Od Golice do Ljubelja

Sunday , 30, July 2017 Comments Off on Od Golice do Ljubelja

Pred kakšnim tednom sem zopet dobil željo, da bi se preselil kakšnih 1000 metrov višje. Brez kolesa, na svojih nogah. Takoj sem pomislil na Šlibarja. On je eden redkih, mogoče celo edini, ki je vedno takoj za, brez milijarde vprašanj, zahtev. Kamorkoli, kadarkoli, samo da se gre. Pa nato nisem našel časa, kar pomeni volje. Zato mu takoj, ko me on pokliče, odgovorim da sem za. Vseeno mi je kam, samo da se spi. To je edini pogoj. Hitro pride na dan s temeljitim načrtom. Startava v petek po službi. Do Golice, potem pa po grebenu do Stola. Tam spanje, drugi dan pa počasi domov. Seveda povabiva še nekaj drugih prijateljev. Z moje strani ni bilo odziva, na njegovi pa se najdeta dva kandidata. Čura in Kapitan bosta startala še pozneje kot midva, dobimo se na Stolu, prespimo, drug dan pa skupaj sestopimo. Da se nama ni treba vračati na izhodišče, poprosim očeta, da naju zapelje do Jesenic. Domov greva potem lahko s Čuro in Kapitanom, ali pa sestopiva kamor želiva, tam pa naju pobere ali Petra ali Alenka.  Zmenili smo se, da spimo zunaj. Vem, da je mogoče to neumnost spričo tega, da bomo imeli blizu Prešernov dom, ampak tako smo se pač odločili. Sam z opremo ne kompliciram več tako kot pred leti. Spalna vreča, bivak vreča, bunda, pulover, ena majica, rokavice, kapa, 2l vode, 2 konzervi rib, malo sira, malo kruha, ter 4 frutabele.  Vse to gre v mali nahrbtnik. Včasih sem nosil tistega največjega že če sem šel na Jošta.

Zdi se mi, da sva najbolj strme dele prehodila na začetku, do Koče na Golici. Do sem sva šla po zimski poti. Pri koči se lepo vidi celoten greben, ki naju še čaka. Res daleč. Zato pogled preusmerim drugam. Šlibar se odloči, da bo spustil vrhove, ki naju čakajo ob poti. Sploh Golica je povsem izven poti. Namesto v desno proti Stolu takoj zaviješ na levo.  Gre naprej, dobiva se pozneje. Odvisno od želja. Celotna pot do Stola in še naprej do Zelenice je odlično označena. Res težko zgrešiš. Naslednje dan nas je vseskozi spremljala gosta megla. Pa ni bilo nobenih težav s sledljivostjo. Tudi težavnosti ni skoraj nobene. Izstopa samo žleb, ki vodi po zgornji poti do Zelenice in nas čaka nekaj minut pred sedlom Šija. Bom o njem več povedal kasneje, lahko pa se ga ognemo po spodnji poti. Sploh v takih dneh, kot je bilo včeraj, ko je bilo vse mokro, je mogoče bolje izbrati spodnjo pot. Nekaj skob je do Koče pod Golico, drugje ni nobene. Hitro sem na vrhu Golice. Prostoren vrh. Preberem, da je tu nekoč stala koča. Na mestu, kjer stoji danes Koča pod Golico je bila Nemška koča. Zato so Slovenci takoj, ko je bilo mogoče, postavili svojo, slovensko in jo poimenovalo Kadilnikova koča. Po največjem donatorju in starosti slovenskih planincev. Leta 1943 so partizani obe požgali, da ne bi postali oporišči Nemcev. Spodaj so kasneje postavili novo, na zgornjo pa nas opominja samo še tabla in nekaj ostankov. Zanimivo, ko na hitro pomislim. Ne vem če ima katera izmed slovenskih gora povsem na vrhu kočo. Tudi če jo ima, bi bila Golica med redkimi.

Na Golici, Stol čisto na koncu

Kot že prej rečeno, je pot povsod dobro vidna. Ni pa grebenska tako kot sem mislil. Speljana je nekoliko nižje. Sicer gre čez nekaj vrhov, glavne pa spusti. In je potrebno nekoliko skreniti s poti, da jih dosežeš. Sam sem si rekel, da grem na Golico, Vajnež in Stol. Ostalo pa odvisno od razpoloženja. Takoj za Golico sem šel čez dva kuclja. Imena ne vem za nobenega. Drugega si bom zapomnil zaradi kač. Naj takoj povem, da dejansko videl nisem nobene, drugače pa ogromno. Doma sem bral knjigo legendarnega Prleta, ki piše, da je tu takoj ko je skrenil s poti, srečal 4 kače. Zakaj jih ne bi tudi jaz. Vsepovsod je zaraščeno, idealno za kače. Iščem prehode, kjer bi bilo čim manj trave. Pa mi ne gre od rok, oziroma nog. Spuščam čudne zvoke. Nekje sem bral, da jih glas prestraši in se umaknejo. V nekaj minutah bi bil nazaj na poti, če bi tekel. Pa ne upam, da ne bi katere pohodil. Ko sem nazaj na poti si oddahnem.

Planina Suša

Malo hodim, malo tečem. Vse je novo zame. Pokrajina je čudovita, pot tudi. Včasih poslušam ipod, tokrat ga zaradi boljšega podoživljanja ne uporabljam. Iz sanjarjenja me zdrami Šlibarjev klic. Čaka me na Belski planini (Planina Svečica). Ker je za nama že kar nekaj hoje, si privoščiva počitek. Seveda ob kavi. Gledava zemljevide, razmišljava kaj naju čaka naprej. Že po nekaj metrih prvič in zadnjič zaideva. Vidi se, da se Šlibar za razliko od mene stara. Včasih sva se zgubila vsako uro. danes samo enkrat. Pa še to se lahko komaj šteje za izgubljeno zadevo. Po nekaj minutah vidiva prvega in zadnjega človeka na današnji poti (šele na Stolu vidiva nekaj živega). Rdeča kapica, tak je bil pač njegov vzdevek, hodi nekoliko višje od naju. Starega Šlibarja to ne bi motilo. Saj bi se dalo tudi tu kjer greva midva. Novi, boljši Šlibar pa reče, da Rdeča kapica že ve kod hodi. Zato greva za njim, kar se izkaže za dobro odločitev. Sva že nekje na pol poti. Oba sva odlično razpoložena, vendar če si s Šlibarjem večina pogovorov ne prenese pisne oblike. Vmes nama ne gre v račun kako bova prišla na pobočja Vajneža. Navidezna luknja je precejšnja. Ni nama jasno. Dokler ne prideva bližje. Pot je popolnoma lahka in speljana po meliščih okoli Viševnika. Nekje hodiva po travnikih, pa po gozdu, kamenju, med borovci. Podlaga se vseskozi menja. Resnično nama ni dolgčas.

Pod Vajnežem se še zadnjič razideva. Tudi tu je vzpon enostaven. Lahko se gre proti vrhu kjerkoli si želimo. Sam grem najprej na Mali vrh od koder je še nekaj manj kot 100 višincev do Vajneža, ki je z 2104 m najvišji jeseniški vrh. Do križa ne grem. Okoli njega je nagnetenih ogromno ovc. Seveda bi se umaknile. Pa jih nočem motiti, saj je to le njihov dom. Ne moj. Zaradi tistih dveh metrov pa tudi ne bom zgubil sponzorjev in zaupanja javnosti. Ne vračam se nazaj ampak grem čez vrh do Vajneževega sedla, od koder je tudi možen vzpon. Hitim, ker bi rad ujel Šlibarja, da skupaj prideva na vrh Stola. Pot je sedaj resnično grebenska. Na začetku sem napisal, da ni nobenih zajl več. Vendar ne vem, če jih ni bilo tukaj na zadnjem delu nekaj.

Pogled od Vajneža do Stola

Vodo, če je nisem kje spregledal, lahko dobimo pri Koči na Golici, ter v pastirski koči na planini Svečica. Ter sedaj, na zadnjem melišču med Stolom in Malim Stolom ( že prej sva šla čez Potoški Stol). Tukaj si vzamem čas in dotočim vodo. Nikamor se mi ne mudi, tistih nekaj minut bo tudi Šlibar potrpel.

Do vrha imam še okoli 15 minut. Tam me že čaka partner. Ob njem pa tudi že Čura in Kapitan. Torej smo se zmenili do sekunde natančno. Takoj dobim pivo. Šlibar pa že vleče pelinkovec iz nahrbtnika. Torej se uradno začenja zabavni del večera. Pelinkovec ponudi tudi edinim osebam, ki so sedaj na vrhu. Iz pogovora zvemo, da so to oskrbniki koče. Idealno. Čura in Kapitan povesta, da zaradi slabe vremenske napovedi nista vzela spalnice. Ne preostane nam drugega kot da gremo v kočo. Potem bomo pa videli v katero stran se bo zapeljal večer. Šlibar ima za razliko od mene tudi družabno plat. Zato ni čudno, da so kmalu okoli naše mize tudi ostali, ki bodo noč preživeli v koči. Eden od njih nas zapusti šele naslednji dan v dolini. Tudi oskrbnici Betki, ki že več kot 20 let čudovito upravlja s kočo, se nekam čudno rosijo oči, ko odhajamo. Na začetku je bila tista stroga oskrbnica iz planinskih knjig. Ko pa je videla, da ne bo prišla daleč, ter da smo kar v redu fantiči, je postala del naše druščine. Ko smo se zjutraj podajali v megleno jutro, nam je zaželela, da bi naredili nekaj krogov okoli hiše, potem pa se vrnili nazaj.

Glavni smernici celotnega večera so bile ovce in neka Ančka. Pregovor, da ima nekdo svojih 5 minut bi bilo pri Šlibarju potrebno spremeniti v svojih 5 ur. Pa bi bilo tudi to premalo. Vsi smo že popadali v posteljo, še ovce so že nekaj ur spale, Miha pa je imel še kar monolog. Šele topla postelja ga je dokončno uspavala. Pa sva se kmalu zbudila. Začel je pihati veter. Nisva mu mogla ubežati. Lahko, da sva že v tistih letih, očitno tudi spalki nista za take razmere. Malo spiš, pa gledaš v zrak, čakaš jutro. Potem je svoje dodala še megla. Kot bi imela vodno posteljo. Oba sva se zelo razveselila koče. Hitro smo ugotovili, da sonca ne bomo dočakali, zato smo se podali v meglo. Zaenkrat smo šli vsi proti Zelenici. Pot navzdol ni bila nič kaj prijetna. Sploh do Krnice v Kožnah. Skala je bila mokra, malce smo bili še utrujeni. Tudi megla nam ni bila v pomoč. Tam, kjer se poti razdelita na spodnjo in zgornjo smo se razšli. Čura, Kapitan in Damjan po spodnji, midva po zgornji. Oni so šli nazaj do avta, ki so ga imeli pri Valvasorjevem domu, midva do Ljubelja. Pot tudi tu, razen že prej omenjenega žleba, ni težka.  V žlebu pa sploh v mokrem neugodno. Drsi, podrtija. Sploh navzdol zna biti neugodno. Pa sva tudi to preživela. Sledil je samo še del od Zelenice do Ljubelja.

Golica-Vajnež-Stol-Ljubelj 30km, 2000 višincev