Jalovčev ozebnik

Sunday , 26, February 2017 Comments Off on Jalovčev ozebnik

Vsem, ki so že bili v ozebniku, je kristalno jasno, da je to ena lepših tur. Tudi nama. Ampak kaj, ko je tako dolga. Pa v ozebniku, če imaš smolo, vedno lahko kaj dobiš v glavo. In na koncu. Smučarija tukaj je definitivno najina meja, kjer situacijo še nekako obvladava. Če bi bilo malenkost težje, bi za dobro izvedbo že potrebovala idealne pogoje, dober dan… Zato v ozebnik ne hodimo vsak dan. Niti ne vsako leto. Ni pa tudi tako hudo kot piše v Turnosmučarskem vodniku:” Lotiti se ga smejo le najbolj izurjeni smučarji in še ti v takorekoč idealnih razmerah. Take priložnosti pa so zelo redke, mnogim se ponudijo le enkrat.” Zvečer zopet pride na obisk tisti previdni jaz. Ki mi pove, da je dan nazaj zapadlo 30 cm snega, da še nisva zasledila nobenega poročila in podobne neumnosti. Markotu previdno namignem, da je veliko ljudi smučalo na drugi strani Ljubelja, ter da so izredno zadovoljni. Na srečo se ne da. Uroš opraviči odsotnost z dvema različnima izgovoroma. Da je sigurno. Ker vedno želi vsak vzpon opraviti vsaj dvakrat, njemu v čast skleneva, da če bo res odlično greva še enkrat v ozebnik. V Planici sva okoli 6-te ure. Nekdo naju je prehitel. Še v zadnjem postu sem se hvalil, da sva vedno prva. No, tokrat nisva. Kot boste brali kasneje, še bolje. Prvi del poteka po tekaški ali peš poti do Tamarja. Vmes so postavili nekaj informacijskih tabel, ki popestrijo začetek.

Nekaj delov tekaške proge je ledenih, ampak ne predstavljajo ovire. Zopet imam težavo z desnim pancerjem. Pa kar trmarim, dokler Marko ne vzame 3 minutnega odmora. Tako lahko v miru resetiram pancer in kasneje nimam več težav. Pri Domu v Tamarju se ne ustaviva kot je bilo to včasih običajno. Pozna se Uroševe roka. V zmernem tempu nadaljujeva skozi gozd. Zjutraj je bilo minus šest stopinj, krošnje so bele, to je prava zima. Potem naju čaka strmi del pod Šitami. S sten se že posipa sneg. Na nekaterih mestih sva deležna snežne prhe. Gledava optimistično. Več snega bo padlo z okoliških sten, boljša bo pozneje smuka.

Snežna prha


Sam sem današnjo turo razdelil na štiri dele. Sicer niso enakovredni, ampak tako za orientacijo. Ura do Tamarja, ura skozi gozd, ura do ozebnika, ter potem še ura do vrha. Zaenkrat hodim brez problemov. Smučino vleče kolega pred nama. Ujameva ga pri tistem markantnem balvanu pod vstopom v ozebnik. Že prej sva se odločila, da si tam nadeneva dereze, čelado. Ter seveda vzameva cepin. Sicer bi se mogoče dalo še malo naprej s smučmi. Ampak kaj bova potem? Sredi največje strmine obuvala dereze?

Ko gledaš proti vrhu ozebnika se zdi, da boš v 15 minutah ven. Pa ni tako. Vleče se in vleče, pa potem še malo. Strmo je tako, da z našo kondicijo, niti če greš čisto počasi, ne moreš narediti več kot recimo 30 korakov. Pa potem pavza. Sam običajno gledam v tla in štejem korake. Recimo na 30 korakov lahko pogledam navzgor. Tukaj pa je prenevarno. Sonce je že pokukalo skozi ozebnik in ledeni kosi neprestano drvijo navzdol. Ker se z levo roko upiram na tla, jih kar nekaj prestrežem. Tukaj nikoli nisem sproščen. Kot bi igral rusko ruleto. Zato skušam čimprej priti ven. Rad bi tudi vsaj za nekaj metrov razbremenil človeka pred mano, ki že od začetka utira pot proti vrhu. Pa je prehiter.

Ko pridemo iz ozebnika, še vedno ni konec. Čaka nas še prečenje do Jezerc. Od tam pa se spustimo še do sedla, po moje med Goličico in Jalovcem. Kolegu se zahvalim za špuro. V zameno mu vsaj ponudim njegove slike. Saj sem ga celo pot slikal v hrbet. Kot sem že omenil, smo do sem hodili sami. V ozadju pa se že valijo trume turnih smučarjev. Zato se na hitro odločimo, da gremo čimprej nazaj. Ozebnik ni preveč širok in gneča v njem lahko hitreje privede do nesreče. Marko je veliko boljši smučar od mene, zato ga prvega porinem navzdol. Že prej sva vedela, da bodo danes razmere vrhunske. In res je. Še nikoli nisem naredil toliko zavojev skozi najstrmejši del. Ker realno ocenjujem, da nisem boljši smučar kot leta nazaj, bi že moralo držati, da so razmere boljše. Tudi v ozebniku idealno. Okoli 20-30 cm suhega snega, spodaj pa trda podlaga. Na levi strani, gledano od zgoraj je nekaj ledenih odsekov. Na desni pa uživanje. Nižje ko greva, boljši so pogoji. Od balvana dalje pa pršič. Po desni strani nezvoženo. Markotu se derem naj me pride pogledat. ”Kaj je,” me prestrašeno sprašuje. Sigurno misli, da je kaj narobe. ”Ma ne, nič ni narobe. Glej, snega imam do jajc.” Oba sva popolnoma bela po hlačah. Pa ne od padca. Od pršiča. Poezija. In tako je še ves del do gozda. Še v gozdu najdeva nekaj odsekov, ko peljeva po pršiču. Tudi pot potem do koče, ki je bila običajno nerodna, se danes izkaže za odlično. Nimam nobene pripombe. Sva pa utrujena. Saj sva že 6 ur na poti. Čaka pa naju še 5km klasične tehnike do Planice. Pa gre tudi tam lepo tekoče. Tisti ledeni odseki nama sedaj pridejo še kako prav, da dobiva potrebno hitrost. Pri avtu naju čaka samo še odločitev, ali greva še enkrat nazaj. Oba sva definitivno za nov vzpon. Ampak, ker je na poti vsaj sto smučarjev, midva pa sva osamelca, odideva domov.

 Veliki ozebnik

Še malo tehnikalij:

22.50km

6ur

1460 vzpona