Dobrač (2166m)

Sunday , 7, January 2018 Comments Off on Dobrač (2166m)

Moj letošnji cilj je smučati tam, kjer še nisem bil. Opazil sem namreč, da v zadnjih letih vedno smučam z enih in istih vrhov. V šali smo govorili, da je sezona dobra, če ”osvojimo” vsaj dva nova vrha. Tako mi ni pomembna ne težavnost, ne estetika, pač pa nekaj novega. Ker vsakič se odpre še nekaj novega, pa potem še… Marko si je želel na Schilcheg. Kljub temu, da ga lani, ko sva šla tja, nisva videla, temveč sva končala na Liebesecku, pa je dostop in nekaj poti iste, zato sem želel nekaj drugega. Nekaj časa je naš kolesarski cilj Dobrač. Pa ga vsakič spustimo. Zdi se nam predaleč. Danes je drugače. Z manevri spretnega politika zlobiram, da se že zarana spuščava s Korenskega sedla. Vremenska napoved ni preveč bleščeča. Zjutraj še sončno, potem pa se bo postopoma pooblačilo. Ampak, ker Dobrač ne spada med težje dostopno dvatisočake, se s tem nisva preveč obremenjevala.

Startava v soncu


Dobrač je ime za gorovje, ki se nahaja nad Beljakom. Pravzaprav je najvišji vrh Kuhriegel, katerega pa se je prijelo ime Dobrač (nemško Dobratsch). Dobrač ima dva skoraj enako visoka vrhova, oddaljena 30 metrov. Na vsakem stoji cerkev, ena slovenska (zgrajena leta 1690), malenkost višja nemška (zgrajena leta 1692) pa je najvišje ležeča cerkev v Evropi. Znamenitost Dobrača je tudi 160 metrov visoki televizijski stolp, viden daleč naokrog. Prvič ga zagledava pri spustu s Korenskega sedla. Še bolj pa nama v oči padejo ostanki velikanskega potresa iz leta 1348. Potres je zahteval ogromno število žrtev, po nekaterih podatkih kar 40000. Porušenih je bilo 26 mest.
Dostop do izhodišča, parkirišča v Heiligengeistu nama olajša Vida, ki naju spretno vodi. Startava še v soncu, vendar naju že kmalu zapusti. Sedaj, ko to pišem, ga še nisva dočakala. Sam vzpon ni posebna umetnost. Glede na splet je potrebno na začetku izbrati levi hitrejši krak. Kasneje, na višini okoli 1400 metrov, pa je bližja strma poseka, po ostankih nekdanje vlečnice. Z levim krakom se nisva srečala, saj sva prvi del vzpona opravila po gozdu. Sledila sva namreč sledi smučin. Tisto poseko pa sva našla brez problemov. Tam so tudi edini strmejši deli. Smučina je ponekod ledena, zato nama kar pogosto zdrsava. Vendar očitno še premalo, da bi segla v nahrbtnik po srenače.

Strma poseka

Na vrhu te poseke na levi strani vidiva ogromno parkirišče, nekje na višini 1700 metrov, do koder bi lahko prišla z avtom z druge strani po cesti Villacher Alpen Strasse. Vendar pa je smuka od tam do vrha samo nujno zlo. Čeprav se še vedno dvigneš za okoli 400 metrov, pa je vzpon tako položen, da se resnično ne splača hoditi sem, če se ne dvigneš iz doline. Idealna varianta in že cilj za naslednjič je sledeč. Ker je tura sorazmerno varna pred plazovi, bomo takoj po sneženju prišli sem, se dvignili do Zehnernocka (malo nad parkiriščem) in se spustili navzdol. Spustili pa bomo tisto ravnino do vrha. Tukaj opaziva postavljene table s številkami. Peljejo od parkirišča proti vrhu. Če se ne motim, se midva priključiva pri številki 120. Ker je naslednja številka 119, pa potem še 118 se ustaviva, vzameva zvezke iz nahrbtnikov in izračunava naslednjo številko. Nisva se zmotila, naslednja je 117. Ker so postavljene na okoli 20 metrov, veva da naju čaka še kar nekaj dela do vrha. Ker greva za predhodnikom, zavijeva s ceste in se vzpneva do Zehnernocka.

Zehnernock

Dobrač z Zehnernocka

Tabla vodnica in nemška cerkev

Od tam bi šla lahko po grebenu do vrha. Bolj nama diši spust nazaj do ceste. Veter vse bolj piha, megla se približuje in res nisva razpoložena za orientacijsko raziskovanje. Na psih se mi nabira led, prvič letos se mi tudi zanohta. Psi kmalu odpovejo poslušnost, zato zadnje metre naredim peš. Ker stojiva pred kočo, in ker ni Gargamela si privoščiva kavo. Perverzija. Še prej greva oba peš do vrha. Prehod do nje je zanimivo izredno zračen. Ne vem, če sem kdaj hodil po takem. Na obe strani je odrezano, luknja do kamor seže pogled. Definitivno se komu tu odrežejo noge. Previdno greva čez. Vrh je ob križu. Nekaj metrov pod njim stoji slovenska cerkev, 30 metrov nazaj še nemška, ki je višja za kak meter.

Vrh

Prehod

Spuščava se po cesti. Smuka to ni. Ugotoviva zakaj so postavljene table s številkami. Zaradi megle. Že tako ne vidiva od ene do druge, resnično se večkrat ustaviva da sploh vidiva kam je potrebno zaviti. Brez tabel bi še sedaj gor pila kavo. Slabih sto višincev nižje megla obupa. Lahko začneva s smuko. Razmere danes niso dobre. Od odjuge ne duha ne sluha. V zgornjem delu izredno trdo na ledeni razbrazdani podlagi. Rodeo. Večkrat se ustavim kot sem se navzgor. Vendar nižje ko greva, boljša je smuka. Je pa smuke ogromno. Navzgor sva naredila 1300 višinskih metrov, seveda naju toliko čaka tudi navzdol. Ne spomnim se kdaj bi pri spustu gledal na uro kdaj bo že konec. Ne morem več.

Kljub nekaj malenkostim, ki se pojavljajo v zimskem času odlična tura. Dostopa za dobro uro, vzpona tudi ni preveč, smuke pa čez glavo. Še se bom vrnil.

Tudi tako se da