Begunjščica Centralna grapa-Smokuški plaz

Friday , 17, March 2017 Comments Off on Begunjščica Centralna grapa-Smokuški plaz

Marko je že v torek, po ledeni odisejadi dejal, da gre v četrtek zopet smučati po Smokuškem plazu. Takoj sem ga zavrnil. Niti na pamet mi ni padlo, da bi šel še enkrat drsati. V sredo zjutraj sem za trenutek pomislil, saj v bistvu ne bi bilo napačno, če grem še enkrat pogledati. Popoldne ob seciranju vremenske napovedi sem že dvakrat pomislil, zvečer pa potrdil udeležbo. Zadnje tri tedne si govorim, to bo zadnja tura, saj snega enostavno ne bo več. Pa se kar ne neha. Ture pa ena boljša od druge. Zvečer sem razmišljal, katere bi uvrstil med najboljše tri, pa bom imel zelo težko delo. Današnja, ter Jalovec bosta sigurno stala na stopničkah. Za tretjo pa upam, da še pride. Danes bomo startali kako minuto prej kot zadnjič. Ker bomo šli z Zelenice, bomo tudi tu dobili nekaj minut, do vrha Begunjščice je tudi manj kot od Tinčkove koče, kar pomeni, da bomo s spustom začeli prej. Tudi sonce nam danes pomaga. In vse to so razlogi, da bodo danes boljši pogoji. Zjutraj, pred odhodom, se v igro vključi tudi Uroš. Vsaj 23 krat me vpraša kdaj gremo, kam gremo. Še vedno se ne morem odločiti ali je resen ali me samo nervira. Karkoli od tega je bilo, me je znerviral. Potem pa med vso nepotrebno korespodenco Markov mail, da danes ne gre z nami. Kaj pa je zdaj to?  In čez nekaj minut še en, da ima vročino. Zanimivo. Z Urošem se odločiva, da če Marko ne gre, tudi midva ostaneva doma. Ne da se nama, pa nihče nima ogrevanih sedežev. Z nekaj preprekami smo nekaj čez 14 uro na Zelenici. Šele zvečer, v varnem zavetju nekega lokala v Tržiču, katerega imena se ne morem spomniti, sestavimo vse konce niti. In naredimo pulover. Sam sem zjutraj pomotoma vpisal naroben Markov mail. In sva si z Urošem pač dopisovala z nekom drugim. Do 10 ih sva mu bila očitno še zanimiva, potem pa sva mu začela presedati. In je pač napisal, da ne gre z nami in da ima vročino. Seveda sva mu še naprej pisala maile. Na tem mestu ti povem, kdorkoli že si, da si zamudil vrhunsko smučanje.

Na Ljubelju ni snega niti za vzorec. In tako prvih 5 minut, nato pa se pokažejo zaplate po katerih se da hoditi. Nazaj si lahko smučanje podaljšamo s tem, da zavijemo v gozd. Uroš ima druge cilje kot midva, zato naju že na začetku, ko se še preoblačiva zapusti. Dobimo pa se potem zvečer, pri avtu.

Z Markom startava počasi. Čez nekaj časa grem sam še počasneje od počasi. Pred odhodom sem v naglici lahko pojedel samo banano. Rekel sem si, da bom nekaj še vzel s sabo, pa sem pozabil. Na pol poti do Doma na Zelenici me popolnoma zabije. V teku in na kolesu se temu reče, da si se zaletel v zid. V turnosmučarskem žargonu ne poznam izraza za to. Vem pa, da se moram ustaviti. Letos na ture ne nosim nič posebnega. Vedno pa imam v nahrbtniku kako frutabelo. Ter seveda polliterski bidon. Frutabele mi že nekaj časa ne dišijo. Karkoli drugega je boljše. Najdem psihično močnejšo čokoladko, ki mi jo je prinesel Medo. Običajno jo pojem manj kot četrtino. Pa zadostuje. Tokrat jo pojem več kot pol. Toliko sem jo še imel. V bidonu pustim požirek vode. Pa še začeli nismo. Ampak pomaga. Nek mlajši moški, ki je vseskozi hodil pred nama, je v Centralni grapi očitno izgubil gel. Nosil sem ga za njim, pa ga nisem več ujel. Zato sem ga pač pojedel. Se mu opravičujem. Lahko me pokliče na tel. 040853374, mu bom vrnil nekaj podobnega.

Od Doma pri Zelenici kreneva proti Centralni grapi. Začetek je izredno trd. Pa ja ne bo podobno kot dva dni nazaj? Markotu predlagam, da greva v Suho ruševje. Pa se ne da. Zatrdi, da bo sigurno mehkeje. Na srečo je odločnejši od mene. S smučmi ne gre več. Kljub srenačom. Čas za dereze in cepin. Sneg je z vsakim metrom mehkejši. Hitro sva v Centralni grapi. Vseskozi hodiva po stopnicah. Pogoji so popolnoma drugačni kot v torek. Kljub temu, da je Centralna občutno težja kot Smokuški plaz, pa je danes spričo pogojev mnogo lažja. Tudi najstrmejši del je enostaven. Če sem bil v Smokuškem vseskozi na neenakomernem srčnem ritmu, je danes popolnoma drugače. Hitro sva na vrhu Centralne grape.

Že prvi pogled v Smokuški plaz me prepriča, da bo danes polno vriskanja. Tudi vreme na vrhu Begunjščice je prijaznejše. Res pravi užitek. Vseeno prvi zavoj naredim previdno, potem pa ugotovim, da lahko delam kar hočem. 5 centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Ne more biti bolje. Po smučišču piševa vsak svojo abecedo. Kar prehitro sva na Smokuški planini.

Sonce se že poslavlja. Markotu se ne da več boriti s psi, zato gre nazaj na Zelenico peš. Sam jih dam še enkrat na smuči. Eden je lepo ubogljiv, drugi pa nikakor noče hoditi z menoj. Upira se in upira. Do malo pod vrhom Triangla, kjer dokončno popustim. Smuči dam dol in grem peš do  vrha. Spust je presenetljivo dober do Doma na Zelenici. Potem pa ne morem več. Neka čudna mišica na levi nogi se mi upira dalj časa. Danes pa se je pridružila nehvaležnemu psu in mi odkazala poslušnost. Vsak zavoj v levo je boleč. V desno pa zaradi kolena že od nekdaj ne gre gladko. Prvič se mi zgodi, da dam smuči dol še preden se konča sneg. Ni šlo več.

Resnično drži pravilo, da če greš na turno smuko imaš lahko slabe pogoje. Če pa ne greš, sigurno ne boš imel takih pogojev kot mi danes.