Ferata Prestreljenik

Monday , 28, August 2017 Comments Off on Ferata Prestreljenik

Kuj železo dokler je vroče, je nekoč dejala moja žena. Ker pač nisem moški, ki bi mu bile tehnične lastnosti prirojene, priučene, možno pa da imam kako drugo dobro lastnost, se mi ne sanja preveč, kaj naj bi to pomenilo. Zna pa biti, da bi ta pregovor lahko bil pravilno uporabljen v tem zapisu. Moj zlati Luka, ki ga v zapisih ni velikokrat opaziti, ker ni outdoor made, se je čudežno navdušil nad plezanjem. Priložnost sem pograbil z obema rokama. Po petkovem plezanju na Šmarni gori si je zaželel še. Kaj mu lahko ponudim, seveda ob mojih omejenih plezalnih sposobnostih? Brskam, iščem, berem, kličem. In kot je običajno, če si dovolj vztrajen, če se ne predaš, se ti vrata sama odprejo.

Sredi tedna je Petra po vztrajnem mučenju z moje strani privolila, da v nedeljo odideva v hribe. Kolebava med dvema možnostima, ali po slovenski smeri, ali pa od bivaka Nogara na Mangart.  Skušam jo prepričati, da bi odšla na Mangrtsko sedlo prespati. Pa se ne da. Vmes se s svojo željo vključi tudi Luka, in ko premlevam že stoto možnost kako bi vse zadovoljil, moram pa egoistično priznati, da malo skorjice pa mora ostati tudi zame, mi v oči butne napis nova ferata na Kaninu, težavnost A.  To je to. Hitro v knjižnico po vso možno literaturo, internet dela na polno, in hitro je izlet na dlani. Družinsko gremo na Kanin. Še z Zojo. Vsi so za. In ko skoraj že sedimo v avtu, kot običajno zakompliciram situacijo. Tako kot ima moje skrbno načrtovanje tur sigurno kakšno prednost, pa ima tudi pomankljivosti. In glavna je v tem, da če prebereš vse dostopne vire, ni vrag da boš naletel na kakega, ki te skuša prepričati, da mogoče pa tura ni zate. Največji problem je definitvno Zoja. Je najmlajša, najbolj živa, na žalost je po meni dobila sposobnost, da bo vedno in povsod padla, se v kaj zadela, ji bo kaj padlo iz rok… In ko gledamo filmček s ferate, gospod na koncu prijazno opozori, da sestop s Prestreljenikovega okna zaradi krušljive police ni za otroke. Kaj sedaj? S Petro razmišljava, si večkrat premisliva. Ona je mogoče preveč optimist, jaz bolj pesimist kar se tiče hribov. Preveč je nesreč. Že tako smo velikokrat pomankljivo oblečeni, pripravljeni. Na koncu se zediniva, da gremo po ferati do konca. Če bo spust prezahteven, gremo nazaj po isti poti.

Naslednji problem je oprema. Samovarovalnega kompleta nimamo, pasov nimamo. Poznam samo dva alpinista, Sandija in Aleša, od tega je Aleš še pripravnik. Zberem 4 čelade, 4 pasove, 1 samovarovalni komplet, ter 4 gurtne (plezalne zanke). Zoja tako dobi samovarovalni komplet, Luka in jaz 2 gurtni, Petra bo brez. Šala. S Petro bova imela vsak po eno gurtno.

Na strani Kanina skušam najti vozni red. Nikakor ga ne najdem. Dobim samo nek zapis, da vozi gondola vsako polno uro med 8:00 in 17:00. Temu primerno startamo ob 6:45, da ujamemo tisto ob 9 uri. Potem zvemo, da gondole vozijo stalno med 8:00 in 17:00. Sicer lahko, da sem spregledal ta podatek. Če ne, bi bilo res lahko objavljeno. Vožnja traja 40 minut. Izredno vroče je, najraje bi vrata odprli na stežaj. Vsi smo prvič na Kaninu. Meni je čudovito, ampak to ni nek podatek, saj mi je povsod nad 882 metri. Takoj se opremimo, da so nahrbtniki lažji. Ferata poteka po južnem, zahodnem, vzhodnem ali pa po severnem pobočju Prestreljenika. Direktno nad žičnico. Do vstopa je kakih 20 minut hoje.

 

Potem pa se začne. Še prej najmlajša intravenozno prejmeta sladkorni doping. Luka, kot izkušen gornik Zoji nazorno pokaže uporabo samovarovalnega kompleta. Pot je odlično zavarovana, tako da smo vseskozi pripeti. Popolnoma nikamor se nam ne mudi. Malokrat vsi štirje skupno tako uživamo. Vzpona ni preveč. Oziroma ga sploh ni čutiti. Mogoče malenkost težji je del na začetku, ko je potrebno prestopiti okoli skale, ter del ko se strmo vzpneš malo pred koncem. Drugače pa res dober šolski poligon. Škoda ker je tako visoko, beri gondola je tako draga. Vsaj za nas.

Težko je sedaj realno oceniti težavnost ferate. Tisti, ki hodi po feratah, dobro ve kaj pomeni težavnost A. Tisti, ki gre prvič, pa naj ve, da tudi te, sicer lahke ocene ni za podcenjevati. Ferata se konča pri Prestreljeniškem oknu. Sledi še zoprn spust po melišču do izhodišču. Ta del je resnično najtežji. Pozneje, ko razmišljam. Mogoče bi bilo bolje iti v smeri urinega kazalca. Samo potem nas čaka ta vzpon po melišču navzgor, ki je prav tako zelo utrujajoč. Ne vem, vsak se bo sam odločil. Pri povratku se vržemo še v Rabeljsko jezero. Tudi tu smo prvič, pa prav tako navdušeni. Nobenega turizma. Ne vem koliko kotičkov v današnjih časih obstaja, da ležimo na plaži, za povrh peščeni, pa da nikjer ne vidimo hotela ali vsaj gostinskega lokala.