Kranjska tekaška sredina liga – 1.tek

Thursday , 1, December 2016 Comments Off on Kranjska tekaška sredina liga – 1.tek

Čeprav z Ivom počasi že trkava na vrata doma za ostarele, sva se letos odločila da se pridruživa kranjski tekaški ligi.

Če se ne motim (če se, me ni potrebno popravljati) se je kranjska zimska tekaška liga začela leta 2008. Poteka vsako nedeljo. Teče se na petih različnih prizoriščih, vsak teden na drugem. Jošt po cesti, Mohor, Kališče, Krvavec in Brdo. To varianto so potem leta 2011 popestrili s sredinimi tekaškimi druženji. Vsako sredo ob 18:00 se zberemo pod daljnovodi pod Joštem. Potem pa se en teden teče po cesti do Svetega Jošta, naslednji pa po priljubljeni Sodarjevi poti skozi gozd. 12 tednov. Torej, 6 krat po cesti, 6krat skozi gozd. Uvrstitve so ovrednotene s točkami. Za končno uvrstitev šteje 5 najboljših tekov po cesti in pet najboljših skozi gozd. Organizacija je odlična, po drugi strani pa povsem preprosta. Kot recimo diskontne trgovine ala Hofer, Lidl. Eden od organizatorjev, včeraj recimo  Janez Pirnar je počakal na startu. Povedal nekaj besed, potem pa z nami odtekel do vrha. Tam drugi organizator, včeraj Uroš Feldin, zapiše naš čas. Naša dolžnost je torej samo na vrhu povedati številko, ter malce težje, priti do vrha. Številke se dobi na naslednji povezavi. Kar je zopet hvalevredno, so te številke. Kdor je bil kadarkoli v teh letih na tekmi oziroma se je kadarkoli prijavil, ima številko, ki mu ostane za večno. Torej ni nobenih prijav pred tekmo, prideš če prideš.

Ker sva z Ivom resna športnika sva šla progo odteči teden pred startom. Čeprav velikokrat tečem v teh koncih, sploh na Mohor ali do Planice, pa moram biti pošten in priznati, da na Jošta nisem tekel še nikoli. In sem bil kar presenečen, ker od Javornika do Jošta na dveh mestih nisem mogel več teči. Sem šel pač peš. In se tudi za tekmo odločil, da bom na teh dveh mestih hodil.

Sreda mi sicer ne ustreza, saj delam do 17:00, ampak če se direktor lahko pripelje iz Celja, bom pač tudi sam stisnil zobe. Ta tekaška liga me žuli že nekaj let. Ampak kaj, ko bom zgleda do 89-ega leta sramežljiv. In nikamor ne morem v prvo sam. Moji prijatelji pa so tudi v letih, ko imajo druge prioritete. V glavi imam čudne predstave, kako bo ko sam pridem v neko ustaljeno družbo. Potem običajno ugotovim, da iz muhe delam nosoroga, ampak v naslednjo je zopet isto. Tudi tokrat je tako. Avto parkirava nekaj minut pred startom. Stopiva ven, seveda že oblečena, in to je to. Sva že člana te tekaške druščine. Kot običajno se ne ogrevava. Vedno si misliva, le zakaj, saj bova že tako imela teka čez glavo. Na startu nas je okoli 15. Še nekaj spodbudnih besed, lučke se prižgejo in zaženemo se v breg. Sam sem si rekel, da bom tekel po pameti. Že po nekaj metrih sva z Ivom sama. Ostali pa za nama. Šala. Vsi že pred nama. Kaj pa je to? So ostali tako dobri, ali midva tako slaba? Resnica je nekje vmes. Na srečo nekomu pred mano pade na tla odsevnik. Poberem ga in če mu ga hočem vrniti, ga moram pač dohiteti. Zato pospešim in mu vrnem odsevnik. Čez Pševo do Javornika tečem potem hitreje. Saj, kot sem že prej omenil bom od Javornika najstrmejši del in tisto grozljivko pod vrhom prehodil. Od Pševa do Javornika se cesta zravna, celo malo spusti. Tam sem mislil, da bom nadoknadil nekaj izgubljenega časa. Pa so noge pretrde, tako da ne gre prav hitro. Potem sledi nekaj hoje. Še malce teka, pa še malo sprehoda, zadnji metri in vrh je tu. Čeprav sem se odločil, da bom šel kar na polno, pa sem sploh od Javornika do vrha preveč mencal. Naslednjič bom poskušal odteči vsaj prvi del nad Javornikom. Če bova še šla. Pozneje, ko sva se umetno opogumljala, sva bila prepričana, da naju vidijo že naslednjo sredo, ko bomo šli po Sodarjevi. Ampak, danes je pogum že izhlapel.

d