Sassolungo je najmanjša dolomitska skupina. Če jo pogledaš s sedla Sella se ti zdi, da jo zastopajo trije vrhovi. Ko prideš bližje, ugotoviš da jo sestavlja osem glavnih vrhov, ki si od desne proti levi sledijo takole: Spallone del Sassolungo, Sasso Lungo/Langkofel, Punta Delle Cinque Dita, Punta Grohmann, Punte Dantersass, Torre Innerkofler/Innerkofler Turm, Dente/Zahnkofel in Sassopiatto/Plattkofel. Ko pa stopiš na škrbino na višini 2681 m (Forcello del Sassolungo) ugotoviš, da je okoli nešteto manjših in večjih vrhov, nazobčenih gmot, nažagani greben, iz katerega štrlijo novi stolpiči, polno strmih grap,… Najvišji vrh, Sasso Lungo s 3181m, mi bo dostopen šele leta 2024, ko bom dopolnil 50 let, in za darilo dobil enodnevni izlet z Markom Prezljem. Do takrat pa lahko le berem opise. Pa še ti so zaradi težavnosti tako redki. Radovedni bralec se sedaj sigurno sprašuje, zakaj pišem o neki dolomitski skupini, če sploh ne vem kam bomo šli. Včeraj sem namreč mojima sotrpinoma obljubil, da ne odprem ust v vezi z nadaljnjimi raziskovanji. Kako potem vem kam bomo šli. Težka uganka. Naj vam pomagam. Ker pišem nekaj dni po našem prihodu. Fascinatno, ne?
Zjutraj v miru pojemo. Nič ni govora o tem kaj bomo počeli. Mogoče sta se na skrivaj dogovorila, pa me preizkušata. Bomo videli. Spakiramo in se odpeljemo proti prelazu Sella. Od nekdaj mi je ta prelaz najlepši v okolici. Definitivno sem že sedaj zadovoljen z izletom, pa če nikamor ne gremo. Malo ju opazujem. Ivo se drži v ozadju, kot običajno ne reče čisto nič. Petra pa prevzema vlogo vodilnega. Takoj se zagleda v kočo pod Sassolungom. To je bil sicer moj včerajšnji načrt. Da gre Petra do vrha z gondolo, midva peš, potem pa v okolici prehodimo kaj. Ivo je definitivno šokiran nad Petrino odločitvijo. Dostop zgleda težaven in to ga očitno prestraši. Pozneje se izkaže, da je pot lažja kot do Sass Pordoia. Vmes me dobrih 5 minut Ivo napada oziroma provocira, da samo čakam na napako, da bom lahko kaj rekel, da bom pozneje lahko užival ko bo današnji dan slabši kot včerajšnji itd. Petra se prešerno smeji, kot vedno, ko kdo udriha po meni. Sam spoštujem, da se kdo kdaj spravi name, saj se tudi sam prevečkrat na koga. Ni mi pa popolnoma nič smešno. Vse je na osebni ravni. Govorita tako, kot da bi bilo vedno vse po moji. Ne vem ali se ne zavedata ali pa se nočeta, ampak sam se tudi ogromno prilagajam. Če bi bilo včeraj po moje, bi šel do Piz Boa sigurno po ferati, pa potem vsaj še na nekaj vrhov… Tako pa smo trije in je potrebno najti neko vmesno rešitev. Da pa jo najdemo, je potrebno povedati želje. Sam se teoretično sigurno najbolj pripravim, tako da potem lahko predlagam izlete, onedva pa se potem strinjata ali ne. Če pa nič ne povesta je težko čimbolj optimalno izkoristit malo časa, ki nam je na voljo. Če pa bi samo ležala, se mi zdi tudi pošteno, da se to pove in se drugim pusti odprto pot. Ni pa to nič posebnega kar pišem. Vse to je popolnoma normalno. Nemogoče je, da tri osebe funkcionirajo na isti frekvenci. Vedno se nekdo prilagodi. Potem je pa vprašanje, če to izpostaviš ali ne. Sam ne bi sploh pisal o tem, ampak kaj ko sem plačan po vrstici. In če hočemo še kdaj kam iti, problema pa ni nobenega in če za nameček še ne osvojimo nič prestižnega, je treba najti kak manjši problem.
Opazujem gondole, ali kakorkoli se jim že reče. Ki peljejo do Koče Toni Demetz. Cena je 7 EUR v sno smer. Dve osebi gresta notri. Tečeš ob njej, ko pride mimo, skočiš not. In potem še naslednji. Na vrhu gre gondola v eno smer, ti pa skočiš na drugo stran. Poanta je, da se gondola sploh ne ustavi. Zanimivo. Kot že prej omenjeno gre tu za podobno melišče, kot vodi tudi do Pass Pordoia. Le, da je tu malo krajše. Tam se dvignemo za okoli 600 metrov, tu za 400 metrov. Tam je melišče lepše, se da lepo spustiti po njem. Tukaj bolj trdo. Zgleda pa ta vzpon od spodaj veliko težji. Pa je popolnoma lahek. Tudi lepši, zanimivejši. Vseskozi opazuješ stene na obeh straneh. Že kmalu zagledamo tudi prve plezalce, ki jih potem opazujemo do vrha. Do koče Toni Demetz. Ki je vsidrana med dve steni. Prehod je urejen tako, da misliš da boš na drugi strani padel v globino. Pa ni. Za hišo se odpre kotanja. Ki vodi navzdol proti koči Vicenza, od koder nas ferata Schuster popelje na Platkofel. Ali pa po cca 15 minut na Sassolungo, ali okoli Sassolunga do koče Comici. Skratka, ogromno možnosti. Je pa tam tudi zanimivost, predvsem za neplezalce. V sredini, med temi ostenji, stoji velika tabla na kateri piše Plezalna arena, z vrisanimi smermi. Tudi pri nas bi bilo to izredno dobrodošlo. Koča Toni Demetz ima najbolj tragično zgodbo od vseh, ki smo jih obiskali. 17. avgusta 1952 je strela zadela dva gornika iz Milana in njunega vodnika Tonija Demetza (starega komaj 20 let). Prvi, ki je prihitel na kraj nesreče je bil Tonijev oče Giovanni Demetz. Ugotovil je, da eden od gornikov še diha, za drugega in pa njegova sina pa je bilo prepozno. Kljub neizmerni žalosti je zmogel toliko moči, da je ponesrečenca varno privlekel do doline. Šele nato se je vrnil k sinu. Tragičen dogodek je Giovannija in goro Sassolungo povezal za vse življenje. Trdno se je odločil, da bo na Forcello del Sassolungo, na višini 2685 m, naredil zavetišče. Decembra 1952 je iz rok predsednika Italije prejel nagrado za zasluge v gorah. To priložnost je izkoristil in predsedniku zaupal svoje želje. Leta 1954 je bilo v spomin na Tonija Demetza postavljeno zavetišče s šestimi posteljami. Ki se je pozneje razširilo, postavili pa so tudi žičnico. Če ste brali prejšnjo objavo, potem veste, da te koče ostajajo lastniku. In tako je tudi tu. Kočo Toni Demetz vodi Giovannijev najmlajši sin s svojo družino. Ob koči pa je postavljenih tudi nekaj tabel, povezanih z zgodovino okoliških sten. Skratka, vredno obiska. Celodnevnega. Mene je jeza spričo zbadanja, ki sem ga bil deležen, že zdavnaj minilo. Če bi sam organiziral, bi težko bolje.
Na vrhu pa zagledam eno izmed tabel, ki kaže okoliške poti. Takoj me zamika, da bi se spustil na drugo stran, ter prišel okoli Sassolunga. Pa ne smem nič reči. Mož beseda pa sem, če nič drugega. Pa še karakter za povrh. Hitro najdem rešitev, ki mi da vsaj moralno zadoščenje, da danes je pa res vse tako kot bosta rekla. Petri napišem sporočilo. Telefonsko. Čeprav sedi zraven mene. Patetično. Ampak čez nekaj trenutkov že hitim navzdol. Ivotu sem dal vso opremo, sam pa vzel najnujnejše. Hvala. Da me ne bi preveč čakala, sem se odločil, da bom tekel kolikor se bo dalo. Bil sem zelo motiviran, saj sta mi res naredila uslugo. In že od zadnjih tekem nisem oddelal nekaj tako maksimalno. Seveda sem tam, kjer je bilo potrebno pazil. Še najbolj neroden je bil ravno spust do koče Vicenza Langkofel. Sledil je prečen vzpon/spust do koče Comici. Nato pa samo še ravninski tek do izhodišča. Vmes sem seveda opazoval, naredil tudi nekaj slik. Ter delal načrte. Če bi bilo po moje, bi šli naslednjič spet peš. Ampak, smo pač trije. Zato je potrebna komunikacija in medsebojno prilagajanje. Kar pomeni, da gremo naslednjič peš.
Comments
Pingback: Piz Boe – lukazoja