Mrežce

Sunday , 17, December 2017 Comments Off on Mrežce

Današnja tura je bila bolj spoznavne narave. Preizkus opreme, Conconijev test in ostali zvarki, ki so običajno na začetku sezone. Markota je tako kot mnogo drugih letošnja pošiljka snega presenetila. Zadnje čase veliko vlaga v turno smuko in tako si je letos za bazične priprave izbral Kanado. Na njegovo smolo pa je bilo tam snega le za vzorec. Večino treninga je tako opravil v dvorani in ko je prišel domov, sva imela z Urošem že 7 turnih smukov, on pa še nobenega. Včeraj sva na brzino skočila na Zelenico. Do Triangla. Prvič odkar smučam sem imel popolnoma nedotaknjeno pobočje do Doma na Zelenici. Neprecenljivo. Sploh Marko si je mislil: ”Pa tukaj je bolje kot v Kanadi.” Za danes smo hoteli turo, ki je malenkost daljša. Počasno stopnjevanje forme.

Kot običajno smo prvi na parkirišču. Res mi je fino, da skoraj vedno prvega človeka zagledamo šele potem, ko naredimo prvi zavoj. Ker smučamo ture, ki so bolj obiskane, je to kar privilegij. Aja, pozabil sem povedati kje sploh smo. Vzpenjamo se proti Koči na Lipanci. Avto smo pustili pri Mrzlem studencu, Pokljuka. Prvič sem tukaj. Ta kraj je znan predvsem po tem, da je na vseh 5km (lahko, da se motim v plus ali minus) samo nekaj mest, kjer se lahko umaknemo drugemu avtomobilu. Pametno ugotovimo, da danes naš zgodnji prihod ne bo ravno plus. Kajti potem, ko se bomo vračali, lahko pričakujemo veliko prometa.
Snega je ogromno. Pot je dobro označena in že shojena. Ti kraji so v primeru večjih snežnih pošiljk dokaj varni pred snežnimi plazovi in zato dobro obiskani. Sploh, če gremo samo do Koče na Lipanci je ta izlet skoraj za vsakogar. V koči je možno prespati. Pravi kraj za romantiko. Rekel sem, da takoj ko pridemo domov, povabim Petro. Proti večeru bi šla do Lipance, tam prespala in naslednji dan na vrh Mrežc ali kak bližnji vrh. Pa sem doma kot mnogokrat svojima najmlajšima udrihal po tašči. Petra pa je bila ravno v mrtvem kotu, nekaj je očitno pospravljala. In tako romantično idejo podarjam komu drugemu. Samo pozor na mrtvi kot.

Blizu Koče na Lipanci nas doseže sonce. Do tega trenutka smo bili deležni nekaj prave zime. Ampak daleč od tiste, ko se ti že pri avtu zanohta. Od koče gremo rahlo proti levo, desno gre pot proti Debeli peči. Naš cilj, Mrežce so povsem pohleven vrh. Z Lipance zgledajo malce drugače, potem pa ugotoviš, da je vrhnje pobočje skoraj položno.

Je pa sam dostop poln čudovitih razgledov,  tudi pokrajina je posebna. Z vrha lahko odsmučamo kamor želimo. Razen na sever ni ravno priporočljivo, saj bi bili hitro v Krmi. Čeprav nismo pričakovali presežka od smuke, pa že po nekaj metrih ugotovimo, da bo smuka ena boljših. Uroš pravilno ugotovi, da je vse kot bi bili v počasnem posnetku. Dolgi, pravilni zavoji, s kakšnim vzdihom :”Oh, oooo, aaaa”.  Samo trpljenje. Da bi vsaj trajalo. Tudi včeraj sva imela pršič, ampak je bil bolj težek. Tukaj pa je iz leksikona. In se kar ne neha. Še smuka med drevjem, ki je ponavadi trpljenje, je tukaj rapsodija. Nekje se mi zazdi kot da smo pri Jankotu in Metki v pravljici. Kot da bi nekdo steptal tono smetane, mi pa bi vozili po tem.  Prehitro smo pri avtu. Mislim, da take smuke že dolgo nisem bil deležen. Čeprav se ne bi pritoževal če bi bilo še nekaj višinskih metrov več. Pri avtu pa edini problem, ki lahko nastane pri obisku Koče na Lipanci. Kot že prej rečeno, je na cesti prostora za en avto. Na celotni poti je mogoče 5 mest, kjer se lahko umaknemo. Na koncu pa okoli 7 parkirnih mest. Že na začetku smo ugibali koliko avtomobilov bo ob povratku parkiranih. Pa jih je čez 10. Nekateri so si izkopali parkirno mesto, spet drugi si ga še vedno. Na cesti pa je kljub temu še vsaj 5 avtomobilov. Mi bi šli ven, prav tako še en, ki je ostal v vrsti, tisti od zadaj bi šli naprej. Na videz nerešljiva situacija. Sploh v našem, modernem svetu, ko se vsem mudi, še več pa jih je nervoznih vsakič ko pride do problema. Tukaj pa očitno že vpliva gorski zrak, mogoče planinska etika, ali pa to, da smo v TNP-ju. Nobene živčnosti. Zbere se nas iz vsakega avta po nekaj in v miru preučimo možnosti. Nekaj mest se še skoplje, enega sprostimo mi, nekaj jih zapelje naprej, mi ven, nekdo zapelje na parkirni prostor namesto nas in lahko odidemo proti domu. 5 avtomobilov nas je sedaj na odhodu. Že po 200 metrih nov čep. Dva hrvaška avtomobila, ter še eden goriški. Zopet nobenega problema. Skupaj odkopljemo eno parkirno mesto, malo porinemo in pot je prosta. Uroš je medtem odšel peš naprej in s svojo taborniško izkaznico avtomobile obračal nazaj proti Zelenici.

Lep dan z novimi cilji. Sam pa definitivno odpeljem svojo Petro na Lipanco, ko jo dobim iz mrtvega kota.