Begunjska Vrtača, Suho ruševje ter do Osrednje grape

Wednesday , 15, February 2017 Comments Off on Begunjska Vrtača, Suho ruševje ter do Osrednje grape

Z Urošem sva se v hribih vedno kregala. On bi hodil cel dan, jaz ne, jaz bi ležal cel dan, on ne in podobno. Meni se je zdelo, da je vedno po njegovo, njemu tudi in končno je bilo potrebno nekaj ukreniti. Zatorej sva stopila do notarja in podpisala pogodbo.

Z visokoletečimi cilji sva, za naju pozno, ob 8 uri na Ljubelju. Obujem pancerje, iz avta vzamem smuči in palice, nato pa sežem po nahrbtnik na zadnje sedeže. In še enkrat na drugo stran avtomobila. Potem vržem oko na prednje sedeže. Panično, čeprav že brez upanja skočim do prtljažnika. Dvakrat globoko zadiham, enkrat zakolnem in šele nato izustim: ”A veš, da sem pozabil nahrbtnik?” Ker Uroš (zaenkrat) ni ženska, mu v naslednjih minutah iz ust ne letijo nerazumljiva vprašanja, obdolževanja. Mogoče si vse to misli pri sebi. To pa itak ni pomembno. Še dvakrat, sedaj že na glas zakolnem. Potem pa nadaljujeva v ustaljenem ritmu. Lahko greva domov, se vmes skregava, nato pa smiliva samemu sebi, ter si govoriva kam vse bi lahko šla in podobne traparije. Pa greva rajši v drugo smer. V Duty free shop skočim po vodo in eno frutabelo. To pospravi Uroš. Če me bo zeblo, bom vzel kaj njegovega. Če ne bo šlo, bova pač obrnila. Seveda se pa že vsi načrti takoj drastično spremenijo. V nahrbtniku imam sveti trojček. Bivak vrečo, vrhunsko knjigo Pomočnik, ki sem jo načrtno hranil za dopust in coca colo. Če je trenutno kaj jasnega je to,  da ležanja danes ne bo. Da bom moral cel dan hoditi, saj me bo drugače prezeblo. Vse to je voda na mlin Uroša.

Dovozna pot je zaradi nevarnosti plazov zaprta, zato ubereva pot po Plazu. Uroš sramežljivo začne godrnjati, če bi šla v Suho ruševje, pa potem v Šentanski plaz. Pa se kot vodja, kar je razvidno iz pogodbe, ne dam motiti. Najprej greva po Šentanskem plazu. Smučina je dobro narejena. Uroš je malenkost godrnjav, saj hodiva v senci. Sam pa neskončno uživam. Hitro sva na tisti izravnavi, kjer gre ”normalka” v desno. Meni pa je izstop na greben lepši, varnejši kar naravnost. Kljub temu, da je šla večina v desno. Tudi Uroša vleče v desno. Pa se ne dam. Hitro ugotovim, da tukaj smučanja ne bo. Ker je kako minuto za mano in še ne vidi izstopa, se mu zaderem, da bo že videl kakšna je stvar ko bo prišel do sem, in naj se potem odloči. Še nekaj višincev naredim na smučeh, potem pa ne gre več. Smuči tokrat iz principa, predvsem pa zato, ker ga nimam, ne dam na nahrbtnik. Snega je tukaj premalo za smuko. Nekje se ugrezne čisto do tal. Ta del je najgrši, najnevarnejši. Sploh navzdol bo veselica, še posebej ker smuči držim v roki. Hitro sem na grebenu. Iz sence, teme, v sonce. Pravljično.

Počakam Uroša. Hitro se zediniva da do Velikega vrha ne greva. Predaleč. Nekaj sto metrov narediva po grebenu. Nato pa obrneva. S smučmi greva do vrha Begunjske Vrtače. Glede na razmere, ki sva jih opazovala v Šentanskem plazu sva si enotna, da bo najboljša smuka tukaj. Še nihče ni smučal, zato bo vse pobočje najino.

Od vrha Begunjske Vrtače do grebena je mogoče 200 metrov, zato sva deležna samo nekaj zavojev. Lepega je hitro konec. Sledi spust v Šentanca, ki me malenkost skrbi. Nekaj metrov hodim kot po ledu. Neroden sem, neokreten. Motijo me smuči, pa palice. Potem pa me Uroš prehiti, stopi nekaj metrov stran od mene, kjer je malenkost več snega. In težave se končajo. Kmalu prideva do izravnave, kjer je že prej omenjeno križišče. Nadeneva si smuči. Še enkrat si zaupava, da kar sva lepega odsmučala, sva, sedaj pa naju čaka rodeo.

proti vrhu Begunjske Vrtače

najtežji del današnjega dne

Poezija

Potem pa preobrat. Prečiva čisto v levo stran gledano od zgoraj. Menja se pršič za oceno 10 pa tja do ocene 8. Prvič slišim Uroša da spušča zvoke navdušenja. Pa to v senci. Neverjetno. Čeprav sva prej mislila, da od smuke ne bo nič, pa do stika poti na Zelenico ne narediva niti enega slabega zavoja. Parkrat prečiva nekaj metrov, pa zopet po pršiču in tako dalje. Definitivno v najini kratki karieri, če ji sploh lahko tako rečem, nisva imela boljše smuke. Spodaj narediva minutni predah kar na cesti, ki pelje proti Domu na Zelenici. Tako sva evforična, da vidiva samo sebe. Zasedeva celo cesto. In čeprav je zasnežena, po njej pripelje kolesar. Ki se mu iskreno opravičim. Potem pa že začutim, da imam na sebi samo kratko majico in velur. Prvič odkar hodiva v hribe, priganjam Uroša. In upam, da tudi zadnjič. Že na vrhu mu nisem dal dihati. In glej ga zlomka, povabi me na kavo v Dom na Zelenici. Ki je na žalost zaprt. Prepričan sem, da je bil zmenjen z oskrbnikom. Nič, greva naprej. Imava dve varianti. Mene vleče v Centralno grapo, Uroša Suho ruševje. Izbereva Suho ruševje. Zavedava se, da tam snega ni. Ampak oba si želiva sonca, zato druge rešitve ni. Plus vedno je tam lepo. In še zadnji plus. Spričo takega uživaškega vijuganja kot sva ga bila deležna, nimava pravice tarnati, pa četudi se bova vozila po kamnih.

Uroš je hitro v kratkih rokavih, sam pa ostajam v velurju. Naj me sedaj prežge, potem ohladi in bo neka zlata sredina. Skozi gozd je presenetljivo veliko snega. Hitro sva v Suhem ruševju. Tam narediva prvi malo daljši odmor. Uroš mi da pol svojega sendviča, vodo imam. Ostalo je okoli. Nič ne potrebujem. Vse imam in še več. Tako prijetno toplo je. Nikamor se nama ne da več. Razmišljam, da bi poklical Petro. Naj me pride iskat. Pa nisem prepričan, da bi z avtom znala priti do Suhega ruševja. Pogled na nadaljno pot ne obljublja dobre smuke, mogoče niti to ne. Zato zopet usmeriva pogled proti Centralni grapi. Ampak končno imava enkrat enako mnenje. Sonce-senca. Tudi če ne bova smučala, tukaj je pravljica. Greva do žleba med Zelenjakom in Palcem. Snega je do sem samo za vzorec. Že peš je potrebno iskati zasnežene jezike. Na vrhu se podruživa z lokalnimi šerifi. Niso prav zadovoljni z Uroševo hrano. Spust dobro naštudirava, saj bi lahko hitro prišla na kakšen kopen del.

Pa potem zopet vedno ista zgodba. Čeprav navzgor ne zgleda obetavno, je navzdol drugačna slika. Seveda, ne morem sedaj hvaliti in govoriti koliko je bilo snega. Ampak niti enkrat ni zaškrtalo, odsmučala sva celo pot. Je pa vprašanje koliko časa bo še tako. Še najtežji del je bil vmesni, med borovci. Potem pa je šlo skozi gozd zopet tekoče.

Vrtača

Še zadnjič si nadeneva pse pri Domu na Zelenici. Nameravava se povzpeti še na Triangel, saj nama že zmanjkuje časa. Pa Uroš predlaga, da greva proti Centralni grapi, dokler bova imela čas, potem pa obrneva. Zavoljo ugodnih razmer, ki jih znava imeti tudi tu, sem takoj za. Smučina je narejena, zato se hitro vzpenjava. Tam nekje, kjer se grapa zoži, zazvoni ura. Zopet si izbereva svojo pot. Spet vriskava. Roko na srce, ne tako močno kot v Šentancu, ampak vseeno. Smuka navzdol ob žičnici je potem res samo še nujno zlo. Uroš pravi, da je podlegel. Da ga smučišče pretepa. In res. Že dolgo, če sploh kdaj sva se tako nasmučala. Upam, da še kdaj.

proti Centralni grapi