Debeli vrh (Veliki vrh) nad Pokljuko

Wednesday , 22, November 2017 Comments Off on Debeli vrh (Veliki vrh) nad Pokljuko

Debeli vrh je skoraj 2000 metrov visoka gora, ki se sramežljivo skriva med Draškima vrhovoma, Viševnikom, Selišnikoma na levi strani in Brdi, Mrežcami, Debelo pečjo na desni strani. Ker nisem domačin ali pa pogostejši obiskovalec pokljuških prostranstev, težko zatrdim, da se ga z Rudnega polja sploh ne vidi. Midva ga nisva. Na celem popotovanju sva ga zagledala samo enkrat, nekje na sredi poti. Še ko sva bila le streljaj oddaljena od vrha, nisva vedela, da je to to. Čeprav, ko ga vidiš samega, niti ni tako majhen. Niti ne bi imel takega imena,če ga ne bi bilo nič skupaj. Ali pa nas z imenom poskušajo zavesti. Podobno je z imenom Veliki vrh, tako najin cilj poimenujejo na nekaterih zemljevidih. Ker pa tudi posebno velik ni. Je pa resnično kot neki jurček. Tako ime bi moral imeti. Spretno se ti izmika, skriva in resnično se je treba potruditi, da ga dobiš. Seveda pa je potem vse iskanje poplačano.

Običajno z Urošem potrebujeva več korespodence, da zediniva najine želje in potrebe. Tokrat sva bila v nekaj minutah pri Debelem vrhu. Snega v okolici ni v izobilju. V poštev so nama prišle Karavanke, zimzelena Zelenica, Kotovo sedlo ter Pokljuka. Zelenica je takoj izpadla. Vzela sva namreč dopust, Zelenica pa je kot najbližja tisti običajni cilj, ko nimamo preveč časa. In definitivno največkrat na jedilnem listu. Pogled na Karavanke mi je takoj vzel voljo za smučanjem. Do Kotovega sedla in Pokljuke pač ne vidiva, zato sva imela finalista. V Tamarju je običajno tema, midva pa sva si želela sonce. Zato je ostala samo še Pokljuka in posledično Debeli vrh na katerem še nisva bila. Vreme in navigacijo je takoj prevzel Uroš. V tem je resnično najboljši in zato ga tudi imamo. Zakaj imamo mene, še ne vemo.

Ob vožnji proti Pokljuki je pogled na južna pobočja Karavank izredno klavrn. Ne predstavljava si kako bo  s snegom na Pokljuki. Operirava s tistimi klasičnimi besedami:”Pa saj vseeno, tudi če ni snega, glavno da sva na zraku.” Oba veva, da so to laži ampak se bolje počutiva. Šele nekaj čez deveto uro parkirava na Rudnem polju. Okoli 200 metrov pred parkiriščem, malo za vojašnico. Snega le za vzorec.

Uroš takoj začne plodno sodelovanje s svojo uro. Resnično ga moram pohvaliti. Orientacija je zelo zahtevna. Sploh do Debelega vrha z Rudnega polja. Po mojem mnenju bi ga lažje zadela če bi šla okoli Viševnika mimo Selišnika. Od tam je sigurno viden. Ali z druge strani, čez Lipanco. Tukaj pa je ugnezden med dominantne vrhove okoli Viševnika in tiste malo manj vidne do Debele peči. Že po nekaj metrih nama je jasno, da brez GPS sledi, ter smučin predhodnikov, ki so bili tukaj kak dan nazaj, za naju ne bi bilo kruha. Uroš pravilno ugotovi, da bi se že drl na njega. Kako se ne bi? Vse je isto, vsa drevesa so enaka. Kot bi bil v kaki grozljivki. Če bi bil sam, sploh ne bi znal pojasniti kje me iskati. Ker veliko berem, mi je dobro znan podatek, da je Henryk Sienkiewitz tukaj dobil idejo za svoj roman V puščavi in goščavi.

Po uri hoje se gozd začne redčiti. Prepričana sva, da bova zagledala Debeli vrh. Pa ga ne. Še bo treba počakati. Izredno počasna sva. Pa saj se nama nikamor ne mudi. To je prva prava letošnja tura, izkoristit je potrebno vsak korak. Uživava. To je draž turne smuke. Spust je samo modni dodatek. Če boš trpel v dostopih in iskal uživaške spuste, potem to ne bo šport zate. Čaka naju nešteto kotanj, dolinic. Če sva uro nazaj igrala v grozljivki, sva zdaj glavna akterja v pravljici. Sama sva, tako kot ves dan. Vse okoli je zabasano, tukaj pa sonce. Iz ene kotanje v drugo in tako dalje. Res zanimivo. Takih oblik ni drugje po Sloveniji, oziroma še nismo bili tam.

Vrh se bliža po uri. V vidnem polju ga še ni. Sonce pripeka. Uroš nekaj časa hodi brez majice. Pa slike niso za objave. Mogoče to stran prebira kakšna starejša ženska, in te slike bi lahko predstavljale določene težave za njihov kardiovaskularni sistem. Na levi strani se odpre pogled na Viševnik, Draška vrhova in ostale lepotce. Res lepo. Sploh ko gledava proti Karavankam, pa Kamniškim vidiva, da je bila izbira prava.

Še ko sva na vrhu, nisva prepričana ali to sploh je vrh. Čeprav višje ne moreva, kar pomeni, da mogoče le stojiva na Debelem vrhu. Ali Velikem vrhu. Pa saj je vseeno. Glavno, da nama je lepo, imena so popolnoma nepomembna. Najprej določiva nadaljni potek tekme. Imava nekaj možnosti. Prva je spust proti Selišniku, pa gor proti Draškemu robu, ter za Viševnikom nazaj. Druga je spust po isti smeri. Najbolj pošteno je glasovanje. Uroš je za spust po smeri vzpona, ostali trije smo za spust proti Selišniku. Zato gremo nazaj po isti poti.

Prvih 200 višincev je fantastičnih. Ravno prav odjenjano na trdi podlagi. Snega ogromno. Potem pa se začne bitka z gozdom. Sam še v najboljših časih nisem zavidanja vreden smučar. Nasprotnik nikoli ne ve, v katero smer bom zavil. Sedaj, ko imam pa težave s kolenom, pa s kakšnim zavojem presenetim tudi samega sebe. Tudi, ko ne boli ne veš kam bo šel tisti nesrečni sklep. Ko po nekaj metrih tako padem, da skoraj poderem Viševnik, pa začne težave povzročati še samozavest. Teren pa sedaj zopet v puščavi in goščavi. S tem, da je premraz, da bi bila puščava. Uroš se zopet žrtvuje. Skoraj ne verjamem, da se je v življenju toliko žrtvoval kot danes. Mogoče mu celo zapaše. Ker je teren izredno neprehoden naredi nekaj  zavojev, potem pa grem šele sam naprej. Pogoji za smuko so še vedno dobri. Glede na teren. Tukaj nikoli ne bomo naredili 100 zavojev, kot na Begunjščici. Pa tudi če zapade 5 metrov snega. Stalna bitka z drevesi. Ker imam na voljo še 250 besed moram še nekaj opaziti, čerpav sem sigurno že večkrat. Ni mi jasno kako je lahko ta spust označen kot lahek. Ne predstavljam si nekega normalnega vpeljevanja novinca v turno smuko? Kam naj ga najprej peljem? Na Debeli vrh? Se strinjam, do kakšnega težjega padca težko pride, ampak da bi novinec tukaj naredil 10 zavojev, si pa težko predstavljam.

Nekako prismučava, preštamfava do Rudnega polja. Danes, ko v miru premlevam včerajšnje dogodke, bi šel takoj nazaj. Tisti del okoli Viševnika je mogoče preobljuden, vsi rinejo tja. Le streljaj od njega pa nas čaka samota, raziskovanje. Res, da težko rečeš, da si se nasmučal, ampak turna smuka je pa nepozabna.