Nad Gozdom Martuljek je že pred časom nastala nova ferata Jerman. Izhodišče je isto kot za lažjo ferato Hvadnik. Smer Kranjska Gora, v vasi Gozd Martuljek pa pred mostom, ki nudi čudovit pogled na Špik, zavijemo desno na parkirišče ob igrišču. Od tu pa vas smerne table usmerijo bodisi na Hvadnik ali Jermana. Nekaj časa se vzpenjamo po asfaltni cesti. Desno opazimo pot na Srednji vrh, tu se bomo vrnili, nas pa čaka še nekaj korakov do vstopa. Začetek, sicer izredno kratek je po skrotju, takoj zatem pa se stena že postavi po koncu. Že sam vstop pokaže, da je ferata mnogo težja od Hvadnika. Do prve skobe je potrebno celo malo skočiti. Potrebno je imeti nekaj moči v rokah, sploh tam, kjer so razmaki med skobami daljši. Za tem delom sledi lažji odsek mimo slapu Jerman, hitro pa smo zopet v steni. Ta del je težji, težavnost D/E in prečka v desno z zelo slabimi oprimki za noge, meni osebno najtežji odsek. Zopet potem nekaj metrov za počitek, in še zadnji težavnejši del, ki pa ima vseskozi precej naravnih oprimkov. Po dobro označeni potki se nato spustimo do izhodišča. Sama ferata je precej težja od Hvadnika, tukaj je že potrebno imeti nekaj moči v rokah, večji problem za ”začetnike” je po moje slabša uporaba nog. Drugače pa prijetna popestritev, kot vse ferate. Ne vem kaj bodo porekli naravoslovci, sam pa glasujem še za kakšno. 

Eva Urbanc. Zmagovalka 100 milj Istre. Ko sva začela s pripravo najinega pogovora, je bila tekma še močno oddaljena. Nato pa, saj razumete, nezahtevna uredniška politika, nekaj moje lenobe, in še preden je šla zgodba v tisk, se je Eva iz Istre že vračala z žlahtno medaljo, zato sva seveda tudi to vključila v najin pogovor. Drugače pa mati dveh otrok, za katero obstaja velika verjetnost, da kadarkoli boste šli na Kriško, jo boste tam srečali, ali vsaj Evino senco, mogoče celo oba. Navkljub vse večjim uspehom, pa še vedno ”samo uživa”, ne trenira po šabloni.

EVA URBANC: Pa se je poklopilo. Pravijo da v tretje gre rado. Po dveh odstopih na 100milj, sem tokrat zaključila nad pričakovanji. Cilj je bil prečkati ciljno črto. No, cilj dosežen in to celo z zmago.

Odstopi, skrajšane tekme, padci takšni in drugačni…. Ampak vse se zgodi z razlogom. Za začetek sem že doma v ponedeljek pri vračanju s Kriške naredila še krajši tekaški krog, kjer se mi na ravnini kar naenkrat makedamska cesta postavi pokonci, tako da sem razbila obe koleni in obe dlani.  NIč, bo treba počivati in upati, da bodo kolena ok do starta, predvsem pa da bodo zdržala 100 milj. S “trenerjem”  Dejanom startava tako kot znava, nakar po nekaj km reče: “Ti kar pojdi, te bom že ujel”. V Moščeniški Dragi mi povedo, da sem med prvimi 5 ženskami. Pa si mislim…to vi ne znate štet….. Vsi smo mislili, da bo vzpon na Učko potekal po zloglasnih stopnicah, ki sem jih čakala vse do sedla, pa jih kar ni in ni bilo. Nekje na sredini vzpona prižgem lampico in s svojim tempom nadaljujem v klanec.  Na Poklon prideva skupaj še z eno tekmovalko, kjer nama povedo, da sva prvi dve. Jaoooo, si mislim…to ni mogoče… Ko nadaljujem pot, kar na enkrat mimo mene prileti ena bejba, ki ima še daljše noge kot jaz. V Brgudcu sva skupaj na okrepčevalnici in pot proti Trsteniku nadaljujeva skupaj. Na sredini klanca jo pričnejo grabiti krči, hočem ji pomagati, vendar ona noče in me dobesedno spodi naprej. Na Trsteniku mi povedo, da je Dejan na Poklonu zaključil, da sem prva in da bo Mariya zaradi krčev odstopila. Naj grem kar lepo s svojim tempom dalje.  Noč je bila super za tek, temperature idealne za mene in v Buzet (100km) prispem po 15ih urah. Tam se lepo najem, preoblečem, umijem in gremo dalje. Presenečena sem bila nad sabo, da sem po 100km čisto ok, počutje pa, kot da bi ravno štartala.
Počasi se začne daniti, super oddelam del do Brtonigle, potem pa se začne kalvarija z vročino in pot do Grožnjana se vleče kot čreva. Tek v taki vročini ne bi bil prava izbira, zato začnem hodit. Počasi začnem prehitevati tudi tekmovalce na rumeni progi. Ljude zaradi vročine padajo skupaj, sedijo za potjo…ni bilo prijetno. V neznosni vročini večkrat pomislim na mraz s TDS-ja, kar me vsaj v mislih malce ohladi.
Pred Grožnjanom pa zopet znani glasovi, vmes dobim dve veliki “brci v rit”, naj se neham hecati in začnem tečti, ker mi je druga punca čisto za ritko. Povem, da imam že zakisana stegna in da, če me prehiti je pač boljša in močnejša, glavno mi je, da prečkam ciljno črto. V počasnem tekaškem koraku nadaljujem proti Bujam, pa še malo, še malo in evo ga….CILJ, odtečem še slavnostni krog po stadionu in KONEC. 

UTMB. Ultra trail du Mont Blanc, gorski ultramaraton, prvič so ga izvedli leta 2003, sledi pa pohodniški poti okoli Mont Blanca, v dolžini 171km in z 10040 višinskimi metri, ki jo običajni pohodniki prehodijo med 7 in 9 dnevi. Prve tekme se je udeležilo 700 tekačev, že leta 2005 pa so dosegli limit 5000 tekmovalcev. Zato so dodali nekaj novih tras, za tekmo se je bilo potrebno kvalificirati na drugih podobnih tekmah, kljub temu, pa so že v letu 2008 vseh 6000 mest razprodali v 8 minutah. Danes je na voljo 7 različnih tras (UTMB 171km/10040m, CCC 101km/6100m, TDS 145km/9100m, OCC 56km/3600m, PTL 300km/30000m, MCC 40km/2300m, YCC 15km/110m).

LUKAZOJA: Zakaj si se prijavila na 145km, disciplin je ogromno, kako ravno na 145km?

EVA URBANC: Da lahko nastopiš na UTMB, je najprej potrebno imeti uspešno zaključene tekme daljših razdalj, nato pa še srečo pri samem žrebu. Gre za svetovno znano prireditev na kateri se zbere ogromno število tekačev – lahko bi rekli kot trail olimpijske igre. Celotna prireditev razpolaga z več dolžinami in 100 miljska se imenuje UTMB. Nanjo sva se skupaj z Dejanom (kot par – tako imaš več možnosti za žreb) prijavila že konec leta 2019 – da bi lahko nastopila v 2020. Pri žrebu nisva imela sreče, potem pa je vse skupaj ustavila tudi corona, zato sama prireditev v letu 2020 ni bila izpeljana. Za nastop 2021 so bila mesta še bolj omejena (vsi tisti, ki so že imeli “vstopnico” od leta 2020 so imeli prednost). Prednost so imeli tudi tisti, ki so bili več kot dva krat zavrnjeni, to je bil pri nas Dejan – zato je izkoristil priliko in se prijavil, šele nato smo imeli možnost tisti, ki smo bili zavrnjeni le 1x, ali pa se še nikoli nismo prijavili. Žreb je določil sledeče: Dejan je bil izžreban in sprejet na UTMB, jaz pa ne. Pri pregledu zavrnitve pa sem zasledila, da obstaja možnost prebookiranja na drugo tekmo imenovano TDS, ki ni 100 milj vendar 145 km. Glede na to, da bova tako ali tako šla v Chamonix, sem si rekla – OK, pa grem jaz na 145, Dejan me pri tem suportira. Ko bo tekel on pa bom jaz njega suportirala in imava oba nekaj od tega. 

LUKAZOJA: Kako potekajo prijave, so kake kvalifikacije, žreb?

EVA URBANC: Za nastop zbiraš kvalifikacijske točke na raznih trail prireditvah. Vsaka tekma se točkuje glede na dolžino, zahtevnost, višinsko razliko….Za nastop na UTMB 100milj potrebuješ uspešno zaključeni 2 tekmi vredni vsaj 5 točk ali več. To v praksi pomeni vsaj dve 100 kilometrski tekmi. Ker sem v letu 2019 uspešno zaključila K24 100km in 100km v Podbrdu sem se lahko prijavila.

LUKAZOJA: Sedaj, ko si prespala celotno situacijo, se strinjaš z odločitvijo organizatorja? Ali bi po tvojem mnenju lahko, oziroma morali storiti kaj drugače?

EVA URBANC: Še vedno sem mnenja, da na smrt tekmovalca med tekmovanjem noben organizator ne more biti pripravljen. Vsekakor je to za organizatorja velik šok in verjamem, da so bili pod zelo močnimi pritiski. Ni bilo pa pošteno do nas tekmovalcev, ki smo bili celo noč na višini skoraj 2600m brez kakršnihkoli informacij. Edina informacija, ki je prišla do mene je bila – tekma je začasno (za 5 min) ustavljena, ker je bila nesreča. Na koncu je bilo teh 5 min več kot 5 ur. Zaviti v folije smo se med seboj greli, da nas ni zeblo. Po 2h urah so nekatere tekmovalce pričeli spuščati naprej, potem pa kar naenkrat stop….Tekma ustavljena. Ponovno je sledilo čakanje. Od reševalcev smo dobili informacijo, da smo že predolgo v mirovanju, da smo šibki in da jih je strah, da bi se še kdo ponesrečil.

LUKAZOJA: Si bila zelo razočarana z odpovedjo, vam bodo mogoče prijavnino upoštevali za naslednje leto?

EVA URBANC: Malce sem razočarana, vendar očitno se vsaka stvar zgodi z razlogom. Organizator je za nas “ustanovil” novo dirko do 1 tranzicijske postaje Buorg Saint Mourice, ki je bila na 51 km in nam podelil finisherske brezrokavnike. 

This image has an empty alt attribute; its file name is sportiva-lavaredo-ultra-trail-2021-8859458-65890-1863.jpg
LUKAZOJA: Si se načrtno pripravljala na to tekmo, kako?

EVA URBANC: Lahko rečem, da je bil nastop na Lavaredu ultra trailu (120km), Jahorina (100km) in K24 (50km) del priprav za UTMB. Drugače pa nekih ekstra priprav nisem imela. To da grem takrat, ko imam čas na naš domač hrib Kriško goro, pa štejem kot del sproščanja po službi in ne kot načrtno treniranje.

LUKAZOJA: 1471 metrov nad morsko gladino stoji Koča na Kriški gori, do koder vodi več priljubljenih poti, ki so, kot je razvidno iz zgornjih besed tudi domači poligon naše sogovornice. Junaki Kriške gore je naziv za tiste, ki opravijo najmanj 52 vzponov (odrasli) oziroma 26 vzponov (otroci) letno. 

EVA URBANC: Ja, prvi vzponi so se pričeli že leta 2006 ko sem pomagala v koči. V tistem letu sem naredila 55 vzponov. Sledi 2018 s 113 vzponi, 2019 sem naredila 210 vzponov, 2020 pa kar 341 vzponov.

LUKAZOJA: Kako človek letno lahko opravi toliko vzponov na isti vrh, ko pa je toliko drugih v bližini?

EVA URBANC: Vsakokrat ko greš je drugače in tudi vzponi na druge vrhove zato ne trpijo. Po napornem dnevu v službi je to odlična priložnost za preusmeritev misli in “počitek”. Na vrh vodi veliko poti, zato je vsakokrat malce drugače. Vse pa je odvisno od počutja in časa, ki ga imava na razpolago. Glede na to, da imava dva šoloobvezna otroka, ki imata tudi vsak svojo športno dejavnost in treninge, je potrebno popoldanski urnik prilagoditi tudi njima.

LUKAZOJA: Greš vedno z veseljem, ali veš, da pač moraš kot del treninga?

EVA URBANC: Nikoli mi ni težko, saj po napornem dnevu v službi komaj čakam, da obujem superge in si grem “spucati” glavo.

EVERESTING

Najbolj enostavna razlaga Everestinga je prekolesariti, prepešačiti 8848 m višinskih metrov kar ustreza višini Mount Everesta. Kot prvi je z Everestingom opravil vnuk legendarnega Georga Malloryja, ki je avstralski Mount Donna Buang prekolesaril 8 krat (1.069m višinske razlike). Treniral je za odpravo na Everest ter članek o svojem preizkusu objavil na spletni strani Cycling tips. Avstralec Andy van Bergen  je kasneje postavil spletno stran Everesting , kjer so na voljo pravila in ostale pomembne informacije, obenem pa Hall of fame (dvorano slavnih, slovenski prevod popači angleško varianto) kamor so vpisani vsi ponavljalci.  Vsak si sam izbere vzpon po lastni želji, za dokaz služi Strava, in to je to. Športnikov, ki opravijo z Everestingom je vedno več. Trenutno je 23 Slovencev peš opravilo z Everestingom, Eva in Dejan sta tudi spuste opravila peš (za spuste je namreč dovoljena tudi uporaba prevoznih sredstev) kar podvigu daje dodatno vrednost. 

LUKAZOJA: Kako sta se odločila za Everesting?

EVA URBANC: Za Everesting sva se odločila predvsem zato, ker sva videla, da imava veliko kilometrov in višincev v nogah in ker so bile odpovedane vse tekme zaradi covida, sva si rekla zakaj pa ne bi poiskusila. Glede na poznavanje vremenskih razmer v naših krajih sva vedela, da je september najbolj ugoden. Ni prevroče, noč še ni tako dolga in hladna. Datum sva si določila in v petek po službi začela. Potrebno je bilo narediti 16 vzponov in na koncu je zneslo kar 9000 višincev.

LUKAZOJA: Najtežji trenutek?

EVA URBANC: Predzadnji (15-i) vzpon. Ne vem zakaj in od kje… pomagal mi je bonbonček, ki ga je imel Dejan v žepu in misel, da bova zadnji vzpon naredila skupaj z mojo mati, ki je ravno na tisti dan praznovala rojstni dan. Še sreča da kriza ni trajala dolgo.

LUKAZOJA: Kaj si jedla, pila? Po občutku, ali si imela točno določen načrt?

EVA URBANC: Točnega načrta prehranjevanja nikoli nimava, jeva vse kar nama v danem trenutku paše. V avtu sva imela zaloge tekočine in hrane. Med tekočino štejeva vodo, radensko in seveda kakšno pivo ali dva. Glede hrane pa sva si pripravila in narezala domačo salamo in kruh. Za posladkati pa dva mufina in bonbone. Vsakič ko sva prišla v dolino do avta, sva vzela “kolešček” salame, popila in nadaljevala z vzponi. Pri enem od vzponov mi je zadišalo po bureku, čeprav ne vem od kje in zakaj. Upala sem, da bi mi ga prijateljica, ki nama je prišla delati družbo lahko pripeljala, vendar naju je v tistem trenutku že čakala na parkirišču.

Tržiška planinska pot, sedaj med tekači znana kot T24 obstaja od leta 1991. Ustanovitelj je bil sindikat tovarne Peko, najbolj zaslužen za izvedbo pa Jože Rožič. Za evidenco, v katero je vpisanih več kot 600 pohodnikov skrbi Alojz Hostnik (041 721 625). Na voljo je tudi dnevnik, ki se ga dobi v Turističnem centru Tržič in v nekaterih postojankah ob poti. 5 do 6 dni je predvidenih za obisk vseh potrebnih točk: Dobrča (1634m), Begunjščica (2060m), Vrtača (2181m), Košutica (1968m), Veliki vrh (2088m), Kladivo (2094m),  Košutnikov turn (2133m), Stegovnik (1692m), Storžič (2132m), Tolsti vrh (1715m). Seveda je vmes še ogromno vrhov. Pravilo je, da se osvoji teh 10 vrhov, kako pa priti do njih in z njih pa je izbira posameznika. Start je v centru Tržiča pri Dvorani tržiških olimpijcev. Pot poteka v smeri urinega kazalca. Eva in Dejan sta za pot potrebovala dobrih 22 ur, rekord je v nogah Triler Klemna (12:47).

LUKAZOJA: T24- kje ti je bilo najtežje?

EVA URBANC: Najtežji del mi je bil spust s Kriške gore v Tržič, ker veš, da si že skoraj na cilju, spusta pa kar ni in ni konca. Je pa res, da je celotna pot zelo zahtevna in moraš biti tako fizično kot tudi psihično dobro pripravljen na vse. Glede na to, da sva štartala ob 10ih zvečer je bil nočni spust z Begunjščice po Zeleniškem plazu kar adrenalinski. Za razbremenitev nog je pripomogel vzpon s Hanježevega sedla na Veliki vrh. Prečenje Košute v najbolj vročem delu dneva je poskrbel za test vzdržljivosti. Vzpon na Storžič pa pokazal koliko je še naboja v nogah. Lahko rečem, da je ena najbolj zahtevnih krožnih poti pri nas.

LUKAZOJA: Kateri odsek je tehnično najbolj zahteven?

EVA URBANC: Med najbolj zahteven del štejem vzpon na Veliki vrh. Za ta odsek te vsekakor ne sme biti strah višine, biti pa moraš tudi vešč gibanja v skalah.

LUKAZOJA:  Sta že prej naštudirala progo?

EVA URBANC: Ne, proge nisva imela naštudirane. Sva rekla, saj bo šlo… edini odsek, ki naju je skrbel je bil od Planine Dolga njiva do Stegovnika. Na najino srečo pa nama je prijatelj Mark poslal track, ki nama je pri spustu z Begunjščice in od Dolge njive do Stegovnika še kako prišel prav.

LUKAZOJA: Sta imela kake pomagače?

EVA URBANC: Celotno pot sva naredila “potiho”, brez pompa in seveda v čisti samooskrbi. 1 avto sva imela parkiran na Ljubelju, kjer sva imela dodatno rezervo hrane in tekočine. Če se prav spomnim, sva si v nahrbtnik naložila  vsak po cca 4litre tekočine samo za prečenje Košute. Na Planini Javorniki sva imela veliko srečo, da se je na planino ravno pripeljal pastir, ki naju je oskrbel z dodatno tekočino, da sva lahko nadaljevala čez Storžič do Poljane.

 
LUKAZOJA: Kakšni so cilji v prihodnosti?

EVA URBANC: Še naprej uživati v gibanju in slediti svojim občutkom. Ne želim delati nekaj pod pritiskom in na silo. Oba z Dejanom uživava v tem, sva neobremenjena z rezultati. Ključno vodilo nama je gibanje v naravi in spoznavanje novih kotičkov sveta.

LUKAZOJA: Imaš napisane, določene treninge, ali delaš vse po občutku?

EVA URBANC: Nimam nobenih treningov, vse kar počnem, počnem z užitkom, po navdihu in glede na razpoložljiv čas. Pri času pa je tako – če ga boš hotel, ga boš našel…če ne, boš iskal izgovore.

LUKAZOJA: Razen Kriške sploh še opravljaš kake treninge?

EVA URBANC: Kakšen tekaški trening po bližnji hosti (Udin Boršt), drugače pa vsako tekmo vzamem kot del treninga. Imava srečo, da živiva v okolju, kjer lahko stopiš s hiše, obuješ superge in greš, bodisi tekaško v Udin Boršt ali hribovsko na Kriško.

LUKAZOJA: Med treningi, tekmami uporabljaš kake stimulativne pripomočke, kot recimo poslušanje glasbe?

EVA URBANC: Med tekmo ali treningom najraje poslušam glas narave. Prijetno pa je tudi klepetati z Dejanom. Veliko stvari se zmeniva in dogovoriva ravno med športno aktivnostjo.

 
LUKAZOJA: Katero tekmo oziroma cilj imaš v podzavesti, kot nekaj kar si nekoč najbolj želiš?

EVA URBANC: Moja velika želja je bila, da je prva opravljena 100 miljska tema v Istri (na 100 milj Istre). To se mi je letos tudi uresničilo. Tekmo sem zaključila uspešno in na koncu kar na prvem mestu med ženskami in 10 absolutno.

LUKAZOJA: Imaš kaj sponzorjev, finančna slika sigurno vpliva na izbiro tekem?

EVA URBANC: Ne, sponzorjev nimam. Res pa je, da toliko treninga in tekem zahteva določen finančni vložek. Ne le štartnine, na leto je potrebno zamenjati kar nekaj parov čevljev.

LUKAZOJA: Poškodbe?

EVA URBANC: Glede na to, da sem bolj štoraste narave se velikokrat ujamem na roke in kolena – ki imajo že kar nekaj “štampiljk”. Na srečo pa večjih poškodb nimam.

LUKAZOJA: Si zbirčna glede opreme, prevsem obutve?

EVA URBANC: Glede obutve lahko rečem, da ima vsak od nas drugačno nogo, drugačen način hoje in teka, zato si mora vsak sam poiskati tisto obutev, v kateri se noga počuti “doma”. Jaz sem na mojo srečo s pomočjo Dejana seveda našla dom za moje noge v Hoka one one. Pri krajših trail razdaljah model Torrent (vendar 1. generacija), za daljše traile pa Maffate speed.

LUKAZOJA: Kaj o tem kako to da vse počneta z Dejanom, kaj ti to pomeni?

EVA URBANC: Super je, da oba uživava v tem in zato je vse skupaj toliko lepše. Podpirava eden drugega in se razumeva, to je dejansko postal najin način življenja, ki pa ga prenašava tudi na podmladek.

LUKAZOJA: Na dolgih preizkušnjah verjetno kdaj eden zapade v krizo kdaj drugi, kako reagirata, sta mirna, kako si pomagata v teh trenutkih?

EVA URBANC: Moram reči, da hujših kriz kot takih nisva še imela. Pridejo manjše krizice, ki pa naju ne ovirajo, kvečjemu podkrepijo, da jih hitreje premagava. Včasih se med tekom lahko ure in ure pogovarjava, včasih pa vsak uživa v svojih mislih in tišini.

LUKAZOJA:- Katera tekma do sedaj ti je bila najbolj všeč?

EVA URBANC: Težko se opredelim le do ene, saj ima vsaka svoj čar in misel na njih prikliče vedno le lepe spomine. Ne bom pozabila prvega traila Naj naj 21 po Škofjeloških hribih 2018, pa prve 42 v Istri istega leta. Med daljšimi pa vsekakor Valamar, Dalmacija, Grossglockner, Novoletni trail, Koroških 100, Podbrdo, S1…..V najlepšem spominu pa mi bo ostalo letošnjih 100 milj Istre. Mojih prvih 100 milj in prva zmaga.

LUKAZOJA: Na katerih tekmah najraje tekmuješ, oziroma kje si najboljša, krajših, daljših, z veliko višinci, strmimi spusti,…?

EVA URBANC: Najbolj mi odgovarjajo daljši z več višinci. Na ravnini nisem domača. Ko pridejo hribi in vzponi tam se počutim doma.

LUKAZOJA: Kako si sploh pristala v tem vzdržljivostnem športu, si tu že od nekdaj, si se v mladosti ukvarjala s kakim športom?

EVA URBANC: Sem iz družine, kjer smo se že kot otroci veliko sprehajali po hribih. Ne tekaško, vendar tako kot je bilo to včasih moderno. Pohodni čevlji, nahrbtnik, en kup oblačil za vsak slučaj in malica – sendvič z domačo salamo ali paštetka, pa kakšen paradižnik, kuhano jajce in podobno. Potem sem se kot vsak najstnik umaknila in po nekaj letih tudi vrnila nazaj na planinske poti. V času, ko je bila oskrbnica koče na Kriški gori Tonka Zadnikar, sem pomagala pri strežbi. Potem pa je prišla družina in dokler sta bila otroka manjša je bilo edino gibanje po otroških igriščih in krajši sprehodi po bližnji hosti. Potem pa je najprej Dejan začel s tekaškimi podvigi. Mi smo se mu, če se je le dalo pridružili kot suport. Otroka sta rasla in rasla in občasno sem se mu tudi jaz pridružila na kakšnih krajših tekaških stezicah. Najprej sem približno eno leto tekla bolj po cesti šele nato sem pobližje spoznala trail. Ne bom pozabila, ko me je prvič preljal s Kranja čez Jošt do Špičastega hriba in nazaj. Če bi mi takrat nekdo rekel, da bom zmožna kdajkoli preteči 100 milj bi se mu smejala in rekla, da je nor. Ampak, mesec po mesec in leto na leto sem s pomočjo Dejana pridobivala izkušnje. In je res tako kot pravijo: Vsak začetek je težak vendar, če vztrajaš slej ko prej prestopiš mejnik iz truda v užitek. Ko imaš enkrat kondicijo ni nič težko. Noge gredo same od sebe, misli odtavajo v najlepše kotičke in uživanje je tu. 

Običajno smo do našega Očaka dostopali preko Pokljuke, Krme ali iz Vrat. Zakaj ne bi enkrat izbrali drugo izhodišče? In sploh, zakaj ne bi obredli še nekaj nam manj obiskanih poti, sploh ker imamo na voljo dva dni. Celoten del okoli Triglava je vreden ogleda, vsak dostop je nekaj posebnega. Seveda množice nanj derejo iz tistih običajnih izhodišč, večini je primaren cilj vrh, nam pa je bil vrh drugotnega pomena. 

Vodja teh ekskurzij od nekdaj Šlibar. Sam sem tokrat izpadel iz prvotnega načrta, potem pa naknadno kot sedma rezerva pristal v ekipi. Ob šesti uri smo startali z Blata (parkirnina 12 EUR/dan). Parkirišče skoraj prazno, kar nam zagotavlja samoto, vsaj do zadnjega vzpona. Tudi sicer ta del ni oblegan kot z drugih strani, kar smo si tudi želeli. Z nama še Ivan in Grega, gorska tekača, pred katerima imava edino prednost…, ki je zaenkrat še ne najdem. Vendar se hitro prilagodita. Hodita počasneje, kljub temu naju včasih počakata, pa se nič ne pritožujeta. Vsaj pred nama ne. 

Prvi del, z Blata do Planine Krstenice je meni osebno najgrši odsek. Hodimo po strmem, blatnem kolovozu, globoko v gozdu. Na Krstenici pa nas že pričakajo prvi sončni žarki, in veselica se lahko začne. Začetnega otipanja je konec, že se čuti nekaj obveznega zbadanja in do konca ture smo nato kot eno. Polno smeha, nobene slabe volje, ko se je bilo potrebno kaj odločiti, smo se racionalno odločili, tistih nekaj malenkostnih težav pa smo rešili s humorjem. Planina Krstenica mi je najljubša izmed mnogih planin, ki so v domeni Bohinjcev. Izreden razglednik, planina je dokaj osamljena, saj preko nje ne vodi nobena označena pot. 

Sledi vzpon do Planine Jezerca, zapuščene planine, naše najvišje,  umeščene med Stogi in Ogradi. Je nekakšna podružnica Krstenice, od tu se oskrbujejo z vodo. Nekoč je bil tu studenec, danes pa samo še vodno zavetje. Na nekdanjo dejavnost planine nas spominja le nekaj ruševin. Izmed premnogih današnjih zanimivostih, ki smo se jih naučili, od delfinov, Zlatorogov, do Fajzerjev in podobno, smo zvedeli, da so tu snemali Jurrasic Park. 

Tu se tudi znajdemo pred prvo dilemo. Iti okoli ali čez Stoge ali pa izbrati preverjeno varianto, ki sva jo s Šlibarjem že prehodila, čez Mišeljski preval. Zmaga bolj sigurna, a mogoče daljša varianta. Vzpon na Mišeljski preval (1995m), nato pa dolg strm spust do Planine pod Mišelj vrhom. Tod se dobro vidi razlika med nama s Šlibarjem kot staro šolo s težkimi nahrbtniki, karirastimi srajcami, okorelimi gojzarji,  klobaso in šnopsem, ter mlajšo generacijo v kratkih hlačah, lahkih supergah, anorakom in eno frutabelo. Kar poskakujeta po krajših skalnih odsekih, medtem ko midva z najinima hernijama, umetnima kolenoma komaj slediva. Na srečo imava kot izkušenejša s seboj fotoaparata, tako da lahko takrat ko sva na koncu z močmi, ponos ohraniva s fotografiranjem. Roke se sicer tresejo, slike so zamegljene, se pa le pride do nekaj prepotrebnih vdihov. 

Nekih 200 višinskih metrov nas sedaj čaka do Vodnikovega doma, kjer nas čaka prva kava. Tu tudi pridemo v civilizacijo. Če se ne motim, smo sploh prvo markacijo opazili na Mišeljskem prevalu. Saj ne rečem, ljudi ni preveč, je bilo pa vseeno bolje do sem, ko razen ogromnega tropa (vsaj 20 če ne več) gamsov ali kozorogov nismo opazili žive duše. Še ura hoje do Planike, kjer si tudi vzamemo nekaj minut. Zatem pa v steno, vsak po svojih močeh. Pot do vrha poteka brez posebnosti. Smo imeli kar srečo. Nekajkrat se je bilo sicer potrebno umakniti, vendar ni bilo moteče. Hitro smo na vrhu, kot zanimivost naj povem, da vsi še vedno v kratkih majicah. Konec septembra. Tu si vzamemo daljši počitek. 

Spustimo se do Koče na Doliču. Že vmes s Šlibarjem opazujeva, kje bi bil vstop v Kanjavčeve police. Oba sva tu že šla čez, danes pa nama ni nič jasno. Moti naju večje snežišče. Bomo že potem razmišljali. Na Doliču smo pred drugo odločitvijo. Ali iti po malce daljši, vendar varnejši varianti čez Kanjavec, ali po krajši, ampak težji poti čez Kanjavčeve police. Prevladajo višinski metri, ki jih je potrebno premagati. 

Pot čez severno steno Kanjavca, ki povezuje Dolič s Prehodavci, se imenuje po alpinistki Miri Marko Debelak, pa tudi Kanjavčeve police, na zemljevidih pa je označena Skozi rižo. To pot so dobro poznali trentarski lovci, kot prva ženska pa je to 1500 m visoko steno leta 1926 preplezala prav Mira Marko Debelak. Pot so uredili leta 1962. Sam vstop nam nikakor ni jasen. Pot od daleč zgleda precej grozno, sploh začetni del. Zedinimo se, da so to potke tukajšnjih domorodcev, gamsov ali zlatorogov. Potem pa kmalu naletimo na dobre oznake, ki nas potem spremljajo do konca. Torej, pot je izredno dobro označena. Naj pa opozorim tiste manj izkušene. To ni zavarovana pot. Seveda je vmes kaka jeklenica, klin. Vendar v večini varoval ni. Za izkušene pot ne bo predstavljala noben problem, ostali pa le previdno, še bolje prej opravite s čim podobnim. 

Začetek nas vodi čez snežišče, ki se mu nikakor ne moremo izogniti. Za prvih nekaj metrov izkoristimo krajno zev, ki nam pride zelo prav. Nekaj metrov pa je potrebno opraviti po zbitem, trdem snegu. Vsak po svoje, izredno previdno, sam kot cepina uporabim dve skali. Vem, da tega ni v alpinističnih priročnikih, vendar brez obsojanja, vsak po svoje. Pot, stezica je vseskozi dovolj udobna za hojo. Ni pa za vrtoglave, korak mora biti zanesljiv, preudaren, saj je grozeča stena stalno pod nami. Večinoma se hodi brez dvigov in spustov, le včasih se nekoliko vzdignemo ali spustimo. Vsi smo navdušeni nad to potjo. Ki pa ravno zaradi izpostavljenosti, potencialnih snežišč in krušljivosti nima preveč obiska. Naj še opomnim, da je malo pred vstopom v zaključno grapo prišlo do podora. Tam je potrebno iti med steno in odlomljeno skalo. 

Čeprav smo resnično uživali, pa si vsi malce oddahnemo ko stopimo na sedelce pod Vršacem. Zagledamo jezero pod Zasavsko kočo, počaka nas že počasi zahajoče sonce, morda je čutiti  tudi romantičen pridih. Še nekaj spusta in že smo v civilizaciji. Kočo na Prehodavcih so zgradila društva iz Zasavja, upravlja jo PD Radeče. Izkoristili so italijansko karavlo, ki stoji med kočo in bivakom, in jo preuredili v skladišče. Prav tako so uporabili bunker, namesto njega sedaj stoji bivak. 

Tu naletimo na zadnji manjši problemček, ki pa zavoljo humorja hitro splava po bližnjem jezeru. Kljub rezervaciji nam pripada razkošna postelja na tleh jedilnice, bonov ne sprejemajo. Pa ni hude krvi, zbudimo se kot prerojeni, hrbet je bil po dolgem času deležen medicinsko priporočljive podlage, imeli smo tudi naravno klimo, Šlibar kot naš vodja, ki je lahko spal na mizi, pa celo zajtrk v postelji. Neprecenljivo. 

 

Drug dan smo se samo spustili Za Kopico, preko Dednega polja in Planine pri Jezeru do Blata. Nora tura, nora družba, resnično si želim, da se še kdaj v tej zasedbi združimo v iskanju delfinov. 

 

 

202 metra višine, razporejenih na 400 metrov dolžine. 37% povprečen naklon. Sliši se povsem enostavno. Pa je res tako? Pridi in se prepričaj. Če boš preveč pogumen, boš eno izmed povsem obnemoglih teles v cilju, ki enostavno potrebuje nekaj minut hlastanja za zrakom, da se lahko opoteče v dolino in si zaobljubi, da drugo leto resneje pristopi k temu izzivu. V vsakem primeru pa bo verjetno to tvojih najdaljših športnih od 5 do 20 minut. 

 

Prvi Red Bull 400 se je odvil 25.11.2011 v Kulmu. V Planici so se tekmovalci prvič pomerili leta 2012. Leta 2014 je v Kulmu nastopilo 1000 tekmovalcev. Leta 2015 so tekmovali tudi že v ZDA in Kanadi. Prvo svetovno prvenstvo je bilo v letu 2017, in prva svetovna prvaka sta postala Turek Ahmet Arslan in Japonka Yukari Tanaka. Leta 2018 gre v Planici Luka Kovačič kot prvi pod 5 minut. 

Startne številke je že včeraj prevzel Domen Skok (čestitke za uvrstitev v finale), tako, da smo se v Planici dobili kako uro pred startom. Obvezna kava, zatem pa do avta, v športna oblačila, požirek vode, ter na start. Z Domnom sva v prvi skupini. Sicer je bilo 5 moških skupin s po okoli 50 tekmovalcev, ter 2 ženski s po 25 tekmovalkami. V finale se potem uvrsti 5 najboljših moških iz vsake skupine, ter še nadaljnjih najhitrejših 20 po času. Pri ženskah pa najhitrejših 10 iz vsake skupine plus nadaljnjih najhitrejših 20 po času. 

Planiška velikanka leži na nadmorski višini 1000 metrov. Pred prenovo je bilo doskočišče z 38% strmejše kot danes, drugače pa položnejše. Danes je strmina enakomernejša, doseže največ nekaj čez 35%, vendar skoraj ne pade pod 30%. Enoten naklon je več kot 3/4 celotne trase. Do danes je bil rekord pri moških 4 min in 56 sekund , lastnik Luka Kovačič, pri ženskah pa 6 min in 20 sekund Barbare Trunkelj. (če se boste potrudili z branjem do konca, boste mogoče zvedeli ali sta rekorda izboljšana). 

Startam po svoje. Zavedam se, da nimam niti najmanjših možnosti, da bi se uvrstil v finale. Zato se ne obremenjujem z ostalimi okoli mene. Čeprav začnem zadržano, pa je čez kaj pa vem, 20 metrov isto sranje, kot bi šel na polno. Ne gre več. Noge, pljuča,… Prav ti je, saj si rekel, da boš šel prej vsaj 10 krat na Kriško, pa si se raje s kolesom vozil po ravnini. Ja, ne preostane mi drugega kot celoten periodni sistem prestaviti na Safe mode. 

Pogled v tla, pa potem kolikor gre. Pomembna je tudi tehnika. Ne vem ali bi se držal za kolena, ali bi šel po štirih. Samo, da pridem do pukla. Dvakrat sem šel za trening do vrha letalnice. V prvo celotno pot po stopnicah, v drugo samo zgornji del. Takrat sem zgornji del kar lepo oddelal. Danes pa ugotovim, da gre tudi zgoraj kar po sredi, ne pa po stopnicah, kar je kar šok. Ampak kaj čem, gremo še to. 

Za zadnji del sem privarčeval nekaj moči. Vsaj mislil sem tako. Pa sem po nekaj hitrih metrih zopet zaplaval v brezno zakisanosti. Na vrhu sem tudi sam zavzel nečastno mesto sredi na gosto raztresenih trupel. Redarji so nas sicer skušali preseliti na oddaljenejše, prikladnejše mesto. Pa enostavno ni šlo. Nekaj sekund, da se je telo vrnilo nazaj v pravo agregatno stanje. Napad na vodo. In počasen spust v dolino. 

V darilni vrečki smo dobili vrhunsko majico za tek, ter kupona za hrano in pijačo. Organizacija odlična, vse je potekalo tekoče. Gledalci fantastični, vseskozi gromozansko vzpodbujanje. 

Ja, za konec, nov rekord je 4:53, Luka Kovačič pri moških in 6:11, Barbara Trunkelj, pri ženskah. 

MOŠKI:

  • LUKA KOVAČIČ 4:53
  • KLEMEN ŠPANRING 5:10
  • ANDREJ KOŽELJ 5:13
  • JAKOB MAYER 5:23
  • MATJAŽ MIKLOŠA 5:26
  • ALJAŽ PRAH 5:31
  • ALEXANDER BRANDNER 5:32
  • LUKA MIHELIČ 5:36
  • SIMON KMET 5:36
  • SIMON ALIČ 5:37

ŽENSKE:

  • BARBARA TRUNKELJ 6:11
  • TEA FEMC 6:17
  • MOJCA KOLIGAR 6:35
  • PETRA MIKLAVČIČ 7:19
  • REA KOLBL 7:23
  • TEJA DROBNJAK 8:09
  • ŠPELA LOŽAR 8:31
  • ANA BOHINC 8:48
  • BARBARA UŠIČ 8:54
  • KARIN GOLJA 9:52

 

STRAVA 

REZULTATI

URADNA STRAN

 

Prisank – Kopiščarjeva

Wednesday , 11, August 2021 Comments Off on Prisank – Kopiščarjeva

 

Vsakič sem fasciniran nad veličastnim šopirjenjem mogočnega Prisojnika nad Kranjsko Goro. In kot je v celotnem masivu različnih vrhov (Turn, Kraj sten, Zadnji Prisojnik, Zvonik, Goličica, Mali Prisojnik), toliko ima ta lepotec tudi imen. Prisojnik, Prisank, ponekod tudi Prisanek pa Prisolnik, Prisaunk… Vendar, če se niso učene glave zedinile o imenu v vseh teh stoletjih, se tudi mi ne bomo. Torej, kakorkoli ga poimenujemo, vemo za kaj se gre. Za lepotca nad Vršičem, katerega s svojimi pogledi zapeljuje dnevno stotine zvedavih pogledov iz razgrete pločevine. Da pa te spusti k sebi, pa je potrebno vsaj nekaj let dvorjenja, v nasprotnem ti hitro pokaže zobe.  

Na Vršiču smo nekaj čez 8 uro. Na žalost nam manjka eden iz pokra naših članov, in sicer križeva dama, ki je noč pred vzponom zbolela. S sodelavci smo že nekaj let skupno hodili v hribe. Začeli smo s Pogačnikovo na Grmado, nadaljevali s feratama v Mojstrani in Hvadniku, pa s Hanzovo na Malo Mojstrovko, Velikim vrhom s Hajnževega sedla, staro graničarsko nad Ljubeljem. Nekako smo stopnjevali težavnost, vsakič se je na koncu pojavila nova želja. Sodelavka si je zaželela Montaž, pa nas je na koncu covidna realnost oziroma fikcija odvrnila od prečkanja meje in ne vem več kako, se peljemo proti Kranjski Gori. 

Na glavni vrh vodi več poti različnih težavnosti, naj pa takoj opozorim da nobena ni v rangu recimo poti s Pokljuke do Planike, poti do Viševnika, na Vrtačo po klasični… Torej, tudi za ”najlažjo” Slovensko oziroma južno je potrebno določeno znanje, ter tudi fizična pripravljenost. Hanzova, Kopiščarjeva ter Jubilejna sodijo med najtežavnejše označene poti pri nas, grebenska je malo lažja, najlažja, vendar še vedno ne lahka pa Slovenska oziroma južna. Seveda obstaja še nekaj variant, ampak to so tiste iz standardne ponudbe. 

Orientacija je enostavna, mimo Tičarjevega doma v smeri Poštarskega doma do smerne table, kjer je odlično opisana pot, prav tako pa tudi priporočila. Še posebej me je navdušilo opozorilo, da ne gre za ferato. Nekaj spusta, nato pa prečno proti severni steni Prisanka. Od tu je pot samo ena, le nekje vmes se odcepi stezica proti Hanzovi. Kmalu že naletimo na prva varovala. Nadenemo si čelade, samovarovalni komplet, še nekaj požirkov vode in smo v steni. Na začetku s pogledom na Ajdovsko deklico.

Ajdovska deklica je bila izredno dobrega srca. Živela je pod Prisankom in popotnike varno vodila preko Vršiča v Trento. V zameno so ji puščali hrano, tako da nikoli ni bila lačna. Je pa tudi prerokovala. Nekega dne je v Trenti obiskala kmetico, ki je ravno povila novorojenčka. Ker je spala, se je ajdovska deklica neslišno približala dojenčku in mu prerokovala, da bo postal lovec, ustrelil Zlatoroga ter z njegovimi rogovi prišel do bogastva. Ko so to slišale sestre ajdovske deklice, so jo preklele ker je napovedala smrt Zlatorogu in takrat je okamenela. Vse to je legenda. Resnica pa je, da so od nekdaj popotniki kot je velel običaj za pomoč ob viharjih, metežih naprošali Ajdovsko deklico. Ter tudi puščali hrano, ko so se vračali na Vršič. Seveda so to pojedle živali. 

Po prvem ”ogrevalnem” plezalnem delu nas pot vodi naprej. Kako čudovito je speljana, ponekod se zdi, da se sprehajaš po parku, vseskozi pa neverjetna kulisa mogočne severne stene iz katere kar pršijo zgodbe prvopristopnikov, ter mnogih drugih alpinističnih dejanj, tako srečnih kot tudi nekaj nesrečnih. 

Pot so naredili jeseniški kovinarji pod vodstvom Antona Kravanje Kopiščarja tri leta po končani drugi svetovni vojni. Od tod tudi ime Kopiščarjeva pot (jeseniška). Anton Kravanja Kopiščar je bil eden iz plejade odličnih trentarskih vodnikov. Večino svojega življenja je posvetil nadelavi poti. Na začetku je pomagal Antonu Tožbarju Špiku, zatem pa prevzel njegovo mesto. Pomagal je tudi pri izdelavi Hanzove poti na Malo Mojstrovko. Predviden je bil tudi za izdelavo poti na Mangart (slovenska), vendar ga je pri izdelavi zavarovane poti v Koritih Mlinarice v Trenti izdalo srce. Seveda pa je bil tudi lovec, vendar kot je sam trdil so vsi ulovljeni gamsi sami padli čez steno Prisanka.

Kmalu pridemo do najtežjega dela, znamenitega preduha. Na startu previsna lestev, potem pa ozek del, za katerega ponekod predlagajo, da je nahrbtnik bolje porivati pred seboj. Nam tega ni bilo treba, smo pa se vsi nekoliko poševno postavili na steno in čimbolj nežno zlezli teh nekaj, sicer dobro zavarovanih metrov. Noro, kakšen lep del. Treba je biti pošten, da če ne bi bilo ljudi, ki so nam olajšali pot čez steno z varovali, bi lahko samo vzdihovali v dolini. Tako pa nekoliko razumem tudi tiste, ki zatrjujejo, da je sedaj stena preveč prepredena z varovali in tako omogoča vzpon skoraj vsakemu. Težko racionalno ocenim. So pa nekje v steno celo vklesane stopinje.

Sledi zopet nekaj polic, prehodov. Kakšna divjina, kakšen ambient. Da se ne bi nikoli nehalo, si želimo vsi.

Hitro smo pod oknom, kjer nas čaka zadnji zahtevnejši del. Zaradi padajočega kamenja je bil to tudi najnevarnejši del. Ujeli smo skupino pred seboj, ki je sprožila precej kamenja. Nekajkrat so se za las ognili kamnitim izstrelkom. Ni mi bilo povsem jasno, se vse podira ali pa hodijo brez vsakega občutka. Mislim, da so vsaj 6 krat sprožili plaz kamenja. Neverjetno. Zato smo se odločili, da čakamo toliko časa, da vsi pridejo iz nevarnega dela, to je dela, kjer je bilo naloženega ogromno kamenja. Ko bodo na varovalih, nevarnosti ne bo več. Odločim se tudi, da počakamo skupino za nami. Predlagam jim, da gremo čimbolj skupaj čez nevarni del. Da slučajno mi ne bi prožili kamenja na njih. Strinjajo se in skupaj gremo čim hitreje čez nevaren del. Sam kot prvi stalno pazim kam stopam, kaj prijemljem. Kakšen kamen tudi umaknem. Hitro ugotovim, da so bili pred nami sami krivi za stalno proženje kamenja, saj nam, ki nas je bilo 6, s previdnostjo ne uspe sprožiti niti enega. Na žalost tik pod vrhom sam sprožim enega, iz katerega jih potem uspe nastati nekaj več, vendar ker smo bili  tesno skupaj, ni bilo nevarnosti.

Še zadnji strm del, seveda posejan z varovali in smo na grebenu. Hitro opazim gospo, ki je bila glavni krivec za kanonado. Našim predlagam, da jo prehitimo, da imamo potem mir. Hočem jo še prijazno opomniti, pa vidim, da niti pozdravi ne, je čisto bleda, skoraj v šoku. Ne vem, tudi kasneje, ko se že spuščamo, nekateri pa se šele vzpenjajo, pa imajo navzgor težave, kaj je tega treba? Zakaj ne grejo postopoma, jim je mar užitek 7 ur trpeti, se tresti, da pridejo na vrh. Res mi ni jasno, saj bom sam tudi če bom želel skočiti z 20 metrov v vodo začel s parimi metri. Želel bi si tudi smučati z Jalovca, pa to gradim že 10 let. In mogoče ne bom nikoli zgradil.

Čeprav se zdi vrh blizu, pa nas čaka še slaba ura hoje. Vendar kakšne. Vseskozi po grebenu. Odgovorno trdim zase, da po lepši smeri še nisem hodil. Od starta do konca stena. Eden redkih vrhov, kjer ni potrebno dostopati nekaj ur. Plus kakšni razgledi, skala je tudi odlična, če bi se mene vprašalo bi potegnil naprej dokler bi šlo.

Tudi vreme nam gre na roko. Vseskozi v kratki majici, pa ne prevroče. Na vrhu si vzamemo dobre pol ure. Mogoče celo več. Spuščamo se po južni poti. Ki, že prej rečeno tudi ni lahka. Mnogo je grušča, pa kratkih skokov, nekaj varoval, skoraj do konca je potrebna previdnost. Tura ni kratka, zatorej so noge lahko že rahlo omotične. Skratka, tura, kjer je treba biti zbran od začetka do konca. Da pa ti ogromno. Zato le pogumno v hrib, postopoma, postopoma in kmalu boste z vrha Prisanka, Prisojnika ali kakorkoli ga že poimenujete, s ponosom zrli v okoliške vršace.

Stara graničarska Zelenica – Vrh Ljubeljščice – Koča na Ljubelju

Thursday , 5, August 2021 Comments Off on Stara graničarska Zelenica – Vrh Ljubeljščice – Koča na Ljubelju

 

Na Zelenici se običajno tre ljudi, samo streljaj stran pa je samota zagotovljena. Na stari graničarski poti, ki pelje s starega Ljubelja po grebenu do Zelenice obstaja velika verjetnost, da nikogar ne srečaš. Smer si seveda izbereš sam po želji, meni osebno je ljubša v smeri urinega kazalca. 

Startamo na mejnem prehodu Ljubelj, potem pa zavoljo ponujajoče se sence kar po sankaški poti do izhoda iz gozdička, kjer nam sonce ne uide. Odkar je urejena dovozna pot, ki je ”še vedno” kamen spotike, samo še redkega entuziasta vidiš hoditi čez plaz. 

Na cesti pod zgornjo žičnico je postavljena ograja, z napisanimi pravili kako se obanašati na območju Zelenici, kjer se pasejo krave, konji. Da se vsi ne držijo pravil priča tudi novo opozorilo ob koči.

 

Samo še kratek vzpon do Triangla in smo v divjini. Spustimo se na avstrijsko stran. Sledi nekaj prečenj melišč, kjer je potrebno nekaj previdnosti, da ne pride do zdrsa in že nas čaka novo obvestilo. Da smo pred zahtevnim delom. Pohvalno za vsa opozorila. Sledi spust ob varovalih, še eno prečenje, potem pa smo res na grebenu, na katerem so skalni stebrički, verjetno postavljeni po meji. Potem pa lahko hodimo ali po naši ali avstrijski strani. Ta del je resnično presežek. Kjer je težje, je zavarovano. 

 

Po dobre pol ure smo ven iz zahtevnejšega dela. Še vedno pa nas čaka kar nekaj hoje, ter tudi par vzpončkov do Koče na Ljubelju, kjer je bil včasih mejni prehod. Od tod spust po sankaški progi nazaj do Ljubelja. Za tiste, ki so bolj nabrušeni, vodi pot tudi naprej preko ali ob Košutici do Hajnževega sedla, od koder se lahko spustimo nazaj na Ljubelj. Torej lepa popestritev. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Veliki vrh s Hajnževega sedla

Wednesday , 4, August 2021 Comments Off on Veliki vrh s Hajnževega sedla

Veliki vrh spada med najbolj obiskane dvatisočake pri nas. Razlog je visok dostop z avtomobilom, relativno lahka pot. To velja za vzpon s Kofc. Povsem drugačen pa je pristop s severa. Seveda še vedno ne spada med posebej težavne, kljub temu pa je potrebna previdnost. Pot čez severno steno je naredilo Slovensko planinsko društvo okoli leta 1930, v zadnjih letih pa je bila obnovljena.

Manjša lepotna napaka velja za tiste, ki se ne želijo vračati po isti pot, temveč se po lažji poti spustiti do Kofc. Tedaj je potrebno en avto pustiti na izhodišču, drugega pa na Matizovcu, kamor pridemo s Kofc. Sam sem tokrat avto pustil na Matizovcu, ter nato tekel do stare lesene ute za zadnjim predorom na cesti Tržič Ljubelj, kjer je izhodišče za pot na Veliki Vrh čez severno steno. Tam so me počakali z drugim avtomobilom. Do sem z Matizovca 7km, je pa del poti potrebno iti (lahko, da obstaja kakšna druga varianta) po glavni cesti. 

Do Planine Korošica gremo po dovozni poti. Na nekaterih delih se jo lahko krajša, tokrat se bližnjic ne poslužujemo, saj je že ”navadna pot” dovolj strma. Ta del je definitivno najmanj privlačen segment, must do, da pridemo do sladice. Po dobri uri smo na planini, od koder nas čaka samo še prečni del do sedla, ter dva prelepa kačona, tako lepa, da še sedaj okoli Košute odmeva zvok navdušenja iz ust sodelavk, ko sta ju zagledala. 

Na sedlu si nadenemo čelade. Prvi, težavnejši del je vzorno zavarovan. Zatem pa so varovala tam, kjer so nujno potrebna, nekaj je drobirja, logično previdnost do vrha stena. Mogoče je smer najbolj primerljiva s tisto skozi Žrelo na Storžič. 

 

Na vrhu se zavoljo močnega vetra ne zadržujemo, ampak spustimo nižje, kjer si privoščimo oddih. Do Kofc se vračamo čez Kofce gore. Lahko bi šli tudi direktno navzdol, vendar je ta del lepši. Potem pa samo še po gozdu do Matizovca, z avtom do Ljubelja po drugi avto. 

 

STRAVA

Kolesarska dirka za Zlato čipko

Saturday , 10, July 2021 Comments Off on Kolesarska dirka za Zlato čipko

23 tič je potekala Kolesarska dirka za Zlato čipko, ki jo organizira ŠD Kamikaze. Start v Železnikih pri Petrolu, 2km zaprta vožnja, potem pa začetek dirke na koncu Železnikov, ter 15km s 580 višinskimi metri do cilja na kmetiji Pr’ Vrhovc v Davči. 

Zanimivo, da smo se tokrat tekme prvič udeležili vsi trenutno prisotni člani KD Trenče. Duštva, ki aktivno kolesari, kaj pa vem, nekje blizu 10 let. Nekateri smo se prijavili na tekmo, ostali pa so nas počakali v cilju, seveda pa so nas do starta pripeljali s čim manj truda za nas. Še posebej si štejem v čast, da se je tokrat tekme udeležil tudi Medo, moj prvi in stalni sotekmovalec z začetka obiskovanja tekem pred mnogo leti. V zadnje sva na startni črti stala leta 2014. In ker življenje ne ubere vedno not kot si jih sam spiseš, naju mogoče sedaj usmerja v novo simfonijo. Čeprav sva bila oba prepričana, da sva klavir že davno postavila v kot. 

V umirjenem tempu, še posebej za nas ”tekmovalce”, ki smo imeli danes redek privelegij zavetrja, smo se podali do Škofje Loke in naprej do Železnikov, kjer smo prevzeli startne številke. Do starta je bilo še slabe pol ure. Prijatelji so šli počasi proti cilju, ostali pa smo zasedli prvo senco ter počakali na start.

Točno ob deveti uri smo  v zaprti vožnji, za avtomobilom krenili proti Zalem Logu. Na koncu Železnikov se je avto umaknil. Do križišča, kjer pot zavije levo proti Davči smo šli dokaj počasi. Zdi se mi, da zato ker spredaj nihče ni hotel vleči, kar je seveda logično. Takoj, ko pa smo zavili levo, pa se je hitrost enormno povečala. Rekel sem si, da grem dokler bo šlo, potem bom pa naprej razmišljal. Pa sem se že od začetka komaj držal zadaj. Nekajkrat sem lepo prišel zraven, malce zadihal, trenutek pozneje pa se z zadnjimi močmi držal zadnjega v vodilni skupini. Pa je bilo tudi tega veselja hitro konec. Ostal sem sam, zraven še trije sotrpini. Zavetrja ni bilo več. Seveda sem peljal kolikor je šlo. Kot vedno. Pogled v tla in goniš in goniš. Nekajkrat crkneš in že sem mimo odcepa za smučišče, kjer je konec najstrmejšega dela. Tisti del do zadnjega strmega dela odvozim odlično, potem zopet malo crknem in cilj je tu. 

Čaka nas še pasulj, pijača, piknik. Nekaj običajnih floskul po tekmi, nekaj preveč navdušenja, potem pa nazaj v realnost. Vračamo se preko Hotavelj, kjer nas čaka težko prigarana kava, sprejem v tradicionalni bazi in novi načrti.

Tudi ta tekma je bila dobro organizirana, vedno znova se sprašujem zakaj v Kranju ni nobene take prireditve?

REZULTATI

 

Maraton Alpe Scott

Monday , 5, July 2021 Comments Off on Maraton Alpe Scott

 

📷JK Visuals

KAOTIČEN ZAČETEK

Z Gregom sva že dan prej prevzela številke. Tako sva na start dirke prišla pol ure pred pričetkom, se v miru pripravila, ter umirjeno krenila v center Kamnika, kjer je bil start ob 9 uri. Dva boksa, v prvem prvih 100 iz prejšnjega leta, v drugem vsi ostali. Grega je šel bolj v ospredje, sam pa sem startal bolj v zadnjih vrstah, kar je bila definitivno napaka. Prvih nekaj km smo vozili za vozilom. Že takoj pa je ob meni prišlo do prve nesreče. Nekdo je iz ozadja priletel z veliko hitrostjo že po nekaj 10 metrih, in se z nezmanjšano brzino zaletel v ubogo žensko poleg mene. Seveda sta oba zaključila z dirko. In takih nesreč je bilo na začetku ogromno. Kot da ne bi bila dirka dolga 130 km s tremi vzponi, ter z ogromno časa za dokazovanje. Takoj, ko se je spremljevalni avto umaknil, se je hitrost enormno zvišala. Čakalo nas je tudi nekaj zožanj, krožnih križišč, prehod čez železnico, tako da so bili prvi kilometri najbolj kaotični. Hitro sem ugotovil, da sem preveč zadaj. V začetniški evforiji sem skušal priti naprej. Po vsakem pospeševanju, ko sem za sekundo vdihnil, je zopet nastala luknja, vseskozi sem bil zadnji. Hitro sem ugotovil, da tako ne bo šlo. Da je pot še predolga. Počakal sem skupino za mano, ter se asimiliral vanjo. Zadnjo večjo nesrečo smo videli v Tupaličah, potem pa je bilo nekaj časa mirno, vsaj okoli mene. Je bilo pa čez celotno traso ob cesti opaziti ponesrečence, večinoma samo z odrgninani ter okvarjenimi kolesi. K temu je sigurno pripomogla ploha, ki nas je zajela hitro po startu, ter posledično spolzka cesta, predvsem na vseh spustih. Do Olševka smo šli dokaj hitro, potem pa se je ustavilo. Vse do zaključnega vzpona na Jezersko smo vozili izredno počasi. Seveda bi šel lahko naprej, ampak tako kot večina v naši skupini sem pač kalkuliral. Da je še prezgodaj, da se uničim. Smo pa lahko vmes tudi govorili, sam sem celo srečal dve osebi iz turnega sveta. Kasneje smo si lahko samo še kimali, na koncu je že pomežig govoril. Ko drugače ni šlo. 

📷JK Visuals

POGOSTE OKREPČEVALNICE

Na Jezerskem že prva okrepčevalnica. In nekaj sto metrov prej table, ki nas opozorijo, da nas čakajo okrepčila. Kasneje so bile še na meji, na Pavličevem sedlu, v Gornjem Gradu, ter na Črnivcu. Lahko pa da sem tudi kakšno spustil. Sam jih namreč nisem uporabljal. Le proti koncu sem od nekoga vzel plastični lonček vode, ter požirek coca cole, ki kaže na kolegialnost naše ekipe proti koncu. Nekdo v skupini je vzel coca colo, nato pa je šla od ust do ust, vsak je naredil požirek. S seboj sem imel 2 bidona, v enem vodo, v drugem isostar. Plus 4 gele, za vsak klanec enega plus zadnjega za silo. Tako sem prvega vzel pred vzponom na Jezersko, drugega pred vzponom na Pavličevo sedlo, tretjega pod Črnivcem in tistega za skrajno silo že nekaj minut kasneje. 

📷JK Visuals

VZPON NA JEZERSKI VRH

Prvi vzpon je bil meni najbolj poznan. Seveda, saj sem iz Gorenjske. Lotil sem se ga z določeno mero previdnosti. Sem pa tu naletel na edine težave, ki sem jih imel tekom tekme. Namreč, prestaviti nisem mogel v drugo in tretjo najvišjo prestavo. V najvišjo je šlo, potem pa mi je preskakovalo ter obstalo v četrti. Izredno moteče, prvič zato ker sem vsakič potreboval nekaj časa da sem prestavo sploh dobil v pravo pozicijo. Potem, ko sem se pa predal, pa me je seveda oviralo tam, kjer bi ju lahko uporabljal. Sploh na Črnivec bi potreboval vmesni prestavi, na Pavliča pa na tistih ravninskih delih tudi. Ampak kaj češ, če bo samo to. Spust z Jezerskega dokaj previdno, saj so bile ceste spolzke. Tako sem se veselil spustov, zaprtih cest, pa danes pač nismo bili te sreče. Zanimivo, da sem tako z Jezerskega kot s Pavliča spust opravil počasneje kot običajno. 

📷JK Visuals

NOMINALNO NAJTEŽJE, PA NAJLAŽJE

Vzpon na Pavčičevo sedlo bi moral biti najtežji del. Pa ni bil. Tam sem namreč vozil v svojem tempu, brez da bi se oziral na ostale. Sem pa hitro ugotovil, da se je naša skupina popolnoma razbila. Nekaj jih je bilo pred mano, večina za mano. Za naprej proti Gornjem Gradu pa si seveda vsak želi čim večjo skupino. Na vrhu sem popolnoma sam. Ali čakati ali loviti? Odločim se, da pač lovim koga pred sabo, če ne bo šlo počakam tiste za mano. Po nekaj kilometrih ulovim sotrpina, kmalu uloviva še dva pred nama, od zadaj pa se jih še nekaj pridruži. Zdi se mi, da nas je bilo 12. Kakšnih večjih padavin ni bilo, je pa vsake toliko časa prišla manjša ploha, včasih malo večja, za mene idealno.

📷JK Visuals

NOMINALNO NAJLAŽJE, PA NAJTEŽJE

Kljub temu, da sem večkrat bral, da je najtežje med Logarsko in Gornjim Gradom, sem na Pavliču mislil da sem na konju. Pa nisem bil, mogoče sem bil sam konj. Čeprav gre večinoma samo navzdol, pa je vmes nekaj hupserjev. Obenem se oblikujejo manjše skupine, razen če nimaš kakšne ekstra sreče oziroma pomagače. Kot že prej omenjeno, nas je bilo 12. In smo se enakovredno menjali. Kar se sliši super. Za tiste, ki ne kolesarijo. Za tiste, ki pa se spoznajo na to, pa je popolnoma jasno, da biti v zavetrju ali biti spredaj, sta dva različna športa. Pozna se tudi že utrujenost, in pri vsaki menjavi čutim, da sedaj me pa že pobira. Čuti se, da jih večina malenkost popusti pri menjavi, vendar je kljub temu tudi to ogromen napor za vsakogar, ki vleče. Bližje ko smo Gornjemu Gradu, bolj padamo. Vsi skupaj. 

📷JK Visuals

TRENUTEK NEZBRANOSTI

Ne vem, saj o tem kasneje nismo govorili. Vendar, sam sem vozil kot peti, peljali smo se skoraj po sredini ceste. Ko močno zaropota pred mano. Na spustu proti Solčavi, hitrost kar velika, nič nisem mogel narediti. Kolega pred mano je zapeljal v odprtino na cesti, ravno dovolj široko za gumo, dolgo pa nekaj metrov. Za njim pa še jaz, ostali so odvozili. Vse je bilo tako hitro da ni bilo časa razmišljati. Če bi padel pred mano bi padel tudi jaz. Tako pa sem prijel balanco trdo kolikor sem mogel, ter nekako prišel ven iz odprtine. Oba brez padca, vendar kar precej pretresena. Je prvi pokazal na oviro, ali pa je bilo vse prehitro? Ja, to so nevarnosti, na katere pač naletiš na kolesu. Ne gre drugače. Potem pa se komu izide, kot se je nama, medtem ko se ženski na začetku pač ni. Pa ni bila nič kriva, pač nestrpnež iz ozadja se je zaletel vanjo.

📷JK Visuals

MORDA NAVIJATE ZAME

Kljub temu, da smo vsi utrujeni, pa vsakič ko ob cesti navijajo ljudje, močno pospešimo. Navijači so bili neverjetni. Kljub grdemu vremenu, jih je bilo veliko ob vsej poti. In so res pomagali. Z lepo besedo, nasmehom. Noro. 

📷JK Visuals

ZADNJI VZPON

Na začetku vzpona takoj zaostanem za našo skupino. Kot že zgoraj omenjeno, sem v roku nekaj minut pojedel dva gela. In hitro prišel k sebi, ter počasi lovil kolege. Bližje vrhu smo bili, bolje mi je šlo. Mogoče, če bi imel na voljo prijaznejše prestave, bi šel počasneje. Tako pa pač grem kolikor gre. Na vrhu sem sam, za mano nikogar. Do cilja je samo še nekaj kilometrov, moči imam še ogromno, grem kolikor bo šlo. Hitro ujamem kolega, ki je na vrh prišel malo pred mano. Postavi se za mano in greva. Nekaj ovinkov, potem pa močno zaropota za mano. Na žalost je priletel v ograjo. Na srečo mu ni nič hujšega, hitro se pobere, zato grem naprej. Ovinki so dokaj odprti, tako da po nekaj km vidim še dva pred mano. Tam potem porabim še preostalo moč, da ju ujamem. Na srečo mi ni treba več menjati. Logično, da potem z njima niti ne sprintam v cilj. Kot prvo, kaj bom sprintal za 578 mesto, kot drugo pa se vedno borim, da ni pošteno, da se voziš zadaj, potem pa v zadnjih metrih priletiš iz zavetrja in dvigneš roke. 

📷JK Visuals

EPILOG

Kaj bi lahko rekel? Najbolj me je presenetilo sodelovanje med sotrpini. Vseskozi smo si kazali na ovire, ogromno je bilo dobre volje, ni bilo tiste res krvoločne tekmovalnosti, potem sodelovanje proti Gornjemu Gradu, coca cola, ki smo si jo razdelili kot med vojno. Pa vrhunska organizacija, na koncu ogromna porcija makaronov, sirotka. Pa celotno dogajanje ob progi, napovedovalec (Gojdo kapo dol, kot bi bili v Celovcu).

📷JK Visuals

TADEJ SEDAR IN LAURA ŠIMENC

Zmagovalca Maratona Alpe Scott. Medtem, ko se je Tadej odlepil na vzponu na Črnivec in prišel sam v cilj, je Laura zmagala v ciljnem šprintu. Oba pa z rekordom proge. 

📷JK Visuals

TRASA: Kamnik, Komenda, Cerklje, Preddvor, Jezersko, Pavličevo sedlo, Luče, Ljubno ob Savinji, Gornji Grad, Kamnik

129km, 1995 asc, čas 4:16:35

REZULTATI

STRAVA

 

 

 

 

 

Debela peč (2014m), Okroglež (1965m)

Saturday , 26, June 2021 Comments Off on Debela peč (2014m), Okroglež (1965m)

V nadvse prijetni družbi sem sobotno dopoldne izkoristil za vzpon na najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp, ki je obenem tudi eden najlažjih, temu primerna pa je tudi obiskanost. Seveda velja ocena težavnosti za vzpon s Pokljuke, medtem ko so variante iz Krme precej težje, za nameček pa tudi napornejše. Zavoljo tropskih temperatur, na katere še nismo povsem adaptirani, sva z Lukom zarana na Pokljuki, kje naju že čaka pester nabor ljudi. Lukov inštruktor matematike, ki nasičen trg podajanja znanja skuša prelisičiti s tem, da je v ponudbo vpel še gorništvo, ter njegova prijatelja, ena izmed njiju moja sošolka iz osnovne šole, ki jo nisem videl. Ja, od takrat.  

Počasi krenemo proti Blejski koči. Ravno prav za ogrevanje. Ter začetno ovohavanje. Nametani smo z vseh svetov, nekateri se prvič vidimo, drugi drugič, ker smo tu zaradi matematike, boste že sami nadaljevali v premem sorazmerju. Do Lipance smo se že našli, tako da znamo še kam iti v isti zasedbi. 

Streljaj od Blejske koče je edini pogojno zoprn del, predvsem navzdol. Strm del, grušč, ki se ga sicer lahko ognemo po desni strani čez planino Brda, ampak to pustimo za naslednjič. Ko smo ven iz tega dela, nas do zadnjega odseka čaka bolj ko ne ravnina. Na dveh delih se ne moremo ogniti snegu, kjer je potrebna previdnost, ostalo večinoma sprehod. Nekoliko strmejši je še zaključni vzpon na Debelo peč. Čeprav smo mislili kako vroče bo bilo, pa so temperature idealne. Na vrhu se celo oblečemo. 

Nazaj grede se vzpnemo še na Okroglež. Sicer neopazen vrh, vendar ker je ravno ob poti, zakaj pa ne? Nekoliko daljši odmor si privoščimo na Blejski koči. Potem pa na žalost za ene kvadratne funkcije, za druge pa kulturno umetniški  program.  

Everesting (English version)

Wednesday , 23, June 2021 Comments Off on Everesting (English version)

Translate by Luka Krnić

I suppose it is true that I was staring curiously at a piece of cake that was cunningly inviting and tempting me, until I finally finished it this Sunday. There was not much joy, moreso a type of sadness that the cake is gone. What remains is a good memory about daydreaming, some modest planning, even less preparing and …

The simplest explanation of Everesting is: 8848 m of altitude on a bicycle, which is how tall Mt. Everest is. The first to complete this challenge was the grandson of the legendary George Mallory, who cycled up and down Mt. Donna Buang in Australia 8 times (1069 m of altitude). He did it in preparation for Everest and published an article on his challenge on the website Cycling tips. Australian Andy van Bergen, cycling enthusiast, leader of the cycling team Hells 500, got an idea while reading the article. He picked 65 cyclers and a hill near his home. In February 2014, around 35 to 40 cyclers completed the challenge. He set up a website called Everesting, where you can read the rules and other important information, and a Hall of Fame with every victor to the challenge so far. The first Slovenian to ever conquer this challenge is Marko Baloh, who chose Trebeljevo for cycling, and completed the challenge in a time of 15:36:48. Everyone picks an ascent of their choice and uses Strava as proof. That’s that. The number of people who complete Everesting goes up each year, so now there are different variations of cycling Everesting. Half Everesting, 10k, which is 10000 m of altitude. It is possible to complete it on Zwift. Runners can also participate in it, with or without transport. One of the friends who helped me, Klemen Kovač, did Everesting in August 2020 on foot at Krvavec.

RULES:

You need to conquer 8848 m of altitude. You pick a certain segment that you input on the official website and you get an exact number of ascents you have to do, and other data. The altitude also counts the descent.

The challenge needs to be completed in one go. There is no time limit, but you cannot sleep during it. You also cannot go over multiple segments. You need to pick only one and go only over it, you cannot ride in a circle. The segment you ascend up is the one you descend down. You can end the ride after 8848 m, but it is recommended that you do a few more for certainty. You cannot walk. Safety first. Moto of the official site is: “It only counts if you get back down from the mountain”.

Once you are done with the challenge, you submit proof to the official site. They verify it and if everything is right, you are put in the Hall of Fame.

First, I was shyly watching it from afar, but soon after I was already looking for a hill that would fit me best. It seems fairly simple, you just drive somewhere and ride your bike up and down. But it is not like that. When you dedicate yourself to the challenge, you realise that even the ride downhill is a discipline in of itself. Until you try, you underestimate the descent. I had a few places in mind: Šmarjetna gora, Pševo, Trebeljevo, Ljubljanski Gead, Možjanca, and Lubnik. I went over each of them a few times and quickly realised the important parts of the challenge. Of course, this counts for me personally. You need to differentiate between top notch cyclers who set records, and us, average amateurs who only want to finish the challenge. This requires you to try and minimise all external factors. I wanted the steepest hill possible that I could still normally go up and down on for 10 plus hours. When you are going down Šmarjetna gora you need to be extremely careful on each curve and after a few hours you are extremely tired from the descent alone. Many people said “just go up Vršič 10 times”. In theory, yes, but in practice, most refuse to descend from it after their first time. Personally, I wanted a hill that has something beautiful in it. A welcome bonus would be a terrace with coffee, but that would be too much. As soon as I saw last year that Laura Šimenc, with the help of her partner Miha Krama completed Everesting on Povlje, I started thinking. After a few minutes I realised that this will be the scene of my challenge.

What was left was the most important component – the head. You can be physically prepared, but if you aren’t in the right mindset, no physics will help. The opposite is possible, mentally you can compensate for some lack of training. So, I waited for the call. You can’t force this. For a long time, I’ve understood the philosophy of the sadly deceased Tomaž Humar. He once said that he goes when the mountain calls. Exactly that. For me the call was finding out I work on Saturday. Perfect, some rest, and then on Sunday action. First, I got in touch with Laura Šimenc, the Slovene record holder with a time of 11:31. I received some much needed advice. What followed was a search for people who were ready to help. As always, I was visualising the event in my free time, which helped incredibly. And the final day, classic… running around mad, resting as much as I can … buying food, drinks, and at the end taking a look at the track. There was loads of sand on the road which would end up being a challenge on the way down, so I went back, picked up a broom and got to sweeping. When someone walked by, I hid the broom. “What are you doing?” “Sweeping.” Why?” “I’ll go down this hill 100 times tomorrow.” Many people would alert the authorities after such a conversation. The biggest pile of sand was a few meters under the summit. There I only swept in the center of the road and left it at that. Plenty of space for a bicycle rider. A few minutes before 5 AM I began with the challenge. I knew beforehand that I couldn’t count the amount of times I did it. So I will just look at my watch. I baked some cookies, took a few chocolates, a bread roll and some water. Everything else was with Ivo, who arrives at around 11 AM, which was the only mistake. Although, that is just my description, which might not be correct at all. I had a supportive role in competitions before, and after I listened to the competitor it seemed like we weren’t even at the same event. The competitor is concentrated only on his work and nothing else interests him, while the people around him have a different perspective. I know that I personally am not very friendly at competitions, but that is purely because I am completely focused. Someone said that every move, every action, phrase, besides cycling is unnecessary. And I myself knew that I wasn’t physically prepared enough for this to be a cakewalk. So I tried to do everything else correctly. I rode in my own rhythm. The plan was that I eat and drink every 3rd lap, so around once every 24 to 27 minutes. The first 4 hours I was riding alone. The feeling was not great. Nothing special, nothing I could put my finger on, but something was not working. That is why I was overjoyed when Kovač Klemen joined me. He did at least 10 laps with me and during them Jure Šprajc also joined us. I tried to keep my eyes away from the watch. I knew that all I had to do was cycle and cycle. I turned off all apps on my phone besides Strava, that recorded my activity despite having a watch already. Soon others started joining us too and I really only did a few more laps by myself until the end. When Ivo arrived, we figured out we had no salt, only two packets of magnesium, who with the help of my clumsiness went to the floor instead of my mouth. This is where I really ****** up, and the consequences followed swiftly. The heat and steaminess started picking up too. And only water for a few hours without any vitamins, minerals or any of the like. And all of a sudden I feel as if I had a wire stretched from my knees across my thighs. Crazy, what is this now. I immediately take a break. It was almost impossible that I pulled a muscle since I was riding slowly. Nothing, I go on. On the way up, though, the first cramp. And immediately another break. So far I am still calm. And then the next time going up I get another cramp in my thigh, the bottom part under the knee and my sole. And as a bonus a dull pain across my thigh. This gives me a scare. Another break. When I’m still experiencing cramps while laying down is definitely the hardest moment. I never had to deal with cramps, I don’t know how to react, let it hurt or not. With that pain, however, I felt like my thigh was going to explode. Luckily, Medo came soon who gives me a massage. And the next few laps go fine. I get off the bike a few times when the cramps pick up so hard that they don’t go away until I lie down on the road and stretch my leg. And a massage again, some laps… helping at the summit are Ivo, Miha Šlibar, Miha Zdešar, Aleš Bizovičar, and during the rides Mitja Čebokli, Tomaž Šink, Matej Hauptman, Jaka Berger. Everyone does a few laps with me. And at the summit they get some salt, magnesium and other important ingredients, which they give to me when I need them. I don’t have a system for eating anymore, I eat what they give me. The cramps ruined me physically and especially mentally. You never know when the next one will hit. I try to go over the steep part in a higher gear, but it only made me more tired. Day is slowly turning into night. It gets colder, the cramps calm down, and I can do more consecutive laps. When there is no one to accompany me, Ivo gets on a bike with me. And he does a lap or two. Yes, definitely. If my friends weren’t here, I would have definitely resigned. But with their presence it felt embarrassing. A person comes to help, and I say that I give up. No. So I got back on the bike, step by step. And the number finally came under 10. That’s when I took my final break. I had one more planned, but it was not necessary. With every minute I felt better. The final to last lap I finally cut myself some slack. Earphones in my ears, the ones who know me know what opera was happening under Storžič, and everything was easier. About 300 meters, and then the system broke down. Before the steep part I lost all energy, and finally just steered from one side of the road to the other so I got to the end. But it was worth it. One last time. I wanted to do another one to be sure I got over 8848 m, but Ivo convinced me that I had enough. No euphoria, maybe it still comes.

FRIENDS

They deserve to be at the top of the article, but the publisher doesn’t allow it. KLEMEN KOVAČ, JURE ŠPRAJC, MIHA ŠLIBAR, IVO ŠVRLJUGA, MIHA ZDEŠAR, MATEJ MEDVED, MATEJ HAUPTMAN, MITJA ČEBOKLI, TOMAŽ ŠINK, JAKA BERGER, a hundred times thank you for the company and help. Everything went perfectly, all I had to do was push on my bike and they did everything else. A huge thank you to Laura Šimenc for the theoretical help. As an interesting fact for the triathlon addicts, in the idyllic environment under Storžič, 6 different Ironmen cycled that day, with collective 47 Ironmans completed. As I am writing this, I’m getting chills, you really did great. Thank you.

FOOD AND DRINKS

The plan to eat every 3rd lap quickly went to nothing, which was not the smartest thing, but that was mainly my problem. Later on, they made sure to satisfy all my needs with vitamin energy mixes. Some were probably so strong that I would have failed dope control. As previously mentioned, the second part of the day I gave myself in to the team. What they gave me I took, threw a little away, there was also some problems with throwing up. But let’s put it like this: 3 rolls with cheese, some homemade cookies, around 8 gels, 1 ice cream, some salty snacks like chips, a banana here and there… With drinks it was mostly water, some coca cola, mineral water, energy mix, only one coffee, and for the first time, in time of the worst crisis a beer, which helped immensely.

STRAIN

My opinion will probably change with time, but as of now, I have never suffered for such a long time. Physically and mentally. Physically I was completely destroyed by cramps, and the mental strain came from having to cycle for the whole day on the same road, with the same rhythm. The hill was about 1 km long. Half of it I did in the second highest gear, then the highest, on the way down I didn’t change anything and so on. Nearing the end someone had an idea so every lap I did an additional 100 to 200 m to change up the rhythm a bit.

PREPARATIONS

This year I did 2000 km, which is the least I did in the last 8 years. However, I did do a lot of alpine skiing. Altitude is altitude, after all. I did 2 bicycle tours with 2000 m altitude, and one with 3000 m. I did a test run on Povlje, where I did 30 laps so I had an idea about what fits me and how it’s easiest for me.

 

MISTAKES (or what I would have done different)

I definitely should have ate more, maybe even drunk. Before all I should have taken care of the magnesium, salt … Ideally I would have had someone to keep me company for the first 4 hours, since later on every unnecessary action comes back with interest. Theoretically it would have been better that I attempted this a few weeks later, so I would have gotten used to the heat, but those are trivialities.

Everesting

Thursday , 17, June 2021 Comments Off on Everesting

Naj bi držalo, da sem že nekaj let zvedavo zrl v tortico, ki me je zvito vabila in zapeljevala, dokler je nisem te nedelje dokončno pojedel. In ni bilo nobenega pretiranega veselja, prej neka potrtost, da tortice ni več. Ostaja dober spomin na sanjarjenje, pa potem skromno načrtovanje, še skromnejšo pripravo in…  

Najbolj enostavna razlaga Everestinga je prekolesariti 8848 m višinskih metrov kar ustreza višini Mount Everesta. Kot prvi je z Everestingom opravil vnuk legendarnega Georga Malloryja, ki je avstralski Mount Donna Buang prekolesaril 8 krat (1.069m višinske razlike). Treniral je za odpravo na Everest ter članek o svojem preizkusu objavil na spletni strani Cycling tips. Avstralec Andy van Bergen, kolesarski navdušenec, vodja kolesarske ekipe Hells 500, je ob prebiranju članka dobil preblisk. Izbral je 65 kolesarjev, hrib blizu svojega doma. Preizkus je opravilo med 35 do 40 kolesarjev, vse to se je dogajalo februarja 2014. Postavil je spletno stran Everesting , kjer so na voljo pravila in ostale pomembne informacije, obenem pa Hall of fame (dvorano slavnih, slovenski prevod popači angleško varianto) kamor so vpisani vsi ponavljalci. Prvi Slovenec, ki je opravil z Everestingom je legendarni Marko Baloh, ki si je za izziv izbral Trebeljevo, ter končal v času 15:36:48. Vsak si sam izbere vzpon po lastni želji, za dokaz služi Strava, in to je to. Športnikov, ki opravijo z Everestingom je vedno več. Tako je iz prvotnega kolesarskega Everestinga sedaj na voljo več drugih možnosti. Polovični Everesting, 10k, ko je treba premagati 10000 višinskih metrov, Možno ga je opraviti tudi na Zwiftu. Lahko ga opravijo tudi tekači, z možnostjo prevoza ali brez. Eden izmed današnjih prijateljev, ki mi je pomagal, Klemen Kovač, je avgusta 2020 naredil Everesting peš na Krvavec.

PRAVILA:

  • Premagati je potrebno 8848 višinskih metrov. Izbrati si je potrebno določen segment, ki se ga lahko vnese na uradno stran, ter tako dobite natančno število potrebnih vzponov, ter druge podatke. Tudi pri spustu narejena morebitna višina šteje v skupen rezultat,
  • izziv je potrebno opraviti z eno aktivnostjo, časovne omejitve ni, ne sme pa se vmes spati. Prav tako se ne sme voziti več segmentov. Izbrati si je treba en segment in tega voziti,
  • vožnja ne sme biti v krogu. Po segmentu po katerem se vzepnjati se morate tudi spustiti. Vožnjo lahko končate po 8848m, vendar je priporočljivo narediti nekaj dodatnih metrov, da je bolj sigurno. Ne sme se hoditi,
  • Previdnost je na prvem mestu. Moto uradne strani je: ”Šteje samo, če se zdrav vrnesš z gore.”
  • ko končate z izzivom, se na uradni strani vloži dokazila, ki jih preverijo in če je vse zadovoljivo, se vas uvrsti v Hall of fame.

Najprej sem sramežljivo oprezal za tem izzivom, kmalu pa sem že začel izbirati klanec, ki bi mi najbolj ustrezal. Zgleda povsem enostavno, pač se nekam zapelješ in se voziš gor in dol. Pa ni tako. Ko se temeljiteje posvetiš izzivu, ugotoviš, da je tudi vožnja navzdol svoja disciplina. Vendar dokler ne poskusiš, podcenjuješ spust. Sam sem imel v ožjem izboru naslednje vzpone: Šmarjetno Goro, Pševo, Trebeljevo, Ljubljanski Grad, Možjanco in Lubnik. Vse sem nekajkrat prevozil, ter hitro ugotovil pomembne sestavine izziva. Seveda velja to zame. Ločiti je potrebno med vrhunskimi kolesarji, ki postavljajo rekorde, ter med nami, povprečnimi rekreativci, ki samo hočejo končati izziv. Za to pa je potrebno, da skušaš vse zunanje dejavnike zreducirati na minimum. Hotel sem čim strmejši klanec, ki ga še lahko normalno vozim 10 plus ur, s čimbolj tekočim spustom. Namreč, ko se spuščaš s Šmarjetne, je vsak ovinek potrebno previdno odpeljati in po nekaj urah si pošteno utrujen že od spusta. Marsikdo je dejal, greš pač 10 krat na Vršič in je to to. Ja v teoriji, v praksi pa večina ljudi že pri prvem spustu z Vršiča zatrdi, da tu se ne spusti več nikoli. Osebno sem želel še vzpon, ki ima v sebi vsaj nekaj lepega. Bonus bi bila seveda terasa s kavo, ampak to bi bilo že preveč. Takoj, ko sem lani videl, da je Laura Šimenc s pomočjo svojega partnerja Kramar Miha opravila z Everestingom na Povlje, sem se vrgel v računanje. Nekaj minut  je bilo potrebnih, da sem ugotovil, da bo to prizorišče mojega izziva.

Preostala je samo še najpomembnejša komponenta, glava. Lahko si nadpovprečno pripravljen, vendar če zgoraj kabli niso pravilno postavljeni, ti nobena fizika ne pomaga. Obratno je možno, z glavo lahko kompenziraš manjko treninga. Potem pa sem čakal samo še na klic. Na silo ne gre. Od nekdaj mi je povsem razumljiva filozofija na žalost pokojnega Tomaža Humarja. Nekoč je izjavil, da gre ko ga gora pokliče. Točno tako. Meni je klik naredilo, ko sem zvedel, da delam v soboto. Odlično, počitek potem pa nedelja akcija. Najprej sem se povezal z Lauro Šimenc, slovensko rekorderko s časom 11:31. Dobil sem nekaj prepotrebnih nasvetov. Sledilo je iskanje ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati. Kot vedno ob prostem času vizualiziranje dogodka, ki mi izredno pomaga. Zadnji dan pa klasika. Norenje, iskanje počitka,… nakup hrane, pijače, ter na koncu ogled proge. Ker je bilo na cesti ogromno peska, ki bi predstavljal oviro vsaj pri spustu, sem šel nazaj po metlo, ter pometal. Seveda, ko je kdo prišel mimo, sem metlo skril. ”Kaj pa počneš?” ”Pometam. ” ”Zakaj?” ”Ker bom jutri tukaj opravil 100 vzponov.” Marsikdo bi ob tem verjetno obvestil pristojne organe.  Največ peska je bilo nekaj metrov pod vrhom, tam sem pometel samo ozek del po sredini, ostalo sem pustil. Dovolj za enega kolesarja. Nekaj minut pred 5 uro zjutraj sem pričel s svojimi vzponi. Že prej sem vedel, da šteti jih ne bom mogel. Zatorej bom samo gledal na uro. Spekel sem si neke ploščice, s seboj sem imel še par čokoladic, ter eno žemljo in nekaj vode. Ostalo sem imel spravljeno pri Ivotu, ki pride okoli 11:00, kar je bila edina napaka. Seveda je to moj opis. Ki ni nujno in tudi verjetno realen. Večkrat sem bil na tekmah kot spremljevalec. In ko sem potem poslušal tekmovalca, se mi je zdelo kot da nisva bila na isti tekmi. Tekmovalec je skoncentriran samo na svoje delo, ostalo ga ne zanima, medtem ko ima spremljevalec povsem drug zorni kot. Zase vem, da nisem na tekmi preveč nasmejan, prijazen. Vendar iz razloga, ker sem povsem skoncentriran. Nekdo je dejal, da je vsak gib, vsako dejanje, govor, najmanjši trud poleg kolesarjenja nepotreben. In sam sem vedel, pripravljenost fizična ni taka, da se bom sprehodil. Zatorej sem skušal vsaj vse ostalo narediti pravilno. Vozil sem v svojem ritmu. Plan je bil, da jem in pijem na vsake tri vzpone, torej nekje na vsakih 24 do 27 minut. Prve 4 ure sem vozil sam. Počutje ni bilo dobro. Nič posebnega, nič otipljivega, ampak nekaj mi ni delovalo. Nekaj časa mi je bilo vroče, potem me je zeblo na spustih, pa veter je pihal na trenutke precej močno. Tako sem se močno razveselil Kovač Klemna, ki je prišel kot prvi. Vsaj 10 vzponov je naredil z menoj, vmes je prišel še Jure Šprajc in takoj je bilo lažje. Na uro nisem gledal, oziroma čim manj. Vedel sem, da moram samo voziti in voziti. Na telefonu sem izklopil vse aplikacije, razen Strave, ki mi je kljub uri tudi beležila aktivnost. Kmalu so začeli prihajati tudi ostali in resnično sem potem do konca samo še nekaj vzponov opravil sam. Ko je prišel Ivo, smo ugotovili, da nimam nobene soli, magnezija samo dva, ki sta šla zavoljo moje malomarnosti namesto v usta na tla. Tukaj sem ga resnično posral, in posledice so se kmalu pokazale. Začela se je tudi neprijetna vročina, sopara. Plus samo voda nekaj ur brez vitaminov, mineralov, ali vsaj kaj od tega. In naenkrat me na vzponu močno strese. Kot bi imel napeto žico od kolena pa čez celo stegno. Noro, kaj je zdaj to. Takoj naredim odmor. Da bi nategnil kakšno kito je skoraj nemogoče, saj se vozim počasi. Nič, grem naprej. Na naslednjem vzponu pa prvi krč. In takoj zopet pavza. Zaenkrat me še ne grabi panika. Potem pa zopet naslednji vzpon najprej krč v stegno, pa v spodnji del pod kolenom, ter v podplat. Iz za nameček še topa bolečina čez stegno. Tega se pa ustrašim. Zopet počitek. Ko me še med ležanjem grabijo krči  je to definitivno najtežji trenutek. Nikoli še nisem imel opravka s krči, ne vem kako ravnati, pustiti da boli ali ne. Pri tisti bolečini pa sem imel občutek, da mi bo stegno razneslo. Na srečo kmalu pride Medo, ki me zmasira. In gre naslednjih nekaj vzponov. Parkrat stopim s kolesa med vzponom, kajti krči so včasih tako močni, da dokler ne ležem na cesto in stegnem nogo, ne minejo. Pa zopet masaža, nekaj vzponov… od zgoraj mi pomagajo Ivo, pa Miha Šlibar, Miha Zdešar, Aleš Bizovičar, med vožnjo pa se menjajo Mitja Čebokli, Tomaž Šink, Matej Hauptman, Jaka Berger. Vsak gre nekaj vzponov z menoj. Zgoraj pa s skupnimi močmi priskrbijo sol, magnezij in ostale potrebne sestavine, ki mi jih dajejo po potrebi. Nimam več sistema hranjenja, kar mi dajo vzamem. Krči so me uničili fizično še bolj pa psihično. Nikoli ne veš kdaj te bo zagrabil. Nekaj časa poskušam strm del voziti s težjo prestavo, vendar sem potem še bolj utrujen. Dan se počasi preveša v noč. Bolj je hladno, manj je krčev, več vzponov naenkrat lahko delam. Kadar ni nobenega za druženje z menoj, sede Ivo na kolo. In naredi kak vzpon. Ja, definitivno. Če ne bi bilo prijateljev, bi skoraj sigurno prišlo do odstopa. Tako pa mi je bilo kar nerodno. Človek pride na pomoč, jaz bom pa rekel, da se ne grem več. In sem zopet sedel na kolo, korak za korakom. In je številka končno padla pod 10. Takrat sem naredil zadnji odmor, predvidenega sem imel še enega, pa ni bilo potrebno. Z vsako minuto sem bil boljši. Predzadnji krog sem si prvič dal duška. Slušalke v ušesa, tisti, ki me poznajo vedo katera opera se je razlegala pod Storžičem, in po pedalih kolikor je šlo. Nekih 300 metrov, potem pa razpad sistema. Pred strmim delom sem popolnoma crknil, in končno vijugal z ene strani ceste na drugo, da sem prišel do vrha. Vendar se je splačalo. Še zadnji vzpon. Sam sem želel narediti še enega, da bi bilo sigurno narejenih 8848 m, pa me je Ivo prepričal, da jih imam dovolj. Nobene evforije, mogoče še pride. 

PRIJATELJI

Zaslužili bi si, da bi bili objavljeni na vrhu prispevka, vendar urednik ne dovoli. KLEMEN KOVAČ, JURE ŠPRAJC, MIHA ŠLIBAR, IVO ŠVRLJUGA, MIHA ZDEŠAR, MATEJ MEDVED, MATEJ HAUPTMAN, MITJA ČEBOKLI, TOMAŽ ŠINK, JAKA BERGER, stokrat hvala za spremljavo in oskrbo. Vse je bilo brezhibno, dejansko sem moral samo poganjati, ostalo so uredili prijatelji. Hvala tudi Lauri Šimenc za teoretično podporo. kot zanimivost za triatlonske odvisneže naj povem, da nas je v idiličnem okolju pod Storžičem v nedeljo kolesarilo 6 Ironmanov, s skupno končanimi 47 Ironmani. Sedaj, ko to pišem imam mravljince po telesu, res ste se potrudili. Hvala

HRANA IN PIJAČA

Plan jesti na vsake tri vzpone je hitro splaval po Soči. Kar ni bilo ravno pametno, ampak to je moj večni problem. Kasneje so s pripravo vitaminsko energijskih mešanic poskrbeli, da sem zadovoljil vsaj osnovnim potrebam. Nekatere mešanice so bile tako močne, da bi verjetno padel na doping kontroli. Kot že prej omenjeno, v drugi polovici dneva sem se prepustil ekipi. Kar so mi dali sem vzel, nekaj vrgel stran, nekaj je bilo tudi večnih težav z bruhanjem. Ampak recimo tako: 3 kajzerice s sirom, nekaj doma pripravljenih ploščic, okoli 8 gelov, en sladoled, nekaj palčk, čipsa, kakšna banana, od pijače pa večinoma voda, nekaj coca cole, radenske, energijske mešanice, samo ena kava, ter prvič do sedaj, v času najhujše krize tudi Radler, ki mi je neverjetno pomagal.

NAPOR

Verjetno bo mnenje čez čas drugačno, trenutno pa. Do sedaj nisem nikoli trpel toliko časa. Fizično in psihično. Fizično so me popolnoma sesuli krči. Psihično pa je bilo tudi naporno voziti ves dan isto traso, isti ritem. Vzpon je bil dolg 1km, do polovice sem vozil z drugo najvišjo prestavo, nato z najvišjo, navzdol nisem prestavljal. In tako v nedogled. Proti koncu se je nekdo spomnil, in sem vsakih nekaj krogov odkolesaril po ravnini dodatnih 100, 200 metrov, da sem malo zamenjal ritem. 

PRIPRAVE

Letos sem naredil 2000 km, kar je najmanj v zadnjih 8 letih. Sem pa načrtno ogromno turno smučal, višinci so le višinci. Naredil sem dve kolesarski turi z 2000 višinci, ter eno s 3000 višinci. Enkrat sem naredil test na Povlje, kamor sem se povzpel 30krat, tako da sem ugotovil kaj in kako mi ustreza. 

NAPAKE oziroma kaj bi naredil drugače

Definitivno bi moral več jesti, mogoče tudi piti. Predvsem bi moral poskrbeti za magnezij, sol,… Idealno bi bilo, da bi imel tudi prve 4 ure koga s sabo, saj se pozneje čisto vsak nepotreben gib vrne z obrestmi. Teoretično bi bilo mogoče bolje, da bi šel vsaj nekaj tednov kasneje, da bi se navadil na vročino. Ampak vse to so malenkosti.  

 



Velika Mojstrovka iz Drevesnice

Monday , 31, May 2021 Comments Off on Velika Mojstrovka iz Drevesnice

Ko na izhodišču s precejšnjo naglico z dna nahrbtnikov vlečeva rokavice in kapo, nama je jasno da zime še ni konec. Še bolj, ko na vrhu čakava, da se sneg malenkost odtaja. Noro, očitno bodo/bomo najbolj nadobudni smučali še julija. Za spremembo tokrat prvič pustiva avto na primorski strani. Čez Drevesnico greva gor, logično pa bova tudi smučala tod. Sicer se s slovenske strani da stopiti na smuči že takoj pri avtu, do tam tudi prismučati, vendar ta varianta smučanja pri nas ni več aktualna že nekaj let. Če razmere dopuščajo, smučamo v Drevesnico. Smuke je več, zavoljo tega nas potem čaka peš vzpon do Vršiča, vendar to danes rešiva elegantneje.

Startava v supergah, na smuči ne stopiva dosti dlje kot nekaj tednov nazaj. Spodaj je sneg na nekaterih mestih že gnil, nekoliko spodrsava, vendar podlaga z vsakim pridobljenim višinskih metrom postaja trša. Seveda za hojo ni toliko možnosti kot v glavni sezoni, nekateri deli so logično že kopni. Tako, da se gre pač tam kjer je sneg. Zato greva kar najbolj naravnost, kar je prestrmo za hojo s smučmi. Peš greva do izravnave, od koder se odločava med Malo in Veliko Mojstrovko.

Precej plazovin je na celotnem področju pod Malo in Veliko Mojstrovko. Zatorej zbit, zaenkrat še trd smeg, ki ne obeta ravno odlične smuke. Šele pri vstopu v Drevesnico se zaslišijo prvi vznešeni vzkliki turnih smučarjev, ki oznanjajo vrhunske zavoje. Mala Mojstrovka takoj odpade. Odločiva se, da prečiva pod Veliko Mojstovko do koder bo šlo, potem odsmučava skozi Drevesnico ter še enkrat navzgor. Pa je potem smučina tako elegantno potegnjena, da naju kar odnese na vrh Velike Mojstrovke.

Takoj nama v oči pade jeseniška legenda, ki šteje več pomladi kot je Šparovčeva letnica rojstva. Energije pa več kot večina mlajše populacije, ki se ravnokar obrača v postelji. Srečali smo se nekaj tednov nazaj Za Cmirom, zatorej pogovor hitro steče. Ker imava avto v Drevesnici, ga hitro prepričava, da gre z nama, priključi pa se nam še mladenič iz prestolnice. Prijetne urice z mnogo neverjetnih zgodbic kar prehitro minejo, druženje pa zaključimo v Mihovem domu. Da resnično sodi v našo družbo, samo majhen utrinek. Vseskozi ga je nekaj žulilo, na koncu pa je ugotovil, da je imel v pancerju vžigalnik. Mogoče smo se na vrhu zadržali malenkost predolgo. Smuka z vrha je bila že v ”gnoju”, potem pa je bilo bolje. Pomladanska smuka, z spodaj nekaj kolovratenja, ki pa seveda paše zraven. 

 

Velika Mojstrovka

Wednesday , 12, May 2021 Comments Off on Velika Mojstrovka

Zima še ni rekla zadnje besede, čeprav v dolini ne zgleda tako. V Kranjski Gori pogled na smučišča ne obeta kakega presežka, saj je že vse kopno, že ob jezeru Jasna pa pogled v višje lege kaže povsem zimsko podobo. Na Vršiču zgolj peščica avtomobilov, kar kaže bodisi da so ljudje že naveličani te veličastne zime, ali pa so jih preplašile poletne temperature. 

Začetni del zavoljo zgodnje ure še vedno trd, zato startava z derezami. Ampak v našem žargonu ”po tržiško”, dereze plus palice. Sam grem prvič tako, čeprav tega ne podpiram. Sem pa na parkirišču ugotovil, da imam samo eno rokavico, pozabil pa sem tudi cepin in srenače. Kaj naj rečem sebi v bran? Ja nič, za take stvari ni izgovorov. Stopinje so narejene, tako da sva hitro na Grebencu. Tam Marko predlaga, da greva na Veliko Mojstrovko. Zakaj ne? Letos še nisva bila, smuka bo tudi boljša, saj je že na prvi pogled zadnji del na Malo Mojstrovko še trd, tukaj pa bo vsaj takrat ko prideva na vrh, že odjenjano. Še vedno z derezami prečiva pobočje pod Malo Mojstrovko. Tam pa se nama že začenja ugrezati.  Končno stopiva na smuči, vendar ne vztrajava dolgo. Na prvi trši prečki si zopet nadeneva dereze. S srenači bi še šlo, tako pa se bolje počutiva vsaj z derezami. Marko je malenkost bolje organiziran od mene, zato ima s seboj vsaj srenače. Ki pa jih je vzel za druge smuče, kar pomeni, da je na istem kot jaz. Tudi tu se kmalu začne ugrezati. Pomladansko. Najprej nek standarni ugrez, nato pa tisti butast zvok, in pogrezne se še za nekaj centimetrov. Tukaj resnično trpiva, nikamor ne prideva. Malo pod vrham imava dovolj samotrpinčenja in zadnje metre opraviva na smučeh. Zvoki z Male Mojstrovke kažejo na še vedno trdo vršno pobočje, tu pa je ravno prav odjenjano. Čeprav je tudi po pršiču lepo voziti, pa je tudi današnja smuka en sam presežek. Brez truda delaš zavoje kjerkoli si želiš. Velika Mojstrovka nima toliko obiska kot Mala, zatorej je vse pobočje še nezvoženo. Noro. Tam nekje v srednjem delu je kratek odsek že malo preveč ojužen. Zato se pomakneva med borovce, kjer zopet uživava na polno. Seveda se spustiva skozi drevesnico. Tudi tu ni nobenega pomanjkanja snega. Pripeljeva se do istega mesta kot mesec dni nazaj. Za konec še peš po cesti do Vršiča, z željo, da se letos še vidimo.

 

 

 

 

100 Ironman in 100 days

Monday , 10, May 2021 Comments Off on 100 Ironman in 100 days

For some, madness, for others, something completely normal in the current shifting of boundaries. So, for starters, Canadian James Lawrence, hereinafter referred to as Iron Cowboy, is planning to complete100 Ironmans in 100 days. As you are reading this article, it is possible that the Canadian is already done with this crazy challenge.  However, as I am writing this post, he has just finished 69 Ironmans. In 69 days. Which, to be honest, is also not a negligible figure.

Iron Cowboy struggles to continue 100 Ironmans in 100 days challenge due to  shin injury - Triathlon Today

📷ironcowboy.com

What is Ironman anyway? The only correct explanation is as follows. In 1975, partners Judy and John Collins moved from California to Hawaii. The year before, they participated in the triathlon in San Diego, which is considered to be the pioneer of modern triathlon in America. In 1977, the Collins took part in a duathlon (swimming-running) in Honolulu, and came up with the idea to do a triathlon for more endurable competitors the following year. For those who take part in the Honolulu Marathon each year, and the Waikiki Roughwater Swimming Marathon.
But the bike was still missing. The answer came along with the route of the local cycling club. And that is how we got the discipline that consists of 3.8km of swimming, 180km of cycling and 42.2km of running. Judy and John told each other, “If you do this, then so will I,” after which John uttered the legendary words, “Whoever comes through the finish line first will earn the title of Iron Man.” Of course, the flood of commercialization has led to the fact that now participants who finish only half the length or sometimes even less proclaim themselves as Ironman, which slightly invalidates the effort of those who finish the real Ironman. Of course a big part of the blame goes to the Ironman organisation too, for their recent selling out. It is also why they do not acknowledge double, triple, deca… Ironman. Because there is no money there. Because there are too few of these heroes. Only a handful of people dare to look ahead, to face these longer distances. And these modern-day pioneers do not fit into the circle of modern capitalism. Instead of supporting progress, the commercialized organization that is Ironman now systematically shortens distances, and for those lousy 100 euros of entry fee, the title of Ironman is essentially already awarded to those who do sprint triathlon. Of course in the fine print they include 70.3, Ironkids and I don’t know what else. Sad.

Iron Cowboy All-In Bundle

📷ironcowboy.com

A new organization has been formed, IUTA, which enables competitions over longer distances. The Iron, Double, Triple, Quadruple, Five, Ten, Twenty and Thirty Ironmans have been available for some time. They take place in more modest conditions. While they have champagne and caviar on Ironman in Klagenfurt, on these Ironmans you drink water, and eat whatever you find. The tenth, twentieth, and thirtieth Ironman unfolds in two ways. Either by doing one every day. Or you each discipline is dealt with separately.

Iron Cowboy' James Lawrence Is Attempting 100 Consecutive Ironmans

📷ironcowboy.com

Iron Cowboy is already in the Guinness Book of Records, having completed 30 Ironmans in one year in 2012. In 2015, he embarked on an even greater feat. In 50 days, he completed 50 Ironmans in 50 American states. However, the attempt was not approved, seeing as he did part of the challenge in a gym twice due to bad weather and health issues. This year, however, he decided to finish 100 Ironmans in 100 days. His project is called Conquer 100, because he is not allowed to use the name Ironman as the brand is protected. The Conquer 100 attempt aims to create a new world standard of human performance and endurance, both physically and mentally by doing 100 straight iron-distance triathlons. The Conquer 100 attempt also aims to promote the work of O.U.R., a not-for-profit organization focused on permanent eradication of child sex trafficking through coordinated rescue and recoovery planning. 

50 Ironmanov v 50 dneh?! O, da!

📷ironcowboy.com

Matej Markovič is the only Slovenian who finished the Deca Ironman. Therefore, he is also the only person qualified to say a few words about these distances, and above all, whether it is harder to do an Ironman every day or whether it would be harder to do swimming first, go cycling after, and finish with running. Matej, did the Deca Ironman by attempting each discipline separately. To make it easier to imagine, first he swam 38km, then cycled 1800km, and finally ran 420km. We now have so many variations in ultra triathlon that it kind of became athletics already. But if we look at those further, from 10xIM onwards… we have 10, 20, 30 where you do 1xIM every day and we have the same distances as those described above, i.e. you fully finish one discipline first, then you go on to another. Two years ago, there was even a new discipline, where you first do 10xIM (1xIM every day), and then immediately continue in the classic 10xIM (38/1800/422) – that is, 20xIM in two versions. There is no rules about when and how these competitions are organized – a lot depends on the options we have as the organizers. Since I have also thought a lot about this, what ends up being the biggest problem is finding a place that you have “reserve” for 14 days, 3 weeks, one month – if you want to organize such an event. Therefore, there is less classic distances (where you do each discipline as a whole), as organising that takes more time… I think determining which discipline is harder definitely depends on the individual, but at the same time it depends A LOT on how much you invest into each IM if we talk about 1xIM every day. A big difference is if you do IM in, for example, 15 hours or you do it in around 10:30 – 11:00, as I did in Mexico. In any case, sleep itself should be taken into account – with 1xIM every day you have up to 8 hours of sleep (if you complete it in an average time, of course), but at classic distances this is another beast completely. Another difficulty that comes with the classic distances is the fact that you have to do a discipline completely first before moving onwards – and for someone who is not the best swimmer, for example, 38/76 or 114km can be “fatal” already. For me, for example, the biggest problem (due to lack of training) was flat bike 1800km. I chose the classic 10xIM (Deca) exactly because for me it is the right discipline, because here you have to show more than just physical strength. It is a fight between physical capabilities and your mind. It’s about figuring out how far you can push your limits. It’s about ignoring the pain, sleep deprivation, your own thoughts that are trying to trick you and tell you that this is not necessary, that it does not make sense…To conclude, I think the classic 10, 20, 30x IM variant is more difficult overall! Besides, the human body and mind have no limits… so I personally am not surprised even by 100xIM in 100 days… For most of us who have (or still do) struggled with such distances, the only problem is time… time needed, to overcome such distance (and thus absence from our families, jobs,…). If I had the time, I would go to 20 or 30x IM next year already.

Matej Markovič Moja pot Vse je v glavi in srcu

As Matej already mentioned above, one of the problems is space. Iron Cowboy will spend 100 on the same spot. The same pool, the same cycling track, the same running track. It feels monotonous, however at the same time everything is monotonous if you are doing it for 100 days straight. That is why you have to cut some slack with other parts. With the 50 Ironmans that he was doing in different states he had to travel as well, whereas here he sleeps in his own house, which is definitely a bonus. He starts swimming every day at 5:30. The plan is to finish in 1:28. But look at his times in the table. All times are between 1:24:00 and 1:26:00. This is followed by a 15 minute break and then a bike ride. Every day the same route, only every now and then they turn to the other direction. Anyone can join him on the bike so he can ride with some leeway. Cycling takes between 6 hours and 6:45. Only running is a variable in the end. He has had problems with injuries from the start, so he walks a lot. As with cycling, the running part is open to everyone as well. His times are thus between 5 and 7 hours. The total time is somewhere between 14 and 16 hours every day. Day after day. Amazing. 

Conquer 100 Archives - IRON COWBOY

📷ironcowboy.com

LINKS:

  SWIMMING BIKE RUN OVERALL
DAY        
1 1:24:49 6:47:48 5:40:29 14:40:40
2 1:26:32 6:54:47 5:49:32 15:05:56
3 1:26:16 6:43:45 5:30:22 14:28:16
4 1:25:41 7:13:02 6:49:37 16:15:55
5 1:25:47 5:52:05 6:55:53 16:24:20
6 1:25:41 6:24:15 6:39:30 15:35:30
7 1:25:39 6:36:22 6:43:01 15:44:21
8 1:25:48 6:31:12 6:09:14 15:17:23
9 1:25:44 7:01:55 6:12:54 15:47:09
10 1:25:43 7:18:40 6:04:23 15:46:43
11 1:25:42 7:01:40 6:38:00 16:12:00
12 1:25:42 6:49:06 6:48:59 16:04:37
13 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
14 1:28:08 7:06:13 6:50:19 16:42:01
15 1:25:43 6:48:16 8:23:42 17:58:42
16 1:25:46 7:03:25 7:11:25 16:57:02
17 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
18 1:25:48 7:02:05 7:06:17 17:37:27
19 1:25:41 6:39:02 7:09:27 16:21:30
20 1:26:03 6:57:03 7:03:43 16:42:14
21 1:25:46 6:49:40 7:07:38 16:40:38
22 1:25:44 6:54:45 7:57:34 17:50:34
23 1:25:44 7:23:11 7:17:56 17:16:44
24 1:25:49 6:49:48 7:10:15 17:40:02
25 1:25:47 6:42:43 8:05:58 18:39:56
26 1:25:44 7:01:04 7:15:44 Add is up
27 1:25:42 6:09:00 7:01:29 15:50:45
28 1:25:48 6:05:49 6:49:05 15:33:44
29 1:25:48 6:12:23 7:00:30 16:25:44
30 1:25:47 7:45:00 7:17:13 16:57:00
31 1:25:51 6:28:30 6:59:17 16:09:29
32 1:25:48 6:29:55 7:07:52 16:10:04
33 1.25:48 6:03:05 6.55:34 15:36:06
34 1:25:47 5:46:55 6:45:31 15:01:02
35 1:25:56 5:51:37 6:46:33 15:18:00
36 1:25:53 6:06:24 6:30:45 15:21:10
37 1:25:45 6:46:33 6:48:02 16:02:02
38 1:25:53 6:22:32 6:52:35 15:54:08
39 1:25:46 6:14:55 6:35:54 15:20:03
40 1:25:50 6:17:28 6:36:14 15:37:23
41 1:25:45 5:59:45 6:31:36 14:54:27
42 1:25:46 6:13:33 6:41:55 15:21:55
43 1:25:46 6:26:39 6:41:08 15:44:03
44 1:25:55 6:26:46 6:32:07 15:34:01
45 1:25:46 6:25:09 6:30:10 15:38:33
46 1:25:47 6:45:17 6:40:49 15:54:55
47 1:25:47 6:38:43 6:20:05 15:37:14
48 1:25:45 6:26:10 5:46:54 14:27:24
49 1:25:50 6:03:56 6:16:33 14:48:45
50 1:25:54 6:21:05 6:09:04 15:03:24
51 1:25:45 6:02:14 6:01:09 Add is up
52 1:25:50 6:26:49 6:22:56 15:20:03
53 1:25:49 6:12:53 6:09:08 15:10:11
54 1:25:40 6:21:27 7:00:03 16:02:48
55 1:25:49 6:19:35 6:41:28 15:48:41
56 1:25:47 6:08:10 6:53:03 15:26:01
57 1:26:57 6:39:48 6:42:55 16:01:03
58 1:25:54 6:29:35 6:47:24 15:51:07
59 1:25:54 6:29:34 6:54:07 16:12:25
60 1:25:57 6:17:39 6:55:06 15:50:50
61 1:25:52 6:26:43 6:44:51 15:53:36
62 1:25:47 6:02:44 6:42:03 15:09:34
63 1:25:56 6:29:18 6:33:33 16:03:04
64 1:25:57 6:36:58 6:49:14 16:00:59
65 1:26:04 6:42:37 6:53:40 16:19:12
66 1:25:58 6:20:42 6:43:29 15:44:03
67 1:28:05 6:32:51 6:52:39 16:32:20
68 1:25:58 6:19:20 6:34:11 16:08:08
69 1:25:46 6:29:45 6:44:50 16:16:43
70        
71        
72        
73        
74        
75        
76        
77        
78        
79        
80        
81        
82        
83        
84        
85        
86        
87        
88        
89        
90        
91        
92        
93        
94        
95        
96        
97        
98        
99        
100        


Team members:

  • James Lawrence, Guiness World Record, Traithlon holder
  • Sunny Jo Mama, The queen of James’ castle
  • Aaron Hopkinson, Coach for the Iron Cowboy
  • Casey Robles, Endurance Athlete and Conquer 100 Wingman
  • Haydn Thompson, Certified Athletic, Trainer
  • Ashley Grimmel, Founder of Grimmel Biometrics
  • Felisha Hurst, Licensed Massage, Therapist
  • Carlee Tullet, Elite amateur triathlete & experienced endurance athlete
  • Kevin Longoria, Biostrap Chief Scientist

Some thoughts from James and his team:

  • No matter how your day starts off, don’t put all your eggs in one basket. You may be putting those eggs in another basket by the end of the day, a better basket
  • Take advice from those who have the experience to give it
  • Lord, please let today be boring, uneventful and forgettable. That would be a good day
  • Peace and chaos go hand-in-hand.
  • I got to witness a world record be broken today!…And yesterday and the previous 6 days!…Oh, and tomorrow and the next 40 days. It never gets old.
  • Even the horses don’t want to run anymore.
  • Tonight was a 15 round heavyweight title fight. Every round was a battle. Sometimes in life, it feels like that. Keep answering the bell. Tomorrow might be an awesome day. Might as well show up.
  • Every day can be different. You just take each day, each moment in stride. Solve the issue and figure out how to keep moving. Nothing is a disaster until you allow it to be so,
  • I ran the whole marathon today by accident
  • Tough moments create memorable experiences

TRANSLATION: LUKA KRNIĆ