Smokuški plaz-Veliki vrh

Wednesday , 15, March 2017 Comments Off on Smokuški plaz-Veliki vrh

Smokuški plaz je zapostavljeni brat starejšega Šentanskega plaza in še starejše Centralne smeri. Čeprav sodi v tris tistih še pogojno prehodnih grap tudi za tiste, ki nismo alpinisti, pa je definitivno najmanj obiskan. Medtem, ko težko najdeš čas v dnevu, ko ne bi koga srečal, ko hodi na Zelenico, pa tukaj redko srečaš živo dušo. Sploh v neobičajnih urah za hojo. Zakaj je tako?  Tudi Smokuški plaz je odličen v šoli, dober pri športu, vesten in marljiv. Je pa res, da je izredno sramežljiv. Mogoče je narobe, ker obiskuje glasbeno šolo, ter hodi na gimnastiko. Ne igra tenisa tako kot Šentanski plaz, niti ni vodja navijačic kot Centralna grapa.  Šentanski plaz in Centralna grapa skačeta ven iz vseh knjig, publikacij. Težko greš čez internetno stran s turno vsebino, ne da bi ju kdo omenil. Smokuški pa se drži v ozadju.  Nič ne reče. Nič se ne hvali. In čaka. In mene je dočakal. Po 15 ih letih turnosmučarskega udejstvovanja. Priznam, da mi ni prijetno, ko pomislim, da sem na Zelenici vsaj 10krat letno. In da še nikoli nisem pokukal na drugo stran, proti Smokuški planini. Pa za vse pride čas. Če si vztrajen.

Iz službe gremo ob 14:00 uri. Na prvi pogled pozno. Računali smo, da bo sneg vsaj malce odtajalo. Pa smo pozneje ugotovili, da smo bili tako pozni, da je zopet zmrznil. Ob hoji navzgor, dokler se je še dalo s smučmi, je bilo še malo odtajanega, na poti navzdol je bilo vse popolnoma trdo.  Vsi smo prvič v teh koncih, zato gre zjutraj komunikacija v smer kako priti do izhodišča. Ideja je bila tudi s štartom iz Zelenice in po osrednji grapi gor, vendar se je ponovno izkazala za dobro stara turno smučarska modrost, da se hodi in nato smuča po smeri dostopa.  Ne znam si predstavljati kako bi bilo, če bi iz Centralne odsmučali v zaledeneli Smokuški plaz.

Z avtom kljub ne najboljši cesti pripeljemo do Tinčkove koče. Dalo bi se sicer še slab kilometer, vendar bi avto tam težko obrnili, zato smo se prav odločili. S hojo pričnemo v supergah. Že po nekaj ovinkih pridemo do zametkov snega. V bistvu je to led. Gregorič kot skrbni zapisovalec vseh nepomebnih podatkov o turni smuki pove, da smo do snega hodili 9 minut. Do sem smo nazaj grede tudi prismučali, kar pomeni, da smo do avta potem rabili samo nekaj minut. Sedaj pa logično ne moremo še na smuči. Kakih sto višincev še, potem pa se začne malce boljša snežna podlaga, zato gremo naprej na smučeh. Naš cilj, Smokuški plaz je s Smokuške planine dobro viden. Prej se ga težko opazi. Tukaj pa ga vidimo v vsej veličini, veličastno nas vabi k sebi.

Kar poprek čez gozdiček zavijemo vanj. Na prvi pogled zgleda strmo do prve izravnave. Tam se nam zdi, da bo dokaj ravno, potem pa sledi samo še zaključni strmejši izstop. Pa ni tako. Strmina je podobnega naklona ves vzpon, mogoče res malenkost popusti v srednjem delu, zaključek pa je zelo strm.

Povsod sem bral, da je Smokuški plaz malenkost strmejši, težji kot Šentanski plaz. Seveda je to samo moje mnenje. Možno, da na odločitev vplivajo tudi današnji zelo trdi, skoraj ledeni pogoji. Ampak meni je Smokuški plaz konkretno težji od Šentanskega. Izstop iz Šentanskega plazu se lahko primerja z nekimi deli Smokuškega, ostalo pa je neprimerljivo. Izstop v Šentanskem je veliko krajši od Smokuškega, naklon pa bistveno manjši. Lahko, da smo imeli samo danes take pogoje. Tukaj se je danes po sredini plazu konkretno valilo kamenje. Imeli smo toliko časa, da smo se sproti opozarjali in umikali. Z dvema pa sva imela z Urošem precej sreče. Enega je opazil on in me pravočasno opozoril. Ampak sploh nisem mogel reagirati. Samo gledal sem tisto večjo gmoto, stal pri miru. Kot okamnel. Lahko bi se ulegel, zavaroval z nahrbtnikom. Pa nisem vedel kam namerava on. Prav tako pa on ni vedel kam nameravam jaz. Če ga je to sploh zanimalo. Kak meter gre mimo mene. Kmalu zatem gre še večja gmota proti Urošu. Sedaj mu opozorilo vračam. Pa tudi on ne reagira, pa gre skala še bližje mimo njega. Ne vem zakaj sva tako butasto reagirala. Vetra tukaj nismo imeli, na grebenu pa smo ga konkretno čutili. To je bil verjetno tudi razlog za padanje kamenja.

 Prvi del smo prehodili na smučeh. Kot že rečeno je bilo tukaj nekaj centimetrov odjenjanega. Ampak vseeno. Vsi se poslužujemo vseh vrst umazanih trikov, da ni treba kot prvi vleči smučino. Od slikanja (slikam samo jaz), do pitja (pije samo Uroš) in nenehnega zategovanja turnih pancerjev (pancerje ima samo Marko). Samo, da kdo stopi naprej. Danes to ni potrebno. Nič ne pomaga, če kdo vleče smučino, saj se ne ugrezne niti za milimeter. Z vsakim višinskim metrom pa je podlaga postajala trša. Začel sem gledati mesto, kjer bom nadel dereze. Čakal sem tisto navidezno ravnino. Ki pa je potem, ko smo prišli do nje izginila. Naklon je bil enakomeren, sneg pa vedno bližje ledu kot trdemu. Ob prvi priložnosti se ustavim. Uroš in Marko sta še za nekaj hoje s smučmi, ampak ugotovita, da je morda le bolje stopiti v zimsko opremo. Počasi se bližamo tistemu zadnjemu, najstrmejšemu delu. Marko hodi po sredini, kjer je malenkost položnejše. Zakaj je izbral to varianto, bomo zadržali za sebe, nama z Urošem pa ustreza bolj direkten izstop. Nekaj časa sem sam spredaj, Uroš pa me iz ozadja draži. Potem, ko ne morem več, pa me zamenja. Izstopa na greben pa še od nikjer. Kljub temu, da hodiva izredno počasi, se na vsakih 10 metrov ali še manj ustavljava. Ne gre, zmanjka sape. Konca pa še od nikjer.

Zadnjič v Jalovčevem ozebniku sem suvereno opravil pot. Tukaj pa, roko na srce, že nekaj časa čutim nelagodje. Podlaga je ponekod povsem ledena. Lahko si lažemo kolikor si hočemo, ampak jasno da ti gre po glavi vprašanje, kaj če padem. Seveda skušaš to odgnati proč, ampak ne gre vedno. Vse to pa ti ruši samozavest in jemlje moč. Vse pa je odvisno tudi od razpoloženja.  Kar znova pove, da ocene ne pomenijo skoraj nič. Ne moreš glede na oceno, ki si jo že presmučal, reči, da boš pa sedaj vse z enako oceno lahko presmučal. Včasih ti mnogo nižja ocena, kot si jo sposoben pokaže zobe. In danes nam jih je, pa četudi se kateri od partnerjev ne bo strinjal. Bližje roba sva, bolj je strmo. Ampak tam že čutiš konec, sploh veter, ki potegne z Zelenice je znak, da smo končali z vzpenjanjem.

Na grebenu pustimo smuči. Vrh Velikega vrha, po domače Begunjščica ima premalo snega za smuko. Sami smo že od začetka. Nikjer nikogar. Zanimivo. Hitro smo nazaj pri smučeh. Veter je premočan, počasi se bliža noč, da bi sedeli in uživali.

Uroš bo prve metre presmučal s cepinom. Se pač počuti varneje. Ko zvečer pijemo pivo v gostilni, katerega imena zaradi sponzorskih omejitev ne smem omeniti, dobimo z višjih instanc ukaz, da o prvih sto višinskih metrih ne smem pisati.  Zato smo že iz najstrmejšega dela. Tudi tam, kjer je bilo pri vzponu malce odjenjano je sedaj trdo. Meni ustreza tak teren. Je pa res, da na tako trdem še nisem vozil. V bistvu je kot bi peljal po smučišču, samo konkretno strmejše. Vse ravno, nobenega ostanka plazov, zaradi nepretirane obljudenosti ni nič lukenj. Skratka, lep toda trd teren. Občutek imam, da če padem, se ustavim pri hokejski dvorani na Jesenicah. Šele spodaj, ko dosežemo borovce, se malo odmehča. Tam je prava pomladanska smuka. Tudi tereni po Smokuški planini so smučem prijazni. Po cesti sledi še razpeljava in zanimive dogodivščine je konec.

Mogoče smo bili malo prepozni. Da bi bilo manj ledeno. Ampak taki čudni pogoji so tudi na drugi strani. Veliko jih je pisalo o ledenih razmerah. Me prav zanima kako bom naslednjič doživel Smokuški plaz. Seveda sem na koncu popolnoma zadovoljen. Da pa je vmes, med turno smuko prisotnega nekaj strahu, pa tudi ni nič narobe.

PS. Sedaj, ko po enem dnevu umirjeno pišem, ugotavljam, da sem bil res stoprocentno v turi. Slika mi nobena niti približno ni uspela. Vse sem pritiskal na brzino. Posnel sem tri filmčke, pa sem za vse namesto na video, pritisnil na slikanje.