202 metra višine, razporejenih na 400 metrov dolžine. 37% povprečen naklon. Sliši se povsem enostavno. Pa je res tako? Pridi in se prepričaj. Če boš preveč pogumen, boš eno izmed povsem obnemoglih teles v cilju, ki enostavno potrebuje nekaj minut hlastanja za zrakom, da se lahko opoteče v dolino in si zaobljubi, da drugo leto resneje pristopi k temu izzivu. V vsakem primeru pa bo verjetno to tvojih najdaljših športnih od 5 do 20 minut. 

 

Prvi Red Bull 400 se je odvil 25.11.2011 v Kulmu. V Planici so se tekmovalci prvič pomerili leta 2012. Leta 2014 je v Kulmu nastopilo 1000 tekmovalcev. Leta 2015 so tekmovali tudi že v ZDA in Kanadi. Prvo svetovno prvenstvo je bilo v letu 2017, in prva svetovna prvaka sta postala Turek Ahmet Arslan in Japonka Yukari Tanaka. Leta 2018 gre v Planici Luka Kovačič kot prvi pod 5 minut. 

Startne številke je že včeraj prevzel Domen Skok (čestitke za uvrstitev v finale), tako, da smo se v Planici dobili kako uro pred startom. Obvezna kava, zatem pa do avta, v športna oblačila, požirek vode, ter na start. Z Domnom sva v prvi skupini. Sicer je bilo 5 moških skupin s po okoli 50 tekmovalcev, ter 2 ženski s po 25 tekmovalkami. V finale se potem uvrsti 5 najboljših moških iz vsake skupine, ter še nadaljnjih najhitrejših 20 po času. Pri ženskah pa najhitrejših 10 iz vsake skupine plus nadaljnjih najhitrejših 20 po času. 

Planiška velikanka leži na nadmorski višini 1000 metrov. Pred prenovo je bilo doskočišče z 38% strmejše kot danes, drugače pa položnejše. Danes je strmina enakomernejša, doseže največ nekaj čez 35%, vendar skoraj ne pade pod 30%. Enoten naklon je več kot 3/4 celotne trase. Do danes je bil rekord pri moških 4 min in 56 sekund , lastnik Luka Kovačič, pri ženskah pa 6 min in 20 sekund Barbare Trunkelj. (če se boste potrudili z branjem do konca, boste mogoče zvedeli ali sta rekorda izboljšana). 

Startam po svoje. Zavedam se, da nimam niti najmanjših možnosti, da bi se uvrstil v finale. Zato se ne obremenjujem z ostalimi okoli mene. Čeprav začnem zadržano, pa je čez kaj pa vem, 20 metrov isto sranje, kot bi šel na polno. Ne gre več. Noge, pljuča,… Prav ti je, saj si rekel, da boš šel prej vsaj 10 krat na Kriško, pa si se raje s kolesom vozil po ravnini. Ja, ne preostane mi drugega kot celoten periodni sistem prestaviti na Safe mode. 

Pogled v tla, pa potem kolikor gre. Pomembna je tudi tehnika. Ne vem ali bi se držal za kolena, ali bi šel po štirih. Samo, da pridem do pukla. Dvakrat sem šel za trening do vrha letalnice. V prvo celotno pot po stopnicah, v drugo samo zgornji del. Takrat sem zgornji del kar lepo oddelal. Danes pa ugotovim, da gre tudi zgoraj kar po sredi, ne pa po stopnicah, kar je kar šok. Ampak kaj čem, gremo še to. 

Za zadnji del sem privarčeval nekaj moči. Vsaj mislil sem tako. Pa sem po nekaj hitrih metrih zopet zaplaval v brezno zakisanosti. Na vrhu sem tudi sam zavzel nečastno mesto sredi na gosto raztresenih trupel. Redarji so nas sicer skušali preseliti na oddaljenejše, prikladnejše mesto. Pa enostavno ni šlo. Nekaj sekund, da se je telo vrnilo nazaj v pravo agregatno stanje. Napad na vodo. In počasen spust v dolino. 

V darilni vrečki smo dobili vrhunsko majico za tek, ter kupona za hrano in pijačo. Organizacija odlična, vse je potekalo tekoče. Gledalci fantastični, vseskozi gromozansko vzpodbujanje. 

Ja, za konec, nov rekord je 4:53, Luka Kovačič pri moških in 6:11, Barbara Trunkelj, pri ženskah. 

MOŠKI:

  • LUKA KOVAČIČ 4:53
  • KLEMEN ŠPANRING 5:10
  • ANDREJ KOŽELJ 5:13
  • JAKOB MAYER 5:23
  • MATJAŽ MIKLOŠA 5:26
  • ALJAŽ PRAH 5:31
  • ALEXANDER BRANDNER 5:32
  • LUKA MIHELIČ 5:36
  • SIMON KMET 5:36
  • SIMON ALIČ 5:37

ŽENSKE:

  • BARBARA TRUNKELJ 6:11
  • TEA FEMC 6:17
  • MOJCA KOLIGAR 6:35
  • PETRA MIKLAVČIČ 7:19
  • REA KOLBL 7:23
  • TEJA DROBNJAK 8:09
  • ŠPELA LOŽAR 8:31
  • ANA BOHINC 8:48
  • BARBARA UŠIČ 8:54
  • KARIN GOLJA 9:52

 

STRAVA 

REZULTATI

URADNA STRAN

 

 

Vsakič sem fasciniran nad veličastnim šopirjenjem mogočnega Prisojnika nad Kranjsko Goro. In kot je v celotnem masivu različnih vrhov (Turn, Kraj sten, Zadnji Prisojnik, Zvonik, Goličica, Mali Prisojnik), toliko ima ta lepotec tudi imen. Prisojnik, Prisank, ponekod tudi Prisanek pa Prisolnik, Prisaunk… Vendar, če se niso učene glave zedinile o imenu v vseh teh stoletjih, se tudi mi ne bomo. Torej, kakorkoli ga poimenujemo, vemo za kaj se gre. Za lepotca nad Vršičem, katerega s svojimi pogledi zapeljuje dnevno stotine zvedavih pogledov iz razgrete pločevine. Da pa te spusti k sebi, pa je potrebno vsaj nekaj let dvorjenja, v nasprotnem ti hitro pokaže zobe.  

Na Vršiču smo nekaj čez 8 uro. Na žalost nam manjka eden iz pokra naših članov, in sicer križeva dama, ki je noč pred vzponom zbolela. S sodelavci smo že nekaj let skupno hodili v hribe. Začeli smo s Pogačnikovo na Grmado, nadaljevali s feratama v Mojstrani in Hvadniku, pa s Hanzovo na Malo Mojstrovko, Velikim vrhom s Hajnževega sedla, staro graničarsko nad Ljubeljem. Nekako smo stopnjevali težavnost, vsakič se je na koncu pojavila nova želja. Sodelavka si je zaželela Montaž, pa nas je na koncu covidna realnost oziroma fikcija odvrnila od prečkanja meje in ne vem več kako, se peljemo proti Kranjski Gori. 

Na glavni vrh vodi več poti različnih težavnosti, naj pa takoj opozorim da nobena ni v rangu recimo poti s Pokljuke do Planike, poti do Viševnika, na Vrtačo po klasični… Torej, tudi za ”najlažjo” Slovensko oziroma južno je potrebno določeno znanje, ter tudi fizična pripravljenost. Hanzova, Kopiščarjeva ter Jubilejna sodijo med najtežavnejše označene poti pri nas, grebenska je malo lažja, najlažja, vendar še vedno ne lahka pa Slovenska oziroma južna. Seveda obstaja še nekaj variant, ampak to so tiste iz standardne ponudbe. 

Orientacija je enostavna, mimo Tičarjevega doma v smeri Poštarskega doma do smerne table, kjer je odlično opisana pot, prav tako pa tudi priporočila. Še posebej me je navdušilo opozorilo, da ne gre za ferato. Nekaj spusta, nato pa prečno proti severni steni Prisanka. Od tu je pot samo ena, le nekje vmes se odcepi stezica proti Hanzovi. Kmalu že naletimo na prva varovala. Nadenemo si čelade, samovarovalni komplet, še nekaj požirkov vode in smo v steni. Na začetku s pogledom na Ajdovsko deklico.

Ajdovska deklica je bila izredno dobrega srca. Živela je pod Prisankom in popotnike varno vodila preko Vršiča v Trento. V zameno so ji puščali hrano, tako da nikoli ni bila lačna. Je pa tudi prerokovala. Nekega dne je v Trenti obiskala kmetico, ki je ravno povila novorojenčka. Ker je spala, se je ajdovska deklica neslišno približala dojenčku in mu prerokovala, da bo postal lovec, ustrelil Zlatoroga ter z njegovimi rogovi prišel do bogastva. Ko so to slišale sestre ajdovske deklice, so jo preklele ker je napovedala smrt Zlatorogu in takrat je okamenela. Vse to je legenda. Resnica pa je, da so od nekdaj popotniki kot je velel običaj za pomoč ob viharjih, metežih naprošali Ajdovsko deklico. Ter tudi puščali hrano, ko so se vračali na Vršič. Seveda so to pojedle živali. 

Po prvem ”ogrevalnem” plezalnem delu nas pot vodi naprej. Kako čudovito je speljana, ponekod se zdi, da se sprehajaš po parku, vseskozi pa neverjetna kulisa mogočne severne stene iz katere kar pršijo zgodbe prvopristopnikov, ter mnogih drugih alpinističnih dejanj, tako srečnih kot tudi nekaj nesrečnih. 

Pot so naredili jeseniški kovinarji pod vodstvom Antona Kravanje Kopiščarja tri leta po končani drugi svetovni vojni. Od tod tudi ime Kopiščarjeva pot (jeseniška). Anton Kravanja Kopiščar je bil eden iz plejade odličnih trentarskih vodnikov. Večino svojega življenja je posvetil nadelavi poti. Na začetku je pomagal Antonu Tožbarju Špiku, zatem pa prevzel njegovo mesto. Pomagal je tudi pri izdelavi Hanzove poti na Malo Mojstrovko. Predviden je bil tudi za izdelavo poti na Mangart (slovenska), vendar ga je pri izdelavi zavarovane poti v Koritih Mlinarice v Trenti izdalo srce. Seveda pa je bil tudi lovec, vendar kot je sam trdil so vsi ulovljeni gamsi sami padli čez steno Prisanka.

Kmalu pridemo do najtežjega dela, znamenitega preduha. Na startu previsna lestev, potem pa ozek del, za katerega ponekod predlagajo, da je nahrbtnik bolje porivati pred seboj. Nam tega ni bilo treba, smo pa se vsi nekoliko poševno postavili na steno in čimbolj nežno zlezli teh nekaj, sicer dobro zavarovanih metrov. Noro, kakšen lep del. Treba je biti pošten, da če ne bi bilo ljudi, ki so nam olajšali pot čez steno z varovali, bi lahko samo vzdihovali v dolini. Tako pa nekoliko razumem tudi tiste, ki zatrjujejo, da je sedaj stena preveč prepredena z varovali in tako omogoča vzpon skoraj vsakemu. Težko racionalno ocenim. So pa nekje v steno celo vklesane stopinje.

Sledi zopet nekaj polic, prehodov. Kakšna divjina, kakšen ambient. Da se ne bi nikoli nehalo, si želimo vsi.

Hitro smo pod oknom, kjer nas čaka zadnji zahtevnejši del. Zaradi padajočega kamenja je bil to tudi najnevarnejši del. Ujeli smo skupino pred seboj, ki je sprožila precej kamenja. Nekajkrat so se za las ognili kamnitim izstrelkom. Ni mi bilo povsem jasno, se vse podira ali pa hodijo brez vsakega občutka. Mislim, da so vsaj 6 krat sprožili plaz kamenja. Neverjetno. Zato smo se odločili, da čakamo toliko časa, da vsi pridejo iz nevarnega dela, to je dela, kjer je bilo naloženega ogromno kamenja. Ko bodo na varovalih, nevarnosti ne bo več. Odločim se tudi, da počakamo skupino za nami. Predlagam jim, da gremo čimbolj skupaj čez nevarni del. Da slučajno mi ne bi prožili kamenja na njih. Strinjajo se in skupaj gremo čim hitreje čez nevaren del. Sam kot prvi stalno pazim kam stopam, kaj prijemljem. Kakšen kamen tudi umaknem. Hitro ugotovim, da so bili pred nami sami krivi za stalno proženje kamenja, saj nam, ki nas je bilo 6, s previdnostjo ne uspe sprožiti niti enega. Na žalost tik pod vrhom sam sprožim enega, iz katerega jih potem uspe nastati nekaj več, vendar ker smo bili  tesno skupaj, ni bilo nevarnosti.

Še zadnji strm del, seveda posejan z varovali in smo na grebenu. Hitro opazim gospo, ki je bila glavni krivec za kanonado. Našim predlagam, da jo prehitimo, da imamo potem mir. Hočem jo še prijazno opomniti, pa vidim, da niti pozdravi ne, je čisto bleda, skoraj v šoku. Ne vem, tudi kasneje, ko se že spuščamo, nekateri pa se šele vzpenjajo, pa imajo navzgor težave, kaj je tega treba? Zakaj ne grejo postopoma, jim je mar užitek 7 ur trpeti, se tresti, da pridejo na vrh. Res mi ni jasno, saj bom sam tudi če bom želel skočiti z 20 metrov v vodo začel s parimi metri. Želel bi si tudi smučati z Jalovca, pa to gradim že 10 let. In mogoče ne bom nikoli zgradil.

Čeprav se zdi vrh blizu, pa nas čaka še slaba ura hoje. Vendar kakšne. Vseskozi po grebenu. Odgovorno trdim zase, da po lepši smeri še nisem hodil. Od starta do konca stena. Eden redkih vrhov, kjer ni potrebno dostopati nekaj ur. Plus kakšni razgledi, skala je tudi odlična, če bi se mene vprašalo bi potegnil naprej dokler bi šlo.

Tudi vreme nam gre na roko. Vseskozi v kratki majici, pa ne prevroče. Na vrhu si vzamemo dobre pol ure. Mogoče celo več. Spuščamo se po južni poti. Ki, že prej rečeno tudi ni lahka. Mnogo je grušča, pa kratkih skokov, nekaj varoval, skoraj do konca je potrebna previdnost. Tura ni kratka, zatorej so noge lahko že rahlo omotične. Skratka, tura, kjer je treba biti zbran od začetka do konca. Da pa ti ogromno. Zato le pogumno v hrib, postopoma, postopoma in kmalu boste z vrha Prisanka, Prisojnika ali kakorkoli ga že poimenujete, s ponosom zrli v okoliške vršace.

 

Na Zelenici se običajno tre ljudi, samo streljaj stran pa je samota zagotovljena. Na stari graničarski poti, ki pelje s starega Ljubelja po grebenu do Zelenice obstaja velika verjetnost, da nikogar ne srečaš. Smer si seveda izbereš sam po želji, meni osebno je ljubša v smeri urinega kazalca. 

Startamo na mejnem prehodu Ljubelj, potem pa zavoljo ponujajoče se sence kar po sankaški poti do izhoda iz gozdička, kjer nam sonce ne uide. Odkar je urejena dovozna pot, ki je ”še vedno” kamen spotike, samo še redkega entuziasta vidiš hoditi čez plaz. 

Na cesti pod zgornjo žičnico je postavljena ograja, z napisanimi pravili kako se obanašati na območju Zelenici, kjer se pasejo krave, konji. Da se vsi ne držijo pravil priča tudi novo opozorilo ob koči.

 

Samo še kratek vzpon do Triangla in smo v divjini. Spustimo se na avstrijsko stran. Sledi nekaj prečenj melišč, kjer je potrebno nekaj previdnosti, da ne pride do zdrsa in že nas čaka novo obvestilo. Da smo pred zahtevnim delom. Pohvalno za vsa opozorila. Sledi spust ob varovalih, še eno prečenje, potem pa smo res na grebenu, na katerem so skalni stebrički, verjetno postavljeni po meji. Potem pa lahko hodimo ali po naši ali avstrijski strani. Ta del je resnično presežek. Kjer je težje, je zavarovano. 

 

Po dobre pol ure smo ven iz zahtevnejšega dela. Še vedno pa nas čaka kar nekaj hoje, ter tudi par vzpončkov do Koče na Ljubelju, kjer je bil včasih mejni prehod. Od tod spust po sankaški progi nazaj do Ljubelja. Za tiste, ki so bolj nabrušeni, vodi pot tudi naprej preko ali ob Košutici do Hajnževega sedla, od koder se lahko spustimo nazaj na Ljubelj. Torej lepa popestritev. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Veliki vrh spada med najbolj obiskane dvatisočake pri nas. Razlog je visok dostop z avtomobilom, relativno lahka pot. To velja za vzpon s Kofc. Povsem drugačen pa je pristop s severa. Seveda še vedno ne spada med posebej težavne, kljub temu pa je potrebna previdnost. Pot čez severno steno je naredilo Slovensko planinsko društvo okoli leta 1930, v zadnjih letih pa je bila obnovljena.

Manjša lepotna napaka velja za tiste, ki se ne želijo vračati po isti pot, temveč se po lažji poti spustiti do Kofc. Tedaj je potrebno en avto pustiti na izhodišču, drugega pa na Matizovcu, kamor pridemo s Kofc. Sam sem tokrat avto pustil na Matizovcu, ter nato tekel do stare lesene ute za zadnjim predorom na cesti Tržič Ljubelj, kjer je izhodišče za pot na Veliki Vrh čez severno steno. Tam so me počakali z drugim avtomobilom. Do sem z Matizovca 7km, je pa del poti potrebno iti (lahko, da obstaja kakšna druga varianta) po glavni cesti. 

Do Planine Korošica gremo po dovozni poti. Na nekaterih delih se jo lahko krajša, tokrat se bližnjic ne poslužujemo, saj je že ”navadna pot” dovolj strma. Ta del je definitivno najmanj privlačen segment, must do, da pridemo do sladice. Po dobri uri smo na planini, od koder nas čaka samo še prečni del do sedla, ter dva prelepa kačona, tako lepa, da še sedaj okoli Košute odmeva zvok navdušenja iz ust sodelavk, ko sta ju zagledala. 

Na sedlu si nadenemo čelade. Prvi, težavnejši del je vzorno zavarovan. Zatem pa so varovala tam, kjer so nujno potrebna, nekaj je drobirja, logično previdnost do vrha stena. Mogoče je smer najbolj primerljiva s tisto skozi Žrelo na Storžič. 

 

Na vrhu se zavoljo močnega vetra ne zadržujemo, ampak spustimo nižje, kjer si privoščimo oddih. Do Kofc se vračamo čez Kofce gore. Lahko bi šli tudi direktno navzdol, vendar je ta del lepši. Potem pa samo še po gozdu do Matizovca, z avtom do Ljubelja po drugi avto. 

 

STRAVA

Kolesarska dirka za Zlato čipko

Saturday , 10, July 2021 Comments Off on Kolesarska dirka za Zlato čipko

23 tič je potekala Kolesarska dirka za Zlato čipko, ki jo organizira ŠD Kamikaze. Start v Železnikih pri Petrolu, 2km zaprta vožnja, potem pa začetek dirke na koncu Železnikov, ter 15km s 580 višinskimi metri do cilja na kmetiji Pr’ Vrhovc v Davči. 

Zanimivo, da smo se tokrat tekme prvič udeležili vsi trenutno prisotni člani KD Trenče. Duštva, ki aktivno kolesari, kaj pa vem, nekje blizu 10 let. Nekateri smo se prijavili na tekmo, ostali pa so nas počakali v cilju, seveda pa so nas do starta pripeljali s čim manj truda za nas. Še posebej si štejem v čast, da se je tokrat tekme udeležil tudi Medo, moj prvi in stalni sotekmovalec z začetka obiskovanja tekem pred mnogo leti. V zadnje sva na startni črti stala leta 2014. In ker življenje ne ubere vedno not kot si jih sam spiseš, naju mogoče sedaj usmerja v novo simfonijo. Čeprav sva bila oba prepričana, da sva klavir že davno postavila v kot. 

V umirjenem tempu, še posebej za nas ”tekmovalce”, ki smo imeli danes redek privelegij zavetrja, smo se podali do Škofje Loke in naprej do Železnikov, kjer smo prevzeli startne številke. Do starta je bilo še slabe pol ure. Prijatelji so šli počasi proti cilju, ostali pa smo zasedli prvo senco ter počakali na start.

Točno ob deveti uri smo  v zaprti vožnji, za avtomobilom krenili proti Zalem Logu. Na koncu Železnikov se je avto umaknil. Do križišča, kjer pot zavije levo proti Davči smo šli dokaj počasi. Zdi se mi, da zato ker spredaj nihče ni hotel vleči, kar je seveda logično. Takoj, ko pa smo zavili levo, pa se je hitrost enormno povečala. Rekel sem si, da grem dokler bo šlo, potem bom pa naprej razmišljal. Pa sem se že od začetka komaj držal zadaj. Nekajkrat sem lepo prišel zraven, malce zadihal, trenutek pozneje pa se z zadnjimi močmi držal zadnjega v vodilni skupini. Pa je bilo tudi tega veselja hitro konec. Ostal sem sam, zraven še trije sotrpini. Zavetrja ni bilo več. Seveda sem peljal kolikor je šlo. Kot vedno. Pogled v tla in goniš in goniš. Nekajkrat crkneš in že sem mimo odcepa za smučišče, kjer je konec najstrmejšega dela. Tisti del do zadnjega strmega dela odvozim odlično, potem zopet malo crknem in cilj je tu. 

Čaka nas še pasulj, pijača, piknik. Nekaj običajnih floskul po tekmi, nekaj preveč navdušenja, potem pa nazaj v realnost. Vračamo se preko Hotavelj, kjer nas čaka težko prigarana kava, sprejem v tradicionalni bazi in novi načrti.

Tudi ta tekma je bila dobro organizirana, vedno znova se sprašujem zakaj v Kranju ni nobene take prireditve?

REZULTATI

 

Maraton Alpe Scott

Monday , 5, July 2021 Comments Off on Maraton Alpe Scott

 

📷JK Visuals

KAOTIČEN ZAČETEK

Z Gregom sva že dan prej prevzela številke. Tako sva na start dirke prišla pol ure pred pričetkom, se v miru pripravila, ter umirjeno krenila v center Kamnika, kjer je bil start ob 9 uri. Dva boksa, v prvem prvih 100 iz prejšnjega leta, v drugem vsi ostali. Grega je šel bolj v ospredje, sam pa sem startal bolj v zadnjih vrstah, kar je bila definitivno napaka. Prvih nekaj km smo vozili za vozilom. Že takoj pa je ob meni prišlo do prve nesreče. Nekdo je iz ozadja priletel z veliko hitrostjo že po nekaj 10 metrih, in se z nezmanjšano brzino zaletel v ubogo žensko poleg mene. Seveda sta oba zaključila z dirko. In takih nesreč je bilo na začetku ogromno. Kot da ne bi bila dirka dolga 130 km s tremi vzponi, ter z ogromno časa za dokazovanje. Takoj, ko se je spremljevalni avto umaknil, se je hitrost enormno zvišala. Čakalo nas je tudi nekaj zožanj, krožnih križišč, prehod čez železnico, tako da so bili prvi kilometri najbolj kaotični. Hitro sem ugotovil, da sem preveč zadaj. V začetniški evforiji sem skušal priti naprej. Po vsakem pospeševanju, ko sem za sekundo vdihnil, je zopet nastala luknja, vseskozi sem bil zadnji. Hitro sem ugotovil, da tako ne bo šlo. Da je pot še predolga. Počakal sem skupino za mano, ter se asimiliral vanjo. Zadnjo večjo nesrečo smo videli v Tupaličah, potem pa je bilo nekaj časa mirno, vsaj okoli mene. Je bilo pa čez celotno traso ob cesti opaziti ponesrečence, večinoma samo z odrgninani ter okvarjenimi kolesi. K temu je sigurno pripomogla ploha, ki nas je zajela hitro po startu, ter posledično spolzka cesta, predvsem na vseh spustih. Do Olševka smo šli dokaj hitro, potem pa se je ustavilo. Vse do zaključnega vzpona na Jezersko smo vozili izredno počasi. Seveda bi šel lahko naprej, ampak tako kot večina v naši skupini sem pač kalkuliral. Da je še prezgodaj, da se uničim. Smo pa lahko vmes tudi govorili, sam sem celo srečal dve osebi iz turnega sveta. Kasneje smo si lahko samo še kimali, na koncu je že pomežig govoril. Ko drugače ni šlo. 

📷JK Visuals

POGOSTE OKREPČEVALNICE

Na Jezerskem že prva okrepčevalnica. In nekaj sto metrov prej table, ki nas opozorijo, da nas čakajo okrepčila. Kasneje so bile še na meji, na Pavličevem sedlu, v Gornjem Gradu, ter na Črnivcu. Lahko pa da sem tudi kakšno spustil. Sam jih namreč nisem uporabljal. Le proti koncu sem od nekoga vzel plastični lonček vode, ter požirek coca cole, ki kaže na kolegialnost naše ekipe proti koncu. Nekdo v skupini je vzel coca colo, nato pa je šla od ust do ust, vsak je naredil požirek. S seboj sem imel 2 bidona, v enem vodo, v drugem isostar. Plus 4 gele, za vsak klanec enega plus zadnjega za silo. Tako sem prvega vzel pred vzponom na Jezersko, drugega pred vzponom na Pavličevo sedlo, tretjega pod Črnivcem in tistega za skrajno silo že nekaj minut kasneje. 

📷JK Visuals

VZPON NA JEZERSKI VRH

Prvi vzpon je bil meni najbolj poznan. Seveda, saj sem iz Gorenjske. Lotil sem se ga z določeno mero previdnosti. Sem pa tu naletel na edine težave, ki sem jih imel tekom tekme. Namreč, prestaviti nisem mogel v drugo in tretjo najvišjo prestavo. V najvišjo je šlo, potem pa mi je preskakovalo ter obstalo v četrti. Izredno moteče, prvič zato ker sem vsakič potreboval nekaj časa da sem prestavo sploh dobil v pravo pozicijo. Potem, ko sem se pa predal, pa me je seveda oviralo tam, kjer bi ju lahko uporabljal. Sploh na Črnivec bi potreboval vmesni prestavi, na Pavliča pa na tistih ravninskih delih tudi. Ampak kaj češ, če bo samo to. Spust z Jezerskega dokaj previdno, saj so bile ceste spolzke. Tako sem se veselil spustov, zaprtih cest, pa danes pač nismo bili te sreče. Zanimivo, da sem tako z Jezerskega kot s Pavliča spust opravil počasneje kot običajno. 

📷JK Visuals

NOMINALNO NAJTEŽJE, PA NAJLAŽJE

Vzpon na Pavčičevo sedlo bi moral biti najtežji del. Pa ni bil. Tam sem namreč vozil v svojem tempu, brez da bi se oziral na ostale. Sem pa hitro ugotovil, da se je naša skupina popolnoma razbila. Nekaj jih je bilo pred mano, večina za mano. Za naprej proti Gornjem Gradu pa si seveda vsak želi čim večjo skupino. Na vrhu sem popolnoma sam. Ali čakati ali loviti? Odločim se, da pač lovim koga pred sabo, če ne bo šlo počakam tiste za mano. Po nekaj kilometrih ulovim sotrpina, kmalu uloviva še dva pred nama, od zadaj pa se jih še nekaj pridruži. Zdi se mi, da nas je bilo 12. Kakšnih večjih padavin ni bilo, je pa vsake toliko časa prišla manjša ploha, včasih malo večja, za mene idealno.

📷JK Visuals

NOMINALNO NAJLAŽJE, PA NAJTEŽJE

Kljub temu, da sem večkrat bral, da je najtežje med Logarsko in Gornjim Gradom, sem na Pavliču mislil da sem na konju. Pa nisem bil, mogoče sem bil sam konj. Čeprav gre večinoma samo navzdol, pa je vmes nekaj hupserjev. Obenem se oblikujejo manjše skupine, razen če nimaš kakšne ekstra sreče oziroma pomagače. Kot že prej omenjeno, nas je bilo 12. In smo se enakovredno menjali. Kar se sliši super. Za tiste, ki ne kolesarijo. Za tiste, ki pa se spoznajo na to, pa je popolnoma jasno, da biti v zavetrju ali biti spredaj, sta dva različna športa. Pozna se tudi že utrujenost, in pri vsaki menjavi čutim, da sedaj me pa že pobira. Čuti se, da jih večina malenkost popusti pri menjavi, vendar je kljub temu tudi to ogromen napor za vsakogar, ki vleče. Bližje ko smo Gornjemu Gradu, bolj padamo. Vsi skupaj. 

📷JK Visuals

TRENUTEK NEZBRANOSTI

Ne vem, saj o tem kasneje nismo govorili. Vendar, sam sem vozil kot peti, peljali smo se skoraj po sredini ceste. Ko močno zaropota pred mano. Na spustu proti Solčavi, hitrost kar velika, nič nisem mogel narediti. Kolega pred mano je zapeljal v odprtino na cesti, ravno dovolj široko za gumo, dolgo pa nekaj metrov. Za njim pa še jaz, ostali so odvozili. Vse je bilo tako hitro da ni bilo časa razmišljati. Če bi padel pred mano bi padel tudi jaz. Tako pa sem prijel balanco trdo kolikor sem mogel, ter nekako prišel ven iz odprtine. Oba brez padca, vendar kar precej pretresena. Je prvi pokazal na oviro, ali pa je bilo vse prehitro? Ja, to so nevarnosti, na katere pač naletiš na kolesu. Ne gre drugače. Potem pa se komu izide, kot se je nama, medtem ko se ženski na začetku pač ni. Pa ni bila nič kriva, pač nestrpnež iz ozadja se je zaletel vanjo.

📷JK Visuals

MORDA NAVIJATE ZAME

Kljub temu, da smo vsi utrujeni, pa vsakič ko ob cesti navijajo ljudje, močno pospešimo. Navijači so bili neverjetni. Kljub grdemu vremenu, jih je bilo veliko ob vsej poti. In so res pomagali. Z lepo besedo, nasmehom. Noro. 

📷JK Visuals

ZADNJI VZPON

Na začetku vzpona takoj zaostanem za našo skupino. Kot že zgoraj omenjeno, sem v roku nekaj minut pojedel dva gela. In hitro prišel k sebi, ter počasi lovil kolege. Bližje vrhu smo bili, bolje mi je šlo. Mogoče, če bi imel na voljo prijaznejše prestave, bi šel počasneje. Tako pa pač grem kolikor gre. Na vrhu sem sam, za mano nikogar. Do cilja je samo še nekaj kilometrov, moči imam še ogromno, grem kolikor bo šlo. Hitro ujamem kolega, ki je na vrh prišel malo pred mano. Postavi se za mano in greva. Nekaj ovinkov, potem pa močno zaropota za mano. Na žalost je priletel v ograjo. Na srečo mu ni nič hujšega, hitro se pobere, zato grem naprej. Ovinki so dokaj odprti, tako da po nekaj km vidim še dva pred mano. Tam potem porabim še preostalo moč, da ju ujamem. Na srečo mi ni treba več menjati. Logično, da potem z njima niti ne sprintam v cilj. Kot prvo, kaj bom sprintal za 578 mesto, kot drugo pa se vedno borim, da ni pošteno, da se voziš zadaj, potem pa v zadnjih metrih priletiš iz zavetrja in dvigneš roke. 

📷JK Visuals

EPILOG

Kaj bi lahko rekel? Najbolj me je presenetilo sodelovanje med sotrpini. Vseskozi smo si kazali na ovire, ogromno je bilo dobre volje, ni bilo tiste res krvoločne tekmovalnosti, potem sodelovanje proti Gornjemu Gradu, coca cola, ki smo si jo razdelili kot med vojno. Pa vrhunska organizacija, na koncu ogromna porcija makaronov, sirotka. Pa celotno dogajanje ob progi, napovedovalec (Gojdo kapo dol, kot bi bili v Celovcu).

📷JK Visuals

TADEJ SEDAR IN LAURA ŠIMENC

Zmagovalca Maratona Alpe Scott. Medtem, ko se je Tadej odlepil na vzponu na Črnivec in prišel sam v cilj, je Laura zmagala v ciljnem šprintu. Oba pa z rekordom proge. 

📷JK Visuals

TRASA: Kamnik, Komenda, Cerklje, Preddvor, Jezersko, Pavličevo sedlo, Luče, Ljubno ob Savinji, Gornji Grad, Kamnik

129km, 1995 asc, čas 4:16:35

REZULTATI

STRAVA

 

 

 

 

 

Debela peč (2014m), Okroglež (1965m)

Saturday , 26, June 2021 Comments Off on Debela peč (2014m), Okroglež (1965m)

V nadvse prijetni družbi sem sobotno dopoldne izkoristil za vzpon na najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp, ki je obenem tudi eden najlažjih, temu primerna pa je tudi obiskanost. Seveda velja ocena težavnosti za vzpon s Pokljuke, medtem ko so variante iz Krme precej težje, za nameček pa tudi napornejše. Zavoljo tropskih temperatur, na katere še nismo povsem adaptirani, sva z Lukom zarana na Pokljuki, kje naju že čaka pester nabor ljudi. Lukov inštruktor matematike, ki nasičen trg podajanja znanja skuša prelisičiti s tem, da je v ponudbo vpel še gorništvo, ter njegova prijatelja, ena izmed njiju moja sošolka iz osnovne šole, ki jo nisem videl. Ja, od takrat.  

Počasi krenemo proti Blejski koči. Ravno prav za ogrevanje. Ter začetno ovohavanje. Nametani smo z vseh svetov, nekateri se prvič vidimo, drugi drugič, ker smo tu zaradi matematike, boste že sami nadaljevali v premem sorazmerju. Do Lipance smo se že našli, tako da znamo še kam iti v isti zasedbi. 

Streljaj od Blejske koče je edini pogojno zoprn del, predvsem navzdol. Strm del, grušč, ki se ga sicer lahko ognemo po desni strani čez planino Brda, ampak to pustimo za naslednjič. Ko smo ven iz tega dela, nas do zadnjega odseka čaka bolj ko ne ravnina. Na dveh delih se ne moremo ogniti snegu, kjer je potrebna previdnost, ostalo večinoma sprehod. Nekoliko strmejši je še zaključni vzpon na Debelo peč. Čeprav smo mislili kako vroče bo bilo, pa so temperature idealne. Na vrhu se celo oblečemo. 

Nazaj grede se vzpnemo še na Okroglež. Sicer neopazen vrh, vendar ker je ravno ob poti, zakaj pa ne? Nekoliko daljši odmor si privoščimo na Blejski koči. Potem pa na žalost za ene kvadratne funkcije, za druge pa kulturno umetniški  program.  

Everesting (English version)

Wednesday , 23, June 2021 Comments Off on Everesting (English version)

Translate by Luka Krnić

I suppose it is true that I was staring curiously at a piece of cake that was cunningly inviting and tempting me, until I finally finished it this Sunday. There was not much joy, moreso a type of sadness that the cake is gone. What remains is a good memory about daydreaming, some modest planning, even less preparing and …

The simplest explanation of Everesting is: 8848 m of altitude on a bicycle, which is how tall Mt. Everest is. The first to complete this challenge was the grandson of the legendary George Mallory, who cycled up and down Mt. Donna Buang in Australia 8 times (1069 m of altitude). He did it in preparation for Everest and published an article on his challenge on the website Cycling tips. Australian Andy van Bergen, cycling enthusiast, leader of the cycling team Hells 500, got an idea while reading the article. He picked 65 cyclers and a hill near his home. In February 2014, around 35 to 40 cyclers completed the challenge. He set up a website called Everesting, where you can read the rules and other important information, and a Hall of Fame with every victor to the challenge so far. The first Slovenian to ever conquer this challenge is Marko Baloh, who chose Trebeljevo for cycling, and completed the challenge in a time of 15:36:48. Everyone picks an ascent of their choice and uses Strava as proof. That’s that. The number of people who complete Everesting goes up each year, so now there are different variations of cycling Everesting. Half Everesting, 10k, which is 10000 m of altitude. It is possible to complete it on Zwift. Runners can also participate in it, with or without transport. One of the friends who helped me, Klemen Kovač, did Everesting in August 2020 on foot at Krvavec.

RULES:

You need to conquer 8848 m of altitude. You pick a certain segment that you input on the official website and you get an exact number of ascents you have to do, and other data. The altitude also counts the descent.

The challenge needs to be completed in one go. There is no time limit, but you cannot sleep during it. You also cannot go over multiple segments. You need to pick only one and go only over it, you cannot ride in a circle. The segment you ascend up is the one you descend down. You can end the ride after 8848 m, but it is recommended that you do a few more for certainty. You cannot walk. Safety first. Moto of the official site is: “It only counts if you get back down from the mountain”.

Once you are done with the challenge, you submit proof to the official site. They verify it and if everything is right, you are put in the Hall of Fame.

First, I was shyly watching it from afar, but soon after I was already looking for a hill that would fit me best. It seems fairly simple, you just drive somewhere and ride your bike up and down. But it is not like that. When you dedicate yourself to the challenge, you realise that even the ride downhill is a discipline in of itself. Until you try, you underestimate the descent. I had a few places in mind: Šmarjetna gora, Pševo, Trebeljevo, Ljubljanski Gead, Možjanca, and Lubnik. I went over each of them a few times and quickly realised the important parts of the challenge. Of course, this counts for me personally. You need to differentiate between top notch cyclers who set records, and us, average amateurs who only want to finish the challenge. This requires you to try and minimise all external factors. I wanted the steepest hill possible that I could still normally go up and down on for 10 plus hours. When you are going down Šmarjetna gora you need to be extremely careful on each curve and after a few hours you are extremely tired from the descent alone. Many people said “just go up Vršič 10 times”. In theory, yes, but in practice, most refuse to descend from it after their first time. Personally, I wanted a hill that has something beautiful in it. A welcome bonus would be a terrace with coffee, but that would be too much. As soon as I saw last year that Laura Šimenc, with the help of her partner Miha Krama completed Everesting on Povlje, I started thinking. After a few minutes I realised that this will be the scene of my challenge.

What was left was the most important component – the head. You can be physically prepared, but if you aren’t in the right mindset, no physics will help. The opposite is possible, mentally you can compensate for some lack of training. So, I waited for the call. You can’t force this. For a long time, I’ve understood the philosophy of the sadly deceased Tomaž Humar. He once said that he goes when the mountain calls. Exactly that. For me the call was finding out I work on Saturday. Perfect, some rest, and then on Sunday action. First, I got in touch with Laura Šimenc, the Slovene record holder with a time of 11:31. I received some much needed advice. What followed was a search for people who were ready to help. As always, I was visualising the event in my free time, which helped incredibly. And the final day, classic… running around mad, resting as much as I can … buying food, drinks, and at the end taking a look at the track. There was loads of sand on the road which would end up being a challenge on the way down, so I went back, picked up a broom and got to sweeping. When someone walked by, I hid the broom. “What are you doing?” “Sweeping.” Why?” “I’ll go down this hill 100 times tomorrow.” Many people would alert the authorities after such a conversation. The biggest pile of sand was a few meters under the summit. There I only swept in the center of the road and left it at that. Plenty of space for a bicycle rider. A few minutes before 5 AM I began with the challenge. I knew beforehand that I couldn’t count the amount of times I did it. So I will just look at my watch. I baked some cookies, took a few chocolates, a bread roll and some water. Everything else was with Ivo, who arrives at around 11 AM, which was the only mistake. Although, that is just my description, which might not be correct at all. I had a supportive role in competitions before, and after I listened to the competitor it seemed like we weren’t even at the same event. The competitor is concentrated only on his work and nothing else interests him, while the people around him have a different perspective. I know that I personally am not very friendly at competitions, but that is purely because I am completely focused. Someone said that every move, every action, phrase, besides cycling is unnecessary. And I myself knew that I wasn’t physically prepared enough for this to be a cakewalk. So I tried to do everything else correctly. I rode in my own rhythm. The plan was that I eat and drink every 3rd lap, so around once every 24 to 27 minutes. The first 4 hours I was riding alone. The feeling was not great. Nothing special, nothing I could put my finger on, but something was not working. That is why I was overjoyed when Kovač Klemen joined me. He did at least 10 laps with me and during them Jure Šprajc also joined us. I tried to keep my eyes away from the watch. I knew that all I had to do was cycle and cycle. I turned off all apps on my phone besides Strava, that recorded my activity despite having a watch already. Soon others started joining us too and I really only did a few more laps by myself until the end. When Ivo arrived, we figured out we had no salt, only two packets of magnesium, who with the help of my clumsiness went to the floor instead of my mouth. This is where I really ****** up, and the consequences followed swiftly. The heat and steaminess started picking up too. And only water for a few hours without any vitamins, minerals or any of the like. And all of a sudden I feel as if I had a wire stretched from my knees across my thighs. Crazy, what is this now. I immediately take a break. It was almost impossible that I pulled a muscle since I was riding slowly. Nothing, I go on. On the way up, though, the first cramp. And immediately another break. So far I am still calm. And then the next time going up I get another cramp in my thigh, the bottom part under the knee and my sole. And as a bonus a dull pain across my thigh. This gives me a scare. Another break. When I’m still experiencing cramps while laying down is definitely the hardest moment. I never had to deal with cramps, I don’t know how to react, let it hurt or not. With that pain, however, I felt like my thigh was going to explode. Luckily, Medo came soon who gives me a massage. And the next few laps go fine. I get off the bike a few times when the cramps pick up so hard that they don’t go away until I lie down on the road and stretch my leg. And a massage again, some laps… helping at the summit are Ivo, Miha Šlibar, Miha Zdešar, Aleš Bizovičar, and during the rides Mitja Čebokli, Tomaž Šink, Matej Hauptman, Jaka Berger. Everyone does a few laps with me. And at the summit they get some salt, magnesium and other important ingredients, which they give to me when I need them. I don’t have a system for eating anymore, I eat what they give me. The cramps ruined me physically and especially mentally. You never know when the next one will hit. I try to go over the steep part in a higher gear, but it only made me more tired. Day is slowly turning into night. It gets colder, the cramps calm down, and I can do more consecutive laps. When there is no one to accompany me, Ivo gets on a bike with me. And he does a lap or two. Yes, definitely. If my friends weren’t here, I would have definitely resigned. But with their presence it felt embarrassing. A person comes to help, and I say that I give up. No. So I got back on the bike, step by step. And the number finally came under 10. That’s when I took my final break. I had one more planned, but it was not necessary. With every minute I felt better. The final to last lap I finally cut myself some slack. Earphones in my ears, the ones who know me know what opera was happening under Storžič, and everything was easier. About 300 meters, and then the system broke down. Before the steep part I lost all energy, and finally just steered from one side of the road to the other so I got to the end. But it was worth it. One last time. I wanted to do another one to be sure I got over 8848 m, but Ivo convinced me that I had enough. No euphoria, maybe it still comes.

FRIENDS

They deserve to be at the top of the article, but the publisher doesn’t allow it. KLEMEN KOVAČ, JURE ŠPRAJC, MIHA ŠLIBAR, IVO ŠVRLJUGA, MIHA ZDEŠAR, MATEJ MEDVED, MATEJ HAUPTMAN, MITJA ČEBOKLI, TOMAŽ ŠINK, JAKA BERGER, a hundred times thank you for the company and help. Everything went perfectly, all I had to do was push on my bike and they did everything else. A huge thank you to Laura Šimenc for the theoretical help. As an interesting fact for the triathlon addicts, in the idyllic environment under Storžič, 6 different Ironmen cycled that day, with collective 47 Ironmans completed. As I am writing this, I’m getting chills, you really did great. Thank you.

FOOD AND DRINKS

The plan to eat every 3rd lap quickly went to nothing, which was not the smartest thing, but that was mainly my problem. Later on, they made sure to satisfy all my needs with vitamin energy mixes. Some were probably so strong that I would have failed dope control. As previously mentioned, the second part of the day I gave myself in to the team. What they gave me I took, threw a little away, there was also some problems with throwing up. But let’s put it like this: 3 rolls with cheese, some homemade cookies, around 8 gels, 1 ice cream, some salty snacks like chips, a banana here and there… With drinks it was mostly water, some coca cola, mineral water, energy mix, only one coffee, and for the first time, in time of the worst crisis a beer, which helped immensely.

STRAIN

My opinion will probably change with time, but as of now, I have never suffered for such a long time. Physically and mentally. Physically I was completely destroyed by cramps, and the mental strain came from having to cycle for the whole day on the same road, with the same rhythm. The hill was about 1 km long. Half of it I did in the second highest gear, then the highest, on the way down I didn’t change anything and so on. Nearing the end someone had an idea so every lap I did an additional 100 to 200 m to change up the rhythm a bit.

PREPARATIONS

This year I did 2000 km, which is the least I did in the last 8 years. However, I did do a lot of alpine skiing. Altitude is altitude, after all. I did 2 bicycle tours with 2000 m altitude, and one with 3000 m. I did a test run on Povlje, where I did 30 laps so I had an idea about what fits me and how it’s easiest for me.

 

MISTAKES (or what I would have done different)

I definitely should have ate more, maybe even drunk. Before all I should have taken care of the magnesium, salt … Ideally I would have had someone to keep me company for the first 4 hours, since later on every unnecessary action comes back with interest. Theoretically it would have been better that I attempted this a few weeks later, so I would have gotten used to the heat, but those are trivialities.

Everesting

Thursday , 17, June 2021 Comments Off on Everesting

Naj bi držalo, da sem že nekaj let zvedavo zrl v tortico, ki me je zvito vabila in zapeljevala, dokler je nisem te nedelje dokončno pojedel. In ni bilo nobenega pretiranega veselja, prej neka potrtost, da tortice ni več. Ostaja dober spomin na sanjarjenje, pa potem skromno načrtovanje, še skromnejšo pripravo in…  

Najbolj enostavna razlaga Everestinga je prekolesariti 8848 m višinskih metrov kar ustreza višini Mount Everesta. Kot prvi je z Everestingom opravil vnuk legendarnega Georga Malloryja, ki je avstralski Mount Donna Buang prekolesaril 8 krat (1.069m višinske razlike). Treniral je za odpravo na Everest ter članek o svojem preizkusu objavil na spletni strani Cycling tips. Avstralec Andy van Bergen, kolesarski navdušenec, vodja kolesarske ekipe Hells 500, je ob prebiranju članka dobil preblisk. Izbral je 65 kolesarjev, hrib blizu svojega doma. Preizkus je opravilo med 35 do 40 kolesarjev, vse to se je dogajalo februarja 2014. Postavil je spletno stran Everesting , kjer so na voljo pravila in ostale pomembne informacije, obenem pa Hall of fame (dvorano slavnih, slovenski prevod popači angleško varianto) kamor so vpisani vsi ponavljalci. Prvi Slovenec, ki je opravil z Everestingom je legendarni Marko Baloh, ki si je za izziv izbral Trebeljevo, ter končal v času 15:36:48. Vsak si sam izbere vzpon po lastni želji, za dokaz služi Strava, in to je to. Športnikov, ki opravijo z Everestingom je vedno več. Tako je iz prvotnega kolesarskega Everestinga sedaj na voljo več drugih možnosti. Polovični Everesting, 10k, ko je treba premagati 10000 višinskih metrov, Možno ga je opraviti tudi na Zwiftu. Lahko ga opravijo tudi tekači, z možnostjo prevoza ali brez. Eden izmed današnjih prijateljev, ki mi je pomagal, Klemen Kovač, je avgusta 2020 naredil Everesting peš na Krvavec.

PRAVILA:

  • Premagati je potrebno 8848 višinskih metrov. Izbrati si je potrebno določen segment, ki se ga lahko vnese na uradno stran, ter tako dobite natančno število potrebnih vzponov, ter druge podatke. Tudi pri spustu narejena morebitna višina šteje v skupen rezultat,
  • izziv je potrebno opraviti z eno aktivnostjo, časovne omejitve ni, ne sme pa se vmes spati. Prav tako se ne sme voziti več segmentov. Izbrati si je treba en segment in tega voziti,
  • vožnja ne sme biti v krogu. Po segmentu po katerem se vzepnjati se morate tudi spustiti. Vožnjo lahko končate po 8848m, vendar je priporočljivo narediti nekaj dodatnih metrov, da je bolj sigurno. Ne sme se hoditi,
  • Previdnost je na prvem mestu. Moto uradne strani je: ”Šteje samo, če se zdrav vrnesš z gore.”
  • ko končate z izzivom, se na uradni strani vloži dokazila, ki jih preverijo in če je vse zadovoljivo, se vas uvrsti v Hall of fame.

Najprej sem sramežljivo oprezal za tem izzivom, kmalu pa sem že začel izbirati klanec, ki bi mi najbolj ustrezal. Zgleda povsem enostavno, pač se nekam zapelješ in se voziš gor in dol. Pa ni tako. Ko se temeljiteje posvetiš izzivu, ugotoviš, da je tudi vožnja navzdol svoja disciplina. Vendar dokler ne poskusiš, podcenjuješ spust. Sam sem imel v ožjem izboru naslednje vzpone: Šmarjetno Goro, Pševo, Trebeljevo, Ljubljanski Grad, Možjanco in Lubnik. Vse sem nekajkrat prevozil, ter hitro ugotovil pomembne sestavine izziva. Seveda velja to zame. Ločiti je potrebno med vrhunskimi kolesarji, ki postavljajo rekorde, ter med nami, povprečnimi rekreativci, ki samo hočejo končati izziv. Za to pa je potrebno, da skušaš vse zunanje dejavnike zreducirati na minimum. Hotel sem čim strmejši klanec, ki ga še lahko normalno vozim 10 plus ur, s čimbolj tekočim spustom. Namreč, ko se spuščaš s Šmarjetne, je vsak ovinek potrebno previdno odpeljati in po nekaj urah si pošteno utrujen že od spusta. Marsikdo je dejal, greš pač 10 krat na Vršič in je to to. Ja v teoriji, v praksi pa večina ljudi že pri prvem spustu z Vršiča zatrdi, da tu se ne spusti več nikoli. Osebno sem želel še vzpon, ki ima v sebi vsaj nekaj lepega. Bonus bi bila seveda terasa s kavo, ampak to bi bilo že preveč. Takoj, ko sem lani videl, da je Laura Šimenc s pomočjo svojega partnerja Kramar Miha opravila z Everestingom na Povlje, sem se vrgel v računanje. Nekaj minut  je bilo potrebnih, da sem ugotovil, da bo to prizorišče mojega izziva.

Preostala je samo še najpomembnejša komponenta, glava. Lahko si nadpovprečno pripravljen, vendar če zgoraj kabli niso pravilno postavljeni, ti nobena fizika ne pomaga. Obratno je možno, z glavo lahko kompenziraš manjko treninga. Potem pa sem čakal samo še na klic. Na silo ne gre. Od nekdaj mi je povsem razumljiva filozofija na žalost pokojnega Tomaža Humarja. Nekoč je izjavil, da gre ko ga gora pokliče. Točno tako. Meni je klik naredilo, ko sem zvedel, da delam v soboto. Odlično, počitek potem pa nedelja akcija. Najprej sem se povezal z Lauro Šimenc, slovensko rekorderko s časom 11:31. Dobil sem nekaj prepotrebnih nasvetov. Sledilo je iskanje ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati. Kot vedno ob prostem času vizualiziranje dogodka, ki mi izredno pomaga. Zadnji dan pa klasika. Norenje, iskanje počitka,… nakup hrane, pijače, ter na koncu ogled proge. Ker je bilo na cesti ogromno peska, ki bi predstavljal oviro vsaj pri spustu, sem šel nazaj po metlo, ter pometal. Seveda, ko je kdo prišel mimo, sem metlo skril. ”Kaj pa počneš?” ”Pometam. ” ”Zakaj?” ”Ker bom jutri tukaj opravil 100 vzponov.” Marsikdo bi ob tem verjetno obvestil pristojne organe.  Največ peska je bilo nekaj metrov pod vrhom, tam sem pometel samo ozek del po sredini, ostalo sem pustil. Dovolj za enega kolesarja. Nekaj minut pred 5 uro zjutraj sem pričel s svojimi vzponi. Že prej sem vedel, da šteti jih ne bom mogel. Zatorej bom samo gledal na uro. Spekel sem si neke ploščice, s seboj sem imel še par čokoladic, ter eno žemljo in nekaj vode. Ostalo sem imel spravljeno pri Ivotu, ki pride okoli 11:00, kar je bila edina napaka. Seveda je to moj opis. Ki ni nujno in tudi verjetno realen. Večkrat sem bil na tekmah kot spremljevalec. In ko sem potem poslušal tekmovalca, se mi je zdelo kot da nisva bila na isti tekmi. Tekmovalec je skoncentriran samo na svoje delo, ostalo ga ne zanima, medtem ko ima spremljevalec povsem drug zorni kot. Zase vem, da nisem na tekmi preveč nasmejan, prijazen. Vendar iz razloga, ker sem povsem skoncentriran. Nekdo je dejal, da je vsak gib, vsako dejanje, govor, najmanjši trud poleg kolesarjenja nepotreben. In sam sem vedel, pripravljenost fizična ni taka, da se bom sprehodil. Zatorej sem skušal vsaj vse ostalo narediti pravilno. Vozil sem v svojem ritmu. Plan je bil, da jem in pijem na vsake tri vzpone, torej nekje na vsakih 24 do 27 minut. Prve 4 ure sem vozil sam. Počutje ni bilo dobro. Nič posebnega, nič otipljivega, ampak nekaj mi ni delovalo. Nekaj časa mi je bilo vroče, potem me je zeblo na spustih, pa veter je pihal na trenutke precej močno. Tako sem se močno razveselil Kovač Klemna, ki je prišel kot prvi. Vsaj 10 vzponov je naredil z menoj, vmes je prišel še Jure Šprajc in takoj je bilo lažje. Na uro nisem gledal, oziroma čim manj. Vedel sem, da moram samo voziti in voziti. Na telefonu sem izklopil vse aplikacije, razen Strave, ki mi je kljub uri tudi beležila aktivnost. Kmalu so začeli prihajati tudi ostali in resnično sem potem do konca samo še nekaj vzponov opravil sam. Ko je prišel Ivo, smo ugotovili, da nimam nobene soli, magnezija samo dva, ki sta šla zavoljo moje malomarnosti namesto v usta na tla. Tukaj sem ga resnično posral, in posledice so se kmalu pokazale. Začela se je tudi neprijetna vročina, sopara. Plus samo voda nekaj ur brez vitaminov, mineralov, ali vsaj kaj od tega. In naenkrat me na vzponu močno strese. Kot bi imel napeto žico od kolena pa čez celo stegno. Noro, kaj je zdaj to. Takoj naredim odmor. Da bi nategnil kakšno kito je skoraj nemogoče, saj se vozim počasi. Nič, grem naprej. Na naslednjem vzponu pa prvi krč. In takoj zopet pavza. Zaenkrat me še ne grabi panika. Potem pa zopet naslednji vzpon najprej krč v stegno, pa v spodnji del pod kolenom, ter v podplat. Iz za nameček še topa bolečina čez stegno. Tega se pa ustrašim. Zopet počitek. Ko me še med ležanjem grabijo krči  je to definitivno najtežji trenutek. Nikoli še nisem imel opravka s krči, ne vem kako ravnati, pustiti da boli ali ne. Pri tisti bolečini pa sem imel občutek, da mi bo stegno razneslo. Na srečo kmalu pride Medo, ki me zmasira. In gre naslednjih nekaj vzponov. Parkrat stopim s kolesa med vzponom, kajti krči so včasih tako močni, da dokler ne ležem na cesto in stegnem nogo, ne minejo. Pa zopet masaža, nekaj vzponov… od zgoraj mi pomagajo Ivo, pa Miha Šlibar, Miha Zdešar, Aleš Bizovičar, med vožnjo pa se menjajo Mitja Čebokli, Tomaž Šink, Matej Hauptman, Jaka Berger. Vsak gre nekaj vzponov z menoj. Zgoraj pa s skupnimi močmi priskrbijo sol, magnezij in ostale potrebne sestavine, ki mi jih dajejo po potrebi. Nimam več sistema hranjenja, kar mi dajo vzamem. Krči so me uničili fizično še bolj pa psihično. Nikoli ne veš kdaj te bo zagrabil. Nekaj časa poskušam strm del voziti s težjo prestavo, vendar sem potem še bolj utrujen. Dan se počasi preveša v noč. Bolj je hladno, manj je krčev, več vzponov naenkrat lahko delam. Kadar ni nobenega za druženje z menoj, sede Ivo na kolo. In naredi kak vzpon. Ja, definitivno. Če ne bi bilo prijateljev, bi skoraj sigurno prišlo do odstopa. Tako pa mi je bilo kar nerodno. Človek pride na pomoč, jaz bom pa rekel, da se ne grem več. In sem zopet sedel na kolo, korak za korakom. In je številka končno padla pod 10. Takrat sem naredil zadnji odmor, predvidenega sem imel še enega, pa ni bilo potrebno. Z vsako minuto sem bil boljši. Predzadnji krog sem si prvič dal duška. Slušalke v ušesa, tisti, ki me poznajo vedo katera opera se je razlegala pod Storžičem, in po pedalih kolikor je šlo. Nekih 300 metrov, potem pa razpad sistema. Pred strmim delom sem popolnoma crknil, in končno vijugal z ene strani ceste na drugo, da sem prišel do vrha. Vendar se je splačalo. Še zadnji vzpon. Sam sem želel narediti še enega, da bi bilo sigurno narejenih 8848 m, pa me je Ivo prepričal, da jih imam dovolj. Nobene evforije, mogoče še pride. 

PRIJATELJI

Zaslužili bi si, da bi bili objavljeni na vrhu prispevka, vendar urednik ne dovoli. KLEMEN KOVAČ, JURE ŠPRAJC, MIHA ŠLIBAR, IVO ŠVRLJUGA, MIHA ZDEŠAR, MATEJ MEDVED, MATEJ HAUPTMAN, MITJA ČEBOKLI, TOMAŽ ŠINK, JAKA BERGER, stokrat hvala za spremljavo in oskrbo. Vse je bilo brezhibno, dejansko sem moral samo poganjati, ostalo so uredili prijatelji. Hvala tudi Lauri Šimenc za teoretično podporo. kot zanimivost za triatlonske odvisneže naj povem, da nas je v idiličnem okolju pod Storžičem v nedeljo kolesarilo 6 Ironmanov, s skupno končanimi 47 Ironmani. Sedaj, ko to pišem imam mravljince po telesu, res ste se potrudili. Hvala

HRANA IN PIJAČA

Plan jesti na vsake tri vzpone je hitro splaval po Soči. Kar ni bilo ravno pametno, ampak to je moj večni problem. Kasneje so s pripravo vitaminsko energijskih mešanic poskrbeli, da sem zadovoljil vsaj osnovnim potrebam. Nekatere mešanice so bile tako močne, da bi verjetno padel na doping kontroli. Kot že prej omenjeno, v drugi polovici dneva sem se prepustil ekipi. Kar so mi dali sem vzel, nekaj vrgel stran, nekaj je bilo tudi večnih težav z bruhanjem. Ampak recimo tako: 3 kajzerice s sirom, nekaj doma pripravljenih ploščic, okoli 8 gelov, en sladoled, nekaj palčk, čipsa, kakšna banana, od pijače pa večinoma voda, nekaj coca cole, radenske, energijske mešanice, samo ena kava, ter prvič do sedaj, v času najhujše krize tudi Radler, ki mi je neverjetno pomagal.

NAPOR

Verjetno bo mnenje čez čas drugačno, trenutno pa. Do sedaj nisem nikoli trpel toliko časa. Fizično in psihično. Fizično so me popolnoma sesuli krči. Psihično pa je bilo tudi naporno voziti ves dan isto traso, isti ritem. Vzpon je bil dolg 1km, do polovice sem vozil z drugo najvišjo prestavo, nato z najvišjo, navzdol nisem prestavljal. In tako v nedogled. Proti koncu se je nekdo spomnil, in sem vsakih nekaj krogov odkolesaril po ravnini dodatnih 100, 200 metrov, da sem malo zamenjal ritem. 

PRIPRAVE

Letos sem naredil 2000 km, kar je najmanj v zadnjih 8 letih. Sem pa načrtno ogromno turno smučal, višinci so le višinci. Naredil sem dve kolesarski turi z 2000 višinci, ter eno s 3000 višinci. Enkrat sem naredil test na Povlje, kamor sem se povzpel 30krat, tako da sem ugotovil kaj in kako mi ustreza. 

NAPAKE oziroma kaj bi naredil drugače

Definitivno bi moral več jesti, mogoče tudi piti. Predvsem bi moral poskrbeti za magnezij, sol,… Idealno bi bilo, da bi imel tudi prve 4 ure koga s sabo, saj se pozneje čisto vsak nepotreben gib vrne z obrestmi. Teoretično bi bilo mogoče bolje, da bi šel vsaj nekaj tednov kasneje, da bi se navadil na vročino. Ampak vse to so malenkosti.  

 



Velika Mojstrovka iz Drevesnice

Monday , 31, May 2021 Comments Off on Velika Mojstrovka iz Drevesnice

Ko na izhodišču s precejšnjo naglico z dna nahrbtnikov vlečeva rokavice in kapo, nama je jasno da zime še ni konec. Še bolj, ko na vrhu čakava, da se sneg malenkost odtaja. Noro, očitno bodo/bomo najbolj nadobudni smučali še julija. Za spremembo tokrat prvič pustiva avto na primorski strani. Čez Drevesnico greva gor, logično pa bova tudi smučala tod. Sicer se s slovenske strani da stopiti na smuči že takoj pri avtu, do tam tudi prismučati, vendar ta varianta smučanja pri nas ni več aktualna že nekaj let. Če razmere dopuščajo, smučamo v Drevesnico. Smuke je več, zavoljo tega nas potem čaka peš vzpon do Vršiča, vendar to danes rešiva elegantneje.

Startava v supergah, na smuči ne stopiva dosti dlje kot nekaj tednov nazaj. Spodaj je sneg na nekaterih mestih že gnil, nekoliko spodrsava, vendar podlaga z vsakim pridobljenim višinskih metrom postaja trša. Seveda za hojo ni toliko možnosti kot v glavni sezoni, nekateri deli so logično že kopni. Tako, da se gre pač tam kjer je sneg. Zato greva kar najbolj naravnost, kar je prestrmo za hojo s smučmi. Peš greva do izravnave, od koder se odločava med Malo in Veliko Mojstrovko.

Precej plazovin je na celotnem področju pod Malo in Veliko Mojstrovko. Zatorej zbit, zaenkrat še trd smeg, ki ne obeta ravno odlične smuke. Šele pri vstopu v Drevesnico se zaslišijo prvi vznešeni vzkliki turnih smučarjev, ki oznanjajo vrhunske zavoje. Mala Mojstrovka takoj odpade. Odločiva se, da prečiva pod Veliko Mojstovko do koder bo šlo, potem odsmučava skozi Drevesnico ter še enkrat navzgor. Pa je potem smučina tako elegantno potegnjena, da naju kar odnese na vrh Velike Mojstrovke.

Takoj nama v oči pade jeseniška legenda, ki šteje več pomladi kot je Šparovčeva letnica rojstva. Energije pa več kot večina mlajše populacije, ki se ravnokar obrača v postelji. Srečali smo se nekaj tednov nazaj Za Cmirom, zatorej pogovor hitro steče. Ker imava avto v Drevesnici, ga hitro prepričava, da gre z nama, priključi pa se nam še mladenič iz prestolnice. Prijetne urice z mnogo neverjetnih zgodbic kar prehitro minejo, druženje pa zaključimo v Mihovem domu. Da resnično sodi v našo družbo, samo majhen utrinek. Vseskozi ga je nekaj žulilo, na koncu pa je ugotovil, da je imel v pancerju vžigalnik. Mogoče smo se na vrhu zadržali malenkost predolgo. Smuka z vrha je bila že v ”gnoju”, potem pa je bilo bolje. Pomladanska smuka, z spodaj nekaj kolovratenja, ki pa seveda paše zraven. 

 

Velika Mojstrovka

Wednesday , 12, May 2021 Comments Off on Velika Mojstrovka

Zima še ni rekla zadnje besede, čeprav v dolini ne zgleda tako. V Kranjski Gori pogled na smučišča ne obeta kakega presežka, saj je že vse kopno, že ob jezeru Jasna pa pogled v višje lege kaže povsem zimsko podobo. Na Vršiču zgolj peščica avtomobilov, kar kaže bodisi da so ljudje že naveličani te veličastne zime, ali pa so jih preplašile poletne temperature. 

Začetni del zavoljo zgodnje ure še vedno trd, zato startava z derezami. Ampak v našem žargonu ”po tržiško”, dereze plus palice. Sam grem prvič tako, čeprav tega ne podpiram. Sem pa na parkirišču ugotovil, da imam samo eno rokavico, pozabil pa sem tudi cepin in srenače. Kaj naj rečem sebi v bran? Ja nič, za take stvari ni izgovorov. Stopinje so narejene, tako da sva hitro na Grebencu. Tam Marko predlaga, da greva na Veliko Mojstrovko. Zakaj ne? Letos še nisva bila, smuka bo tudi boljša, saj je že na prvi pogled zadnji del na Malo Mojstrovko še trd, tukaj pa bo vsaj takrat ko prideva na vrh, že odjenjano. Še vedno z derezami prečiva pobočje pod Malo Mojstrovko. Tam pa se nama že začenja ugrezati.  Končno stopiva na smuči, vendar ne vztrajava dolgo. Na prvi trši prečki si zopet nadeneva dereze. S srenači bi še šlo, tako pa se bolje počutiva vsaj z derezami. Marko je malenkost bolje organiziran od mene, zato ima s seboj vsaj srenače. Ki pa jih je vzel za druge smuče, kar pomeni, da je na istem kot jaz. Tudi tu se kmalu začne ugrezati. Pomladansko. Najprej nek standarni ugrez, nato pa tisti butast zvok, in pogrezne se še za nekaj centimetrov. Tukaj resnično trpiva, nikamor ne prideva. Malo pod vrham imava dovolj samotrpinčenja in zadnje metre opraviva na smučeh. Zvoki z Male Mojstrovke kažejo na še vedno trdo vršno pobočje, tu pa je ravno prav odjenjano. Čeprav je tudi po pršiču lepo voziti, pa je tudi današnja smuka en sam presežek. Brez truda delaš zavoje kjerkoli si želiš. Velika Mojstrovka nima toliko obiska kot Mala, zatorej je vse pobočje še nezvoženo. Noro. Tam nekje v srednjem delu je kratek odsek že malo preveč ojužen. Zato se pomakneva med borovce, kjer zopet uživava na polno. Seveda se spustiva skozi drevesnico. Tudi tu ni nobenega pomanjkanja snega. Pripeljeva se do istega mesta kot mesec dni nazaj. Za konec še peš po cesti do Vršiča, z željo, da se letos še vidimo.

 

 

 

 

100 Ironman in 100 days

Monday , 10, May 2021 Comments Off on 100 Ironman in 100 days

For some, madness, for others, something completely normal in the current shifting of boundaries. So, for starters, Canadian James Lawrence, hereinafter referred to as Iron Cowboy, is planning to complete100 Ironmans in 100 days. As you are reading this article, it is possible that the Canadian is already done with this crazy challenge.  However, as I am writing this post, he has just finished 69 Ironmans. In 69 days. Which, to be honest, is also not a negligible figure.

Iron Cowboy struggles to continue 100 Ironmans in 100 days challenge due to  shin injury - Triathlon Today

📷ironcowboy.com

What is Ironman anyway? The only correct explanation is as follows. In 1975, partners Judy and John Collins moved from California to Hawaii. The year before, they participated in the triathlon in San Diego, which is considered to be the pioneer of modern triathlon in America. In 1977, the Collins took part in a duathlon (swimming-running) in Honolulu, and came up with the idea to do a triathlon for more endurable competitors the following year. For those who take part in the Honolulu Marathon each year, and the Waikiki Roughwater Swimming Marathon.
But the bike was still missing. The answer came along with the route of the local cycling club. And that is how we got the discipline that consists of 3.8km of swimming, 180km of cycling and 42.2km of running. Judy and John told each other, “If you do this, then so will I,” after which John uttered the legendary words, “Whoever comes through the finish line first will earn the title of Iron Man.” Of course, the flood of commercialization has led to the fact that now participants who finish only half the length or sometimes even less proclaim themselves as Ironman, which slightly invalidates the effort of those who finish the real Ironman. Of course a big part of the blame goes to the Ironman organisation too, for their recent selling out. It is also why they do not acknowledge double, triple, deca… Ironman. Because there is no money there. Because there are too few of these heroes. Only a handful of people dare to look ahead, to face these longer distances. And these modern-day pioneers do not fit into the circle of modern capitalism. Instead of supporting progress, the commercialized organization that is Ironman now systematically shortens distances, and for those lousy 100 euros of entry fee, the title of Ironman is essentially already awarded to those who do sprint triathlon. Of course in the fine print they include 70.3, Ironkids and I don’t know what else. Sad.

Iron Cowboy All-In Bundle

📷ironcowboy.com

A new organization has been formed, IUTA, which enables competitions over longer distances. The Iron, Double, Triple, Quadruple, Five, Ten, Twenty and Thirty Ironmans have been available for some time. They take place in more modest conditions. While they have champagne and caviar on Ironman in Klagenfurt, on these Ironmans you drink water, and eat whatever you find. The tenth, twentieth, and thirtieth Ironman unfolds in two ways. Either by doing one every day. Or you each discipline is dealt with separately.

Iron Cowboy' James Lawrence Is Attempting 100 Consecutive Ironmans

📷ironcowboy.com

Iron Cowboy is already in the Guinness Book of Records, having completed 30 Ironmans in one year in 2012. In 2015, he embarked on an even greater feat. In 50 days, he completed 50 Ironmans in 50 American states. However, the attempt was not approved, seeing as he did part of the challenge in a gym twice due to bad weather and health issues. This year, however, he decided to finish 100 Ironmans in 100 days. His project is called Conquer 100, because he is not allowed to use the name Ironman as the brand is protected. The Conquer 100 attempt aims to create a new world standard of human performance and endurance, both physically and mentally by doing 100 straight iron-distance triathlons. The Conquer 100 attempt also aims to promote the work of O.U.R., a not-for-profit organization focused on permanent eradication of child sex trafficking through coordinated rescue and recoovery planning. 

50 Ironmanov v 50 dneh?! O, da!

📷ironcowboy.com

Matej Markovič is the only Slovenian who finished the Deca Ironman. Therefore, he is also the only person qualified to say a few words about these distances, and above all, whether it is harder to do an Ironman every day or whether it would be harder to do swimming first, go cycling after, and finish with running. Matej, did the Deca Ironman by attempting each discipline separately. To make it easier to imagine, first he swam 38km, then cycled 1800km, and finally ran 420km. We now have so many variations in ultra triathlon that it kind of became athletics already. But if we look at those further, from 10xIM onwards… we have 10, 20, 30 where you do 1xIM every day and we have the same distances as those described above, i.e. you fully finish one discipline first, then you go on to another. Two years ago, there was even a new discipline, where you first do 10xIM (1xIM every day), and then immediately continue in the classic 10xIM (38/1800/422) – that is, 20xIM in two versions. There is no rules about when and how these competitions are organized – a lot depends on the options we have as the organizers. Since I have also thought a lot about this, what ends up being the biggest problem is finding a place that you have “reserve” for 14 days, 3 weeks, one month – if you want to organize such an event. Therefore, there is less classic distances (where you do each discipline as a whole), as organising that takes more time… I think determining which discipline is harder definitely depends on the individual, but at the same time it depends A LOT on how much you invest into each IM if we talk about 1xIM every day. A big difference is if you do IM in, for example, 15 hours or you do it in around 10:30 – 11:00, as I did in Mexico. In any case, sleep itself should be taken into account – with 1xIM every day you have up to 8 hours of sleep (if you complete it in an average time, of course), but at classic distances this is another beast completely. Another difficulty that comes with the classic distances is the fact that you have to do a discipline completely first before moving onwards – and for someone who is not the best swimmer, for example, 38/76 or 114km can be “fatal” already. For me, for example, the biggest problem (due to lack of training) was flat bike 1800km. I chose the classic 10xIM (Deca) exactly because for me it is the right discipline, because here you have to show more than just physical strength. It is a fight between physical capabilities and your mind. It’s about figuring out how far you can push your limits. It’s about ignoring the pain, sleep deprivation, your own thoughts that are trying to trick you and tell you that this is not necessary, that it does not make sense…To conclude, I think the classic 10, 20, 30x IM variant is more difficult overall! Besides, the human body and mind have no limits… so I personally am not surprised even by 100xIM in 100 days… For most of us who have (or still do) struggled with such distances, the only problem is time… time needed, to overcome such distance (and thus absence from our families, jobs,…). If I had the time, I would go to 20 or 30x IM next year already.

Matej Markovič Moja pot Vse je v glavi in srcu

As Matej already mentioned above, one of the problems is space. Iron Cowboy will spend 100 on the same spot. The same pool, the same cycling track, the same running track. It feels monotonous, however at the same time everything is monotonous if you are doing it for 100 days straight. That is why you have to cut some slack with other parts. With the 50 Ironmans that he was doing in different states he had to travel as well, whereas here he sleeps in his own house, which is definitely a bonus. He starts swimming every day at 5:30. The plan is to finish in 1:28. But look at his times in the table. All times are between 1:24:00 and 1:26:00. This is followed by a 15 minute break and then a bike ride. Every day the same route, only every now and then they turn to the other direction. Anyone can join him on the bike so he can ride with some leeway. Cycling takes between 6 hours and 6:45. Only running is a variable in the end. He has had problems with injuries from the start, so he walks a lot. As with cycling, the running part is open to everyone as well. His times are thus between 5 and 7 hours. The total time is somewhere between 14 and 16 hours every day. Day after day. Amazing. 

Conquer 100 Archives - IRON COWBOY

📷ironcowboy.com

LINKS:

  SWIMMING BIKE RUN OVERALL
DAY        
1 1:24:49 6:47:48 5:40:29 14:40:40
2 1:26:32 6:54:47 5:49:32 15:05:56
3 1:26:16 6:43:45 5:30:22 14:28:16
4 1:25:41 7:13:02 6:49:37 16:15:55
5 1:25:47 5:52:05 6:55:53 16:24:20
6 1:25:41 6:24:15 6:39:30 15:35:30
7 1:25:39 6:36:22 6:43:01 15:44:21
8 1:25:48 6:31:12 6:09:14 15:17:23
9 1:25:44 7:01:55 6:12:54 15:47:09
10 1:25:43 7:18:40 6:04:23 15:46:43
11 1:25:42 7:01:40 6:38:00 16:12:00
12 1:25:42 6:49:06 6:48:59 16:04:37
13 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
14 1:28:08 7:06:13 6:50:19 16:42:01
15 1:25:43 6:48:16 8:23:42 17:58:42
16 1:25:46 7:03:25 7:11:25 16:57:02
17 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
18 1:25:48 7:02:05 7:06:17 17:37:27
19 1:25:41 6:39:02 7:09:27 16:21:30
20 1:26:03 6:57:03 7:03:43 16:42:14
21 1:25:46 6:49:40 7:07:38 16:40:38
22 1:25:44 6:54:45 7:57:34 17:50:34
23 1:25:44 7:23:11 7:17:56 17:16:44
24 1:25:49 6:49:48 7:10:15 17:40:02
25 1:25:47 6:42:43 8:05:58 18:39:56
26 1:25:44 7:01:04 7:15:44 Add is up
27 1:25:42 6:09:00 7:01:29 15:50:45
28 1:25:48 6:05:49 6:49:05 15:33:44
29 1:25:48 6:12:23 7:00:30 16:25:44
30 1:25:47 7:45:00 7:17:13 16:57:00
31 1:25:51 6:28:30 6:59:17 16:09:29
32 1:25:48 6:29:55 7:07:52 16:10:04
33 1.25:48 6:03:05 6.55:34 15:36:06
34 1:25:47 5:46:55 6:45:31 15:01:02
35 1:25:56 5:51:37 6:46:33 15:18:00
36 1:25:53 6:06:24 6:30:45 15:21:10
37 1:25:45 6:46:33 6:48:02 16:02:02
38 1:25:53 6:22:32 6:52:35 15:54:08
39 1:25:46 6:14:55 6:35:54 15:20:03
40 1:25:50 6:17:28 6:36:14 15:37:23
41 1:25:45 5:59:45 6:31:36 14:54:27
42 1:25:46 6:13:33 6:41:55 15:21:55
43 1:25:46 6:26:39 6:41:08 15:44:03
44 1:25:55 6:26:46 6:32:07 15:34:01
45 1:25:46 6:25:09 6:30:10 15:38:33
46 1:25:47 6:45:17 6:40:49 15:54:55
47 1:25:47 6:38:43 6:20:05 15:37:14
48 1:25:45 6:26:10 5:46:54 14:27:24
49 1:25:50 6:03:56 6:16:33 14:48:45
50 1:25:54 6:21:05 6:09:04 15:03:24
51 1:25:45 6:02:14 6:01:09 Add is up
52 1:25:50 6:26:49 6:22:56 15:20:03
53 1:25:49 6:12:53 6:09:08 15:10:11
54 1:25:40 6:21:27 7:00:03 16:02:48
55 1:25:49 6:19:35 6:41:28 15:48:41
56 1:25:47 6:08:10 6:53:03 15:26:01
57 1:26:57 6:39:48 6:42:55 16:01:03
58 1:25:54 6:29:35 6:47:24 15:51:07
59 1:25:54 6:29:34 6:54:07 16:12:25
60 1:25:57 6:17:39 6:55:06 15:50:50
61 1:25:52 6:26:43 6:44:51 15:53:36
62 1:25:47 6:02:44 6:42:03 15:09:34
63 1:25:56 6:29:18 6:33:33 16:03:04
64 1:25:57 6:36:58 6:49:14 16:00:59
65 1:26:04 6:42:37 6:53:40 16:19:12
66 1:25:58 6:20:42 6:43:29 15:44:03
67 1:28:05 6:32:51 6:52:39 16:32:20
68 1:25:58 6:19:20 6:34:11 16:08:08
69 1:25:46 6:29:45 6:44:50 16:16:43
70        
71        
72        
73        
74        
75        
76        
77        
78        
79        
80        
81        
82        
83        
84        
85        
86        
87        
88        
89        
90        
91        
92        
93        
94        
95        
96        
97        
98        
99        
100        


Team members:

  • James Lawrence, Guiness World Record, Traithlon holder
  • Sunny Jo Mama, The queen of James’ castle
  • Aaron Hopkinson, Coach for the Iron Cowboy
  • Casey Robles, Endurance Athlete and Conquer 100 Wingman
  • Haydn Thompson, Certified Athletic, Trainer
  • Ashley Grimmel, Founder of Grimmel Biometrics
  • Felisha Hurst, Licensed Massage, Therapist
  • Carlee Tullet, Elite amateur triathlete & experienced endurance athlete
  • Kevin Longoria, Biostrap Chief Scientist

Some thoughts from James and his team:

  • No matter how your day starts off, don’t put all your eggs in one basket. You may be putting those eggs in another basket by the end of the day, a better basket
  • Take advice from those who have the experience to give it
  • Lord, please let today be boring, uneventful and forgettable. That would be a good day
  • Peace and chaos go hand-in-hand.
  • I got to witness a world record be broken today!…And yesterday and the previous 6 days!…Oh, and tomorrow and the next 40 days. It never gets old.
  • Even the horses don’t want to run anymore.
  • Tonight was a 15 round heavyweight title fight. Every round was a battle. Sometimes in life, it feels like that. Keep answering the bell. Tomorrow might be an awesome day. Might as well show up.
  • Every day can be different. You just take each day, each moment in stride. Solve the issue and figure out how to keep moving. Nothing is a disaster until you allow it to be so,
  • I ran the whole marathon today by accident
  • Tough moments create memorable experiences

TRANSLATION: LUKA KRNIĆ

100 Ironmanov v 100 dneh

Wednesday , 5, May 2021 Comments Off on 100 Ironmanov v 100 dneh

Za ene norost, za druge pa nekaj povsem običajnega v sedanjem prestavljanju meja. Torej, za začetek, Kanadčan James Lawrence, v nadaljevanju Iron Cowboy ima načrt opraviti s 100 Ironmani v 100 dneh. Ko berete ta prispevek, je možno, da je Kanadčan že opravil s tem norim izzivom. Možno je tudi, da je predčasno končal, torej odstopil. Je pa sedaj, ko pišem prispevek ravno končal 65 Ironmanov. V 65 dneh. Kar, če ste pošteni, tudi ni zanemarljiv podatek.

Iron Cowboy struggles to continue 100 Ironmans in 100 days challenge due to  shin injury - Triathlon Today

📷ironcowboy.com

Kaj sploh je Ironman? Edina pravilna razlaga je sledeča. Leta 1975 sta se partnerja Judy in John Collins iz Kalifornije preselila na Havaje. Leto prej sta tekmovala na triatlonu v San Diegu, ki velja za začetnika modernega triatlona v Ameriki. Leta 1977 sta Collinsa sodelovala na duatlonu (plavanje-tek) v Honolulu, ter prišla na idejo, da bi naslednje leto naredila triatlon za bolj vzdržljive tekmovalce. Za tiste, ki so vsako leto na Honoluškem maratonu, ter plavalnem maratonu Waikiki Roughwater. Manjkalo pa je še kolo. Odgovor je prišel s traso lokalnega kolesarskega kluba. In ven je prišla disciplina v dolžini 3,8km plavanja, 180km kolesa ter 42,2km teka. Judy in John sta eden drugemu dejala: ”Če boš ti to naredil, bom tudi jaz,” nakar je John izrekel legendarne besede: ”Kdor prvi pride skozi cilj, si bo prislužil naziv Iron Man.” Seveda je poplava komercializacije prinesla do tega, da so sedaj samooklicani Ironmani tudi tisti, ki končajo polovično razdaljo, včasih še kaj krajšega, kar malenkost izrodi trud tistih, ki opravijo s pravim Ironmanom. Podobno je tudi z maratonci, ki pretečejo 10ko v Ljubljani in podobno. Večkrat se mi poraja vprašanje, kaj so ti Ironmani potem, ko končajo pravega Ironmana? Ter kaj bodo povedali o Kopru takrat, ko bomo resnično organizirali Ironman tekmo v Sloveniji. Da smo jo že imeli ali ne? Seveda gre velika krivda tudi organizaciji Ironman, ki se je v zadnjih letih popolnoma izrodila, dobesedno je pojedla samo sebe zavoljo večjega zaslužka. Zavoljo tega ne priznavajo dvojnih, trojnih,… Ironmanov. Ker tam ni denarja. Ker je teh junakov premalo. Samo peščica ljudi si upa gledati naprej, se soočiti z daljšimi razdalji. In ti novodobni pionirji se ne vklapljajo v kolup modernega kapitalizma. Sedaj nasprotno od tega, da bi skomercializiran organizacija Ironman podpirala napredek, načrtno krajša razdalje, ter za tistih ušivih nekaj 100 evrov prijavnine naslov Ironman podeli skoraj že tistim, ki opravijo s sprint triatlonom. Seveda zraven z drobnim tiskom napišejo 70.3, pa Ironkids in ne vem kaj še. Žalostno. 

Iron Cowboy All-In Bundle

📷ironcowboy.com

Nastala je nova organizacija IUTA, ki omogoča tekmovanje na daljših razdaljah. Že nekaj časa so na voljo dvojni, trojni, štirojni, petorni, desetorni, dvajsetorni in tridesetorni Ironman. Ki se odvijajo v bolj skromnih razmerah, medtem ko se na Iromanu v Celovcu pije šampanjec in je kaviar, se na teh Ironmanih pije voda, je pa kar pride pod roko. Desetorni, dvajsetorni in tridesetorni Ironman se odvija na dva načina. Ali tako, da se vsak dan opravi z enim Ironmanom. Ali pa se opravi z vsako disciplino posebej. 

Iron Cowboy' James Lawrence Is Attempting 100 Consecutive Ironmans

📷ironcowboy.com

Iron Cowboy je že v Guinessovi knjigi rekordov, saj je leta 2012 opravil v enem letu s 30 Ironmani. 2015 se je lotil še večjega podviga. V 50 dneh je v 50 ameriških državah naredil 50 Ironmanov. Ki pa mu jih niso priznali, saj je zavoljo slabega vremena, ter zdravstvenih težav dvakrat del Ironmana opravil v telovadnici. Letos pa se je odločil, da bo naredil 100 Ironmanov v 100 dneh. Njegov projekt se imenuje Conquer 100, zavoljo tega, ker je znamka Ironman zaščitena in tega imena ne sme uporabljati. 

50 Ironmanov v 50 dneh?! O, da!

📷ironcowboy.com

Matej Markovič je edini Slovenec, ki je končal desetorni Ironman (dvojnega so končali Matej Markovič, Peter Sajevec, Ervin Pust, Iztok Fister, Dušan Fister, Štefan Buzeti, trojnega pa Matej Markovič). Zatorej je tudi edini merodajen, da pove nekaj besed o teh razdaljah, ter predvsem ali je težje vsak dan delati Ironmana ali pa bi bilo lažje najprej opraviti s plavanjem, iti na kolo, ter končati s plavanjem. Matej je desetorni Ironman delal tako, da je opravil z vsako disciplino posebej, da si boste lažje predstavljali, najprej je preplaval 38km, potem je prekolesaril 1800 km, na koncu pa pretekel 420km. 

V ultra triatlonu imamo sedaj že toliko različic, da je že kar atletika ratalo to. Ampak, če pogledamo tiste dalje, od 10xIM naprej…imamo 10, 20, 30 kjer delaš vsak dan 1xIM in imamo iste razdalje v opisanih razdaljah zgoraj, se pravi, da najprej končaš v celoti eno disciplino, potem greš naprej na drugo. Dve leti nazaj pa je celo ratala nova disciplina, kjer najprej narediš 10xIM (vsak dan 1xIM), nato pa takoj nadaljuješ v klasični 10xIM (38/1800/422) – se pravi 20xIM v dveh verzijah.
Ni nekega pravila kdaj in kako se ta tekmovanja organizirajo…veliko je namreč odvisno od možnosti, ki jih imamo organizatorji. Ker sem tudi sam veliko razmišljal v tej smeri, je na koncu največji problem najti prostor, ki ga moraš “rezervirati” za 14 dni, 3 tedne , en mesec – če hočeš organizirati tak dogodek. Zato je klasičnih razdalj (kjer delaš vsako disciplino v celoti) manj, saj je za to potrebno več časa…
Jaz mislim, da je to, katera disciplina je težja vsekakor odvisno od posameznika, hkrati pa ZELO VELIKO od tega, koliko vložiš v posamezni IM, če govoriva o 1xIM vsak dan. Velika razlika je namreč, če ti IM narediš v npr 15 urah ali pa ga ti delaš okoli 10:30 – 11:00, kakor sem ga jaz delal v Mehiki. Vsekakor je treba upoštevati tudi samo spanje – pri vsak dan 1xIM imaš na voljo tudi do 8ur spanja (če si seveda povprečno hiter), pri klasičnih razdaljah pa je to potem druga pesem. Težje pri klasičnem je tudi to, da je treba v celoti narediti eno disciplino – in za nekoga, ki ni najboljši plavalec, je npr 38/76 ali 114km lahko že “usodno”. Zame je npr največji problem (zaradi pomanjkanja treninga) predstavljal ravno kolo 1800km.
Jaz sem izbral klasični 10xIm (Deca) ravno zaradi tega, ker je zame to prava disciplina…ker je tukaj potrebno pokazati mnogo več kot le fizično moč…gre za spopad fizike in glave…gre za to, da ugotoviš kako blizu svojih meja zmožnosti uspeš priti. Gre za kljubovanje bolečini, deprivaciji spanja, lastnih misli, ki te želijo pretentati in ti v glavo od časa do časa pošljejo sporočilo, da je vse skupaj nepotrebno…da vse skupaj nima smisla…
Če zaključim, mislim, da je klasična varianta 10, 20, 30x IM težja v celoti! Pa še to, človeško telo in glava nimata meja…tako da mene osebno tudi 100xIM v 100 dneh ne preseneča… V večini nas, ki smo (ali še) se spopadli s kakšno tako razdaljo je problem le čas…čas, ki je potreben, da dokončaš kakšno tako razdaljo (s tem pa odsotnost od družine, službe,…). Če bi imel čas, bi se že naslednje leto podal na 20 ali 30x IM.
Matej Markovič Moja pot Vse je v glavi in srcu
Kot je že zgoraj omenil Matej je problem tudi prostor. IronCowboy bo 100 dni na istem mestu. Isti bazen, ista kolesarska proga, isti kolesarski krog. Zdi se monotono, vendar monotono je vse na kakršenkoli način, če to delaš 100 dni. Zato si moraš olajšati druge strani. Pri 50ih Ironmanih, ki jih je delal vsakega v drugi državi, je moral vmes še potovati. Tukaj spi v svoji hiši, kar je sigurno prednost. Vsak dan začne s plavanjem ob 5:30. Plan ima plavati 1:28. Ampak poglejte njegove čase v razpredelnici. Vsi časi so med 1:24:00 in 1:26:00. Sledi 15 min odmora nato pa kolo. Vsak dan ista trasa, le da  vsake toliko časa obrnejo smer. Na kolo pride kdor želi, logično da vozi v zavetrju. Časi kolesa med 6 ur in 6:45. Edino tek je na koncu neznanka. Že od samega začetka ima težave s poškodbami, zato veliko prehodi. Tudi na teku se lahko pridruži kdor želi. Njegovi časi so tako med 5 in 7 urami. Skupen čas je tako vsak dan nekje med 14 in 16 urami. Dan za dnem.  
 
Conquer 100 Archives - IRON COWBOY

📷ironcowboy.com

POVEZAVE:

  PLAVANJE KOLO TEK SKUPNI ČAS
DAN        
1 1:24:49 6:47:48 5:40:29 14:40:40
2 1:26:32 6:54:47 5:49:32 15:05:56
3 1:26:16 6:43:45 5:30:22 14:28:16
4 1:25:41 7:13:02 6:49:37 16:15:55
5 1:25:47 5:52:05 6:55:53 16:24:20
6 1:25:41 6:24:15 6:39:30 15:35:30
7 1:25:39 6:36:22 6:43:01 15:44:21
8 1:25:48 6:31:12 6:09:14 15:17:23
9 1:25:44 7:01:55 6:12:54 15:47:09
10 1:25:43 7:18:40 6:04:23 15:46:43
11 1:25:42 7:01:40 6:38:00 16:12:00
12 1:25:42 6:49:06 6:48:59 16:04:37
13 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
14 1:28:08 7:06:13 6:50:19 16:42:01
15 1:25:43 6:48:16 8:23:42 17:58:42
16 1:25:46 7:03:25 7:11:25 16:57:02
17 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
18 1:25:48 7:02:05 7:06:17 17:37:27
19 1:25:41 6:39:02 7:09:27 16:21:30
20 1:26:03 6:57:03 7:03:43 16:42:14
21 1:25:46 6:49:40 7:07:38 16:40:38
22 1:25:44 6:54:45 7:57:34 17:50:34
23 1:25:44 7:23:11 7:17:56 17:16:44
24 1:25:49 6:49:48 7:10:15 17:40:02
25 1:25:47 6:42:43 8:05:58 18:39:56
26 1:25:44 7:01:04 7:15:44 15:42:15
27 1:25:42 6:09:00 7:01:29 15:50:45
28 1:25:48 6:05:49 6:49:05 15:20:41
29 1:25:48 6:12:23 7:00:30 16:25:44
30 1:25:47 7:45:00 7:17:13 16:57:00
31 1:25:51 6:28:30 6:59:17 16:09:29
32 1:25:48 6:29:55 7:07:52 16:10:04
33 1.25:48 6:03:05 6.55:34 15:36:06
34 1:25:47 5:46:55 6:45:31 15:01:02
35 1:25:56 5:51:37 6:46:33 15:18:00
36 1:25:53 6:06:24 6:30:45 15:21:10
37 1:25:45 6:46:33 6:48:02 16:02:02
38 1:25:53 6:22:32 6:52:35 15:54:08
39 1:25:46 6:14:55 6:35:54 15:20:03
40 1:25:50 6:17:28 6:36:14 15:37:23
41 1:25:45 5:59:45 6:31:36 14:54:27
42 1:25:46 6:13:33 6:41:55 15:21:55
43 1:25:46 6:26:39 6:41:08 15:44:03
44 1:25:55 6:26:46 6:32:07 15:34:01
45 1:25:46 6:25:09 6:30:10 15:38:33
46 1:25:47 6:45:17 6:40:49 15:54:55
47 1:25:47 6:38:43 6:20:05 15:37:14
48 1:25:45 6:26:10 5:46:54 14:27:24
49 1:25:50 6:03:56 6:16:33 14:48:45
50 1:25:54 6:21:05 6:09:04 15:03:24
51 1:25:45 6:02:14 6:01:09 15:07:01
52 1:25:50 6:26:49 6:22:56 15:20:03
53 1:25:49 6:12:53 6:09:08 15:10:11
54 1:25:40 6:21:27 7:00:03 16:02:48
55 1:25:49 6:19:35 6:41:28 15:48:41
56 1:25:47 6:08:10 6:53:03 15:26:01
57 1:26:57 6:39:48 6:42:55 16:01:03
58 1:25:54 6:29:35 6:47:24 15:51:07
59 1:25:54 6:29:34 6:54:07 16:12:25
60 1:25:57 6:17:39 6:55:06 15:50:50
61 1:25:52 6:26:43 6:44:51 15:53:36
62 1:25:47 6:02:44 6:42:03 15:09:34
63 1:25:56 6:29:18 6:33:33 16:03:04
64 1:25:57 6:36:58 6:49:14 16:00:59
65 1:26:04 6:42:37 6:53:40 16:19:12

 

Begunjski vrh – Za Cmirom

Monday , 26, April 2021 Comments Off on Begunjski vrh – Za Cmirom

Še eden v vrsti klasičnih pomladanskih smukov, ki je našel mesto v skrinjici spominov. Kar predolgo po krivici zapostavljen, predvsem zavoljo nasproti stoječega konkurenta, ki bi nas tudi danes skorajda zvabil v svoja nedra.  Seveda, govorim o Cmiru vs Križu. Če si lahko dovolim primerjavo:

  KRIŽ ZA CMIROM
dolžina 11,50 km 14,00 km
vzpon 1521 m 1565 m
dostop superge   krajši
smuka (idealne razmere)   daljša, boljša
ambient   boljši
varnost (plazovi, zdrs,…) boljša malenkost  

Torej, iz zgornje razpredelnice, ter kot je vidno izredno temeljite analitične utemeljenosti ni dvoma, da bi morali večkrat smučati Za Cmirom kot s Križa. Je pa res, da smo imeli danes idealne razmere. Kadar je ali plazovito ali preveč trdo, je boljša izbira Križ. Če pa je tako kot danes, potem je smuka za razred boljša od Križa. Manj nošnje smuč, prismuča se definitivno bližje avtu kot s Križa. Odprtih terenov, strmih delov je tudi več za Cmirom. Potem pa ambient. Tudi tukaj zmaga Cmir. Križ je poznan po izredno dolgočasnem dostopu. Skratka, dovolj besed. 

Avto pustimo pri tabli za 10,5km, oziroma bi ga tam pustili, če bi ga lahko. Namreč vsa parkirna mesta so že zasedena, ob cesti pa je še toliko snega, da prostora enostavno ni. Pred parkiriščem ob Aljaževim domom pa stoji tovornjak, ki se nam noče umakniti. Zato nam ne preostane drugega kot da uporabimo cepine in lopate, ter si izkopljemo parkirno mesto. 

Nato otovorjeni prečkamo potok Cmizdrica (naše poimenovanje). Sam grem takoj na smuči, vendar hitro obupam, ter se pridružim kolegom na strmi vleki, ki nas pripelje na prostrana pobočja z enormno količino snega. Vzpenjamo se po desni strani. Vzpon je enakomerno strm. Prečka na vrhu prve grape je edina trša in malcena ovira tistim brez srenačev. Potem gre lepo dalje vse do izravnave za katero smo prepričani, da je streljaj oddaljena od Staničevega doma. Tam se odpre dolga dolina ter nadaljuje s strmim pobočjem na vrhu katerega sem prepričan da je Kredarica. Pa ni, tam so šele Begunjska vratca, naš cilj.

Sonce je neusmiljeno, znoj nam sili v oči, hitro ugotovimo, da imamo absolutno premalo vode. Vendar se ne damo, in vrh je vse bližje. Zleknemo se na sončno teraso, popijemo kar nam je še ostalo. Z Markom greva še na Begunjski vrh. Na žalost ne smučava čisto z vrha, saj sva ocenila, da je premalo snega. Ta stran je prisojna, zato malenkost preveč ojužen sneg. Potem pa smučamo po drugi strani kot smo se vzpenjali, pod Vrbanovimi špicami. Tam je bilo manj sonca. Ravno prav omehčan sneg, smučamo kjer želimo. Noro. Ob manjši količini snega si je smer spusta dobro že prej zapomniti. Tokrat teh težav ni. Samo enkrat pridemo nad skalni skok, pa se elegantno hitro rešimo. Tudi skozi gozd dobro, nekaj minut hoje, zakuska z dolenjsko primorsko navezo. Vsekakor meni najboljša letošnja tura. 

Mala Mojstrovka

Monday , 19, April 2021 Comments Off on Mala Mojstrovka

V hladnem jutru, kjer se zanohta še preden vse zložiš iz avta, kar bi bilo povsem normalno za december, ne pa za sredino aprila, se nas kar 7, če ne 8 odpravi proti vrhu Male Mojstrovke. Zadnjih nekaj let nas je bilo za 4/5 ene roke potencialnih kandidatov. Letošnja sezona pa gre na roko predvsem turnim smučarjem in podobno kot iz vsake luknje gleda kaka miška, ki jih je letos mnogo preveč, tako je tudi s turnimi smučarji. In daleč od tega, da bi me to posebej motilo. Prejšnja leta sem takrat ko sem imel čas imel še veliko težav najti partnerja. Letos pa so partnerji za skoraj vse dni, samo iti je treba. In vsakič ko dobimo novega člana, ta naslednjič pripelje vsaj še enega in tako dalje. Piramidni sistem, le da ne služimo. V materialnem smislu. 

Tisti, ki se je kdaj ukvarjal s športom oziroma ga bolj podrobno spremlja, točno pozna fenomen neugodnega nasprotnika. Lahko si mnogo boljši, pa imaš vedno težave z njim. Tako je je bilo pri nogometu, tenisu, pri kolesarjenju je tak neugoden nasprotnik Krvavec, pa cesta do Bleda, v hribih Kališče. Pri turnem smučanju pa Mala Mojstrovka. Ne vem zakaj, ampak nikoli mi ni ustrezala. Imel sem tudi nekaj manj prijetnih dogodkov. 

Najbolje se počutim, če takoj obujem dereze. Zato sem zadovoljen, ko kmalu vidim da Blažu psi ne držijo, da mu zdrsava. Oba si nadeneva dereze in počasi kreneva za ostalimi. Nekje se udira, nekje povsem trdo. Tam greva po pristopni smučini, ki je zadnje čase kamen spotike. Zakaj ne bi bilo tako tudi danes. Mimo presmuča neki turni smučar, nekaj časa zmajuje z glavo, nato nama pove da sva sramota za turne smučarje, nadaljuje pa potem z Blažem. Ne vem, moje mnenje, ki ni nujno pravilno. Je pa moje. Smučino je potegnil Bojan. Na smučeh Ripstick. Lahko sedaj hodijo po smučini samo tisti z Ripstick smučmi? Ali vsi z Elanovimi? Mogoče vsi, ki turno smučajo? Zakaj ne samo Bojani? Zdi se mi, da turni veliko lažje potegnemo novo smučino, kot pa pešaki. Malce me to spominja na dogodek izpred mnogo let, ko so bile gajbice najbolj prodajan artikel sredi zim. Pa ne zaradi ozimnic, slovenski nacionalni šport je bil postavljanje gajbic na mesta, kjer smo sami skidali prostor. Živel sem v bloku, pred njim točno 18 parkirnih mest. In gajbice vsepovsod. Stopim do predsednika hišnega sveta, glavnega v bloku, Janeza (vsaka podobnost je naključna). In ga povprašal, kaj je s temi gajbicami. In mi je dejal, da je tukaj pač tako, kar skidaš je tvoje. Ok, in sem počakal. Zasneženo torkovo jutro, 15 avtomobilov v službi, trije še na parkirišču. Vzamem lopato in skidam 15 mest. Ter postavim na vhod na parkirišče gajbico z mojim priimkom. Seveda je čez nekaj ur Janez zvonil na mojih vratih. Da toliko mest pa ne smem skidati. Odgovora na koliko pa je družbeno sprejemljivo nisem dobil. Zato, ko grem v hribe, če mi smučina ni všeč, naredim svojo. Zavedam se, da nihče ne uniči smučine iz objestnosti. Temveč zato, ker mu je lažje hoditi po njej. 

Od takrat ne stopiva več v pristopno smučino. Prijatelje, ki imajo precej dela s snemanjem, ujameva na vrhu grape, s pogledom na Primorsko. Vsi nadaljujemo peš, saj je ta del kot vedno kopen. Kasneje gremo zopet na smuči. Ker je nekaj delov izredno trdih, Blaž pride na vrh peš, ostali s pomočjo srenačev. 

Izjemni razgledi, vreme tako tako. Malce se sicer odpira, veter piha na obroke. Zgornji del izredno trd, kar meni ustreza. Potem sledi pod Veliko Mojstrovko del s skorjo. Neugodno, tudi difuzna svetloba, tu je bila smuka resnično slaba. Naprej skozi Drevesnico pa prava pomladanska smuka, odjenjan sneg na trdi podlagi, vsak zavoj presežek. Čaka nas samo še kratek del čez plazovine, smuči na rame in po glavni cesti nazaj na Vršič. 

STRAVA

SNEŽAK