Zvoh na malenkost drugačen način

Saturday , 18, November 2017 Comments Off on Zvoh na malenkost drugačen način

Običajno budilka ne potrebuje toliko časa. Danes pa se je resnično morala potruditi. Nekaj časa mi ni bilo jasno kaj želi. Za službo, pa če si jo še tako želim, je bilo absolutno prezgodaj. Tečem, za kar gre zahvala kolenu, že dolgo ne. Le kaj potem hoče od mene? V soboto. O bog, turnosmučarska sezona se je začela. Zopet vse sobote brez spanja. Komaj čakam, da zopet pride pomlad. Človek lahko vsaj spi.

Še ves omotičen, se potem ko ugotovim, da ni nikogar komur bi se lahko smilil, oblečem, ter po ustaljeni navadi na terasi preverim temperaturo. Danes bo še kako pomembna. Šlibar je kak dan prej prišel na dan, čeprav je bila takrat že noč, zato tudi take ideje, da bi lahko odšli na Zvoh. Turno. Naj že takoj povem, da smuka z Zvoha ne spada med klasične turne smuke. Predvsem zaradi spusta, ki poteka predvsem po smučišču, ki je skoraj vedno spluženo. Šlibar pa ne bi bil Šlibar, če se za ciljem, ki ga imamo, ne bi skrivala vejica, za katero se skriva tisti pomembnejši del. In tokrat je ta v delu, da bi šli pred smuko s kolesom do Krvavca. Takoj sem za, čeprav ne vem pravega razloga, na svojo stran pa pridobim tudi Iva. Nekaj čez 6-to uro zjutraj pijemo kavo v nekem lokalu v Cerkljah. Ki je nabito poln. Zgleda kot laž, ampak resnično so vse mize zasedene. Smo pa med redkimi, ki pijemo kavo. Ostali pijejo pivo. Neverjetno.

Ima pa naša zgodba, tako kot skoraj vsaka, tudi pomanjkljivost. Pošteno bi bilo, če že gremo s kolesom do Krvavca, ter potem na smuči, da bi te tudi tovorili. Pa je prevladala pamet, če je že ostalo neumno. Najprej gremo z avti do zgornje postaje kabinske žičnice. Vsi smo dobro oblečeni. Predvsem spust bo glede mrazu najtežji. Sam imam na nogah tri sloje oblačil. Zgoraj podobno. Tudi Ivo in Šlibar sta dobro oblečena. Počasi se spuščamo. Cesta je mokra. Tam nekje okrog Ambroža pridemo v meglo. Prsti na rokah in nogah najbolj trpijo, ampak saj smo to sami hoteli. Spodaj se na hitro uredimo. Premrzlo je, da bi se preveč zadrževali. Sledi meni osebno najtežji vzpon v Sloveniji. Nikoli ga nisem vzljubil. Res pa, da mu ne dam preveč priložnosti. Na srečo smo vsaj na gorskih kolesih. Ne bi rad užalil ljubitelje gorskih koles, ampak razlika med njimi in cestnimi kolesi je očitna. Medtem ko s cestnim, če nisi ravno v vrhu kolesarstva, kljub počasni vožnji ne moreš uživati, je z gorskim obratno. Če imaš voljo in čas, prestaviš, pelješ počasneje. Danes sem celo ugotovil, da se lahko tudi pogovarjaš.

Na vrhu kolesa romajo v avto. Vzamemo smuči, mislim, da gremo naprej vsi v istih cunjah. Kakih sto metrov pred nami zagledam Gregoriča, ki se v drugo vzpenja proti Zvohu. Šlibar je šel že naprej, Ivo ima tehnične težave, sam pa grem počasi z Urošem proti drugem današnjem cilju. Vreme ni ravno presežek. Ampak ne moremo biti zahtevni na prvih turah. Pot do Zvoha ne bi posebno opazoval. Klasika. Mešajo se oblaki, pa megla, tudi kak žarek si izbori pot. Na vrhu gre Šlibar takoj navzdol, Gregoriču se mudi na randi, sam pa počakam Iva. Z njim naredim nekaj zavojev, potem pa se tudi midva ločiva. Smuka ni nič posebnega. Vse skupaj pa je bilo posebno. Tudi družabni dogodek s kulturnimi dodatki pri Rozki je dal pečat današnjemu dnevu.