Z današnjim tekom na Jošta skozi gozd smo prišli do polovice letošnje Kranjske zimske tekaške lige. Ker gre v skupne rezultate najboljših 5 tekov po cesti in skozi gozd, morava z Ivom priti samo ali še štirikrat.
Zopet se je na tekmi pojavil Gašper Bregar, kar pomeni, da je bil Žitnik Urban drugi, Uršič Janez tretji. V skupnem sesštevku pa vodi Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo. Po nekaj tednih je bila na startu ženska, tokrat Amadeja Teraž, ki je osvojila vsa mesta v ženski konkurenci.
Na startu je bilo 15 tekmovalcev, na cilju prav tako.
Vreme že standardno lepo. Mogoče celo malenkost topleje kot prejšnji teden.
V službi sem se presenetil v razmišljanju. Ni prepogost pojav. Se pa zgodi. Včasih sem igral tenis. Ogromno. In vsakič sem zadnje ure preživel v rahli evforiji. Dan je bil lepši, če sem imel potem tenis. Nobene treme, samo želja, da bi se čimprej začelo. In čimdalj trajalo. Na teku tega ne občutim. Vsaj zaenkrat. Upam, da še pride. Že nekaj ur pred startom mi nekaj zasmrdi. Teoretično bi odpovedal tekmo. Vprašam se, kaj mi je tega treba. Zeblo me bo, na obronkih ust se bo pojavil izcedek podoben slini, v nogah bo peklo. Zanima me, ali obstaja tekač, ki zadnje ure preživi v mrzličnem pričakovanju tekme?
Prvič sva na prizorišču 10 minut prej. Sama. Očitno se vsi poslužujejo najine taktike. Brez ogrevanja. Pretečeva celo kilometer pred startom. Ne da bi se ogrela, da naju ne zebe. 15 nas stoji na startni črti. Gromozanski pok startne pištole razpara temačno ozračje pod Joštem. Poženemo se. Eni hitreje, drugi počasneje. Ivo vedno začne rezervirano, danes je ob meni. Očitno ima novo taktiko, napad na vso moč. Sam sem se malo spametoval. Do gozda ne tečem na polno, saj bom tam potreboval moč. Okoli 5,6 nas teče skupaj. Takoj, ko zavijemo na Sodarjevo zahodim. Ostali ob meni tečejo, ampak ostajamo skupaj. Zopet me prehiti tekmovalec s startno številko 6. Do konca lige se bova očitno borila med seboj. Sedaj se že tako poznamo, da ni nobene umetnosti. Kot v tenisu. Par sekund gor, dol. Ampak, če je nekdo boljši za minuto, bo tako tudi ostalo. Sam nekaj časa sledim številki šest. Lovim zalet. V zadnji strmini pred krokodilčkom ga v teku prehitim. In še enega. Odlično, zdaj bo pa treba bežati. V najstrmejšem delu. Glavno težavo glede na tek podnevi vidim v svetlobi. Kljub temu, da imam dobro svetilko, pa moram večkrat posvetiti navzgor, da vidim nadaljnjo pot. Vsakič grem drugje, ker pač zgrešim kak odsek. Sedaj ne lovim čas, ampak bežim pred številkama 6 in 7. Ostalih ne vidim. Malce se držim nazaj, če bo potrebno na koncu stisniti. Do stopnic pridem prepričan, da me nihče več ne ujame. Seveda tudi jaz nikogar. Potem pa kar naenkrat začne ropotati za mano. Mimo priteče organizator Pirnar. V sekundi ugotovim, da se mi sploh ne splača truditi, ker je toliko boljši. Zato uživam do vrha, če se temu lahko tako reče. Na kolesu se pač udobno namestiš, nekoliko premikaš noge, opazuješ okolico in si lahko celo požvižgavaš. V tem teku, pa potem ko si že utrujen in se vzpenjaš, pa čeprav počasi, ne vidim kakega udobja. Zato je kolo razvada.
Na vrhu pa je vse pozabljeno. Zadovoljstvo je večje kot pri tenisu. Na tenisu kdaj zgubiš in si razočaran. Tu pa si vedno zmagovalec. Si že tako predstaviš. Takoj za menoj pride Sodnik Damjan. On bi moral letos dobiti nagrado za borbenost. Vsakič se zažene na vso moč, potem pa popolnoma omaga. Danes je zbral odlično taktiko, začel rezervirano, in bi me sigurno prehitel, če bi bila proga malo daljša.
Ivotova taktika se danes ni obrestovala. Za nameček pa je pri krokodilčku zavil desno in zgubil nekaj sekund. Kljub temu sva oba zadovoljna. Kot vsak teden greva zopet v lov na Špičasti hrib. Danes ga končno osvojiva. Na vrhu zapičiva slovensko, hrvaško in črnogorsko zastavo. Sam pustim pramen sivih las, Ivo za hčerko vzame kamen z vrha. Dan je popoln.
Skupni rezultati
Comments
Pingback: Zimska kranjska tekaška liga – Jošt; 7. tekma – lukazoja