imel že takoj v mislih rekord, ali pa si jo želel samo obdelati v enem kosu?
Klemen: Definitvno sem se odločil leta 2009, da bom v prihodnosti poskusil preteči SPP. Takratno odločitev sem sprejel, ko sem dva dni spremljal Uroša Feldina na takratnem njegovem teku po SPP. Končna odločitev je padla letos februarja ko mi je sponzor potrdil podporo. Moj cilj je bil ,da mi jo uspe premagati v čim krajšem času. Projekta sva se z Urošem lotila zelo sistematično.
Lukazoja: Kako so potekali treningi za SPP? Koliko časa? Lahko opišeš en povprečen dan med tednom in enega med vikendom?
Klemen: Treninge sem za razliko od preteklih let prilagodil, da sem veliko več količinsko treniral. Večinoma sem treniral v gorah in na oglednih turah, nekaj pa tudi na kolesu. Treningi so potekali 6x na teden. Povprečno sem treniral 4X po dve uri, 2x pa od 4-10ur. En povprečen dan treninga med tednom: Mače-Kališče-Bašeljski vrh (1h vzpona in 1 spusta), med vikendom je bil daljši: Ljubelj-Zelenica-Stol-Golica-Dovje (6h)
Lukazoja: Si sam izbral prijatelje, ki so ti pomagali, te spremljali? Ker prav izbire v slovenskem prostoru nisi imel, če si želel, da so tako hitri kot ti?
Klemen: Glede na to, da osebno dobro poznam vse najboljše gorske tekače sem vse povabil osebno, da se mi pridružijo. Najboljše sem izbral seveda zato, da so mi lahko sledili vsaj nekaj ur.
Lukazoja: Pot si po delih prehodil že prej? Si že prej določil kako bodo potekale etape? Si kdaj pred začetkom podvomil, da ti ne bo uspelo?
Klemen: Pot sem res že vso prehodil pred samim startom tako, da sem vedel kaj me čaka. Etape je določil Uroš že meseca marca in sicer hitro in rezervno varianto. Po prvi varianti naj bi prišel v cilj osmi dan sredi dneva, v rezervni varianti pa osmi dan zvečer tako kot sem. Pred začetkom sem večkrat podvomil, da mi ne bo uspelo zaradi različnih dejavnikov.
Lukazoja: Hrana, pijača. Si imel določene časovnice, kdaj boš jedel, kaj, koliko ali si delal po občutku? Si hrano, pijačo nosil ali te je čakala na določenih mestih?
Klemen: Jedel in pil sem zelo veliko. Jedel sem po možnosti vsaki dve uri (sendviče, sadje, testenine, energijske ploščice, čokoladne rozine… pil pa sem večinoma izotonične napitke, občasno kako coca colo in beljakovinske napitke. Zavedal sem se, da moram hrano redno vnašati v telo zato sem jedel ob vsaki priliki. V nahrbtniku sem vedno imel kamelji meh z 1,5l tekočine, pil sem vsakih 15 minut, vedno pa sem imel pri sebi še kako ploščico ali rozine. S hrano me je oskrbovala spremljevalna ekipa na že vnaprej določenih mestih, nekaj pa sem je bil prisiljen kupiti po planinskih kočah.
Lukazoja: Oprema, ki si jo imel s seboj?
Klemen: palice, camelbag, vetrovka, kapa s šildom, sončna očala, obliži, knjižica spp za žige in blazinica za žige
Lukazoja: Kaj si počel od trenutka, ko si končal etapo, pa do drugega dne? Enkrat si si privoščil odhod domov. Ti je ustrezalo?
Klemen: Vedno sem se najprej preoblekel ,če je bila možnost stuširal, ob tem sem redno oskrboval žulje, potem pa sem jedel večerjo, poklical Uroša in se počasi odpravil v posteljo. Tretji večer sem prespal doma kjer sem imel masažo, vendar tudi domača postelja ni prinesla dobrega spanca.
Lukazoja: Kje, kdaj ti je bilo najtežje?
Klemen: Najtežje mi je bilo ko sva z Martinom Štendlerjem prečila nižje bohinjske gore(od Vogla do Petrovega brda), to se je dogajalo šesti dan popoldne. Sredi dneva se mi je začela trgati stegenska mišica, bolečina pa se je iz ure v uro močno stopnjevala, poleg tega pa naju je ujela še nevihta na Rodici, tako, da je bil prihod na Petrovo brdo izredno težaven.
Lukazoja: Vem, da si že prej veliko hodil po naših gorah. In da težko objektivno določiš zahtevnost tur. Pa vseeno, kateri deli so tehnično najzahtevnejši?
Klemen: Celotno prečenje Kamniških Alp od Robanovega kota do Češke koče in najvišje vrhove v Julijskih Alpah, kjer sem izbiral najkrajše in najzahtevnejše zavarovane plezalne poti (Triglav- plemenice, Prisojnik-zadnje Prisankovo okno, Jalovec-Huda Goličica).
Lukazoja: So te ljudje na poti spoznavali, ti kako pomagali? Oskrbniki koč?
Klemen Triler:Proti koncu me je vedno več ljudi vzpodbujalo, to pa zato, ker sem dovolil da se o meni piše v medijih, ko bom pretekel vsaj tri etape. Uroš je že pred začetkom transverzale obvestil vse skrbnike koč o mojem prihodu, skoraj povsod sem bil lepo sprejet razen na koči pri sedmerih jezerih.
Lukazoja: Kaj te je zmotilo na Sedmerih jezerih?
Klemen: VSE, niso me niti poslušali, njihov odnos je bil neprimeren za hribovske koče, namreč delali so študentje, ki niso niti vedeli kje imajo tuš,… pustili so grenek priokus.
Lukazoja: Do sedaj si imel dva predavanja o tvoji športni poti s poudarkom na SPP? Imaš v planu še kako , kdaj, kje?
Klemen: Do sedaj sem jih imel že nekaj več in še kar nekaj se jih obeta, zanimanje je zelo veliko vendar mi primanjkuje časa. V službi sem želel dobiti nekaj mesecev neplačanega dopusta, kar mi je bilo sprva obljubljeno vendar so mi ga sedaj zavrnili in moji plani so splavali po vodi. Za to zimo sem imel predvideno, da se bom res dobro pripravil na svetovno prvenstvo v turnem smučanju in imel sem v planu precej predavanj, sedaj ne vem kako bo, bomo videli kako bo zneslo.
Lukazoja: Na predavanju je bilo očitno, da ti medijska pozornost ni ravno pri srcu. Da te je prisotnost kamer med potjo motila? Ampak, si dal dovoljenje za snemanje sam, si se ti dogovoril za njihov prihod, ali je bilo to maslo koga drugega?
Klemen: Že pred startom sem rekel Urošu, da prve tri dni nočem medijev, dokler se ne vidi če mi bo šlo vse po planu. Glede televizije smo pa do tja prišli čisto po naključju že od koncu prvega dne na Smrekovcu med večerjo, ko smo za sosednjo mizo spoznali urednico POP Tv-ja, ki se nam je sama ponudila za objavo, ostali mediji so sledili drug za drugim, vse to je urejal Uroš. Mediji me ne bi toliko motili, če bi šlo vse tekoče, vendar mi je bilo neprijetno, ko so me snemali ob najbolj občutljivih časih, kjer sem imel opraviti veliko že sam s sabo in mi je bilo vse ostalo le v breme.
Lukazoja: Med mnogimi poškodbami, ki si jih utrpel pri tem podvigu je bilo največ govora o stegenski mišici in mišici med prstom na nogi in nartom? Imaš še kaj posledic? Koliko časa si potreboval, da si opravil prvi trening? Po koliko časa si se vzpel na prvi vrh?
Klemen: Posledic teh poškodb nimam, vse se je saniralo že po dobrem tednu. Naslednjo nedeljo po zaključku transverzale sem že vrha Ratitovca opazoval tekmovalce v gorskih tekih. Tri tedne po transverzali pa sem že stal na stopničkah ene najbolj težke tekme v gorskih tekih pri nas in sicer na Črno prst.
Lukazoja: Kakšni so tvoji naslednji cilji, želje? Ne samo v turnem smučanju.
Klemen: Moji cilji za letošnjo turno smučarsko sezono so da se uvrstim med prvih 15 na svetovnem prvenstvu v Franciji in še kak lep mednaroden rezultat.
Lukazoja: Letos nimate sreče s snegom. Kako potekajo treningi sedaj? Lahko daš primer enega treninga, npr. med tednom in čez vikend?
Klemen: Do sedaj je bilo večinoma treninga narejenega na suhem, največ gorskega teka s palicami, sedaj pa že računamo na sneg. Trening čez teden na smučeh: 15 min počasi, 2x 20 min zmerno, 10min hitro, 15 min počasi, vmes 5 min počasi. Trening za vikend: 20min počasi,2 x 20 min zmerno, 15min počasi, intervali 5.4.3.2.1.vmes po 1 minuto počitek
Lukazoja: Hodiš v službo, imaš družino. Imajo razumevanje za tvoje treninge, tekme?
Klemen: V službi nimajo razumevanja za moj šport. Doma veliko damo na šport, saj tudi hčerki trenirata tek na smučeh, tako je podpora družine samoumevna.
Lukazoja: Še zadnji dve vprašanji? Kaj delaš v prostem času, če ga sploh kaj imaš? Letošnji dopust?
Klemen: V prostem času se veliko izobražujem glede finančnih naložb in splošno o financah, kar tudi malo počnem. Želje po dopustu nimam, sploh ne poleti.
Klemnova pot po dnevih
1. dan: Start v Mariboru (Spodnje Radvanje) – Mariborska koča – Ruška Koča – Klopni vrh – Ribniška koča – Grmovškov dom pod Veliko Kopo – Koča pod Kremžarjevim vrhom – Slovenj Gradec – Poštarski dom pod Uršljo goro – Uršlja gora – Andrejev dom na Slemenu – Dom na Smrekovcu
2. dan: Dom na Smrekovcu – Koča na Loki pod Raduho – Raduha – Koča na Grohatu pod Raduho – Robanov kot – Kocbekov dom na Korošici – Ojstrica – Kamniška koča na Kamniškem sedlu – Turska gora – Skuta – Cojzova koča na Kokrškem sedlu
3. dan: Cojzova koča na Kokrškem sedlu – Grintovec – Jezerska Kočna – Češka koča na Spodnjih ravneh – Jezersko – Dom Kokrškega odreda na Kališču – Storžič – Dom pod Storžičem – Koča na Kriški gori – Tržič – Koča na Dobrči – Roblekov dom na Begunjščici – Begunjščica – Planinski dom na Zelenici
4. dan: Planinski dom na Zelenici – Prešernova koča na Stolu – Golica – Dovje – Aljažev dom v Vratih – Doma Valentina Staniča pod Triglavom – Triglavski dom na Kredarici – Triglav – Luknja – Pogačnikov dom na Kriških podih
5. dan: Pogačnikov dom na Kriških podih – Razor – Prisojnik – Vršič – Jalovec – Zavetišče pod Špičkom – Koča pri izviru Soče – Zadnjica – Zasavska koča na Prehodavcih – Koča pri Triglavskih jezerih
6. dan: Koča pri Triglavskih jezerih – Koča pod Bogatinom – Planinski dom pri Krnskih jezerih – Krn – Koča na planini Razor – Vogel – Rodica – Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti – Petrovo Brdo
7. dan: Petrovo Brdo – Dom Andreja Žvana na Poreznu – Bolnica Franja – Planinska koča na Ermanovcu – Bevkov vrh – Sivka – Idrija – Koča na Hleviški planini – Vojsko
8. dan: Vojsko– Mali Golak – Iztokova koča pod Golaki Iztokova koča pod Golaki – Koča Antona Bavčerja na Čavnu – Predmeja – Sinji vrh – Col – Pirnatova koča na Javorniku – Podkraj – Furlanovo zavetišče pri Abramu – Vojkova koča na Nanosu – Razdrto
9. dan: Razdrto – Senožeče – Vremščica – Škocjanske jame – Tumova koča na Slavniku – Socerb – Tinjan – Ankaran
