Kar nekaj

Wednesday , 13, December 2017 Comments Off on Kar nekaj

Ura je 20:54. Ne morem zaspati. Kaj naj počnem? TV ne pride v poštev, otroci se delajo da spijo, Petra se dela da dela…Kaj če bi nekaj napisal? Kar nekaj, samo da mine. Običajno pišem o športu. Z Ivom sva spet na zimski tekaški ligi, ki se odvija vsako sredo. Kaj bi pisal spet o tem, lahko samo skopiram lanjske prispevke. Snega ni, kaj potem. Pa poskusimo. S Petro sva kupila nov avto. Star. Tak moderen. Najin. Čez 5 let, če bo vse po sreči. Pri prejšnjem sva takoj naletela na problem. Zgubila sva namreč ključ. Moderen zakon. Ko kaj zgubim, sva zgubila. In sva sedaj naredila plan. En ključ gre v posodico, ta posodica v skrinjico, ta skrinjica v skrinjo, ta skrinja v omaro, ta omara v sobo, ključ od te sobe v posodico, ta posodica v skrinjico, ta skrinjica v skrinjo, naprej boste pa že sami vedeli. Operirava samo z enim ključem. In da ne pride do neljubih dogodkov, kot je vsakodnevno iskanje, sva se odločila da gre ključ vsakič, ko pride domov, na varno v točno določen predal. In delam na tem. Se trudim. Včeraj mogoče za malenkost preveč. Zjutraj je bilo še vse lepo. Z avtom sem šel v službo, opravljal delo običajnega uradnika. In počasi začel razmišljati kam med malico. Pa me pokliče oče. Če greva pogledat mojo mlajšo, ki je bolana doma. ”Seveda grem, pridi me iskat.” Odpeljeva se domov. Z očetovim avtomobilom. Izredno pomemben podatek.  Nekaj poljubčkov, pa kako si ti, kako sem jaz. Potem pa se po nesreči primem za žep in otipam ključ. Joj, spet ga nisem dal v predal. Zopet bom kregan. Na brzino, skoraj hinavsko ga ne da bi me kdo opazil potisnem v predal. In grem z očetom nazaj v službo. Okoli 16 ure, zadovoljen, ker sem en delovni dan bližje upokojitvi, stopim k avtu. Tipam po žepih, riti, obrazu, avtu. Ključa nikjer. Na predal se še ne spomnim. Seveda grem nazaj v pisarno. Mogoče je pa tam. Je bil že nekajkrat. Malo že nejevoljen.

Ups telefon zvoni. Šefica. Nehati moram.