Šentanski plaz in Ljubeljščica

Friday , 17, February 2017 Comments Off on Šentanski plaz in Ljubeljščica

Okoli 45 let nazaj je Nejc Zaplotnik približno 100 metrov stran, tako kot danes jaz, gledal skozi okno pisarne proti Storžiču in okoliškimi vrhovi. Nekaj minut je sanjaril. Kot jaz. Pa ni dolgo okleval. Poklical je Škarjo, Štremflja, Jamnika, ter še nekaj prijateljev. Dal odpoved in odšel v Pakistan. Sam ne morem, niti nimam želje iti po njegovih stopinjah. Lahko pa vzamem ure in grem namesto v Pakistan kam drugam. Potrebujem še Štremflja. Ali koga drugega. Pa so vsi zasedeni. Ostane samo Uroš. Sam ponavadi naredim, pa potem razmišljam. On pa večinoma razmišlja in potem ne naredi. Ker ni več časa. Pa se ne dam. Uporabim vse diplomatske prijeme. Teoretično bi me lahko prijavil za čustveno maltretiranje. Kljub temu malo pred 14 uro sediva v avtu. Star portugalski pregovor pravi, da se škorca, ki zmaguje, ne menja. Zato zapeljeva na Ljubelj. Z nama je še Urošev pes. Sky. Pasme pa resnično ne vem. Zelo simpatičen. Nekje vmes med čivavo, višavskim terierjem in maltežanom.

Danes imava vso potrebno opremo. Nič ne manjka. Ne veva pa kam greva. Sva zadovoljna že s tem, da sva tu. Meni je za vse vseeno. Kar bo rekel, tja greva. Mislim, da nič ne reče, samo zavije proti Šentanskemu plazu. Odlično. Dobra izbira. Pogoji pa so že na prvi pogled povsem drugačni kot dva dni nazaj. Seveda je vse še bolj shojeno. Je pa smučina nekje poledenela. Večkrat zdrsne. Prav bi prišli srenači. Spet ndrugje pa se vse melje. Več truda morava vložiti. Pa ne tarnava. Počasi se vzpenjava. Ne greva do vrha grebena. Končava tam, kjer bi morala sneti smuči. Vsak poiščeva svoj kotiček, kjer se pripraviva. Sky nima takih problemov kot midva. Skače okoli, se valja po snegu, priganja. Nekajkrat mu omenim, naj vzame najina nahrbtnika, pa da ga potem vidimo. Pa me presliši.

izstop iz Šentanskega plazu

Smuka je definitivno slabša. Sicer najdeva nedotaknjene dele. Ampak je sneg že težji. Pa tudi midva sva utrujena. Smučava zopet po levi strani, gledani od navzgor. Kamenja je vsak dan več. Zatorej je potrebna vedno večja previdnost. Ni več vriskanja. Spodaj narediva nekaj odmora. Oba leživa. Brez moči. Vseeno si zopet nadeneva pse in izredno počasi kreneva proti Domu na Zelenici. Kaj sedaj? Za Osrednjo grapo ni nekega posebnega navdušenja. Rada pa bi videla sončni zahod. Zato greva na Ljubeljščico. Po domače Triangel. Ki je drugače ime za žičnico nad domom. Tukaj pa že prava pomlad. Še kak dan pa bo vse kopno.

Na vrhu najprej oblečeva vse kar imava s sabo. Potem pa za tiste, ki poznajo Uroša, nekaj nenavadnega. Presenetljivega. Že popoldan, ko sem ga prepričeval na vse poštene načine in tudi tiste, ki že mejijo na drugo stran zakona, sem mu obljubil, da na vrhu dobi pivo. In se je strinjal. Seveda samo za Radler, saj vozi. In ga dobi. Pošten pa sem, če ne gre drugače. Seveda najprej govori, da ne bo mogel celega. Potem pa, ko sam še ne pridem do polovice svojega Uniona, že ostane brez. Še ostaja upanje zanj. Samo počasi bo treba. Tudi Sky ima danes dan brez pravil. Pri meni dobi nekaj čokolade na uraden način, potem pa še malo neuradno. Na koncu sreča tudi dve vroči Španki. Najprej ne ve kaj bi. Potem pa, ko ugotovi, da je zvezda, ga Uroš na silo spravi iz disca. Sončni zahod sva videla. Pa ni bil še tisti pravi. Brez pravih barv, sonce naju je v minuti zapustilo.

Košutica, Veliki vrh

vrhunske Rossignol rokavice

Smuka do Doma na Zelenici obupna. Snega ni, tam kjer je, pa skorja. Za vsak zavoj se je bilo potrebno boriti. Navzdol pa potem veliko boljše kot dva dni nazaj. Ampak kaj, ko ne moreva več.