Brda, Lipanski vrh

Wednesday , 20, December 2017 Comments Off on Brda, Lipanski vrh

Po desetih minutah zmrzovanja, ko sva že malce podobna pingvinoma, Marko pametno navrže: ”Blagor tistim, ki gredo sedaj v službo, na toplo”. Uroš kot običajno zamuja. Tam, kjer vladajo normalni človeški odnosi, bi za kazen med turo povabil na kavo, pri nas v Severni Koreji pa to pomeni, da bomo pač malce hitreje stopili. Cilj začuda ni bil vprašljiv niti minuto. Pokljuka. Še leto nazaj sem se je izogibal. Preveč hoje, nič smuke, vse položno. Do lani sem bil na Pokljuki pozimi trikrat, letos je to že moj četrti obisk. In to v zadnjih dveh tednih. Točno destinacijo določimo med vožnjo. Ko s kančkom privoščljivosti gledam sodelavce, ki se vozijo v narobno smer. Običajno je tukaj še vse temno. Danes pa sonce najprej obsije Stol, čez nekaj trenutkov pa še Julijce okoli Triglava. Nauk: včasih je bolje dalj spati. Avto pustimo kak kilometer dlje kot v nedeljo, pri partizanskem spomeniku. Danes je cesta na nekaterih mestih že splužena, narejenih je nekaj izogibališč, ter parkirnih mest. Minus 18 stopinj je v trenutku, ko začnemo s hojo. Škripa pod nogami. Pa je hitro toplo, saj gre pot takoj navzgor. V dobre pol ure smo pri Blejski koči na Lipanci.

Blejska koča na Lipanci


Še vedno ne vemo kam bi šli. Imamo pa že ožji izbor. Ali na Lipanski vrh ali pa na Debelo peč. Vsi se zavedamo, da če gremo takoj na Lipanski vrh, zna biti to tudi vse, kar bomo danes presmučali. Zato gremo proti Debeli peči. Ta del nad kočo je meni vedno nekako neugoden. Vse se melje pod nogami, gazi ni, tudi ostanki plazov ne pripomorejo k lažji hoji. Tako je do Planine Brda, potem pa se začne najlepši del. Kar se tiče hoje. Vseskozi se hodi čez manjše kotanje, strmine ni nobene. Gazi tu ni več. Tudi mi tukaj nismo najbolj pogosti, zato gremo pač tam, kjer se nam zdi najbolje. Pozneje vidimo, da gre klasična gaz bolj po desni. Pa saj se nam nikamor ne mudi. Uživamo v razgledih.

Kam sedaj?

Blizu Spodnjih Brd ugledamo prve znake človeštva. Proti vrhu Brd se vzpenjata dva gornika. Zanimivo, da čeprav sta mogoče sto metrov pod vrhom, pa sta čez zelo dobro uro, ko smo mi prišli na Brda, še vedno malo pod vrhom. Prav tako se nam z desne strani pridružijo štirje sotrpini. Sedaj skupaj hodimo proti Debeli peči. Čeprav je debela, jo je težko videti, dokler je skoraj ne primeš. Šele ko se že spuščamo z Okrogleža si jo lahko ogledamo povsem od blizu. Meni se že takoj, ko jo bežno vidim zdi prenevarna. Sneg je razpihan, ponekod je ledeno, spodaj pa nam grozi nevarna kloža. Za Markota vem, da nima nikoli pomislekov o varnosti. Ali pa jih ne deli z nama. Včeraj se je po letih smučanja dokončno odprl in nama zaupal, da izvira iz po vsem svetu znane tržiške alpinistične šole. Ker pa se mu, tako kot nama življenje počasi preveša v drugo polovico, takrat ko je obiskoval tečaje, še niso poznali čelad, derez, pa trojčkov in ostalih novodobnih pripomočkov. Uroša pa se zadnje leto da prepričati, da tudi če kam gremo, ni nujno, da tja tudi pridemo. Moja miselnost v hribih gre v smer, da če imam najmanjše pomisleke o smotrnosti nadaljnega vzpona, se najraje takoj obrnem. Tudi, če je odločitev nepravilna, lahko pridem nazaj naslednji dan. V obratnem primeru obstaja možnost, da tega dneva preprosto ni več. Skratka, da ne zaidem preveč v filozofiranje, je Uroš tudi takoj za vrnitev. Marko se tudi strinja. Debela peč bo počakala, mi pa gremo proti Brdom.

Foto: Marko Meglič

S tiste strani nad Lipanco so Brda že prehojena, tukaj pa po novem sneženju še ni bilo obiska. Uroš ima čast kot prvi vleči gaz. Nekje je trdo, drugje malo klože, pridemo pa brez problemov do vrha.  Za nami pa tudi ostali štirje. Tudi njim se je Debela peč zdela nevarna, tako da bo morala še potrpeti, da bo dočakala kakšnega obiskovalca. Na vrhu je toplo. Kar sedeli bi, če ne bi bila z nami Marko in Uroš. Tako pa se zopet mudi. Na kavo? Ma kje, naprej. Sta pa obljubila, da jo dobim na zadnji turi. Lani je še nismo imeli.

Proti vrhu Brd

Prvi metri z Brd so neokusni. Nekaj mehkega snega, pa potem kloža, vse skupaj v nepravilnem vrstnem redu. Potem pa s sedla navzdol pravljica. Pršič, vriskanje. Pa spet, če si se spuščal preveč levo ali desno,  te je zopet čakala kloža. Ne vem kdo je predlagal, da gremo še enkrat. Takoj sem za, sploh ker vem, da sem zgoraj pozabil Power bank (polnilec za mobilni telefon). Imam namreč sponzorski Iphone. Ki dela perfektno. Razen, ko je temperatura nižja ali višja od 15 stopinj. Takrat je baterija takoj prazna. In če želim narediti kakšno fotografijo, moram telefon sproti polniti. In potem skušam narediti sliko med smučanjem, rok pa imam premalo, da bi držal telefon, pa palice, še sam imam preveč problemov, in tako kaj pade iz rok. Ker sem glavni krivec za ponovni vzpon, mi pripade čast, da delam gaz. Pa to sploh ni čast, vsaj za nas ne. Veliko lepše je hoditi zadaj, v miru narediti kakšno sliko, kot pa se boriti spredaj. Ampak drugače ne gre. Tudi drugi spust je odličen. Čeprav Power banka nismo našli.

Marko že vse dan obljublja, da se bo na koncu vzpel še na tisti vrh ob Blejski koči. Pa mu nič ne verjameva. Kot že večkrat omenjeno, smo na začetku vsi pametni, potem ko smo utrujeni, pa pozabimo na vse obljube. Prej pa nas čaka še vzpon na Lipanski vrh. Psi grejo že v tretje v akcijo, zato se začnejo upirati. Marko se nama dere, da jih ne spravi gor in bo mogoče obrnil, ter počakal pri koči. Nič, greva naprej. Malce sva že utrujena. Zato je korak počasnejši, čas za pogovor. Pa nima veze kakšna je tema, samo da se lahko ustaviva. Opazujeva trop gamsov. Za katere sva (tedaj) prepričana, da so kozorogi. So pač takšni kot Laško pivo. Tudi njim višina snežne odeje ne ustreza preveč, saj se nekateri ugrezajo do glave.

Uroš, spredaj dva hitrejša

Vidiva, da gre tudi Marko za nama. Očitno je rešil težave s psi. Zadnji del od sedla dalje je že z Brd zgledal leden, zato najprej ni bil v načrtu. Ko pa sem prišel bližje, sem videl, da ne bo posebnega problema. Pa če smo že tu, zakaj ne bi šli do vrha. Smučina je potegnjena do vrha. Samo nekaj metrov je bilo trših, ampak z malo previdnosti neproblematičnih. Na vrhu pa tako kot na vseh vrhovih nad Pokljuko čudoviti razgledi. Ampak meni povsod isti. V knjigah sem prebral recimo, da je z Lipanskega vrha lepši pogled kot z Brd ali Debele peči. Ampak bistvene razlike ni. Je pa zanimivo, da smo sedaj oddaljeni mogoče samo 10 metrov od Mrežc, na katerih smo bili v nedeljo. Vendar je vmes prehod, ki poleti ni težaven, pozimi pa bi kar znal biti.

Lipanski vrh

Zadnji metri, v ozadju Brda

Tokrat naredimo daljšo pavzo, tam okoli tri minute se zadržimo na vrhu. Markota kot najboljšega smučarja določiva, da prvi naredi tistih 5 trdih metrov spusta. Mene pa zopet moti desna smučka. Nikamor ne gre.  Opažam, da se mi letos na njej konstantno nabira sneg. Nekajkrat potolčem po njej, potem pa le rečem Urošu naj mi jo dobro spuca. Še sreča, da se prej nisem spustil. Na desni smučki še nisem snel psov. Prvič se mi je to zgodilo. Začetni del trd, potem pa spet menjavanje klože, nekaj pršiča v čudnem ritmu. Včasih narediš 5 zavojev, skoraj že zavriskaš, potem pa kolneš zaradi klože. Tisti del do Koče na Lipanci je zopet izredno lep. Vsak najde zase nedotaknjen kotiček in čeprav je vse dokaj ravno, res uživamo v vsakem zavoju.

Prvi metri z Lipanskega vrha

Marko je še vedno odločen, da gre še na tisti kucelj ob koči. Pa brez psov, saj ne gredo več gor. Dokazal je, da je mož beseda. Tudi jaz grem za njim, seveda gredo psi z menoj. Pa tudi odpovedujejo poslušnost, ampak se nekako držijo. Vidim, da gre tudi Uroš gre za nama. Marko kmalu obupa. Peš je res težko. Sedaj šele vem, zakaj sta tiste dva zjutraj potrebovala uro za 100 višincev. Uroša pošljem v boj. Naj on dela gaz. Tokrat privoli. Pravi da greva samo do grebena, da pogledava na drugo stran potem pa nazaj. Pa vem, da ne bo tako. Od tam je do vrha še kakih 50 višincev, kar pomeni da se bo kmalu oglasil:”Ej, ne vem kolikokrat bomo še tukaj, jaz grem do vrha.” Počasi grem za njim, saj mi ob vsakem nepravilnem koraku zdrsne. Snamem smuči in poskusim naprej peš. Nekaj korakov, pa obupam. Zopet poskusim srečo s psi, pa ne gre več. Prestrmo je. Pa ja ne bom obrnil 5 minut pod vrhom, za katere vem, da jih bo vsaj 20.  Prestavim se v ”krtek mode” in počasi naprej. Ampak res počasi, vsak korak navzgor je zgodba zase. Uroš pa medtem že vriska na vrhu. Sam pa bi ga zadavil. Včasih se ugrezne več, včasih manj. Nasploh problematični so deli okoli kakšnega grmičevja, ko imam občutek da bom padel v kakšno luknjo. Pa je vsega lepega enkrat konec. Resnično sem utrujen na vrhu. Ne pomnim kdaj se mi je zgodilo, da nisem naredil niti ene slike. Tudi ugotoviva, da če bi šla po drugi strani proti Mrežcam, bi brez težav prišla do sem. Smuka do koče zopet v stilu celega dne. Potem pa samo še s čim manj truda do avta. Smuke je bilo ogromno, vse je bilo fantastično, so pa razmere v teh dneh res malenkost problematične. Podlaga se na nekaj metrih drastično zamenja. Medtem, ko se ti nekje ugrezne do riti, lahko čez nekaj metrov potrebuješ dereze, cepin.

Zadnji vzpon od koče navzgor


Foto: Uroš Gregorič