Stelvio

Prelaz Stelvio je za kolesarje nekaj podobnega, kot da pravi ljubitelj glasbe ne bi nikoli obiskal koncerta Ceca. Je pa razlika v tem, da ko si na koncertu Cece, dejansko tudi nekaj vidiš, za Stelvio pa lahko samo rečeš, da si bil. Sam sebi sem znan, da lepe stvari še olepšam. Tukaj pa moram biti realen. Res lepo in prav, da sem prikolesaril na Stelvio. Je pa bilo to zadnjič. Medtem ko v tistih klasičnih Dolomitih vzdihuješ skoraj na vsakem ovinku, ko opazuješ prelestno okolico, pa tu lahko vzdihuješ samo ko po 24-tem ovinku vidiš, da jih imaš do vrha še najmanj toliko. V Dolomitih potrebuješ vsaj dva fotoaparata, tukaj bi lahko vse kar je lepega narisal. Še Ivo, ki v okolici Cortine, še bolj pa Arabbe ali Cordobe nekako ne pride do izraza, tukaj zgleda kot Brad Pitt.

Čeprav primat najvišje ležečega evropskega cestnega prelaza pripada prelazu Col d Iseran (2770m) pa je Stelvio (2758m) prestižnejši. Prelaz Stelvio je bil odprt leta 1925. Eno leto so potrebovali za načrtovanje te 49-kilometrske mojstrovine, še nadaljnjih 5 let pa je 2500 delavcev gradilo prelaz. S tem so Lombardijo povezali s Tirolsko.

Ivo v rumeni majici

Z nama bi moral iti še Ivov bivši sodelavec. Skupaj sta delala v predilnici v Tekstilindusu. Pa sta bila oba naenkrat odpuščena zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje. Posledično imata še od takrat (okoli leta 1992 je bilo to) enaka avtomobila. In je bilo pač za Yugota Skalo 55 vse skupaj preveč. V Postojni je dokončno obupal. Tako sva ostala z Ivom sama. Nastanila sva se v skromni sobici v Pradu pod Stelviom. Do tja je bilo 7 ur nemirne vožnje. Sam sem se očitno nekaj zastrupil. Slabost, zeblo me je, slabo počutje. Med vožnjo sem kolebal ali bi sploh šel takoj na Stelvio ali ne. Obrnem še vedno lahko, zato se hitro usedeva na kolesa, preden si premisliva in kreneva proti vrhu.

Legendarni Fausto Coppi je leta 1953 v Dirki po Italiji pri vzponu na Stelvio mislil “da bo kar umrl”. Tega leta je dirka tudi prvič potekala čez prelaz. 11 km pod vrhom je napadel campionissimo (Fausto) in si s tem prislužil čast osvojiti naslov kralja Stelvia (danes se to imenuje nagrada Clima Coppi).  Med leti 1956 in 1972 so se na Stelvio vzpenjali iz Bormia. S te strani nas čaka 21.5 km, 1541 metrov višine ter 5 predorov.

Čeprav sva na Stelviu že bila, sem vse pozabil. Vem, da je okoli 25 km zmernega, precej dolgočasnega vzpona. Običajno se pozanimam o samem vzponu, tokrat pa imam preveč dela sam s seboj. Gledam v tla in vrtim tiste potrebne obrate, da se vsaj peljem. Malce mi na začetku pomagajo ostali kolesarji. Vseskozi imam koga na vidiku. Piti, jesti zaenkrat še ne morem. Malo uživam v pogledu na depresivno kraško pokrajino. Po nekaj kilometrih pridem do serpentine številka 48. Načeloma to pomeni, da jih je toliko do vrha. Spomnim se iz zapisov, da ko vidiš kočo na vrhu, ti preostane še 12 km. Spričo mojih želodčnih težav, drugih sploh nimam. Kar se zopet pokaže za odlično rešitev. Če te nekaj boli, ne misliš na nič drugega. Kilometri tako kar letijo mimo mene. Tudi hišo na vrhu že vidim. Zadnjih 6 ali 7 kilometrov so v pomoč tudi oznake na cesti. Naklon je vseskozi približno enak. Glavni problem je torej dolžina. Pri tabli za 3 kilometre do cilja me mine še slabost. Tudi moči je na pretek. Če bi bila okolica malenkost lepša, bi bilo že kičasto. Veselja ni pretiranega. Hitro spijem coca colo. Preden pride Ivo, da potem lahko še eno. Deficit zadnjih ur nadoknadim še s čokoladico ledene kocke. Vedno imam s seboj frutabele. Danes pa sem šel proti vetru. Zakaj bi, če se že trudim s kolesarjenjem potem na silo jedel še frutabele. Ki mi resnično ne dišijo. Vzel sem si en Mars, ene ledene kocke, ter neke napolitanke. Ura mi je na koncu pokazala 25.3 km, 1700  višincev, čas 2:20. V miru spijeva kavo. Sedaj lahko tudi govorim. Konec tihe maše.

Za spust se primerno oblečeva. Sam že takoj opazim, da nekaj ni v redu. Vsakič ko zabremzam, se mi prestavni ročki zatakneta za zavorni ročici. In potem moram preden naslednjič zabremzam tisti ročici premakniti nazaj. Nisem zadovoljen. Peljem počasi. In tako vse do naslednje serpentine, kjer mi poči guma. Hitro se lotim menjave. Takrat ugotovim, da nimam pumpe. Zanimivo. Ivo je hitro pri meni. Zračnica je na vsakih nekaj centimetrov naluknjana. Kar pomeni, da je trak na feltni odslužil svoje skoraj tako kot avto Ivovega bivšega sodelavca. Prvi kolesar, ki pride mimo nama ponudi pomoč. Zakaj pa ne? Pumpa nama bo prišla prav. Složno sodelujemo. Ivo in novi prijatelj pumpata, sam pa slikam. Predvsem njiju. Lepšega trenutno ni na obzorju.

V Pradu najprej poiščem kolesarsko trgovino. Glede na izkušnje iz Slovenije, me malce skrbi kako mi bodo lahko tako hitro popravili kolo. Sploh glede na to, da je ura že skoraj 19:00. Potem pa presenečenje. Lastnik trgovine mi zatrdi, da bo pač toliko časa v trgovini, dokler ne popravi. Zamenja mi trak, popravi zavore, zraven doda še eno zračnico. Ker ne more gledati kolesa, ga še malo podmaže. In računa 6 evrov. Zadovoljen odhitim pod tuš.