Koča v Krnici

Wednesday , 16, August 2017 Comments Off on Koča v Krnici

Če ima slučajno še kdo taka otroka kot midva, bi mu ta izlet lahko polepšal kak dan. Otroka, ki se ne vozita rada, ki ne bi preveč hodila. Ki morata imeti s seboj vsaj kak izdelek najnovejše tehnologije. V bistvu sta to povsem normalna otroka. Nenormalna bi bila, če bi bila brez telefonov, če bi vsak dan najedala svojim staršem, naj ju peljejo v hribe. Včasih razmišljam, kako bi bilo, če bi ju s Petro večkrat nagnala v hribe. Bi bilo vsakič težko, ali bi se navadila? Bi bilo prav, da bi ju silila? Je sedaj prav, ko gremo res malokrat? Ko sama izrazita željo po hoji. Ne vem, ne vem tudi če bom prišel do pravilnega odgovora. Mene osebno so silili v hribe. Pa sem sedaj v ljubezenski vezi z njimi. Mojo Petro so tudi silili, pa danes ni v ljubezenski vezi z njimi. Še z mano vedno manj. Spet nekoga niso silili, pa jih ima sedaj rad. In obratno. Mogoče res najbolje, da ko naslednjič pridem na ta čudovit planet, otroke silim v hribe. Potem bom pa videl. Ali mogoče tudi ne.

Avto pustimo malo nad četrto vzpetino ceste na Vršič. Ko bomo večji, bomo seveda parkirali nekaj sto metrov za kopališčem Jasna, pri reki Pišnica. Ker pa je od tam okoli 15 minut dalj hoje, seveda izberem krajšo varianto. Izhodišče je na tretji vzpetini, pri Ruski Kapelici. Vendar samo za nekaj avtomobilov. In ker smo na višku sezone in ker enodnevnih gostov na Bledu in Bohinju ne sprejemajo več, so vsi tukaj. Nimam pametne razlage, zakaj je največ ljudi na Bledu in v Bohinju. Očitno so vsi ljubitelji Monopolija. In tam sta daleč najprestižnejša Bled in Bohinj. Zato so vsi tam. …. In pač avto pustimo tam kjer je prosto.

Za začetek se spustimo nekaj sto metrov. Najmlajši trije, izjemoma imamo še enega člana, saj s Petro trenirava, preizkušava, testirava, kako bi bilo, če…; takoj ugotovijo, da je tu večje parkirišče in zakaj nismo tu parkirali. Najprej prečkamo reko Suho Pišnico, ki je mogoče prej potok. Prejšnje leto, ko smo bili brez mamice, je šla Zoja lahko čez vodo v nogavicah, tokrat ji kot skrben starš tega seveda ne dovolim. Ko z nekaj zapleti pridemo čez potok, Petri in današnjemu gostu pokažemo most, kjer bi lahko šli.

Še nekaj metrov in smo na planini V Klinu. Tam se odpre pogled na vrhove nad Križko steno. Lep pogled, ki ga popestri stara pastirska koča sredi panorame. Na voljo je tudi lovska postojanka, do katere je potrebno zlesti po lestvi. Dokaj visoko, zato se Ana Lara vzponu odpove, Zoja je vedno za vse neumnosti, Luka pa kot običajno: ”Nič me ni strah, samo se mi ne da.” Mami vmes slika iz vseh perspektiv. Čeprav sam naredim več slik, tudi dalj časa že stojim za fotoaparatom, pa opažam, da ima Petra boljši občutek za fotografijo. Seveda ni Aleš Zdešar, ni pa tudi Edo Krnič. Šele potem, ko doma gledam slike z njenega fotoaparata in slike z mojega, opazim razliko. Pravijo, da je dobra fotografija 5 odstotkov talenta in 95 odstotkov trdega dela. In sam imam tistih 5 odstotkov, ampak kaj ko mi jih še vedno zmanjka 95 odstotkov. In tako mi ne preostane drugega kot da uživam ob fotografijah tistih, ki so vložili ogromno truda v to dejavnost in si mislim: ”Kako bi šele jaz fotografiral, če bi…”

Komaj lučaj stran nas čaka nova znamenitost, če se temu lahko tako reče. Tudi atrakcija ne, ampak ne najdem boljše besede. Spominski park padlim v gorah. Vedno me stisne pri srcu, ko berem osmrtnice mojih knjižnih junakov.

Foto: Petra Krnić

Kmalu se nam priključi pot, ki pelje iz Pišnice. Ker sonce vedno bolj pripeka, izberemo varianto skozi gozd. Otroci so se dokončno asimilirali, videli so, da poti nazaj ne bo, pozabijo na sodobne pasti računalništva. Pokažejo, da v njih še vedno tičijo tisti radoživi nagajivčki, samo najti jih je treba. Potegniti ven iz že malodane odraslih teles. Skačejo, plezajo, vriskajo. Tudi pogovarjati se znajo. Njihovi obrazi niso sivi, zakrčeni, ampak rdeči, razpotegnjeni v nasmeh. Poezija. Zavedam se, da bo kmalu zopet prešla v tragedijo. Pa sem kljub temu zadovoljen.

Tisto markirano uro hoje smo razpotegnili na več kot dve. Zato ni čudnega, da so pri Koči v Krnici začeli prigovarjati njihovi želodčki. Naročila sva jim klobaso, kakšna malenkost pa se je našla tudi v nahrbtniku. Seveda sledi še obvezna coca cola. Pa kavici za glavna organizatorja. Luku ni šlo v račun, kako v taki gostilni nimajo ledu.

Vzpnemo se še na skalo za kočo od koder je lep razgled, potem pa počasi odpujsamo nazaj. Gremo po cesti, tudi počasi. Kar je bilo na začetku spusta, je potrebno sedaj nadoknaditi. Pa začuda ni nobenih pripomb. Vsi so navdušeni. Do doma. Potem pa se že sliši značilen zvok Facebooka, Twitterja, Viber skoraj pregori, nekdo nekoga svari, naj umakne vojsko z Apeninskega polotoka, saj prihaja Godzilla, spet drugi tuli od žalosti, ker je dobil mat, medtem ko mu je tretji razlagal, da je na Instagramu dobil všečkota.

Ja, krut je današnji svet.

Foto: Petra Krnić