Veliki Draški vrh in Plesišče

Thursday , 7, December 2017 Comments Off on Veliki Draški vrh in Plesišče

Začetek letošnje zime je tako bogat s snegom, da lahko že sedaj načrtujem ture, na katere običajno do aprila niti pomislil nisem. Snega je na pretek, definitivno ga odkar sem začel smučati, nikoli ni bilo toliko pred januarjem. Letos pa je ostalo tudi nekaj dopusta, zato lahko lep dan brez slabe volje izkoristim za obisk hribov. Z Urošem tokrat nimava veliko dilem pri izbiri cilja. Hitro sva pri Velikem Draškem vrhu. Uroš na njem še ni bil, čeprav sva bila kako leto nazaj blizu vrha, pa se meni ni več dalo hoditi in sva obrnila. Tokrat imava za sabo že nekaj tur, tako da kondicija ni vprašljiva. Kljub vsemu, pa naj se razburja kdor koli hoče, Velik Draški vrh ni tako blizu. V vsakem primeru nas pri spustu čaka zopet zoprn vzpon. Ne v tehničnem smislu, ampak res se ti ne da več. Pa če greš nazaj čez Srenjski preval, ali po tekaški progi, ali od Konjščice čez gozd proti Rudnem polju, nikjer ti ne uide nekaj vzpona. Mi moderni turni smučarji pa smo navajeni, ko daš na vrhu pse v nahrbtnik, je to to od hoje. Čaka te samo še spust. Od vseh tur, ki sem jih do sedaj naredil, se res ne spomnim, kdaj je bilo potrebno pri spustu uporabljati pse. Vem, da se tega ne da ogniti pri vzponu na Kanjavec, drugega se ne spomnim.

Začetek po tekaški progi

Kot običajno, imamo tudi tokrat vprašanje kako najlažje, najhitreje priti do Jezerc. Možnosti je ogromno. Lahko gremo na Viševnik in dol čez Srenjski preval, ali se spustimo po Južni  grapi, lahko se vzpnemo do smučišča in potem skozi gozd do Konjščice. Tokrat zberemo tekaško progo. Uroš kot vesten analitik ugotovi, da je po tekaški progi 50 višinskih metrov spusta. Da gremo brez psov. Z nama je še Šparovec, moj prijatelj iz časov, ko sva imela oba še lepe, ne vem če sem lepše kdaj videl, kostanjeve lase. Danes imam sam frizuro George Clooneya, Šparovec pa model avstralskih surferjev, tisto frizuro s svetlimi prameni, ter visoko trajno (Patrick Swayzee-Peklenski val). Že v avtu mu omenim, da gremo do Konjščice brez psov, prosto tehniko. Ker ima poleg Zlatega delfinčka v surfanju tudi Plaketo Petre Majdič v smučarskih tekih, sva šla z Urošem kar naprej, da naju ne bo preveč čakal. Potem ga pa ni bilo od nikjer. Dobili smo se šele malo pred Konjščico. Midva popolnoma spočita, ker sva se pač večino časa spuščala, Blaž pa že dodobra utrujen, ker naju je s psi na smučeh celo pot lovil, pa mu ni nikamor šlo. Ah, izkušnje.

Konjščica

Konjščica kot vedno lepa, nekako mistična. Meni osebno definitivno najlepša planina. Tokrat popoln mir. Edino partizani so imeli, kot smo pozneje videli, za kočami neko vajo. Šparovec jih je opazil šele, ko so ga začeli ogovarjati. Je rekel, da je mislil, da so smrekice. In res, če pogledate na zgornjo sliko, se morate resnično potruditi, da najdete 20 ljudi (namig; med drugo in tretjo kočo).

Pričakovali smo, in tudi napovedan je bil mrzel dan. Pa je bilo ravno nasprotno. Izredno vroče, s tem da je včasih malce zapihalo. Drugače pa brez oblačka ves dan. Šparovec in Uroš sta že na Konjščici samo v majici. Jaz v majici in velurju. Tako kot vedno, neodvisno od temperatur. In ni variante, da se kdaj slečem ali oblečem. Samo na vrhu si nadenem še bundo, ki jo pozneje slečem. Moja kolega pa… Spomnim se, da sem 7 let nazaj na Triglav peljal Petro. In se je tokrat preoblekla, da si res nisem predstavljal, da se katera ženska lahko večkrat preobleče. Pa verjetno drži. Ženska se ne more, gospoda ob meni pa lahko. Na koncu sta bila že tako usklajena, da sta se hkrati slekla, se drla kako je vroče, potem čez 6 metrov zopet oblekla in tako naprej. Visoke temperature so tudi razlog, da nas že takoj ob prihodu na Jezerce pozdravi bobnenje plazu z Malega Draškega vrha. Zjutraj opazimo štiri plazove, trem pa smo tudi priča. Ob povratku je ob stenah Malega Draškega vsaj 10 ostankov plazov. Eden je šel celo po grapi na Srenjski preval.

Če je že Konjščica lepa, kaj potem reči o Jezercih? Kotanja, velika za nekaj nogometnih igrišč, lepo umeščena med Ablanco, Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh in Viševnik. Voha se tišina, okoli pa 2-tisočaki, ometeni z neko belo snovjo. Ne vem, lahko samo stojiš, gledaš naokoli in se sprašuješ, je to sploh možno?

Smučina je potegnjena. Obnašamo se kot pred 15-imi leti. Kljub temu, da še nismo bili na nobenem vrhu, točno vemo kam bomo potem šli. Vsi se strinjamo, da smo zamudili dobro smuko z Viševnika. In, da bo zavoljo plazov pozneje prenevarno iti čez Srenjski preval. Torej nam preostane samo povratek na Konjščico. Vendar pa bomo potem, ko odsmučamo z Velikega Draškega vrha odšli še na Ablanco, potem pa mogoče še na Mesnovo glavo in Močile. Seveda smo potem komaj prišli do Velikega Draškega vrha. Pa nas ne bo izučilo. Že takoj naslednjo turo bomo zopet razglabljali o tem, kam vse bomo šli. Pa saj je tudi v tem čar. Ture so dolge, politika ni zanimiva, vremena je hitro dovolj, potem pa je treba nekaj govoriti. Vseskozi imamo potegnjeno smučino. Že takoj pa vidimo, da so tukaj zaključili sezono pršiča. Kak dan smo prepozni ali prezgodnji. Vsi utihnemo, prelepo je da bi govorili.

Ablanca

Pred Studorskim prevalom nas pot vodi v desno proti našem cilju. Tam se tudi konča smučina. Koliko le-ta olajša delo posamezniku se vidi, ko po nekaj metri vsi trije stojimo na mestu in se gledamo. Pogledi govorijo: ”Boš ti, ja pojdi ti, jaz res ne morem.”  Sneg je težek, na vrhu se dela skorjica in vsak korak je napor. Pa saj zato smo tu. Ta del mi je posebno pri srcu. Dokaj položno, pa veliko dolinic. Prečimo v desno in po nekaj minutah pridemo do strehe Velikega Draškega vrha. Zgleda tako blizu, pa je tako daleč. Vse se melje pod nogami. Spet drugje popolnoma trdo. Smuči ne tečejo tako kot bi mi hoteli. Da samo hodiš, porivaš naprej in misliš na kar hočeš. Kdaj je treba previdno stopiti, potem ti zdrsne, nato se ugrezne in tako dalje.  Pa ni to neko tarnanje, to so dejstva. Smo pa ves dan sami, razen tistih smrekic, razgledi so veličastni. Ampak se res vleče. Pa je tudi tega vzpona konec. Na vrhu malce piha, pa ni sile.

Šparovec v zadnjem delu

Uroš

Šparovec je boljši smučar od Uroša in še boljši od mene. Postane mrzlo, zato se zmenimo, da se z Urošem spustiva do kraja s toplejšim podnebjem in ga tam počakava. Hitro ugotoviva, da je gledano od zgoraj levo nadležna kloža, desno pa obvladljiva kloža. Saj smučati se da brez problema, ni pa posebnega užitka. Spodaj na izravnavi popadava na tla in čakava. Tiho. Potem še malo čakava. Tiho. Potem pa se že začneva gledati in spraševati, pa kje je. Spomniva se, da si je sposodil smuči in je možno, da ne more vpeti pancerjev. In spet čakava. Potem ugotoviva, da tudi če je kaj narobe, nihče ne more iti nazaj gor pogledati kaj je z njim. Telefon ne dela, klici zaidejo nekje za Tošč, njega pa ni. Naju pa tudi ne. Leživa. Potem pa le zavriska in začne s spustom. Tam, kje je bila za naju nadležna kloža. Je pa res, da ima Šparovec skakalne smuče. Prirejene za velikanko. ”Kje si bil toliko časa?” ”Ja nehalo je pihati, pa sem si enega zvil.” Logično.

Do Jezerc je sneg boljši. Ni več klože. Čuti se, da je tu nekoč bil pršič. Vseeno uživamo. Vsak si izbire svojo linijo, prostora je dovolj. Sledi sestanek. Zaradi plazov Srenjski preval odpade. Torej Konjščica, tam se bomo pa naprej odločili. Seveda o Ablanci, Močilih ali Mesnovi glavi ni več govora. Ablanca je brez snega, bi bil vzpon pretežak tudi če bi bili spočiti. Na ostale dva se nam pa ne da. Pot do Konjščice poteka potem skozi gozdiček. Tam je smuka nadvse prijetna. Sledi prva večja pavza. Sonček, tišina. In odločitev, da do avta ne gremo po isti poti kot smo prišli, po tekaški progi, ampak čez gozd po najbližji poti. Saj imamo vsi radi turno smuko, ampak v takem trenutku si je res težko zopet nadeti pse in zagristi v klanec. Saj potem vse pozabiš, ampak takrat pa se malenkost zasmiliš samemu sebi.

Zakaj smo pa potem zavili proti Plesišču in naredili skoraj 400 višinskih metrov, ter kaj se je potem dogajalo, je pa zgodba, ki jo lahko reši le pokojni Rugelj. Je bila pa smuka s Plesišča najboljša v tem dnevu, deležni smo bili tudi pršiča. Spustili smo se navzdol skozi gozd, potem pa pred skalnim skokom zavili levo do strme dolinice, po kateri gre pot na Viševnik. Še po smučišču in…

Plesišče, v ozadju Velik Draški vrh

Kot komarji poleti