Ozebnik Špik Hude police – Canalone Huda Paliza

Saturday , 25, March 2017 Comments Off on Ozebnik Špik Hude police – Canalone Huda Paliza

Za spremembo bom začel z resnimi toni. Zahvaliti se moram Binetu in Klemnu, ki sta nama polepšala današnji dan. Sama definitivno ne bi bila sposobna takega vzpona, ob njuni vrhunski podpori pa je nekako šlo. Stalno spodbujanje, svetovanje, ter seveda utiranje poti. Pa prijazne besede na najtežjih mestih. Bine kot moj daljni sorodnik, iz matične knjige je razvidno da je bratranec od mojega bratranca, je mogoče bil seznanjen z mojimi (ne)sposobnostmi. Klemen pa si je sigurno (jaz bi si na njegovem mestu) mislil: ”Jao jao Bine, pa kje si ta dva dobil? Saj bi imela še s Triangla težave.”

Foto: Marko Meglič

Z Binetom sva se v četrtek pogovarjala na enem izmed družbenih omrežij. Imel sem nekaj vprašanj v zvezi z njegovim smučanjem. Beseda je dala besedo in omenil sem mu, da gremo v petek smučati. Zna biti, da ga je primamila kaka izmed mojih letošnjih tur (s Triangla do Koče na Zelenici, z Zvoha po pomladanski in vse do gondole ali pa s Pokljuke do vlečnice pod Viševnikom) in je predlagal, če gremo skupaj. Kot vedno na prvo žogo, v sekundi odgovorim, da sem za. Potem pa začnem razmišljati, mi smo trije, eden slabši od drugega, on pa že eminentno ime med turno srenjo. Predvsem pa smo mi turni smučarji, on pa alpinistični smučar. Bo lahko našel tisto mejo, da ga bo tura zadovoljila, za nas pa bo še varna? Dobro se zavedam, da je na njegovem nivoju težko razumeti, da je lahko nekaj kar je njemu pogojno rečeno lahko, vsakdanje, za drugega že skoraj nedosegljivo? Ker smo mi predstavniki internetnega smučanja, kar pomeni, da smučamo po klasičnih turnih destinacijah, on pa je ljubitelj neobljudenega, je logično, da cilja ne morem oceniti, dokler ne bom tam.

Kar nekaj tvitanja, pa lajkanja je bilo potrebno da dorečeva podrobnosti. Gremo z dvema avtomobiloma. Enega pustimo v Zajzeri, nato z drugim do Pecola. Vzpnemo se do Žleba Špika Hude police potem pa se po ozebniku spustimo do Zajzere. Mene moti predvsem to, da ne gremo po isti poti gor in dol. Ampak z Markom, Uroš je medtem odpovedal, se prepuščava Binetu. Med vso dolgotrajno korespondenco omeni, da gre z nami še njegov prijatelj Klemen. Počasi me začnejo glodati tista brezvezna vprašanja, ki se mi včasih porajajo pred zahtevnejšo turo. Mi je tega treba? Saj ne, da ne bom zmogel, ampak ali je vredno da se ob vseh nepotrebnih težavah, ki so pač stalnica modernejših časov, sedaj še za dopust obremenjujem. Mar bi šel na Javornik, popil dve kavi, prebral kako knjigo… Tako tremo imam, da si grem neobičajno za mene, v hladilnik po kozarec rdečega pinota, letnik 1978, vinska klet Kocjančič.

Ob petih se dobimo na edini odprti kranjski bencinski postaji. Takoj ven udari dobra, pozitivna energija, nekaj šal, smeha in vse je lažje. Najprej naredimo spremembo načrta. Zaradi pomanjkanja snega spustimo tisti lažji del s Planine Pecol in gremo direktno v ozebnik in po njem nazaj. Seveda za to zadostuje samo en avto. Tja do Zajzere imamo dovolj časa, da se malce bolje spoznamo. Trije smo bolj tiho, četrti (naj ostane med nami, da ne bo kake zamere, to je seveda Bine) pa ima toliko za povedati, da naenkrat govori z vsakim posebej. Meni osebno to izredno ustreza. Počutim se kot da grem na izpit. S knedljem v ustih. Pač se nisem dobro pripravil. In če bi bili vsi tiho, bi razmišljal samo o tem. Tako pa se pol poti presmejimo. In si rečem: ”Kaj bi se sekiral. Če padeš, greš na naslednji rok. Big deal.”

Še na vseh turah do sedaj sem imel s seboj težak fotoaparat, vedno obešen čez ramo. Danes sem ga prvič pustil v avtu. Že na startu vem, da se današnje smučanje ne more primerjati z ničemer, kar sem prevozil do sedaj. Zato ne bi rad, da me aparat moti ali kako drugače ovira pri čimbolj varnem vzponu in potem spustu. Vem, da če bi ga imel, bi skušal narediti kakšno sliko, po možnosti na strmem delu. Zdi se mi tudi, da bo tura dolga. Ter, da sta kolega bolje pripravljena od naju. Vsak slika pa vzame nekaj sekund. In potem lovljenje po vsakem slikanju pusti posledice. Definitivno sem manj utrujen, če sem brez aparata in posledično brez vsaj 100 slik.

Tu sem prvič, mogoče celo zadnjič, zato nimam pojma kaj je okoli nas. Pri zapisu od sedaj dalje se znam zmotiti v kakšnem poimenovanju, zato le brez hude krvi. Začetni del opravimo po tekaški progi. Sneg se začne takoj pri avtu. Mogoče 100 metrov stran. Zdi se mi, da smo potem na samo dveh delih sneli smuči. Enkrat čez majhen potok in še enkrat samo za nekaj metrov.

Izredno hitro pridemo do prve ovire. Tu bi se naša pot, brez Bineta in Klemna definitivno končala. Mi bi, kot bi hotela ura, šli po zarisani poti in prišli do skalnega skoka. Bine in Klemen, pa se kot še večkrat pozneje, ustavita, pogledata okoli, trezno razmislita in zbereta najboljšo rešitev. Sedaj se bodo moji trije včerajšnji partnerji sigurno začudili, ampak tukaj sem imel največje težave v glavi. Od spodaj se mi je prehod zdel težak. Vedel sem, da če greva tukaj čez, greva z Markom do konca. In sem ga hinavsko vprašal, če obrneva, ter greva kam drugam, popoldne pa pobereva Bineta in Klemna. Seveda so bile to moje želje, Marko je bil samo alibi. Odločno odvrne, da gre naprej. Sam potem še nekajkrat hočem predlagati, da bi sam obrnil. Iščem razloge za, proti. Najslabše mi je, ker vem, da sploh ni nič nevarnega, ampak ne vem kaj bo potem. Pa saj je popolnoma enostavno. Pač me je strah, pa naj si misli kdorkoli karkoli hoče. Po nekaj korakih ugotovim, da tukaj lahko brez težav smučam. Zato lahko obrnem pozneje. Čeprav je bilo potem več težjih mest, posebej dva pri spustu, me nikjer ni tako stisnilo kot tukaj spodaj. Naprej sem pač vedel, da nekako moram priti do dol, tukaj pa sem imel še možnost zasilnega izhoda.

Ta del je malce strmejši, ampak Bine in Klemen nama delata vrhunske stopnice. Na vrhu tega dela gremo zopet na smuči. Še okoli grebena in odpre se nam pogled v naš ozebnik. To je najdaljši ozebnik v Julijskih Alpah. Skoraj 800 višinskih metrov je potrebno opraviti, preden pokukaš na drugo stran. Z Markom sva vseskozi na zadnjih mestih, razen tam, kjer je kaj kočljivega, naju dasta v sredino. Malce ju opazujem, saj imamo časa na pretek. Vseskozi preverjata okolico. Seveda predvsem zaradi plazov, ter poznejšega smučanja. Opozorita naju na vsako malenkost. Zveva ogromno novih stvari. Ozebnik je res dolg. Ampak ker imata zavoljo vedno bolj omehčanega snega precej dela, da nama utreta čim lažjo pot, gremo počasi naprej. Kar je precej bolje za naju, kot da bi na vrh prišla na pol mrtva. Ker najtežje naju čaka navzdol.

Na nekaj mestih se s sten posipa kamenje. Sploh Klemen je imel izredno priložnost, da bi enega ujel. Tam, kjer je v ozebnik že pokukalo sonce, je mehkeje, tam kjer je senca, logično trdneje. Na nekem mestu jima spredaj nekaj težav povzroči trši del. Nisem neumen. Zavedam se, da če bi bila sama, bi šla čez ta del z lahkoto. Onadva, ne midva. Tako pa se zamudita s tem, da nama naredita čim boljše stopnice. Navzdol iz preventivnih razlogov ne gledam preveč. Na ostale strani pač. Vsa ta dolina ali kako bi jo poimenoval je malce mistična. Z vseh strani je zaprta z velikanskimi gmotami, vsaka ima svoje ime, pa bo treba večkrat priti, da si bom kakega zapomnil. Vse izgleda nedostopno. Ozebnikov, grap je čez glavo. Kamorkoli pogledaš. Me prav zanima kakšen zgleda naš od daleč. Od blizu je kar prijazen. Širok, odprt. Če le ne bi bil tako strm. To še poudari konstanten naklon.

Mi pa še kar hodimo. Vsaj tri ure smo že na poti, konca pa nikjer. Pa se mi ne vleče. Hodimo počasi. Imamo čas za pogovor. Glavna zvezda je Bine. Koliko zgodb, energije. Klemen je bolj tiho, toda tisto kar pove ima težo. Z Markom samo vpijava znanje. In hodiva. Presenetljivo dolgo smo na smučeh. Če do sedaj nisem naštudiral obrata, sem ga danes. Gibčnost v bokih sem poboljšal vsaj za polovico.

Foto: Bine Žalohar

Najstrmeje je na koncu. Čas za cepine. Nobenega strahu ne čutim. Stopinje in njuna mirnost blagodejno vplivata na naju. Pa se še kar ne neha. Malo pod vrhom gremo čez še en del, kjer bi bilo lahko malo več snega, tu zna biti navzdol najbolj zanimivo. Končno vrh. V bistvu ni vrh. Ampak konec ozebnika. Do vrha Špika Hude police je še nekaj minut. Nič težkega. Ampak šele danes razmišljam, da bi lahko šli do vrha. Včeraj mi ni padlo na pamet. Rad bi šel čimprej dol. Pozneje lahko sedimo kolikor bodo hoteli, v tem trenutku pa mi ni do tega.

Foto: Bine Žalohar

Zmenimo se, da se prvi spusti Bine, potem jaz, nato Marko, na koncu pa še Klemen. Dobiva še nekaj koristnih nasvetov. Bine si nadene kamero s katero bo snemal spust. Da mi možnost za zadnje besede. V kamero povem Petri, da imam ljubico. Ker je očitno, da se je na koncu vse dobro izšlo, saj drugače ne bi mogli brati tega zapisa, naj povem da sem na parkirišču Bineta prosil, naj zbriše posnetek. Trenutek pred spustom nama nekdo od vodičev, ne vem kateri, reče naj začetne metre smučava s cepinom. Prvim metrom se tudi težko reče smučanje. Bolj štamfanje, ampak v narobno smer. Tudi abručati ne morem. Sneg je napihan, spodaj pa je trdo, spihano do skale. Občutek imam, da me bo obrnilo če abručam. Zato počasi premikam smuči navzdol. Ni me strah. Ampak nimam nobene kontrole na dogajanje. Prvič sem v taki situaciji. Pa kar gre. Opora na smučeh je neverjetno dobra. Ampak kaj ko ne zaupaš. Če bi tukaj padel, ne bi bilo dobro za ozebnik. Pa tudi zame ne. Po nekaj metrih naredim nekaj zavoju podobnega. Pa takoj dobim tako hitrost, da potem ko nekako amortiziram situacijo, nekaj časa globoko diham. Bine me na tem mestu pohvali in vzpodbudi za naprej. Kaj si resnično misli, ne bomo nikoli vedeli. Ampak meni tudi laž pomaga v tem trenutku. Za menoj pride Marko, tudi malce zelen. Počakamo še Klemna.

Foto: Bine Žalohar

Foto: Bine Žalohar

Sledi strm toda dokaj varen odsek. Sneg je tukaj dober, tako da naredim nekaj zavojev. Sledi drugi težek del. Tisti skalni, na katerem smo se navzgor najbolj zamudili. Tokrat gre prvi Klemen. Z njim gre še nekaj snega. Pozneje ugotovi, da smo narobe storili, ker nismo šli drugje gor. Tako smo že navzgor pobrali nekaj snega. Sam grem varno čez. Toda kaj, ko ostalima ne pustim skoraj nič več snega. Marko tako porabi precej časa, da pride čez te skale. Šel je tudi preveč naravnost. Če bi šel malce v levo, bi dobil nekaj snega, tako pa mu potem, ko pride ne skale ne preostane drugega kot da se skobaca čez. Tudi Bine se potem malce zamudi. Naslednjih nekaj delov zaradi nevarnosti plazov zopet odsmučamo posamezno. Všeč mi je, da ogromno časa porabita za varnost. Potem pa smo ven iz nevarnosti. Ne se sedaj obešati na besede. Seveda nevarnost obstaja dokler ne sediš v avtu. Ampak tistih težkih delov ni več. Sedaj pa kot bi naju z Markom odrezal. Ves adrenalin je popustil, vsa ta celodnevna koncentracija je pustila pečat. Popadava v sneg. Ne moreva več. Marka še nisem videl tako utrujenega. V očeh ima tisti obupan pogled. Tudi sam verjetno nisem boljši. Hitro se zbereva. Strmina še vedno ne popusti. Sneg je ponekod izredno zahteven. Vedno več počivava. Od sedaj pa do konca imata Bine in Klemen največ težav z nama. Verjetno bi odsmučala do dol v enem zamahu, tako pa s z nama nikamor ne premakneta. Vmes snemata, delata like, skačeta, resnično ju je užitek gledati kako smučata. Sama se trudiva, da bi ju čim manj zadrževala, pa ne gre. Počitka je vedno več. Ozebnika pa nikakor konec. Meni se zdi, da so ga že tako dolgega še podaljšali.

Tudi ko pridemo ven iz ozebnika še nisva ”vsega rešena”. Čaka naju še tista bližnjica od zjutraj. Pa je popolnoma enostavna. Pa vseeno še paziva naprej. Sneg je pomladanski, noge pa že na morju. Hitro lahko pride do kakšne poškodbe. Še nekaj metrov skozi gozd in končali smo. Do avta gremo v brezhibni tekaški tehniki. Šele tam, na koncu se jima zahvalim, čestitava pa si tudi z Markom. Sploh ne vem ali bi kaj povzel za konec, že tako sem toliko napisal, da se še meni ne da še enkrat brati, kako šele drugim.

Foto: Bine Žalohar

Še filmček, delo Bineta Žaloharja

Couple of days ago in couloir Huda PalizaConditions were really good in the upper part, lower the snow is heavy and soft.#alwaysgoodtimes#exploremore#beatyesterday#skiripstick#julianalps

Posted by Bine Žalohar on Wednesday, March 29, 2017