Poročilo Runcajza IM Celovec 2014

Friday , 5, September 2014 Comments Off on Poročilo Runcajza IM Celovec 2014

Zanimiv pogled Runcajza na letošnjo Ironman tekmo v Celovcu

Danes tekmujem, zares. Zato je vse drugače kot leto dni nazaj, ko sem prav tu v mivki na obali Vrbskega jezera prvič stal na startu Ironmana. Te različnosti se nisem zavedal vse do tega jutra, ko me anskioznost trese bolj kot mraz in ne dušim nemira v mišicah. Nič neznanega ni pred menoj, poznam progo, vonj jezerske vode, klance, ovinke in celo luknje v asfaltu, navidez ravno a skozi hinavsko vlago ovijajočo se tekaško progo in ne nazadnje celo ciljno ravnino. A zato ni nič lažje, nasprotno, pričakovanja, da bom boljši, so večja, kot sem nanje pripravljen. V dneh pred tekmo smo ob jezeru uživali v splendid isolationu, seveda namišljenem, a dovolj, da sem se počasi, metodično pripravil na tekmo. Pomembni so ti dnevi in način, kako grem čeznje. Prav čutim, kako niham med evforijo in pričakovanjem ter dvomi in strahom. Vsak dvom dobi svoj odgovor, sledi vedno še en trening, kratek in oster, glava in izkušnje pa naj poskrbijo, da se ne izčrpam. Easier said than done, a z leti dobivam neko formulo, kako pričakovanja in anksioznost pregnetem v motivacijo. Z vizualizacijo in racionalizacijo. Ne gre vedno. Če me čustva ali občutki odnesejo, se sicer slabo konča, kajne Buzz? Skušnjava za brezglavo ali ležerno skakanje v temno vodo seveda je: odlično se je speljal St Poelten, tudi dunajski maratonski skoraj PB dodatno poskrbi za nevarno plodna tla za morebitne zablode.

A danes ne bo tako, se prepričujem, ko nervozno skipam na mestu, ogret, vplavan, naostren in neučakan. Letos so progo postavili nekoliko drugače kot lani, boje v rahlem loku zavijajo proti levi, zato se zadnji hip premislim in startam v desni polovici. Rad bi plaval čimbolj naravnost, ne pa, da se z leve stalno pomikam ob bojah proti desni. Sem naredil prav? Končno štartamo. Poči in stečemo po vedno globji vodi, počakam na primeren trenutek in se vržem v praznino, krepki zamahi me odlepijo od sosedov in nekako steče. Hitro ujamem ritem, z dihanjem ni problemov, od ogrevanja je še ostal dober občutek. Plavamo, vsak s svojimi skrbmi, s strahom, da drug drugega potopimo, vse na meji dotika, a prvih sto, dvesto metrov gre. Posvetim se sebi, ritmu dihanja, potem pride na vrsto kadenca. Da ne bos zaspal! Mimo prve in druge boje gre lepo, vmes si malo križamo poti, posebej, ko z leve priplava zajetna jata. Malo sledim drugim plavalcem, a ne plavamo dovolj paralelno, preveč je beganja levo desno. Poskušam paziti na tehniko, za roke se nekako poskrbim, tudi z nogami se delam, da delam, a dvomi, ali sem dovolj hiter lezejo vame. vsake toliko koga od sosedov kakor da zgrabi podobna panika in zbezlja. Na živce mi gre nekdo, ki naredi kakšnih pet zamahov prsno, seveda tudi nevarno za nas, sosede, nakar zašprinta interval kravla in tako spet in spet. Zbežim od njega in nekako gre, sicer z dvomi, a ko dosežem področje okoli prve velike boje, po dobrem kilometru in dvesto metrih, sem spet zadovoljen: nisem se nabil v gručo ob rumeni gumi, pet metrov ven je šlo kar kulturno. Naslednji leg je krajši, gre lepo, upam, da en prepočasi. Prepoznam dve neoprenski ribi izpred kilometra in nekako po dedukciji se mi zdi, da bo že ok, če sta tale z rdečim robom in onile v longjohnu brez rokavov spet tu. Prepričan pa nisem… Vesel sem naslednjega obrata, ker sem hitro tam, ker je blizu Lendkanal in verjetno tudi zato, ker bi rad čimprej zaključil, tole ni več užitek. Obrat je spet široko okoli boje, fino, samo dva ali trije dotiki in skrbno se vsakih nekaj zamahov dvignem nad gladino, da preverim, kje je Loretto v jutranjih žarkih. Dobro se mi zdi, da sem bolj pazljiv, kot lani, da skrbim za smer. Sicer vedno bolj naveličanost leze v roke in utrujen postajam. Saj ne, da ne tekmujem, hočem le čimprej na kolo, nekako se nisem sestavil v tej vodi. Plavamo nevarno blizu drug drugega in začne se suvanje, wtf!? Kmalu opazim, da imamo na desni dva kajaka in namesto Loretta pred seboj vidim sodnika na supu, ki maha z roko in se nekaj dere. Vem, tu so čolni in lani sem plaval med dvema jadrnicama, pa kaj za vraga nas danes silijo v levo. Krepko v levo! Zavijamo mimo supa in kajakov, pretepamo se. Skuliraj se, pravi Buzz, dihaj, dihaj. Nekaj minut traja ta epizoda, a k dvomom o hitrosti in naveličanosti je dodala še jezo. Potem se nekako prefajtam do vstopa v Lendkanal, iz zelene se okolica spremeni v temno, najprej črno dno, potem blatno zlobudro. Kaos, nov pretep, nekdo me potopi, ko sva spet skupaj čez nekaj sekund, ga odrinem, kaj pa naj naredim. Drugi me povleče za nogo, začnem besno brcati, ostro me zaboli in utrujen začnem v Lendkanalu. Plavam, plavam in vsake toliko časa naveličano pogledam, kje je mostiček, približno na polovici bi moral biti, pa ga ni in ni. Sranje, čutim pesek med zobmi, tole mi gre res na živce. V zadnjih dveh letih sem plavanje res vzljubil, nekako najbolj naravna disciplina v stiku med telesom in vodo, celo estetski način gibanja je, lepo ritmicen, v katarzično čisti vodi. Hahaha, bljak, blato, kje je mostiček? Končno, a to pomeni, da sem šele na polovici kanal. Saj pazim na ritem in predvsem na iztegovanje roke, kolikor toliko dober zamah, a to res ni to. Končno imam nekaj miru, ena skupina je spredaj, ob meni pa nikogar in vsaj plavam lahko, preverjam, kako se približuje velik hrast, kjer zavijemo k izplovu. Navijači na bregu se derejo in ko pozorno pogledam, dvigajo transparente, zastave, a šele, ko sem mimo, torej mora biti zadaj še ena jata? Je, dva ali trije začenjo mlatiti blizu nog, potem se naveličan umaknem v levo. Naenkrat me nekaj zagrabi za levo roko, panično se dvignem, zapletel sem se v vrvi čolnov, privezanih ob levem bregu, v naslednjem hipu udarim z glavo in ramo v bok čolna, potem še z levo nogo, tisto, ki me že od prej boli, faaaaaak! Sam sebi se zdim idiot, pobesnim in naveličano, res je mera polna, zakravlam proti izhodu, vsaj tu imam mir. Navijača, ki sta me prepoznala, vesta še danes povedati, da sem gledal besno in nezadovoljno, če bi kdo bil blizu, ne vem….

DSC_4727

Pogledam na uro, čas je minuto slabši kot lani, jaz pa sem hotel vsako disciplino izboljšati!? Stečem po preprogi in znana mehanika, občutek teka, mi pomaga hitro zavreči slabo voljo, usmerim se samo naprej. To je pa napredek, se z Buzzom vzpodbujam, sam nad seboj sem presenečen. Verjetno si res tako zelo želim biti boljši. In sem, menjavo izvedem bliskovito, čeprav pod vtisom pretepa in nezadovoljstva zamešam vrstni red rokavov, snemanja kape in očal (ki jih tako žrtvujem, seveda ne da bi še vedel za to….). Neopren slečem hitro, stoje, za trenutek sedem, da nataknem nogavice, spijem skrbno pripravljen iso in stečem h kolesu, vidim, da je zoprni Rus, ki je včeraj po svoje hotel razporejati kolesa in težil, za menoj, pa tudi kar nekaj drugih. Škoda, ker Vlasta iz Slovaške ni bilo na štartu, z nekaterimi že tri leta tekmujem na istih tekmah, podobno nam gre in prav zanima me, kdo je. A zdaj sem že besen, bolj spodbujen in prehitevam že v menjalnem prostoru. Aaaahh, gužva, še tik pred črto prehitim dva v zadnjih metrih, zajaham pripravljenega Argona, skočim v desni čevelj in gremo, levi sledi čez nekaj metrov, boli, komaj spravim nogo not, zapnem čevelj, a nimam časa za stokanje. Ošinem uro, med menjavo sem nadomestil zamudo s plavanja in pridobil še dobro minuto. Postanem nenavadno pomirjen.

DSC_4798

All systems go! Plima energije in optimizma me prevzame, noro uživam naslonjen nad novo igračo, moker in malo drgetajoč, zakaj neki?, in začnem, brez rezerve, brez zavor, brez kalkuliranja. Gneča je velika, kaos še večji, seveda nihče ne vozi v vrsti, da o razdalji ne govorim, prostor si iščemo kaotično, pazim le, da ne skačem preveč, da se ne izčrpavam, zadovoljen sem, da brez težav konkuriram za prostor, suvereno, na veliki prvi šajbi vozim tudi prve klance in predvsem sem navdušen nad hitrostjo, po dvajsetih kilometih je krepko nad 34, lani nepojmljivo. Buzz skrbi za hrano: vsakih 20 km en gel, Ok? Ubogam, vzamem se vodo na krmilnici in gremo po klancu v Rož okoli 70, če me spomin ne vara, sem malo tudi tulil…. Potem gre, spet napadalno v trojček klančkov pred ravnino mimo avtoceste, gre tudi 40 in samo trga se mi. Saj ne, da ne pazim na noge, a očitno sem dobro delal, bolečine je nekaj, a vzamem jo za sopotnico, ni me strah. Po klancu do Paškega jezera se sfajtam, zadovoljen sem in zdaj sem pred navidez smešnim nasprotnikom: tisti neumni klanček, dolg in položen prek Ledenic in Malenic, pa še asfalt je katastrofalen, slovenski kraji pač. A tudi njega premagam, hlastno pogoltnem gel, disciplinarno pijem in … zdaj: napad na čas, naslednji kilometri gredo navzdol, dolgo in vztrajno, menjam, agresivno, potem zobnikov zmanjka in le okoli ušes zvižga veter, pazim na predhodnike, da ne bi skasiral kartona in ja, to je to, kaj drugega bi si želel. Enako se ponovi na naslednjih odsekih: odločno v klanec, na vrhu hiter počitek, bolj mentalni, v visokih kadencah, potem pa napad. Tudi pod Ruppertiberg tako priletim, le spoštovanja je več v meni. A tudi njegove štiri stopnice suvereno strem. Na vrhu sem hladen, oster in, upam, hiter. Leva noga, stopalo, je skoraj omrtvičeno,a ga nekako poskušam ignorirati. Kmalu sem na polovički, vauuu, res je, dobrih deset minut sem dobil na lanski čas. Ko se bližam obračališču z gledalci, ko slišim glasno navijanje in glasbo, mi gredo mravljinci po hrbtu, skrbno skrit za širokim vizirjem aeročelade morda izgleadm hladen kot Robocop, a zdaj nisem: yessss, it’s a payday, se mi smeje! Tik pred obratom sprostim noge, preverim, kje so najbližji sotekmovalci, gonim tudi v ovinku, gremo! Že od daleč opazim Darka in njegovo ogromno zastavo, iščem še svoja navijača, a ju ne vidim. Ko drvim mimo znanih obrazov, se zaderem: do filtra! Res, zdaj gremo na polno, naprej. Drugega kroga se lotim s spoštovanje, a hkrati tudi z lasnim ciljem: ne izgubiti preveč, don’t fade… Sploh imam občutek, že vse te tri ure, da z nevidnim krmilom vodim telo, uboga me. Tišina ob jezeru me ne moti, zdaj si v miru ogledam svoje sotekmovalce. Že nekaj časa se z nekaterimi izmenjujemo, nismo ravno skupina, a dovolj, da se ogledamo. Imamo približno isti ritem, le vozimo malo drugače. Nisem še razrešil uganke: v začetku klancev me nekaj že skoraj znancev prehiti, a do vrha kucljev jim večinoma vsem vrnem. Potem dol in po ravnini, posebej na tisti o avtocesti zdivjam naprej. In spet in spet. Opazujem jih, vsak tiho s svojimi mislimi, vsak zase bolj ali manj na nož, nihče ne sklanja glave, nihče ne visi na iztegnjenih rokah. A nezgrešljiva sivina in meglica napovesta, kar sem ves čas slutil, kmalu se ulije. Vsi se ustrašimo, začnemo previdno, strah pred padcem je prevelik. Ploha je hitro mimo, le rosi še, a vse je tiho, navijači so se večinoma poskrili, mi pa vdano gonimo naprej, od asfalta puhti. Na vrhu Ledenic, tam, kjer se začne tisti dolgi klanec dol v Rož, ne pomišljam, spet se spustim v lov na predhodnike in občutek je odličen, vidim, da pametneje izbiram del mokre ceste, kjer vozim, dobro se mi zdi, ko drugi dvigajo vodo v kolesnicah, občutek imam, da kontroliram zadevo. Mraz leze v mišice, a ko se spomnim ledenega StPoeltna lani in deževnega Zell am Seeja pred dvema letoma, mi je skoraj toplo. Trije ali štirje se držimo skupja, dva Italijana in mislim da Nemec. Z Mirkom , nekje iz okolice Verone je, si drživa ritem, pa še en njegov prijatelj v sivem je malo pred nama. Dež je ponehal, cesta pa je še vedno mokra, bojim pa se vetra.

DSC_4801

Na predzadnjem klancu dol proti Egydenu pred Rupertibergom, je grd ovinek, naenkrat policaj teče proti nam in maha, pa domačini kričijo, vem, nekdo je ubrisal. Mirkov kompanjon se pobira, kaže, da je ostal cel, le dres je krvav in strgan, vsi malo otrpnemo. Tako pridemo drugič pod Rupertiberg, spet gre lepo, le tako čudno tiho in mirno je, z dreves kapa, mokrat trava se sklanja. Na vrhu sem ves zbran, vem, da moram zdržati še do konca, koncentrirano, zaradi hitrosti, zaradi padcev in časa. Delim petke trem otročajem, potem me ustraši stric, ki s Kaercherjem čisti teraso pod cesto, zvok je tak, kot zrak iz počene gume…. V Čahoričah zdelam še zadnji klanec, v zagonu in tedne zatem še vedno občudujem fotografijo: na aerobarih v klanec prehitevam, dva mladca se šlepata za menoj. Še enkrat v dolino, še zadnji užitek hitrosti, potem smo v Celovcu. Na polju čutim, da se dviga veter, ko se obrnemo mimo stadiona proti cilju, se dokončno dvigne, naravnost v prsi in kar stokam, hitrost pade pod 30 in načenja me. Borbam na moč, vlečem in pritiskam pedale, tri kilometre do gozda in potem sem na varnem. Globoko diham, dvignem se, ne ležim več na aerobarih, napijem se vode in iza, gele sem res disciplinirano pojedel že prej, menjam, dvignem kadenco in skoncentrirano, poudarjeno počasi odpnem čevlje, pravi užitek je piš hladnega zraka na premočene in otrple prste. Rutinirano odskočim, prav na črto in spet se kot lani spomnim otroških mariborskih prijateljev in naše igre okoli garaž. Že dolgo vem, da sem šel res dobro, skoraj pol ure bolje, kot lani. Zadovoljen sem, tudi navijačev se razveselim, upam, da tudi oni vidijo, kako dobro mi gre.

DSC_4874

V menjalnem prostoru se tisti metri med stojali res vlečejo, odveč so mi, ker se letos teka ne bojim in bi rad začel. Zadovoljen parkiram kolo, stisnem uro, vmesni čas je OK, kaj OK, super. Zdaj samo z glavo naprej. Najprej moja disciplina: menjava. Bliskovito, pod štirimi minutami, zdi se mi, da se smejim, ko pod rdečim lokom z napisom Run stečem na cesto, stisnem uro, low battery, charge!, exercise saved…. Ah, jebi ga, niti sekiram se ne. Tečem mimo navijačev, objamem ju, počoham kosmatinko, mali teče in pravi Oči, super ti gre! Še nekaj besed med tekom z Darkom, vse je OK. Saj ni čudno, da že okrog hotela prihitim dva, tako, za psiho. Potem se umirim, čeprav je naslednji pred menoj znani zeleni dres s črko in številko. Lepo, potrpežljivo, zdaj išči ritem. Med treningi in na tekmah letim na instrumente, bi se reklo v jeziku pilotov. Zdaj sem ostal brez pulsa, hitrosti, vmesnih časov…. A začuda me sploh ne zanimajo več. Buzz pravi: saj je vse preprosto, za sub 12 moraš biti v cilju pred sedmo, OK? Torej, vsaka minuta pred sedmo je minuta izboljšanja, the sooner the better. Tole je pa res no brainer. Visokotehnološko uro nastavim na naveden, slehernikov čas. Stečem čez mostiček, to je zadnji motilec ritma, zdaj pa v park in v pekel vlage ob jezeru in v Krumpendorf. Tam je še več navijačev in za temnimi očali sem navidez skrit, nobenega pogleda ne lovim in nihče ne bo ujel mojega. Skozi park gre, za seboj pustim še nekaj žrtev, tudi znani dres, a zdaj gre zares, ni več evforije. Potrpežljiv sem, vem, da bo trajalo nekaj kilometrov, da ujamem dihanje in korak, a ni enostavno. Tečem pod 6 minut na kilometer, tako na oko. Ni slabo, a ni lahko, diham hitro, preplitvo. Kje je dež, kje je hlad in veter, tu se kuham v kotlu in vlečem se čez tistih nekaj deset metrov, kjer brez sence ob jezeru dvigamo prah. V senci ob majhnih hiškah poskušam ujeti enakomeren ritem, počasi mi uspe in okoli četrtega sem že zadovoljen. Enakomerno, pazi, to je moč, tu je čas. Za okrepčevalnico, kjer se napijem, zlijem hladno vodo na glavo in tilnik, sem v ravnotežju, se mi zdi. Ko pridem do konca gozdiča, tam, kjer so prve hiše Krumpendorfa, je samozavesti dovolj in v klanček, ki ga sicer ne bi niti videl, pospešim. Noge so močnejše, pospešim, diham suvereno, yesss. A telo ima kmalu sporočilo zame. V mečih desne noge, prav tam, kjer me je pred tednoma prestrašila bolečina, zareže. Zastokam, ne zdaj. Napad panike, a se ne ustavim, nogo plosko postavljam, kratki koraki, malo šepam in poslušam mišico. Še vedno se oglaša. Svet se sesuva, v življenju nimam DNF. Tudi, če bom hodil…. Vztrajno, vsak korak posebej postavljam nogo, tečem skozi vas, pa čez plažo in potem nežno in previdno med hišami, nato bolečina skoraj izgine. Skoraj. Ujamem ritem, počasnejši, nežnejši korak. Obrnem in se vračam proti parku, hladim se, bolečima popušča, vzemem gel. Na desetem vem, četrtina, skoraj. Ko pridem v park in potem proti mestu, najdem v sebi avtopilota. Pogled na uro in grob izračun, predvsem pa vztrajen tek pravita: bo, bo šlo, samo z glavo. Homerun. Sprostim se in mirno, morda preveč, a zato brez težav, tečem v mesto, okoli Lintverna in nazaj. Čez park, izmenjam nekaj besed z navijači in spet čutim, da se vzpenjam, da sem močnejši. Na polovički sem, vse je ok, homerun do uspeha. Na krmilnici me ob množici prijaznih otročajev obilna teta, ki spominja na gostilničarko, vpraša: Eis? Jaaaa, bitte. In dobim ga, z zajemalko, tako, kot so včasih sipali bombone na vago, zdrobljen led, naravnost v dekolte. Moj. Smeje se mi, poživi neskončne kilometre in tečem proti Krumpendorfu. Vsake toliko med množico napisov zagledam znane črke, Go Daddy! Pomaga, kaj pomaga, dviga me. Po tistem trapastem ovinku čez plažo in novi dozi pijače, pa obvezne hladne vode na tilnik spet letim, vsaj zdi se mi tako. V senci zadnjih hiš zagledam dva trpeča, eden leži z nogami visoko na ograji, ob drugem, nezavestnem, pa dva prostovoljca kličeta, glasno, skoraj panično. Jaz pa sem močan, lovim konkurente in v klanček po obratu se zaženem, ob železniic, kjer je zoprna vročina, jih prehitim dvajset, štel sem jih, za užitek. Smeje se mi, kot Chrissie. A telo spet sporoča, kakšne kilometer zatem me preveva šibkost, precenil sem se. Spet me za hip preplavi skrb, strah. Takrat spet zagledam znane črke, Go Daddy! Oh, kako dobro sta vedela, kje pustiti sled. Oprimem se bilke, bo, homerun, odločno, vzemi stvari nazaj v svoje roke. Spet se napijem, vzamem še en gel in nekako po občutku najdem ravnotežno hitrost, kadenco, dihanje. Mimo navijačev v zadnjo četrtino gre že na avtopilota, samo z glavo, zdaj si v ravnotežju. Ne vrže me iz tira nič več, ne luknja pred mestom, ne obrat, tudi nazaj grede grem skozi tisto globel odločno, s premišljenimi a močnimi koraki v zadnji vzpon na drevored. Pod vrhom dohitim Angleža, ki sopiha in stoka, komaj dviga noge. Ko sva vštric, se mu nasmejem in pravim: Hey, pal, it’s like in the good old Monty Python, you know: It’s a fucking jolly day! Šala ne prime, nekaj zamrmra in zastoka, še z roko ne more odmahniti, morda je preveč zdelan, morda premlad…. Hitro se poberem naprej in neham duhovičiti, zdaj gremo domov, homerun. Ampak meni se res zdi prav tak dan, fucking jolly day….. Ti zadnji kilometri so nekaj posebnega, povsem sem miren, tudi lani sem bil. Morda bi moral res bolj borbati, a tudi no brainer izračun kaže: bo PB, in to izdatno. Morda bi moral napasti, a čutim, da sem dvakrat zanihal gor in dol in zdaj takole valujem proti obali. Na križišču se samo še smejem, suveren sem, tečem, nič me ne boli, nič ne stiska v prsih, srce bije odločno, miren sem, it’s a payday. Zapnem dres, pomečem gobice,ki so že davno tople in umazane, pogledam, ali me kdo lovi, pospešim, ti metri so moji. Za robom skače in glasno spodbuja legenda Key, glasba suva, jaz pa tečem tistih nekaj prekratkih metrov, poljubim prstan, vidim navijača, pomaham, potem tečem in vsem kažem z obema rokama na ciljni napis in uro: dobre pol ure hitreje, kot lani. Pod ciljnim obokom zagrabim trak, strgam ga iz rok obeh punc, ki ga držita, dvignem ga nad glavo, visoko, kot opice iz Odiseajde 2000 in se derem. Kaj bi drugega? Naenkrat je konec. Na netu je fotografija, ki jo je nekaj trenutkov kasneje posnel profi Getty Images: v vodometu kapljic, ki me hladijo, spirajo umazanijo in sol ter sladkor dneva, ustavijo čas in krstijo. Popoln trenutek, zaprte oči, glava nagnjena nazaj v olajšanju, trenutek miru v dnevu norenja. Dokončano je.

DSC_5025

Dnevi potem so čudni: pristajam na planetu Zemlja, a pristanek je trd. Najprej sem evofirčen, navdušen nad tem, da sem iz zmedenosti plavanja, napada glave in telesa na kolesu, pa premišljenega, enakomernega teka sestavil navdušujočo tekmo. Potem pride memento mori, je preblizu in preglasen. Navidez zatopljen v množico zemeljskih opravkov in nadpomembnih zadev se sprašujem, marsikaj. A na koncu je tako, kot se mi je prikazal Buzz v tistem septembrskem jutru drugega Lovemana, ko sem se pri Vrbi mučil s seboj, cesto, vetrom, soncem in dimom s sosednjega travnika. Če si pravi, greva, to infinity and beyond.

Runcajz

a

(NJEGOVO POROČILO IRONMAN AUSTRIA 2013)