To je naš letošnji drugi obisk pravljičnih Dolomitov. Prvič pa brez koles. Nekateri so kolesarji, spet drugi tekači, planinci… Sam sem vse. Vse bi počel. Nekaj časa eno stvar, potem kaj drugega, tretjega. Tale moj Ivo je pa najprej kolesar, potem mogoče malo tekača, hribovca pa ni čisto nič v njem. Potem je tu še Petra, ki…, je Petra, in moje možnosti za obisk hribov v tej formaciji so minimalne. Vsakič pa, ko smo tu s kolesi, otožno zrem v te vrhove in si mislim kako bi bilo, če bi bilo. In tokrat je bilo. Ne vem kako smo prišli do tega, ampak ko startamo v petek pozno popoldan, v avtu ni koles. To pa pomeni, da nekaj hribov bo, koliko pa, je odvisno od moje vztrajnosti in njune uvidevnosti. Dolomiti so sicer del alpskega gorovja, in se nahajajo v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno. Prav tako se delijo na vzhodne in zahodne. Zato je moje poimovanje malce posplošeno. V našem primeru so Dolomiti območje med Cortino in Bruneckom.
Zaradi že več kot mesec dni trajajočih zastojev v karavanškem predoru nam ta varianta dostopa do Dolomitov ne pride v poštev. Preostane nam vožnja po avtocesti čez Gorico in Belluno, ali pa ena izmed mnogih variant do Lienza brez Karavank. Ivo ugotovi, da petek popoldne na avtocesti okoli večjih italijanskih mest ne pride v poštev. Zato izberemo Korensko sedlo. Pot nadaljujemo do Hermagorja. Nato pa med nekaj možnostmi izberemo najslabšo. Navigacijo. Ki nas ne usmeri na Lienz, ampak naravost proti Sillianu. Čez Doblach, Liesling. Pokrajina je prelepa. Ampak kaj, ko je toliko ovinkov. Petri je izredno slabo. Kar občutiva tudi midva, v bistvu skoraj nič kriva. Sam sem se sicer mogoče počutil malce, ampak ko sem ugotovil, da potomec ni vzrok slabosti, me je krivda minila. Hitro ugotovim, da zavoljo bližajoče se noči danes ne bo kakega pohajkovanja. Porodi se mi misel, da bi lahko z Ivotom tekla do Pordoia. Nekajkrat sva bila na vrhu s kolesom. Peš še nikoli. In kaj je lepšega kot dopust začeti s tekom na enega od legendarnih prelazov. Ivo je takoj za. Petra ne preveč, ampak ne toliko, da bi naju prepričala. Pusti naju v Arabbi. Čuti se, da se letošnje sanjsko poletje bliža koncu. Ivo si nadane dolgo majico, sam pa oblečem legendarni anorak brez rokavov iz časov Emila Zatopka. Čelni svetilki na glavo in greva. V popolni temi režem ovinke. Naklon je ravno primeren. Vedno mi je v klanec lažje teči kot kolesariti. In ker tukaj že na kolesu ni posebnega vzpona, ga je na teku še manj. Popolna uživancija. Dopust, Dolomiti, klanec, tema. Če bi padal še dež, bi bilo že prav kičasto. Malo pod vrhom me najprej prestrašita dva psa, nato tretji pride v izvidnico, četrti pa gre v borbo. Prerirava se sredi ceste, potem pa pametnejši (pes) obupa. Pomislim na Ivota, kako bo odreagiral. Kasneje pove, da sta bila samo dva psa, da se mi je samo zdelo v temni noči, strah pa je dodal svoje. Naslednji dan slišim podoben glas malo pod Piz Boem in rečem Petri in Ivotu, da slišim psa, ki si naj bi ju včeraj predstavljal. Za nameček sta lastnika Slovenca. V smehu razjasnimo situacijo, sam pa se za kako uro rešim bremena, da v moji glavi ni vse urejeno. Z vrha Pordoia naju do hotela čaka dober kilometer spusta. Pod tuš, ter v lov za hrano. Petra je sestradana že nekaj ur. Hitro ugotovimo, da hrane nocoj ne bomo videli. Vse že zaprto. Ne preostane nam drugega kot da imamo pivo za večerjo. Potem pa hitro v posteljo. Jutri nas čaka vzpon na Piz Boe. Ki ni nič posebnega. Skrbi me edino vreme. Ki naj bi se okoli poldneva skisalo. Ker me že nekaj časa obtožujeta (popolnoma upravičeno), da imam vedno neke načrte, da ne dam niti minute miru na dopustu in da hočeta počivati na dopustu, jima sveto obljubim, da ju spravim do Piz Boa (3152m), potem pa ne odprem več ust.
Prelaz Pordoi
Do takrat pa imam še dovolj časa. Ob 7:00 zajtrk, z Ivotam greva peš do Koče Rifugio Forcella Pordoi (2829m), Petra pa ob 8:30 z gondolo (17 EUR povratna). Plan se nam že takoj podre, saj ob 7:00 v hotelu ni žive duše. Če ne bi bili lačni še od včeraj, nas ne bi to nič motilo. Tako pa se odločimo malo počakati, saj nas potem čaka dolga pot. Ob pol osmih končno ”gazda”, ki pove da bo zajtrk čez 10 minut. Čez pol ure z Ivotam obupava. Greva. Petra pa bo počakala na zajtrk, vzela nekaj še za naju. Sama pot se začne na prelazu Pordoi. Zelo dobro vidna, pa tudi označena. Številka 627. Vse poti so označene s številkami. Na začetku so mi delale preglavice. Doma nisem našel nobenega pametnega zemljevida. Za Piz Boe sem vedel, da ne bo nobenih preglavic. Če bi pa hoteli kaj zraven, pa je dobro vedeti kam se podajamo. Podatke o nekaj vrhovih sem dobil na strani hribi.net, pa v knjigi Čudovite Alpe (Andrej Mašera), ter Dolomiti, sanjske gore (Andrej Mašera). Še največ pa nam je pomagal zemljevid, ki smo ga dobili v hotelu (tako zgleda). Vse poti, gore v tem predelu. Označene s težavnostjo, ter okviren čas.
Proti koči Rifugio Forcella Pordoi
Do koče Rifugio Forcella Pordoi hodiva eno uro. Seveda na vrhu popijeva kavo, ter počakava na Petro. Vmes slikava, opazujeva pokrajino. Ker do sem pripelje žičnica, vrh pa ni nekaj posebno težavnega, je gora deležna množičnega obiska. Spričo mojih preteklih dogodkov je ena izmed redkih zahtev, da vedno nosimo čelade. In tokrat, mislim, da se ne motim, so bile to edine tri na Piz Bou. Sam vzpon je dobro viden od samega starta. Problem zna predstavljati samo megla. Pomagajo tudi cca 2 metra, v rdeče obarvane palice. Pod vrhom so, vsaj zdi se mi tako, naredili obvoz. Mislim, da ko sva bila kako leto nazaj tu s Petro, je vodila pot samo preko parih skob, danes pa je okoli speljana lažja pot. Kar je zelo dobra rešitev, saj se kljub enostavnem vzponu naredijo zamaški.
Vse dobro označeno
Vremena nimamo idealnega. Okoli se podijo meglice. Še vedno pa bolje kot je kazalo nekaj dni nazaj. Kljub temu, da je Ivo prvič na vrhu višjem od 3000 metrov, pa pogled na njegov obraz kaže, kot da je ravno z nekega zahtevnega sestanka. Kot da je Real zopet zgubil proti Barceloni. Seveda naredimo nekaj slik. Pregledamo zemljevide. Tudi tu je postavljena koča. Popolnoma na vrhu. Težko se na hitro spomnim na katerem našem, če sploh, je koča. Da ne govorim o žičnici. Tukaj stoji koča Rifugio Capanna Piz Fasa. Postavljena leta 1963. 22 postelj. Brez tuša. Ko pregledujem internetne strani koč, ki smo jih obiskali naletim na zanimivost. Povsod je kočo postavila določena oseba, običajno lokalni vodnik, alpinist. Koča je potem do danes v rokah, oskrbi članov njegove družine. Nikjer nisem zasledil ali so samo oskrbniki in ali je koča sedaj v rokah kakega društva kot je urejeno pri nas.
Potem se spustimo na drugo stran, do koče Rifugie Boe. Tudi tu je kot povsod drugod pot zanimivo speljana. In predvsem odlično zavarovana. Nekje ji rečejo (koči) tudi Bamberg Hutte, postavljena pa je bila leta 1898 (spanje 25EUR, polpension 52 EUR). Petra naroči kavo, midva pa greva na vrh L’Antrersasa (2907m), ki je oddaljen le nekaj minut. Ob povratku prične rahlo kapljati. Kmalu začne padati tudi toča. Vendar je v nekaj minutah vsega konec.
Rifugie Boe
Počasi se vračamo. Vmes imam ogledan še vrh Sass de Forcia Occidentale. Ker je pot brezpotna sem si že doma natisnil sliko, da bomo vedeli kje začeti. Malo se lovimo, potem pa le najdemo. Petra naju počaka. Prevzame nahrbtnika, da bova čim hitrejša. Do sedla med vrhovoma Sass de Forcia Occidentale in Sass de Forcia di Mezzo se vzpneva po strmem melišču, potem pa desno po grebenu do vrha, kjer je križ. Takoj obrneva, da Petra ne bi predolgo čakala. Čeprav imava do Sass de Forcia di Mezzo samo kako minuto, pa sem tiho kot sem obljubil. Čeprav me bo razneslo. Tako blizu, pa vprašanje kdaj bom še tukaj. Ampak pač nisem sam. Vseeno gledam v Ivota, če bo kaj rekel. Mu tudi navržem, da je naslednji vrh tako blizu. Pa nič. Po strmem melišču se vrneva do Petre. Vzpon je bil siten, navzdol je šlo lažje. Petra gre nazaj do gondole, midva pa proti prelazu Pordoi. Hitro vidim, da je melišče podobno tistem nad Vršičem. Čeprav imam nove superge, je hiter spust bolj privlačen. Še lažje, hitreje gre kot z Mojstrovke. Na prelazu se počasi zberemo, posončimo in dneva je počasi konec.
Sass de Forcia Occidentale, v ozadju Sass Pordoi
Proti Sass de Forcia Occidentale, v ozadju Piz Boe
Za jutri nimamo nobenih načrtov. Sem obljubil, da bom tiho. Čeprav pričakujem, da bosta kaj rekla. Očitno me preskušata. Pa mi ni všeč. Zastopim, da smo različni. Sam imam pač čmrlje v riti. Drugi jih pač nimajo. In zakaj moramo potem vse početi skupaj. Če komu paše ležati, naj leži. Drugi naj pa teka okoli. Samo pogovoriti se je potrebno, povedati kaj kdo hoče. Ampak to je malenkost. Saj bi jima vse povedal v obraz, pa je danes dan, ko si ne povemo vsega. Še jutri potrpim…
Comments
Pingback: Sassalungo – lukazoja