Andreja Jagodic, trikratna zmagovalka DOS-a. Za tiste, ki ne poznate, to je kolesarska Dirka okoli Slovenije. V dolžini 1205km s 14000m višinske razlike. Andreja je bila udeleženka Adventure race preizkušenj, je alpinistka, gorska reševalka, mama,… V zadnjih letih pa je zapisana predvsem kolesarstvu. Vzela si je nekaj časa in opisala svoja razmišljanja o tem kar se je dogajalo na Dirki okoli Slovenije.
Avtor fotografij: Vili Vogelnik
Kateri DOS je bil najtežji? Zakaj?
Najtežji od mojih treh DOSov je bil drugi. To pa zaradi bolečine v kolenu, tako, da me je predvsem trma pripeljala do cilja.
Kako je izgledal dan starta dirke?
Vedno komaj čakam, da pride dan štarta. Zadnji dnevi so vedno najtežji. Četudi boš za vse prej poskrbel, bo že tako, da bo Murphy deloval….nekaj se bo že zalomilo in te bo čakalo in živciralo še zadnje dni. Res je kup priprav, letanja, nabiranja opreme, kupovanja, pakiranja itd. In ko si končno na štartu si kar malo oddahneš, ko vidiš, da ti bo le uspelo štartat. Zadnjo noč sem si samo želela dobro naspati. Res sem spala dolgo, tudi poležavala sem, potem pa seveda obvezno hranjenje, pitje…,iskati me je prišla ekipa, s katero smo se podali skupaj proti Postojni. Tam sem se samo še preoblekla, uredila zadnje stvari in odšla proti »pisti«.
Si v kakem trenutku pomislila na odstop?
Ne, nisem. Ko sem ostala brez kombija sem se ustrašila in v podzavesti mogoče zaslutila tudi to možnost, vendar si enostavno nisem dovolila na ta način razmišljati. Vedela sem, da bo vse ok, da se bo že na nek način uredilo. Nisem se pustila zmesti. Obenem je tako tudi razmišljala ekipa, me navdajala s pozitvnimi misli.
Kaj, koliko poješ, popiješ med dirko? Po planu ali občutku?
Jem in pijem redno (po planu), kajti občutki te na tako dolgi dirki hitro nesejo, izgubiš tisti pravi ritem in željo po hrani. Ekipo vedno prosim, da mi redno da jesti in piti, ker jesti na taki dirki je vedno moj problem. Zdi se mi, da sem ravnokar nekaj pojedla, ko mi že ponujajo nekaj novega. Vse si pišemo tudi v knjigo, kaj jem, koliko itd.
Koliko si spala, počivala? Si se že prej odločila kdaj boš počivala ali se to sproti odločate?
Letos sem spala vse skupaj 1h 50”. Spanje je težko odločati vnaprej. Rada bi rekla, da bom spala šele v Kamnici, kot sem to prvo leto, vendar pa sem morala lani že v Idriji. Ko ne gre pač ne gre in takrat je bolje, da narediš en »power sleep«, vsaj pri meni je tako. Težko je napovedati kdaj boš spal, bolj delamo to po potrebi oziroma ko je nujno.
Kakšne imaš cilje za naprej? Ostajaš v ultra kolesarstvu? Katere dirke imaš letos v planu?
Jaz ostajam in sem povsod. Kdaj me vprašajo, če sem ultrakolesarka ali cestna kolesarka. Sem kolesarka, oboje, vse. Ostajam ultrakolesarka, ker imam namen še kakšno dirko odpeljati, tudi v tujini, vendar ne v tem letu. Moj naslednji večji cilj je svetovno amatersko prvenstvo, ki letos poteka v Ljubljani, kjer bom tekmovala v cestni dirki in v posamični vožnji na čas. Pred tem pa Maraton Franja, posamična vožnja na Franji, Maraton Alpe in druge lepe dirke doma in bližnji tujini. Zelo rada dirkam, cestne dirke, maratone, prav tako rada vozim kronometre. Meni je pravzaprav vse kar preveč všeč. Seveda pa je najprej družina in še kakšna stvar, kolesarstvo in cilji se tako tudi malce prilagajajo.
Kakšne težave s kolesom, si imela rezervno?
Imela sem rezervno kolo, vendar ga ni bilo potrebno uporabiti. Prav nobenih težav ni bilo s kolesom. Res sem vesela, da mi je Merida dala tako super kolo že na koncu lanske sezone in sem se ga lahko dobro navadila. Lani sem imela kolenske težave prav gotovo tudi zaradi tega, ker tistega kolesa nisem dovolj dolgo vozila. Te napake nisem želela ponoviti.
Ne predstavljamo si kako poteka tretja noč, ko te zebe, si izredno utrujen? Je mogoče lažja kot prejšnje, ker je zadnja?
Tretja noč je meni vedno najtežja. Čeprav imaš v glavi, da se bližaš cilju, pa je le tu večja utrujenost in že tretja noč, ko spet ne boš spal. Utrujenost se pač stopnjuje in zadnji, Kočevski klanec mi je vedno nekako najtežji.
Če DOS primerjaš s tvojimi alpinističnimi vzponi, Adventure dirkami, se to lahko primerja po naporu?
Zelo težko je to primerjati. Adventure race je po eni strani težji s psihološkega vidika, ker nimaš nobene ekipne podpore, si sam. Vse kar imaš, imaš pri sebi in na sebi. Imaš pa zraven 3 fante, ki ti mogoče vseeno v slabih trenutkih lahko pomagajo, na primer povlečejo na kolesu (z elastiko) ali nesejo nahrbtnik (to delamo seveda tudi ženske, ne samo moški, da ne bo pomote ;). Zelo težko je primerjati, lahko pa potegnemo določene vzporednice. V obeh primerih težavnost zelo zavisi od vremenskih in drugih pogojev itd. Pri obeh moraš biti tudi precej trmast. Alpinizem pa ne bi opredelila za dirko, tekmovanje, gre za popolnoma drug svet, vendar je res, da imajo neke skupne vrednote. Vendar v gorah je napor spet drugačen, spet zavisi od težavnosti smeri itd. Ne, ne bi želela primerjati, gre za različne dejavnosti, čeprav imajo neke skupne vzporednice, ja.
Kako treniraš, kako zgleda tvoja sobota, ko si recimo v polnem treningu?
Treniram po planu trenerja. V obdobju pred DOSom so res mogoče daljše ture, drugače pa pač treniram kot drugi cestni kolesarji. Imam različne treninge, zavisi od cilja za katerega treniram.
Imaš otroka, partnerja, ki se prav tako ukvarja z ekstremnimi športi, redno službo? kako vse to funkcionira?
Prav gotovo brez domače podpore ne bi mogla delati vsega tega. Zelo srečna sem, da imamo drug za drugega razumevanje. Imam tudi redno službo, tako da je za kaj takega res treba precejšnja organizacija. Vse se da, je pa pogoj razumevanje in podpora bližnjih in pa dobra organizacija.
Imajo v službi razumevanje za tvoje početje?
V službi se prav veliko o tem ne pogovarjamo, vendar opazim, da vseeno vedo s čim se ukvarjam. In tiste, ki to zanima, mi tudi voščijo ali zaželijo vse dobro.
Sponzorji, koliko te je okvirno stal DOS?
Imam sponzorsko kolo Merida. Za DOS mi je Tušmobil posodil kombi. DOS me je stal približno 1.500 €.
Misliš, da bi bila boljša, če ne bi imela težav z denarjem, časom?
Ja, v to sem prepričana. Vsekakor je v prvi vrsti družina, nato služba in šele potem kolo. In če kdaj postanem utrujena je to zaradi vse te organizacije. Verjamem oziroma sem prepričana, da bi lahko še marsikaj (tudi bolje) odpeljala, če bi imela denarno in »časovno« podporo ;). Uuuu, ja :) Lahko dokažem, če kdo najde kakšno možnost ;).
Tvoji časi po letih so bili 2011 2dni 10 ur 49 minut, 2013 2 dni 19 ur 5 minut, letos pa 2 dni 16 ur 12 minut. Je taka razlika zaradi spremenjene trase, vremenskih pogojev, tvoje pripravljenosti ali kaj drugega?
Ja, prvo leto je bila trasa precej krajša in z manj višinci. 80 km se ne sliši veliko, vendar se pozna. Na Vršič sedaj prideš s precej več višinci v nogah kot prej. Sploh pa se vsak km več nabira proti koncu. Lani je bil slabši čas zaradi problemov s kolenom.
Ti je letošnja soborka bila v vzpodbudo? Si gledala nanjo ali si vozila svojo dirko?
Vesela sem bila konkurence. Vedno je lepo videti sebi podobno misleče ljudi, gre za zdravo konkurenco. Sem pa vozila v svojem ritmu, na začetku nisem nič gledala, na nobenega. Kasneje sem malo preverila kje Hanka je, vendar sem celo progo vozila svoj tempo.
Ko greš mimo domačih krajev, srečaš svoje, predvsem Ajdo, si sigurno evforična? Kaj pa potem, ko ”ostaneš sama”, veš pa da te čaka še juhuhu kilometrov?
Ja, po domačih koncih vedno »leti«, razen letos, ko me je obletavala slabost. Ko se spuščam z Vršiča, se že veselim, da bom videla Ajdo in svoje bližnje, to me res žene in komaj čakam, da se objameva. Prvo leto me je bilo strah, da me bo »vrglo«, da ne bom mogla od nje, vendar Ajda se ima lepo pri babi, navija zame, zmenjeni sva, da mamica obkroži Slovenijo, potem pa se posvetiva najinim dogodivščinam. Te stvari morajo biti razčiščene, drugače bi me seveda žrlo in se ne bi mogla ločiti od nje. Naprej pač grem…tako sem si zastavila in se nimam kaj spraševati. Kar je treba, je treba.
Imaš trenerja oziroma kako treniraš? Imaš kakšen plan, se ga držiš?
Ja, odkar se ukvarjam s cestnim kolesarstvom treniram po planu trenerja, Mirana Kavaša. Vesela sem, da sem se tako odločila. Sedaj sem se na Mirana oziroma njegove plane že kar malo navezala in mi paše tako. Mogoče bi se morala malo več sama pobrigati, vendar mu bolj zaupam kot sebi kar se tiče treningov, zato bom še malo vztrajala pri njem, he he.
Kako si pristala pri kolesarstvu? Kako, zakaj si se odločila za DOS?
Po porodu sem želela čim prej priti nazaj v formo in sem se odločila za cestno kolo, ker se mi je zdelo, da imamo v domači okolici boljše pogoje za cestno kolo kot gorsko, katerega sem do takrat vozila. Mislila sem, da ga bom imela samo malo za trening, vendar mi je postal kmalu strašno všeč. Ker pa sem že od nekdaj »vzdržljivka« ni čudno, da me je kmalu začel zanimati tudi DOS.
Se s spremljevalno ekipo prej kdaj dobiš? Naredite kakšen trening skupaj?
S spremljevalno ekipo smo se dobili 3x. Naredili smo skupaj tudi en trening, bolj za druženje sicer.
Ste s sotekmovalci na DOSU prijatelji? Kdaj trenirate skupaj?
Ja, vsekakor. DOSovci se mi zdijo podobni hribovcem, preprosti, malo sanjavi in srčni. Mogoče, ker v nekolikšni meri tekmujejo tudi sami s seboj in ne samo med seboj. Smo prijatelji in si pomagamo. Z nekaterimi sem tudi »na vezi«, kdaj se tudi na kak trening skupaj odpravimo, čeprav malokrat. Vsak je na svojem koncu Slovenije, vsi imamo svoje obveznosti, sama se kar težko menim za skupne ture, saj se moram v prvi vrsti prilagoditi družini in tako po večini kolesarim sama, razen ko se odpravim na runde v bližnji okolici.
Kdaj naletiš na predsodke, da ker si ženska bi ”morala biti doma”, sploh ker si od mnogih moških boljša?
Ne. Se ne zadržujem (dolgo) v takih krogih.
Čez leto paziš na prehrano, uporabljaš kakšne dodatke k prehrani?
Na prehrani bi lahko še marsikaj postorila. Kolikor se da pazim, lahko pa bi še bolj. Jemljem vitamine in BCAA.
Je bil vrstni red zate na DOSU pričakovan, te je kdo presenetil, si od koga pričakovala več?
Bilo je kar nekaj odstopov moških od katerih smo nekaj pričakovali, vendar to se lahko zgodi hitro. Drugače pa mislim, da je kar pričakovano, Štucin je lepo presenetil. Navijam za Pšeničnika, ki je vsako leto boljši in bo 1x tudi najboljši.
Ko voziš tako dolgo dirko, jo pelješ po odsekih ali v glavi odštevaš koliko je do konca? Skratka, ne predstavljamo si kakšno je razmišljanje ko po 600km veš, da si šele na polovici?
Jaz pravzaprav nikoli ne razmišljam, da gre za noro dolgo dirko. Seveda je dolga, vendar vem da se da. Gledam pozitivno. Ne razmišljam o tem koliko dolgih km me še čaka, pač pa se jih veselim. Veselim se poti. Začnem kot da grem na izlet, mislim, si … uuuu bo letelo prvo etapo, saj je samo gori doli, potem pride druga …. pa veselim se tolminskega konca, pa da bom videla bistro Sočo, pa meni tako ljube gore … ja, v bistvu po delih, veselim se dogodivščin in trenutkov na poti. Proti koncu, ko postaneš res utrujen, resda pomislim tudi na to koliko km je še do Postojne, vendar se hitro zbistrim in pomislim, da so vmes še lepote Bloške planote itd. Energijo ti daje cilj proti kateremu drviš in sanje, za katere živiš. Gre za odločitev, ki jo sprejmeš že nekje v začetku sezone in ne pred samim štartom. Da se odločiš peljati DOS moraš biti za to motiviran, moraš imeti visok cilj in mislim, da ta visoka motiviranost ne more kar splahneti na pol poti. Ne gre za enodnevno muho, te želje in sanje se rojevajo dalj časa. Tu je seveda potrebna še trma v težkih trenutkih, psihološka pripravljenost je poleg fizične pripravljenosti zelo pomembna.
Prejšnje leto si imela težave s kolenom? Letos?
Letos tega ni bilo. Konec lanske sezone sem dobila novo kolo in odšla sem na bike fitting, kar je bila pomoje super stvar. Pozicija na kolesu je res važna, sploh na tako dolgih razdaljah. Lani sem dobila kolo prepozno, potem pa je bil še mraz in dež, kar je pospešilo vnetja kolena.
Kaj te je najbolj skrbelo pred tekmo?
Da me ne bo spet bolelo koleno ;) Vendar sem odganjala te misli.
Ker si po izobrazbi alpinistka, kakšni so občutki, ko si se recimo vozila po Trenti in prvič zagledala še zasnežene Julijce? Ali pa potem Martuljkovo skupino? Ti da to moč?
Ja, vsekakor. Ko zagledam gore me to močno napoji, mi da moč. To je ena vrste hrane. Vedno se veselim tistih koncev.
V Ljutomeru ste imeli težave z avtomobilom. Tam si izgubila uro dragocenega časa. Kakšni so bili takrat tvoji občutki. Bi lahko, če bi imeli še en avto nadaljevala pot?
Ko sem slišala kaj se je zgodilo me je najprej dobesedno spreletel srh. Pomislila sem na odstop. Vendar sem spet odgnala te misli, nisem pustila, da tako razmišljam. Pozitivno je razmišljala tudi ekipa za kar sem ji zelo hvaležna. Vedela sem, da se bo pokazal nek drug način. Na srečo v nesreči je bila tam žena od mojega brata, tako, da smo potem uredili njen avto za čas, da so popravili kombi.
Koliko časa si spala doma v kosu, da si nadoknadila zamujena dneva?
Nisem se še naspala ;) Ne morem kar spati, ker imam družino in službo. Grem pa z Ajdo spat, he he. Ponavadi potrebujem kak teden, da pridem na »stare tire«.
Si že šla na kolo, ali imaš enako željo po kolesu, kot pred DOSOM in če ne, kdaj računaš, da se ti bo vrnila?
Želja ni zamrla, seveda da ne. Želja ostaja enaka. Tu so že novi cilji. Gre le za to, da nekaj odmora potrebuje zadnjica in telo. Ta teden je še bolj regeneracijska vožnja, potem pa počasi začnem s treningi za nove cilje.
Kako ste skrbeli za navigacijo, leptop, zemljevid in gps?
Ja, ekipa si je pomagala s potno knjigo in gps.
Pa se vam je kljub temu uspelo izgubiti, razlog?
To je vprašanje za ekipo ;).
Kako vplivajo navijači ob cesti, videl sem, da sta te prišli pozdraviti in se s tabo proti Postojni zapeljali bivši zmagovalki DOSa. Ti je v veselje, da kakšen kilometer vzporedno s tabo vozi navijač, ali ti je moteče, ker te že vse boli si v svojem svetu?
Navijači so tisti, ki ti dajo največ moči. Neverjetno je kako te vsaka beseda, vsak pogled, vzpodbuda dvigne. Vesela sem bila Tjaše in Aje, zelo vesela.
Si zadovoljna s potekom priprav na DOS?
Ja, sem zadovoljna.
Si imela kakšne posebnosti pri pripravi?
Hm, kaj pa vem, mislim, da ne.
Koliko je bil tvoj najdaljši trening pred DOSom?
200 + nekaj km.
Glede na to, da običajno ne treniraš 1200 km treningov, ali se ti zdi, da gre od 500 km samo še na trmo?
Samo na trmo ne. Biti moraš tako dobro fizično pripravljen, da telo zdrži te napore. Zelo pomembna pa je tudi psihološka priprava, ja. Zelo! Celo bolj kot zelo ;).
Koliko si spala med samim dosom, najdaljši spanec?
Vse skupaj sem spala 40 + 25 + 45 = 1 h 50 min.
Če pogledaš nazaj, bi kakšne stvari na dirki spremenila?
Seveda, vedno je kaj kar bi spremenil, izboljšal. Izkušnje se nabira z vsako dirko, vedno se naučiš kaj novega in je smiselno to vnovčiti v naslednji preizkušnji.
Kaj poleg sendvičev si jedla od trde hrane?
Makarone, palačinke, piškote, banane, rolade, čips, rozine, oreščke.
V poročilu nisi omenila ekipe, sicer si jih pohvalila, koliko so pa oni spali na dirki. Zadolžitev je toliko, da jim ni bilo dolgčas?
Ekipa je bila dvodelna. Do Črnivca štirje in naprej štirje. Dva od njih sta bila celo dirko. Tako so se uspeli menjati tudi pri spanju in so bili kar naspani … za to smo poskrbeli, kajti lani so bili na koncu že precej nenaspani, kar ni dobro oziroma varno. Ekipa mora biti naspana, ni težko samo kolesarju pač pa vsem, se mi zdi, da je za volanom še težje bedeti kot za balanco ;).
POVEZAVE
