Še globoko v temi pustim avto na Rudnem polju. Cilj: Viševnik. Moja prva tura s smučmi. Daljnega leta… Komaj sem se pripeljal nazaj. Zadnjič… sem takrat prisegel. In resnično, da vsaj malo opravičim svojo laž, od takrat nikoli nisem šel več na Viševnik po tisti poti. Do danes. Smuči dam takoj na nahrbtnik. Vsaj pol ure bodo ostale tam. Do vrha zgornje žičnice ni snega. Šele tam ga prvič začutim. Prijetno. Do Zlatih vod je pot ozka in strma, zato niti pomislim ne, da bi šel na smuči. Šele tam si olajšam težak nahrbtnik in malo lažje zadiham. Pa smuči hitro romajo nazaj. Pot je ozka, trda. Lažje gre peš. Tudi svetilka je kmalu odveč, Na vrhu že vidim nekaj najzgodnejših, ki bodo tam počakali sončni vzhod.Sam sem pol ure prepozen. Vseeno vzhičeno opazujem igro barv. Kaj bi dal za fotoaparat (Aleš!!!!!!!!!!!). Smuči ne nesem do vrha, temveč jih pustim na sedelcu malo pod njim. Nadenem si dereze, vzamem cepin in v opazovanju okolice počasi stopicam proti vrhu. Prva stvar je seveda gretje Iphona, da bo zmogel vsaj še kakšno fotografijo. Peš se spustim do smuči. Prvih recimo sto višincev je še zelo trdo, ampak gladka podlaga. Moji pogoji. Že prej sem se odločil, da nazaj ne grem po isti poti. Preveč ozko je, trdo. Spustim se v grapo, ki pelje direktno do Zlatih vod (pot proti Lipanci). Tukaj je smuka najboljša. Sicer dokaj strmo, ampak že malo ojužen sneg. Hitro sem zopet na ravnini, kjer me čaka nekaj prebijanja skozi goščavo. In že sem v tistem ozkem delu nad žičnico, ki niti v optimalnih pogojih ni odličen za smuko. Zgornji, ožji del ne naredim niti enega zavoja. Potem pa le sestavim kakšnega začetniškega in že sem … brez snega. V pancarjih še mimo obeh žičnic. In na kavo. Kar nekaj pohodnikov, nikogar nisem videl s smučmi.

Kranjska zimska tekaška liga je rekreativna prireditev, ki letos poteka že 13-ič. Format je izredno enostaven, se tudi skoraj nič ne menja, zato ga ni rekreativca z Gorenjske, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev, ki ne bi vedel za kaj se gre. Sklop 5 tekem, vsaka se ponovi 3x, torej 15 tekem. Vsako nedeljo, start vedno ob 9:00, od novembra dalje. Logično se starta s Kališčem, s katerim se je tudi vse začelo. Sledijo Jošt, Krvavec, Mohor in nazadnje edina ravninska tekma Brdo. Vseh pet ciljev spada med najbolj priljubljene in obiskane točke v okolici Kranja. Da vse skupaj dobi pridih prave tekme, poskrbi točkovanje. Za končno uvrstitev šteje vseh 15 tekem. Vse kar moramo narediti je enkratna prijava. Dobiš številko, katero nosiš na vseh tekmah. Za vedno ti ostane. Fantastična je ideja, da se ni potrebno potem več prijavljati. Ne pred sezono, ne dan pred tekmo, ne pred samim startom. Samo potem, ko prideš v cilj, poveš svojo številko, in to je vse, seveda poleg truda na tekmi, kar zahtevajo organizatorji od tebe. S tem so razbremenili sebe, predvsem pa nas. Vsi vemo, kako naporno se je na tekme prijavljati mesece prej. Tu pa se lahko v zadnjem trenutku odločiš za nastop, pa tudi premisliš.

Z Gregom greva prvič na tekmo na Kališče. Zato nekaj minut porabiva, da se pomeniva vsaj o tem kaj imava s sabo, oziroma ne, kaj bova oblekla, nekaj malenkosti o progi. On je letos v odlični formi, jaz pa samo sem. Več kot dve leti nisem počel ničesar, za kar je potrebno prižgati štoparico. Zato ni nobenih pričakovanj, sponzorjev ni, zato tudi oni težko pritiskajo. Torej tudi treme ni. Zanima me, koliko se bom lahko ”matral”. Nekaj let že nisem ničesar počel na polno, saj mi ni bilo treba. Vem, da mi tudi danes ne bo, ampak zakaj bi si lagali? Šel bom, kolikor bo šlo. Avto, tako kot večina, pustiva pri Osnovni šoli v Preddvoru. Do starta je nekih 25 minut hoje. Hitro ugotovim, da sem preveč oblečen. Dolge pajkice spodaj, zgoraj pa tanka dolga majica in brezrokavnik, zraven pa še rokavčki in trak. Rokavčke in trak bi lahko pustil doma, namesto dolge majice bi moral imeti kratko, pa bi bilo ravno prav. Za vsak slučaj sem vzel še dve frutabeli. Ki sta ravno tako neuporabljeni. Med tekom (oziroma hojo) nisem bil sposoben jesti, je bilo preveč opravka z drugimi stvarmi. Po tekmi pa si ne bi kvaril okusa s frutabelami. Za nekatere bolj zgodnje je nekaj parkirišč tudi ob poti. Vendar teh nekaj dodatnih višincev pride prav za ogrevanje. Ob potoku, na samem startu se nas nabere okoli 100. Nekaj kratkih navodil da organizator. Na začetku je pot izredno ozka, brez možnosti prehitevanja, zato naj bi se razvrstili glede na sposobnosti. Grega gre bolj naprej, sam pa začnem bolj v ozadju.

Kot že prej omenjeno, se je vse skupaj začelo dolgo nazaj. Leta 1997 so ustanovili Kljuke (Klub ljubiteljev Kališča). To so zaljubljenci v hribe, ki so se vpisovali v knjigo in pridno zbirali vzpone. Vpišeš se lahko samo določene dni (med najmanj 63 možnih vzponov na leto do največ 73 možnih, odvisno od leta) in mnogi od njih le stežka spustijo kak dan. Največ vzponov ima Milan Jeler 1374, sledijo mu Peter Polajnar s 1347 vzponi, Polajnar Franc 1264…  Legenda pa potem govori tako. Včasih so spili kakšno pivo, beseda je dobila drugačno obliko, prišlo je do običajnega zbadanja, in vse skupaj je pripeljalo do ustanovitve Lige. Pobuda je prišla s strani znane družine Udovič. Leta 2007 je tako prišlo do začetka Zimske lige. 20 tednov so tekli na Kališče (83 tekmovalcev). Zmagovalec prve sezone je postal Klemen Triler.  3 leta je liga potekala v takem formatu, v letu 2010 pa je prišlo do take lige, kot jo poznamo še danes.

Arhiv Ivo Janez Pirnar

Startali smo točno ob 9:00. Eden za drugim, na nekaterih mestih smo se celo ustavili. Odlično za trenutek predaha. Prvih nekaj metrov se mi je zdelo, da sem se narobe postavil, da sem startal preveč zadaj. Že nekaj korakov naprej pa sem ugotovil, da zna biti celo prehitro. Intervali so se potem nekaj minut menjavali. Prehitro, prepočasi. Že v nekaj minutah sem bil popolno uničen. Nisem navajen na tako hud tempo. Kaj pa čem? Do vrha moram priti.  Spustim nekaj hitrejših. Umaknem se na stran, da se tistemu zadaj ni treba preveč truditi. Tako bi morali vsi početi. Pa saj večina jih je. Samo nekje proti vrhu sem imel slabo izkušnjo, ko se mi nekdo ni hotel umakniti. Potem pa sem škodo prehitevanja popravljal kar nekaj časa. Pot na Kališče mi je osebno nekaj najdolgočasnejšega kar sem kdaj hodil. Danes ni tako. Gledam v tla, diham, za druge stvari ni časa. Doma sem pogledal na Stravo, ter dobil podatek, da me čaka 2.4 km. Kar je na prvo žogo izredno malo. Če pa je povprečen naklon 33 odstoten, pa kilometri ne gredo tako hitro. Torej gledam samo kilometre. Ki ne gredo nikamor. Hitro sem zgubil moč za kak poseben boj razen sam s sabo. Tudi hitro me pobere. Saj grem še vedno kolikor gre, ampak čutim, da to ni več to. Ni moči. Tu pa jo rabiš vseskozi. Problem je tudi, da ne poznam proge. Saj sem nekajkrat bil na Kališču, ampak vedno po markirani poti. Danes se mi zdi, da gremo samo direktno navzgor. In potem ne veš kje se lahko ”spočiješ”, kje lahko ”pospešiš”. Tam nekje pod vrhom smo prišli do neke koče. Prepričan sem bil, da je to vrh. Palice sem dal v eno roko, z drugo pa iz žepa vzel telefon, da poslikam prihod v cilj. Pa sem hitro ugotovil, da gremo še naprej. Kar ni preveč dobro delo za mojo psiho. Pa sem vseeno prišel do vrha. Čas 47:38. Nič posebnega, vendar sem dal vse od sebe, zato sem zadovoljen. Imam pa smernice za naprej. Grega je bil prav tako prvič, njegov čas 39:50, kar se že sliši bolje. Kaj pa potem reči za neverjetnega Bečan Timoteja, ki je postavil rekord 28:16? (rekordi na vseh petih trasah so v njegovih ”nogah”).

Na vrhu nas vse čaka napitek. Sledi samo še spust do avta. Res je brezhibno organizirano za kar gre zahvala družinama Udovič in Božič, časomerilki Vesni ter Ivu-Janezu Pirnarju.

Grega Česen pri spustu

 

 

REZULTATI

STRAVA

KLJUKE

 

 

 

 

Poročilo Kogoj Igorja, slovenske legende Ironmana, ustanovitelja Triatlonskega kluba 3K Šport Ljubljana , človeka, ki je definitivno največ Slovencev in Slovenk pripeljal do oziroma jim pomagal, jih spodbudil, da so se spopadli z Ironman tekmo. Igor je 8x končal prestižno tekmo v Koni, nazadnje daljnjega leta 1999. 4x je zmagal v svoji kategoriji (letos tretje mesto) in 3 x dosegel magični čas pod 9 urami.

Havaji 2019

Letos sem se že takoj po uvrstitvi odločil, da bom svoj tako priljubljen havajski IRONMAN izvedel na nekoliko drugačen način. Razlogov je bilo več: dejstvo, da sem že šestdesetletni gospod, Kajina družba na poti in gotovo tudi, da se mi z leti spreminja perspektiva gledanja na pomen športnega rezultata. To pa seveda še ne pomeni, da nisem šel na Havaje predvsem s športnimi ambicijami in visokimi pričakovanji. Kljub temu sem uspel biti popolnoma sproščen, predan trenutku, odprt za nova doživetja. Tako sva uspela Big Island prečesati po dolgem in počez, z morja, ceste in iz zraka.

Slovenci na Havajih: Domen Denša, Igor Kogoj, Tone Škrlep, Sašo Kočar; na sliki manjkata Tomaž Kovač in David Pleše

Sobota 12. 10. se je pričela v povsem pričakovanem ritmu: vstajanje ob 3.45, zajtrk, toaleta, oblačenje in zadnja kontrola opreme, prehrane za tekmo, pešačenje na start. Tu je postopek povsem znan: oddaja special needs za kolo in tek, WC, numeriranje, mazanje z vazelino, sončno kremo, par požirkov vode in že sem bil na poti do svojega kolesa.

Tu pa šok, ki me je najprej povsem ohromil. Ugotovim, da sta obe gumi mojega kolesa popolnoma prazni ter se mrtvi in mlahavi stapljata s podlago. ”Noro, neverjetno, konec je” sem si mislil in neverjeten občutek nemoči mi je zašibil noge, preluknjal možgane, raztreščil drobovje.

Naj obrazložim situacijo: za tekmo sem uporabljal 8 cm visoko profilne obroče, zračnice z ventilom 3,5 cm, zato je bil ventil podaljšan s 6 cm podaljškom. Guma se v takem primeru napolni tako, da se ventil zračnice odvije, privije pa podaljšek ventila in nato napumpa. Pri tem ni možno zapreti ventila, ker je v podaljšku. Seveda sem vse pred tekmo dobro preizkušal in ugotovil, da funkcionira in zrak iz ventila ne uhaja, ker je pod pritiskom zraka v zračnici (7,5-8 bar), kar pomaga, da ventil dobro tesni. Ko sem v petek oddajal kolo sem s palčko preko podaljška ventila uspel iz zračnice spustiti nekaj zraka, tako da je v zračnici ostalo nekje 3-4 bare pritiska.

Zjutraj pa najdem obe zračnici popolnoma prazni, mlahavi. Kaj storiti? Po začetnem šoku se mi najprej porodijo same slabe misli: Nekdo mi ja namerno preluknjal gumi. Ko sem včeraj spuščal zrak, sem s palčko poškodoval oba ventilčka, ki sta spustila in se sedaj zračnic ne bo dalo več napolniti.

Šele v nadaljevanju so možgani bolj razumni in zmorejo oblikovati tudi pozitivno teorijo. Ko sem pritisk v zračnici včeraj zmanjšal iz 8 barov na 4 bare je bilo to, ker ventil ni bil zaprt, premalo, da bi pritisk zraka v zračnici preprečil, da zrak ne bi počasi uhajal in bi se čez noč spraznili.

Tako ves omotičen vzamem tlačilko in pričnem z vpihovanjem zraka v zračnico. Lahko si predstavljate moje občutke – tako upanje kot strahove: bo plašč mlahavo mrtev, ali se bo pričel polniti z zrakom in dobivati svojo lepo okroglo obliko? Dogajalo se je slednje. Z vsakim upihom se je kolo rahlo zganilo, dvigovalo. OK, super! Obe kolesi napolnim na 7,5 barov. To pa še ni bila končna zmaga. Lahko bi zrak po prvem uspehu spet počasi uhajal iz zračnice. Celo naslednjo uro sem dežural in vsaj na 5 minut preizkušal ali zračnici držita pritisk. Nisem opazil, da bi bilo kaj narobe.

Brez raztezanja, ogrevanja, WC, dodatkov energije in tekočine sem se bil prisiljen ločiti od kolesa in se ob določeni uri razvrstiti v ustrezen startni koral (zelene kape, startni čas 7.10), v katerem smo bili vsi moški starejši od 50 let. Potrebno je bilo še malo vijuganja in borbe za primerno startno mesto v ospredju, saj sem med najhitrejšimi plavalci. Ves stres mi je porušil notranji mir do te mere, da sem šele tik pred startom, ko sem bil že v vodi, uspel najti funkcijo triatlon na uri. Kar pa za šestdesetletnega gospoda brez očal ni več tako lahko.

Tako sem imel resnično samo 2 do 3 minute časa, da sem si zagotovil ustrezno pozicijo na sami startni liniji. Startni znak je bil tako prava odrešitev vsega stresa tega jutra. Start je bil vse kaj drugega kot enostaven, kar par sto metrov je trajal boj za dober položaj in je pomenil prenekateri udarec po glavi, grabljenje po telesu, nogah, dreg s komolcem… Nato je steklo, prilepil sem se na noge pred sabo in nekaj časa je šlo kot po maslu. Pa ni trajalo dolgo, še pred obratom, po kakšnem kilometru in pol, mi je pričela z glave lesti plavalna kapa. Bil sem v dilemi, ali naj pustim, da pade, ali jo popravim. Odločil sem se za drugo, da ne bi imel slučajno težav s sodniki, kajti kapa je pri plavanju obvezna. To je pomenilo, da sem se moral popolnoma ustaviti, izprazniti vodo in si kapo ponovno navleči kar najviše na glavo. Saj za to ni potrebno ravno ogromno časa, ravno dovolj pa vendar, da odpelje vlak in splava po vodi nekaj mest. V nadaljevanju nisem več našel najboljšega občutka v skupini, v kateri sem se znašel. Še posebno potem, ko smo še pred obratom pričeli prehitevati modre in vijolične kape, plavalce kategorija 45+ in 40+. Tako je bilo vse do cilja: neprestano prehitevanje, borba za položaj in mesta. Ob izhodu iz vode na pomol pa dobra novica: za plavanje sem potreboval nekaj manj kot eno uro; celo minuto hitreje kot pred štirimi leti. Spodbuden, a tudi pričakovan čas.

Tu sem imel manjši konflikt s prostovoljci. Prosil sem jih namreč naj mi pomagajo odpeti zadrgo kopalk, pa so me zavrnili, da imajo to nalogo prostovoljci v šotoru za preoblačenje. Tudi prav. Zato pa sem kar zdrvel mimo tušev namenjenih za spiranje slane vode. V menjalnem šotoru praktično nisem imel veliko dela. Samo kopalke sem slekel in jih oddal v vrečko, čelado in kolesarske čevlje pa sem imel pripravljeno na kolesu. Na poti do kolesa sem še enkrat preživel stisko. Bosta gumi polni, kot sem ju pustil ali ponovno čakata prazni, mrtvi, neuporabni? Odleglo mi je. Najprej oči, nato pa še prsti so potrdili, da je moj jekleni konjiček nared za 180 kilometrov druženja.

Takoj na začetku je potrebno povedati, da sem bil tokrat na kolesu popolnoma drug tekmovalec kot pred štirimi leti. Odločil sem se za varno, rezervirano vožnjo, ki je komaj spominjala na tekmo , kaj šele na svetovno prvenstvo v IRONMAN triatlonu. Na kolesu je sedel Igor, ki se je odločil odkolesariti progo v maniri starejšega gospoda, zatreti tekmovalni naboj in pripraviti dobro uverturo za tekaško simfonijo. Tako sem zlahka dopustil in opazoval kako so mlajši kolesarji drveli mimo mene. Dosledno sem se držal zastavljenih izhodišč glede srčnega utripa in moči pritiskanja na pedala. Pozornost mi je pritegnilo stalno ponavljajoče se cviljenje nekje v sprednjem delu kolesa. V presledkih, odvisnih od hitrosti, je ob vsakem obratu nekje iz drobovja kolesa prihajal neprijetni zvok. Potem ko me je že drugi kolesar, ki me je prehitel, pogledal in vprašal »Are you OK?«, sem se resneje začel ukvarjati z mislijo, ali naj ustavim in preverim, kaj bi lahko bilo narobe. Pa si nisem vzel časa, nisem zmogel energije, da bi zavil na stran, temveč sem nemočen trepetal, kdaj bo Cervelo pod mano odpovedal poslušnost in dokončno razpadel. Težavo sem si razložil z leti, ki jih nosi kolo in temu primerno betežnostjo. Dejansko pa sem pretuhtal, da je v kak ležaj verjetno našla pot voda. Pretekli večer in noč je namreč močno deževalo in namakalo naša kolesa v menjalnem prostoru. V zmernem tempu so tako minevali kilometri, tekle minute. Po kaki uri in pol je postajalo jasno, da nam veter ne bo najbolj naklonjen. Vedno huje je vleklo, z desnega boka. Sprejel sem to večno nadlogo Havajev v maniri ”sprejmi, česar ne moreš spremeniti” in nisem zapadel v samopomilovanje. Tako sem se bližal obratu v Haviju na 96 km. Ti zadnji kilometri pred obratom so vedno najbolj pasji – vzpon in čelni veter. Bil sem pozitivno naravnan in sem se prebijal po svojih najboljših močeh ter se veselil pomoči vetra, ki bo prav izdatna po obratu. Še preden sem lahko zajadral z vetrom, je sledil manever, ki je bil tudi novost v mojem načinu tekmovanja. Takoj po obratu sem se ustavil na« special need« postaji. Za slabše poznavalce: to je mesto, kjer lahko vsak tekmovalec prevzame svojo hrano ali pijačo, ki jo pred pričetkom dirke odda organizatorju. Name je čakal pripravljen bidon z 230 g OH za drugo polovico kolesarske proge. Pa še to, ob postanku ni bilo več potrebe, da bi opravil servis kolesa, saj je drgnjenje in cviljenje v zadnjih kilometrih izginilo.

Sledil je najlepši del trase, spust s Havija (250 višinskih metrov v 29 kilometrih) z vetrom v hrbet. Uf kako je letelo, kakšni užitki! Moj števec je zabeležil max hitrost 66,4 km/h in najhitrejši 10 km odsek s hitrostjo 51,1 km/h. In to pri dokaj nizki intenzivnosti. Vendar kaj pomaga ker je to trajalo manj kot 45 minut. Na tem delu je presahnil tok tistih, ki so me prehitevali.

Ves čas dirke sem se kratkočasil z opazovanjem štartnih številk tistih, ki so me prehitevali. To so bile po večini mladci iz skupin, ki so štartali pred mano, redki tekmovalci iz starostne skupine 50 in 55+ in roko na srce, tudi nekaj deklet in dam je bilo med njimi, predvsem tiste iz skupine 30 in 35+. Prav nikogar iz moje starostne skupine nisem opazil in niti pričakoval . Razen favorita Kevina Fergussona, ki me je prehitel že v uvodnih kilometrih. Analiza po tekmi pa pokaže, da me je ravno na obratu ob postanku na »special need« postaji prehitel eden mojih let. Žal se je v trenutku neopazen odpeljal mimo!

Zadnjih 55 kilometrov nam ni bilo prizanešeno, bočni in čelni veter, kar nekaj vzponov, temperature pa tam med 34 in 36 stopinjami. Havajska klasika. Na takih odsekih ob bočnih sunkih vetra je bilo potrebna bika zagrabiti močno za roge in tiščati k tlom, da nisi zajadral in te ni pometlo kam iz ceste. Pri tem sem se še posebej spomnil na Kajo, ki je v podobnih okoliščinah končala na asfaltu in sedaj z zlomljeno ključnico zame drži pesti nekje za računalnikom v Koni. V tem zadnjem delu sem tudi edinkrat odstopil in se nisem držal skrbno načrtovane taktike. Zaradi bolj zadržane vožnje sem pričakoval, da bom v zadnji tretjini proge še dokaj svež in bom lahko stopil na gas ter v delu, kjer je najtežje (vzponi, kontra veter) dodajal na intenzivnosti in ob prehitevanju v mislih mahal v pozdrav marsikomu od tistih bolj zagnanih, manj izkušenih, ki so me v žaru tekme še sveži prehitevali v prvem delu trase. Vse je štimalo, nisem bil preutrujen, prehrana je bila 100% pod kontrolo, pa vendar od nikjer iskre, da bi izpolnil svoj bojni plan. Kar prepustil sem se lahkemu tempu, očitno sprijaznjen in zadovoljen s položajem prekolesaril zadnje kilometre. Sedaj po bitki, ko je vsak lahko pameten, ugotavljam, da sem tu pustil na cesti marsikatero sekundo, minuto……

Še nekaj nenavadnega je bilo značilno za moje tokratno dirkanje v Koni. Prvič se je zgodilo, da nisem kontroliral časa in povprečne hitrosti na kolesu in se mi ni sanjalo, kako hiter ali počasen sem na progi. In to me je popolnoma razbremenilo stalnega preračunavanja in ocenjevanja trenutnega položaja. Kakšna razbremenitev in sprostitev zame!

Prihod v menjalni prostor glede na to, da nisem bil pretirano izčrpan, ni pomenil odrešitve od peklenskih 180 kilometrov, temveč pripravo na zadnje dejanje predstave z vrhuncem na istem mestu, tu na tej znameniti, za triatlonce celega sveta in vseh generacij že 40 let legendarni Alii drive, kamor se bom čez 4 ure, po 42 kilometrih teka, spet vrnil.

V menjavi sem ponovno deloval kot to kar sem, star rutiner. Brez panike spravim in vzamem vse v in iz pripravljenih vrečk, hop na cesto, klik na uri na segment ”tek” in že drugič danes se zapodim v kratek klanček Palani ceste. Obrat na desno, z očmi iščem in kmalu na približno dogovorjenem mestu, opazim Kajo. Na kratko se pozdraviva, za kakšne bolj podrobne informacije o položaju niti nisva bila dogovorjena in že drvim po Ali Drivu proti jugu.

Tek bi lahko opisal s par frazami: super doživetje, z lahkoto, vse pod nadzorom, kot v starih časih, kot v sanjah, nepozabno. Tu (tokrat) ne najdejo mesta besede: trpljenje , muka, kaj mi je tega treba, kolaps sistema ipd..

Načrt je bil zelo jasen: teči sproščeno, kot Kaji včasih v šali rečem – s tempom, ki bi ga zmogel na luno in nazaj. Obenem pa v izvedbo vključiti vsa znanja, spoznanja, izkušnje starega lisjaka, vezane na kontrolo vseh, za tako preizkušnjo pomembnih telesnih funkcij in mehanizmov: laktatni prag, srčni utrip, energijske potrebe, poraba OH, maščob, hidracija, hlajenje, poraba mineralov, tehnika teka … Vse to je bilo potrebno združiti tu in zdaj, brez možnosti poprave in v živo izoblikovati v končni izdelek. Tu se IRONMAN približa umetnosti predstave na odru. Tako na kratko za tiste, ki vedno znova sprašujete, ali ni dolgčas in kaj za boga počenjamo ure in ure na IRONMANU.

Tudi šofer avtomobila mora nadzirati stanje goriva, pritisk v pnevmatikah, temperaturo motorja, število obratov motorja, hitrost, olje v motorju, zavorah, stanje vode, stanje klime in še kaj. Vendar je stroj dokaj predvidljiv in vse je vidno na armaturni plošči jeklenega konjička. Ljudje pa smo zaenkrat še bolj prefinjeni stroji, ki sicer dokaj dobro poznamo delovanje telesa, vendar se kljub vsemu ne moremo popolnoma zanašati na par števcev, temveč je potrebno za optimalen dosežek vključiti veliko znanja in izkušenj ter vsak trenutek sprejemati dobre, prave odločitve.

Tako me nese proti jugu po eni strani sproščenega, mirnega, zadovoljnega, po drugi strani pa čuječega in skoncentriranega na množico opravil potrebnih za optimalno delovanje. Na vsaki milji se glede na potrebe, oskrbim z energijo, vodo, ledom, minerali, da zagotavljam delovanje telesa na kar najvišjem nivoju. V ta namen si vzamem čas in vsako okrepčevalnico delno prehodim in se oskrbim. Tudi to je zame nekaj novega. Z leti se pač spreminjam. Ni mi škoda nekaj izgubljenih sekund, da le delujem kot singerica in korake štepam v metre, kilometre, mlije … Tako, po eni strani daleč stran, po drugi globoko v sebi ponovno dosežem Kono, Palani, 500 metrski klanec in Kajo. Predlagal sem ji, naj bo na temu najtežjemu delu trase, ravno tam, kjer sem pred štirimi leti z vso ostrino začutil, da ne bo šlo in kmalu kasneje tudi dokončno počepnil. Pred tekmo sem ji rekel, da ni treba prav veliko spraševati, kako sem, saj me pozna in bo lahko že po mojem koraku v klanec ocenila, kako mi gre. In sem se še dodatno potrudil, da je bil korak tekoč, lep, dolg, strumen. ”Kaja, odlično sem,” sem ji na tak način sporočil. Tudi Kaja ni bila ravno radodarna z informacijami o mojem položaju.

Nato se trasa maratona obrne levo na sever po avtocesti proti letališču. Ni mi dolgčas, nič naporno, ženem pa tudi ne pretirano, dolga pot je še pred mano. Kmalu mi postane jasno, da imamo danes kar srečo in ne žge kot v peklu, sonce se večino časa skriva za sicer drobno kopreno oblakov (po tekmi iz ure razberem, da smo imeli na teku povprečno temperaturo zmernih 33, maksimalno celo 38 stopinj celzija). Kilometri se pridno nabirajo, nekje na polovici se bolj resno pričnem ukvarjati s časom, sem nekje okoli tempa 5.00 min/km, hitrosti 12km/h. Vem, da je to dobro, ne dajem pa temu posebnega poudarka.

Enak tempo ohranjam na odseku proti Enrgy labu, kjer proga doseže skrajno severno točko in se nato prične vračati proti mestu, cilju. V tem delu postajam pozoren na tok tekačev v nasprotni smeri. Navdušeno me pozdravi Domen, besede spodbude si izmenjava s Tomažem, med obema pa je nekdo zame še bolj zanimiv. Kevin. S pogledom ošvrknem uro, čakam do obrata, od srečanja do obrata je poteklo več kot 7 minut, torej okoli 15 minut pred mano. Nekako kot sem glede na razpoložljive rezultate tudi pričakoval. Razlika se je torej stopila iz nekaj več kot 20 minut na 15. Ne ukvarjam se veliko s tem. Ostajam pri svojem zastavljenem planu, drugi me ne zanimajo. Do cilja je še 15 kilometrov, gre mi dobro in vedno bolj sem prepričan, da bom ta tek, na svoje veliko zadovoljstvo, spravil pod streho na vrhunski način. Ko se vrnem na avtocesto, je do cilja še 12 kilometrov, jaz se odlično počutim, ritem ostaja nespremenjen, redno obiskujem okrepčevalnice. Tam nekje na 34 kilometru me prvič ošine občutek, da vse res traja že dolgo, da sem morda le tudi že malček načet in si moram malo prigovarjati, da se velja potruditi in zadržati isti tempo do cilja. 2,5 kilometrov do cilja, na zadnjem vzponu pred vhodom v Kono, se srečava s Kajo. Pove, da super izgledam, da mi gre dobro, kar sem vedel in pričakoval. Pove da Kevina ob povratku ni opazila, da je približno 1,5 minute pred mano št. 628, česar nisem vedel in nisem pričakoval, ter da je videti kar zmahan. Odvrnem, da se ne bom gnal, vendar telo ne uboga, kar samodejno prestavi v višjo prestavo in že sem v lovu, do konca odtečem kot furija, prehitim kar nekaj tekmovalcev, vendar št. 628 med njimi ne opazim. V ciljnem kanalu mi gnečo delata Šved in Finec z zastavama, tako da so se morali fotografi res dobro potruditi, da sploh imam fotko s ciljne črte.

Po cilju je postopek jasno določen: najprej venček za finišerja, brisača, pot do stojnice s pijačo, naprej do šotora z medaljo, majčko, kapo. Do tu sem poti sledil. Naprej pa pot vodi v regeneracijsko cono. Tam so baje na voljo fotografiranje, masaža, tuši, okrepčila, pijače. Nisem šel po tej poti, ni mi bilo do običajnih regeneracijskih postopkov in razvajanja organizatorja.

Začutil sem klic OHANE. V meni se je sprožila neizmerna želja po bližini, toplini, zavetju. Odtaval sem na desno, se prerival, si utiral pot skozi množico. Neustavljiva, neodložljiva sila me je gnala ven, stran. Kaja, trenutek snidenja je potešil vse telesne, čustvene in duhovne potrebe.

Vodilo letošnjega IRONMANA je bila OHANA. Neštetokrat slišana beseda tisočerih pomenov. Pomeni družino, bližnje, skupnost, pripadnost, medsebojno skrb, pomoč, zavetje varnost…… OHANA meni pomeni tudi 3K. Vsi skupaj in prav vsak posebej, ki je kadarkoli prestopil prag, ki ste bili, ali ste še vedno del kluba, me že dolgo navdihujete, da počnem stvari, ki jih imam tako rad. Z vami jih lahko počnem še bolje in strastneje. Z vami lahko dajem, jemljem, delim, tako, da se vir navdiha ne izčrpa temveč oplaja in krepi. To je OHANA.

POROČILA Z IM TEKEM

SLOVENCI NA HAVAJIH

SLOVENCI NA HAVAJIH VSI REZULTATI

TRIATLONSKI KLUB 3K ŠPORT LJUBLJANA

 

Poletne jeseni nikakor noče biti konec. Če smo že v četrtek vzdihovali nad idealnim vremenom, kaj potem reči za danes? Slikar Bojan bi znal s svojim čopičom dočarati barve, ki jih z besedami ne znamo. Zadnji dnevi oktobra, ko bi morali po vseh pravilih oblečeni za pečjo tarnati kdaj bo že konec zime, mi pa v kratkih oblačilih. In to, razen na vrhu, ves dan. Za nameček je bilo trem četrtinam današnje ekspedicijske odprave prevroče. Želeli so si nekaj vetra, sence. Pa ni šlo. Mesec dni nazaj, ko smo začeli s teoretičnimi pripravami na ta izlet, in se jim niti sanjalo ni, da obstaja možnost vročinskega vala, so si želeli lepo vreme, ne pretežko pot, kozoroge in razglede. Torej, vse kar je bilo zapisano v pogodbi, so tudi dobili. Kar pa se tiče vročine, lahko rečemo samo: ”Po toči zvoniti je prepozno.” Bo potrebno čez 7 let, ko bomo zopet odšli nad 2000 metrov, pogodbo temeljiteje pripraviti.

Izhodišče Planina Pecol. Meni osebno tako lepa planina, da bi bila lahko samostojna tura. Pač popoldanski sprehod po njej. Za razliko od zime, ko je potrebno iti peš z Nevejskega prevala, lahko poleti teh 5,6 km naredimo z avtom. In smo takoj prihranili dobro uro. Že tako je do sem kar nekaj vožnje. Ampak je vredno.

Parkirišče na Pecolu je polno. Zdelo se mi je, da bomo hodili eden po drugem. Vendar je planina ogromna, veliko vrhov, še več dostopov, in množica se lepo porazdeli. Saj ne rečem, v vsakem trenutku si lahko videl kakega planinca, vendar na vrhu smo bili skoraj sami in res ni bilo moteče malo večje število ljudi.

Nihče od nas še ni bil na Špiku Hude Police. Baldijeva Petra  sploh še ni bila nad 2000 metrov, prav tako se tudi Baldi ne more pohvaliti z večjim številom dva tisočakov, tako da bo za njiju vse bolj kot ne novo. Petri se je do sedaj zdelo predaleč do sem, sam pa sem bil tu samo pozimi, ko je vse drugače. Zato se na začetku malo lovim. Logično se mi je zdelo, da bomo hodili po ogromnem pobočju levo od stene, ter potem od tam na vrh. Pa gre pot direktno čez steno, vendar je speljana tako elegantno, da resnično ne predstavlja nobenih težav. Tudi orientacijsko ni nobenih problemov.

Na začetku je treba do Koče Brazza. To je edina koča nad nami, dobro vidna. Približno 20 minut s Pecola. Od tam pa je že vidna pot proti vrhu. Nikjer preveč strmo. Vsi nestrpno čakamo prve kozoroge. In že kmalu ugledamo mladička ter mater, mogoče očeta, ki nas čakata za ovinkom. Brez strahu se sprehajata okoli nas. Baldija zaenkrat v odlični formi marširata proti vrhu, Petra pa ima nemalo težav. Današnji izlet bi moral biti za njo lahek zalogaj, pa je ravno nasprotno. V ozadju vidno utrujena težko hodi. Šele doma ugotovi, da je hodila z vročino. Tako ji izlet sigurno ne bo ostal v najlepši luči, ima pa vsaj razlog, da še enkrat pridemo. Vsake toliko časa naredimo postanek, voda, kakšna čokoladica in vrh je vedno bližje.

Končno pridemo do sedla, ki vodi v ozebnik Hude Police (najdaljši ozebnik Julijskih Alp). Pred leti sem tu smučal pod vodstvom Bineta, ki ga, kako simbolično, srečamo pri povratku. Zopet srečanje s kozorogi. Baldija gresta naprej proti vrhu, s Petro pa neutrudno slikava. Pravi, da ne gre več naprej, da ima vsega dovolj. Pa jo kar pustim, vem da jo bo minilo. Nekaj časa se še zadrživa na sedlu, pogledi so fantastični, potem pa počasi kreneva naprej.

Še okoli 10 minut naju čaka do vrha, kjer naju že čakata Baldija. V miru pomalicamo, poslikamo, potem pa počasi navzdol. Vrh ni ravno prostoren, seveda je na njem križ.

Sonce še močneje pripeka, hodimo vedno počasneje. Baldiju in njegovi Petri se pač pozna, da ne hodita veliko v hribe. Navzgor sta bila več kot odlična, sedaj pa se že pozna dolžina. Noge niso več tako sigurne, glava tudi nima tako močnega cilja. Ampak, nikamor se nam ne mudi. Okolica je tako lepa, da ne bi imel nič proti, če bi hodili še nekaj ur. Seveda smo se vrnili po isti poti, postanek v koči Brazza pa je kriv, da šele ob mraku pridemo do avta.

Foto: Petra Krnić

STRAVA

Všeč mi je kadar Aleš v svoje roke prevzame kakšen gorski izlet. Vem, da bom videl nekaj novega, zvedel pa še več. Niti, da se mi ni potrebno obremenjevati z ničemer, razen da sem. Sicer so take ture bolj poredke, pa zato toliko slajše.

Prvoten cilj je bil Kukova špica, ki se mi izmika že skoraj desetletje. Tokrat je kazalo drugače, dokler ni Alešev msg:” Bi koga motilo, če gremo namesto na Kukovo špico na Rdeči rob, Lužnico, Batognico in Krn?’’ Kukovo špico zopet potisnil nazaj v čakalno vrsto.  

Pridruži se nama še Ivo in preko vasi Krn do izhodišča na Planini Kuhinja prispemo tam okoli 9 ure. Čeprav je že skoraj november, pa letošnje visoke temperature omogočajo lahkotnejša oblačila. Prvih nekaj minut mimo Planine Kašina do Planine Leskovca mine v klasičnem začetniškem otipavanju. Dolgo že nismo bili skupaj, zato je potrebno nekaj vprašanj iz kurtoazije. Ko pa prve kaplje potu najdejo pot na plano, pa smo že v temi, ki nas spremlja do konca tega čudovitega dneva. Filozofsko smo se lotili naših duš, kam gredo, oziroma bodo šle, ko umremo, se bomo še kdaj vrnili na zemljo in podobne neumnosti. Seveda smo se pogovarjali tudi o pametnejših stvareh, vendar smo se vsakič  vrnili k našim dušam. Sam sem danes za spremembo samo poslušal. Kaj mi je pa preostalo drugega? Imel sem strokovnjaka iz prakse, strokovnjaka iz teorije, in moje govorjenje bi samo podrlo balans.  Kadar ju imam dovolj, za malenkost upočasnim korak in se prepustim razmišljanju, kako trdo je življenje tu na teh planinah, pa tudi v vasi Krn. Mestni ljudje smo navajeni, da imamo vse na dosegu roke. Tukaj je zgodba popolnoma drugačna. Vse zgleda tako romantično na prvi pogled. V resnici pa je skorja zelo trda.

Ob steni Maselnika se strmo dvignemo do doline pod Rdečim robom, kjer prvič pride do strokovne Aleševe razlage, kako in zakaj je nastal  Rdeči rob. Nekaj minut nas nato loči do naslednjega vrhunca, jezera Lužnica, kjer zopet sledi temeljita razlaga. Tu se že vidijo ostanki nesmiselne morije, tako lep kraj po eni strani po drugi pa tako krvav. Še v jezeru si lahko ogledamo ogromno opomnikov 1. svetovne vojne.

Jezero Lužnica

Sledi zmeren vzpon do sedla Prag, kjer si privoščimo kratek oddih. Še prej si ogledamo nahajališča fosilov. Tukaj se šele zedinimo, da gremo najprej do Vrha nad Peski, potem pa čez Batognico na Krn. Na tem mestu, kjer smo sedaj, nam je sicer bližje Batognica. Če pa želimo na Vrh nad Peski, bomo morali kasneje priti na isto točko. Ker Peski niso bili v planu pred turo, se niti nismo pripravili nanj. Internet ne dela, zato nam pride še kako prav Aleševa aplikacija, iz katere razbere, da gremo vsaj krožno lahko na Vrh nad Peski. Redko kateri gori se ime tako poda. Vse je en sam kamnolom, ko hodiš proti vrhu se ti na trenutek dozdeva, da se bo vsak hip vse skupaj podrlo. Pobočja Vrha nad Peski prečimo proti koči na planini Razor, po približno 10m minutah pa se levo obrnemo proti vrhu. Na vrhu nas pričaka maketa Aljaževega stolpa. Nisem pa nikjer našel podatka, čemu je njen namen. Po drugi, še bolj podrti strani se spustimo nazaj do Praga. Kot bi hodil po puščavi.

Batognica in Krn z Vrha nad Peski
Maketa

Sledi meni težko pričakovana Batognica. Kar nekaj sem prebral o težkih bojih, ki so se odvijali tukaj. Pa je vseeno vse skupaj mučno. Kamor koli pogledaš ostanki nesmiselne morije. Rovi, železje, kaverne. Nekaj let so tukaj Avstrijci in Italijani strateško varovali pozicijo. V kakšnih razmerah si težko predstavljamo. Na dan mi privrejo prijateljeve besede: ”Vsak je svoje sreče kovač.” Kakšen nesmisel. Kakšen kovač je bil lahko ubogi Slovenec, ki se je rodil tam okoli leta 1900. Če je na dan privekal na naslovu Soška ulica 14b, je na zahodnem delu Batognice jedel makarone, če pa se je rodil 50km stran na naslovu Podbrdo 7a, pa je nekaj 10 metrov stran od svojega rojaka jedel avstrijske konzerve (isto velja danes za otroke v Siriji,…). Obema pa je bilo skupno le to, da si želita samo preživeti. Italijani so potem skopali rov pod Avstrijci, ter vanj dali razstrelivo. Po naključju so rov odkrili Avstrijci, naredili novega, italijanskemu dodali še svoj eksploziv in 4000 kg razstreliva je leta 1917 vrh znižalo za nekaj metrov.  Počasi se sprehodimo po samem vrhu potem pa se začnemo spuščati proti Krnski škrbini. Vmes nas čakajo še stopnice, narejene seveda za časa vojne, na sedlu so vidni ostanki italijanskega topa. Skratka, ena atrakcija za drugo.

Vrh nad Peski z Batognice
Ostanki eksplozije na Batognici

Do vrha Krna nas loči še nekaj minut prijetnega vzpenjanja. Razgledi so fantastični. Zopet v glavni vlogi Aleš. Kar po vrsti se sprehodi po vrhovih. Spustimo se do Gomiškovega zavetišča, kjer si na soncu privoščimo daljši odmor. Sledi zadnji, po pravici povedano najdolgočasnejši odsek. Spust s Krna do Planine Kuhinja. Vseskozi je viden cilj, pozna se tudi že utrujenost, pot je ravno prav strma in gruščnata, da je potrebna stalna previdnost. Pa tudi to mine, kot bo naše življenje. Tisti najbolj pridni bodo končali z življenjem na Zemlji, sam pa upam, da se vsaj še nekajkrat vrnem.

Krn

STRAVA

SOŠKA FRONTA

Mangartsko sedlo s kolesom

Thursday , 19, September 2019 Comments Off on Mangartsko sedlo s kolesom

Začetki mojega kolesarskega udejstvovanja segajo leta nazaj. Prva asociacija na odkrivanja kolesarskih skrivnosti je vedno naša vsakoletna tura. S kolesom na Vršič in nazaj. Takrat še z gorskim kolesom. Danes vem, da takrat nismo imeli pojma o kolesarstvu. Danes vem, da ga tudi sedaj še nimamo. Ampak takrat pa še posebej. In priti enkrat letno, s takratnimi kolesi, fizično pripravljenostjo na Vršič je bil zadosten razlog, da si eno leto žel sadove eno dnevnega trpljenja. Sicer samo v krogu petih istomišljenikov, vendar je zadostovalo za naš ego. Pol leta načrtovanja podviga, pol leta hvaljenja in nato v isti krog. Dobro desetletje je potem minilo, ko je Sava tekla še vedno v isto smer, mi pa smo napredovali, če ne drugje v opremi in fizični pripravljenosti. Ta pripravljenost sedaj že pada, čuti pa se napredek v izkušnjah. In tako ni nobena umetnost prevoziti 200 km, seveda ne s posebno hitrostjo, pa vseeno. Tudi niso potrebna leta priprav za tako turo. Vseeno pa sem vesel, da sem ponovil klasiko, sem jo pa po spletu okoliščin tudi nadgradil. Naključje je hotelo, da smo prvič letos sedeli za staro, preparelo mizo, sključeni ob tretjem pivu in Šprajc je predlagal, da gremo s kolesom na Mangart. Kdaj, čimprej. Dan pred odhodom zbolim, tako iščemo naslednji termin. Seveda mora biti ekipa ista. Beseda je vse kar nam ostane v teh težkih časih. Je pa tudi besedo že požrl zob časa, zato tudi tu pride do kakih anomalij. Vendar, če so ljudje normalni, se to vse prebrodi. Ob šesti uri zjutraj s Šlibarjem startava iz Kranja. Standardna pot naju preko Naklega, Podbrezja, Begunj pelje proti Jesenicam. Čuti se že prihajajoča jesen. Mraz, ter konstanten veter naju vztrajno ožemata. Cesta se tudi vseskozi rahlo vzdiguje. Hitro se zediniva, da bo na Jesenicah čas za kavo. Kljub temu, da sva pozna, namreč ob 9:00 sva zmenjena v Kranjski Gori s Šprajcem in Ivom. Potem pa gremo z avtom do pod Mangart in potem skupaj do vrha na kolesih. Za trenutek me ogreje Ivov msg, da Šprajc misli, da gremo od Kranjske Gore naprej s kolesi. Pa naj bo tako, tudi Šlibar je za. Na Jesenicah kava za 1 evro. Še bolj se ohladiva, tudi veter ne pojenja, iz žepa potegneva zadnjega jokerja. Zavijeva (v Mojstrani) na kolesarsko stezo in začneva kritizirati sistem. Kakšen? Vseeno, nič nama ni prav, sva si pa v oporo in hitro sva mimo Martuljka v Kranjski Gori. Seveda skupaj spijemo še eno kavo. Do sem je bilo iz Kranja točno 70 km. Šprajc ima v avtu celo vrečo gelov. Nisem ljubitelj tega koncentrata sladkorja. Danes pa mi z njimi naredi izredno uslugo. Takoj vzamem dva, za nazaj še dva in po nekaj letih zopet ugotavljam, da je to najhitrejši način za vnos energije v telo. Pa tudi najlažji. S sabo imam tri čokolade. Eno frutabelo, ter dva Marsa. Vendar preden prebaviš take stvari, sploh če voziš v klanec, te vse mine. Posledice pa so vidne kasneje. Po kolesarski stezi se v pogovornem ritmu peljemo do Trbiža, potem pa čez Predel do izhodišča današnjega glavnega vzpona. Do sem smo bili vsi oblečeni. Kljub soncu je bil zrak mrzel. Za vzpon pa se odločim, da bom vozil samo v krathih hlačah in kratki majici. Malce sem že utrujen, če bo zazeblo bom pač malo bolj pognal pedala.

Startamo vsak posebej. Pač naša praksa, vsak vozi po svojih sposobnostih, na vrhu se dobimo. Prve dva kilometra sta strmejša, potem pa se cesta malenkost položi in gre nekako konstantno do vrha. Prvi grši del odvozim lepo tekoče, uživam, potem ko se pa začne del, ki je sigurno med najlepšimi kolesarskimi odseki pri nas, pa začnem padati. Ampak vse to spada med normalne pojave daljših tur. Hitro poženem gel po grlu, malce počakam da pride skozi prebavni trak in do vrha potem gledam okoli, poganjam v sproščenem tempu, skratka lepo. Kar prehitro sem na točki, kjer gre samo še navzdol. Ne gre drugače kot da grem še do vstopa v Plazje, grapo, ki jo pozna vsak zaveden turni smučar. Malce sanjarjenja, in že smo vsi štirje na najvišji točki današnjega dne. Kako drugače zvenijo besede, ko narediš nekaj zase. Seveda si sami določimo kaj to je, v vsakem primeru pa globalno nič pomembnega. Vsak nekaj govori, veš, da te nihče ne posluša, saj tudi ti nikogar ne. Pa je vsem vseeno. Običajno nakladanje ali moško razkazovanje ega. Opažam večjo racionalnost, umirjenost pri ženskah. Moški pa bi v trenutkih evforije vse premaknili. Kam vse smo že šli v takih trenutkih nerazsodnosti. Potem pa narediš tri metre,… in vse te mine. Na srečo je pri vseh enako počutje, zato nihče ne omeni več kam vse smo še hoteli. Do naslednjič. Seveda smo se za spust primerno oblekli. Do mejnega prehoda, kjer nas čaka prepotrebna kava sledi še nekaj vzpona. Kratkega, zato se ne slačim. Nato pa šok, gostilna zaprta. Kaj sedaj? Ni druge kot da se ustavimo na prvi naslednji, to je v Predilu. Ker se cesta do tam samo spušča, se primankljaj ne pozna preveč. Kot vedno v Italiji, odlična kava. Dobra spodbuda za grde kilometre proti Kranjski Gori. Cesta se vse od Trbiža rahlo vzdiguje. Tu in vse do konca se izkaže Ivo, ki je večinoma časa spredaj. V konstantnem ritmu. Drugače je Ivo v odličnem članku našega najboljšega in skoraj zadnjega Mohikanca blogovstva Mateja Zalarja, ki pa na žalost tudi rahlo peša, okarektiriziran kot morilec, ki mrcvari s hipnimi in povsem nepotrebnimi spremembami tempa. Danes pa se resnično izkaže z nesebično pomočjo, predvsem meni. Tam okoli Trbiža Šlibarju poči guma. Ker smo že od prej dogovorjeni, da greva z Ivom s kolesom do Kranja, onedva pa z avtom, ter da se kot običajno potem dobimo v bazi, naredimo kompromis. Midva greva s kolesom kar naprej, Šlibar in Šprajc zamenjata gumo, nekaj pojesta in bomo skupaj v Kranju.

Do Kranjske Gore sem vseskozi v zavetrju. Tam narediva kratek odmor, to pomeni pol minutno ležanje. Kakor sva s Šlibarjem zjutraj trpela ob konstantnem rahlem vzpenjanju, ter vetrom v prsa, tako sedaj z Ivom žanjeva sadove jutranje torture. Dobesedno padeva čez Jesenice. Sledi meni vedno grd del do Begunj, kjer tudi danes zapadem v krizo. Nekaj časa sem vozil spredaj, se potem hitro umaknil in trpel tudi zadaj do Podvina. Do konca potem ni bilo težav.

Foto: Ivo Švrljuga

Foto: Ivo Švrljuga

Tehnikalije:

Trasa: Kranj-Naklo-Podbrezje-Begunje-Jesenice-Kranjska Gora-Predil-Mangartsko sedlo-Predil-Kranjska Gora-Jeseice-Begunje-Naklo-Kranj

Razdalja: 210 km

Nadmorska višina: 2999 m višine

Povprečna hitrost: 23.7km/h

Skupen čas: 8:52:06

Poživila: 4 geli, 1 frutabel, 1 sendvič, 3 kave, 1 coca cola, 1 radenska, 1l vode

STRAVA

Tjaša Žnidar – IM Wales 2019

Tuesday , 10, September 2019 Comments Off on Tjaša Žnidar – IM Wales 2019

Wales🏴󠁧󠁢󠁷󠁬󠁳󠁿 stremi k presežkom, zato sploh ne preseneča, da je tako tudi Ironman tekmovanje, ki so ga že 9. leto zapored organizirali v malem obmorskem Tenbyu. Saj je bilo OK na Mallorci, pa v IT in AUT, ampak nikjer od naštetega se dogajanje ni tako zlilo z mestom, kot tu, kakor, da ne bi šlo za gigantski IM, ampak za prisrčno vaško prireditev.
Luna🌝 je 15. 9. 2019 razsvetljevala pot v menjalni prostor (T1) in obetala, da bo dan lep in dober. In bil je tak, s presenetljivo optimalnimi pogoji za dirkanje (☀️ in 20°C). Od T1 je skoraj 1km do štarta plavanja, do katerega se spustiš po zig-zag poti, ob kateri postavijo obešalnike za vrečke s teniskami, s katerimi potem, ko zaključiš s plavanjem, tečeš do kolesa. Himna Walesa pred začetkom je prvi highlight dneva, ko množica obmnemi in gredo ob veličasnosti trenutka kocine pokonci. Sledi ognjemet 🔥🔥🔥 in potem štart. Voda je bila odlična. 17°C se ne sliši veliko, ampak se da plavat brez težav. Res pa je, da se tu pri 18°C sprašujejo, ali obleči neopren, ali ne, pri nas pa pri takih temperaturah dirke skrajšajo. Pri plavanju🏊‍♀️ mi je všeč: če se plava v morju, če je obala peščena in če je med dvema krogoma Aussie exit. Vse to v Walesu imajo. Tek🏃‍♀️v T1 (po plavanju, ki ga je vedno prehitro konec) skozi mesto, ki je že pred zajtrkom množično na nogah, te napolni z dodatno energijo, še kako potrebno v nadaljevanju dneva.
Kolesarska proga🚴‍♀️ velja za eno težjih (z 2.500 višinci – kot Lanzarote). Noge so me bolele že pri ogledu z avtom in prvič sem nekaj na glas označila za »brutalno«. Verjeli, ali ne – na kolesu je šlo lažje. Na dveh spustih je bilo označeno, da so aerobari prepovedani, na najtežjem klancu tik pred koncem kroga (potrebno ga je bilo prevoziti 2x), katerega so se nekateri odločili premagati peš, pa je bilo vzdušje tako, da se niti nisi zavedal, kdaj si ga prevozil. Peljati skozi špalir glasnih navijačev, nekaterih napravljenih v zmaje in ostale kreature 🐉🦕🐲🦖🦚, sploh ni slabo! Kar pa mi je bilo na kolesarskem delu najbolj všeč, je to, da ni bilo nadležnih motoristov (ne fotografov, ne policajev in niti ne sodnikov, samo en motorist se je – sam! parkart pripeljal mimo). To je pomenilo, da je bila vožnja s kolesom sproščena, brez, da bi bil ves čas na preži, da ti bo pokazan modri karton zaradi neupoštevanja razdalje med kolesarjem pred sabo. Pa nisem zaznala, da bi kdo to izkoriščal, čeprav se na 12m pred naslednjim kolesarjem ni dosledno pazilo. Imela pa sem na kolesu smolo že takoj na začetku, na 10. km. Zapeljala sem v luknjo in balanca se mi je povesila navzdol, med vožnjo pa je nisem uspela spraviti nazaj. Pa je šel bike-fiting, ampak bila pa sem še bolj »aero« in nov položaj niti ni bil zelo moteč, vsaj dokler ni bilo treba stopiti s kolesa. Sploh ne vem, kako sem se zaradi bolečin v križu in še čem privlekla skozi menjalca (T2) in se preobula. Tek se je torej začel precej počasi in se tako tudi nadaljeval. Kar škoda mi je bilo trase s 500 višinci, ki je šla gor, pa gor in potem dol – tisti ta fajn klanec dol, »moj teren«, po katerem bi v normalnem telesnem stanju kar letela. Moja letošnja tekaška forma je že tako bolj zanič, saj sem se teku zaradi težav s piriformisem, na daleč izogibala. Hvala Karmen – Fizio Tri, da je vseeno šlo lažje oz., da je sploh šlo. Nič se niso vlekli štirje krogi skozi mesto. V središču so bili navijači iz kroga v krog bolj veseli🍻🍻🍻, navijali so itak skoz. Ko sem šla po ulici tik pred ciljem zadnjič, so namesto imena (prebranega s številke) že vzklikali »ironman«.
Zadnji koraki po rdeči preprogi in prihod v cilj so zame še vedno najbolj emotiven trenutek celega leta – ko telo dokaže, česa vsega je sposobno, če mu le daš možnost.
Zmaj iz Walesa🐉 ne omogoča osebnih rekordov (razen v porabi časa – zame tokrat 13:14:46, kar me je postavilo na 8. mesto v AG), ponuja pa mnogo, mnogo več – doživetje občutkov, ki ostanejo za vedno! Priporočam. Zelo!!!🔝🔝🔝

Matej Hauptman Ironman Celovec 2019

Saturday , 10, August 2019 Comments Off on Matej Hauptman Ironman Celovec 2019

IRONMAN AUSTRIA 2019

Pa je tud to pod streho… Ironman… leta sanj in razmišljanj, kako preplavati skoraj 4km – ostalo bi že nekako šlo… 6 mesecev bolj aktivnih priprav in učenja plavanja je prineslo to, da je napovedovalec na koncu izgovoril tudi tisto znamenito “Matej you’re an Ironman”
Pa gremo od začetka. Plavanja, ki sem ga na koncu celo vzljubil in mi je s plavalno obleko postal celo v užitek se je na tekmi vse obrnilo na glavo. Najprej so nam prepovedali plavati v neoprenih, kar je za nas slabe plavalce velik hendikep potem pa se je na trasi izkazalo, da je bilo plavanje brez neoprenov najmanjši problem. Od začetne gneče v vodi, do druge boje, kjer sem padel v prijetno skupino in ritem, se mi je zdelo, da plavanje ne bo nikakršen problem. Ampak kmalu zatem so se začeli problemi z riganjem, kar se je potenciralo s prihodom v kanal oz. po domače v pralni stroj, kjer so poleg gužve onemogočali normalno plavanje mulj, podvodno rastje in plavalci, ki so bili že na koncu z močmi. Piko na i je dodala še umazanija, ki se je dvignila iz kanala… Ko sem končno se prebil do konca kanala in zlezel ven usran, kot da bi bil na mudfestu me je čakalo še nekaj teka, da sem končno prispel do kolesa… Tukaj se je začelo uživanje. Temperatura je kaj kmalu narasla na 30+ stopinj in prvih 120 km do Fakerseeja je potekalo brez vsakega problema in težave… na srečo je tudi želodec sodeloval tako kot je moral… V Fakerseeju pa naletim na močan veter – neurje… kmalu je bilo vožnje v aero poziciji konec… Po ravnini kjer se lahko brez problema pelješ med 35 in 40kmh sem se jaz vlekel 25-27kmh… Ampak to še ni bilo najhuje… Po cca. 15km pa kot, da bi se odtrgal oblak – močan naliv, neurje, ki je podiralo cestne ograje in prisililo vse tiste, ki so imeli polne zadnje obroče, da so zaradi sunkov vetra poiskali svoje zavetje na avtobusnih postajališčih… Naliv se je kmalu sprevrgel v točo in kar se spomnim je bilo samo rožlanje po čeladi… Del, ki je med najhitrejšimi na progi sem ga odvozil previdno, kot po jajcih… Najbolj strah me je bilo motoristov, ki so se s sodniki vozili mimo, saj sem se bal, da bodo začeli mahati s črno zastavo, kar bi pomenilo, da je tekma prekinjena…Ampak na koncu sem bil vesel, da sem brez nezgode, usran kot da bi bil na MTB prišel v cilj kolesa. Tam pa šok… v menjalni coni večina koles na tleh, v šotoru pa kot iz nadaljevanke MASH. Sotekmovalci sedijo zaviti v alufolijo, medicinci skačejo naokoli in sprašujejo vsakega, če kaj potrebujejo. Tudi do mene so prišli, mu rečem ne hvala, sam puste me naprej. Takoj za njim pride do mene en prostovoljec, ki je govoril naš jezik in mi ponudi pomoč… Ajde, če hočeš pomagat, mi pa pomagaj kompresijske nogavčke dat gor… Tranzicije konc in gas maratonu naproti. Na prvem km, odtečem mimo najjače navijaške skupine, popijem en požirek brezalkoholnega Heinikena in gas naprej. Vmes prehitim raketo Martina, ki je začel že z drugim krogom in nadaljujem sam proti novim kilometrom. Občutki so bili fantastični, noge rahlo utrujene ampak še vedno močne in lahke. Prvih 10km sem odtekel na filing, kar me je skor na rit vrglo, ko sem po 10km pogledal na uro, ki je kazala 46min… jao Haupi mal prehit… tempo sem spustil in suvereno nadaljeval v drugi krog in pri 25km prva reakcija telesa na vse skupaj… bolečina v dimljah… ka je zdej to a sm na triatlonu al na fuzbalu… grem naprej do 30km, kjer pa prvi krč v dimljah… do cilja še 12km – 1h pa še mal…rečem si, če sem preživel neurje bom pa še te jebene krče… malo hodim in na mojo srečo vidim, da krč hitro popusti… tako je zadnjih 12km potem izgledalo takole: tek…krč…hoja…tek…krč…hoja… In to vse do rdeče preproge in do ciljne črte…
Hvala vsem navijačem ob progi, mojim 4, Makiju in Šterču, ker brez njiju bi bil ta IM navaden, celi bandi iz TK Utrip, coachu Urošu, Beti in Goranu, Hugotu in Pii s tamalima, Mirotu in Renati, Medotu in ostali bandi iz Stražišča, ter vsem, ki so gledali v telefon in trepetali, če sem preživu…

Zaključek… cilj sem dosegel. Razmere so bile peklenske… Lahko si pa oddahnete – letos in naslednje leto se vaš Haupi ne bo šel več teh neumnosti… potem pa… vse je mogoče

Tempomatova diagonala Slovenije

Tuesday , 25, June 2019 Comments Off on Tempomatova diagonala Slovenije

Po slabih 200 km in glede na nemogoče vremenske razmere odlični povprečni hitrosti krepko čez 32 km/h, bi človek pričakoval, da se bo odpirala penina, okoli nas pa bodo skakale brhke mladenke. Saj veste? Zmagovalci-hostese. Nasprotno pa zgledamo kot povsem razbita vojska. Večina popolnoma premraženih, izmučenih od nekajurne deževne pošiljke, noči, mrazu. Čaka nas ”samo še” 150 km. Nekaj jih preučuje vremensko napoved, ostali se že dogovarjajo za prevoz domov. Ko bi se vsaj pokazala kakšna vremenska luknja. Tako pa je fronta startala z nami v Prekmurju, ugotovila, da smo res posrečena družba in namesto, da bi se sedaj napotila nazaj čez mejo, gre raje z nami še do Pirana. Z vsako minuto razmišljanja nas bolj zebe. Samir kot glavni organizator zgleda povsem nebogljeno. Zaveda se, da nadaljnja izvedba ni več varna, da pa z odpovedjo lahko pride do kake zamere. Odločitev pa je njegova. Na žalost organizacija ne prinaša vedno le lepih stvari. Damo mu vedeti, da ne bo nobenih grdih besed, vsako odločitev bomo spoštovali. Vsi dobro vemo, da je vse storil po najboljših močeh. Da pa vsaka odločitev ni nujno najboljša za vse. Niti ne more biti. Pameten človek bo to sprejel, neumnega na srečo ni bilo z nami. Končno le izusti: ”Fantje, konec je. Zelo mi je žal, stvar bomo poskušali izpeljati septembra.”

Trenutek odločitve

Tempomatovo diagonalo organizira Kolesarsko društvo Litijski tempomat. Gre za vožnjo s kolesom od Hodoša do Portoroža, v dolžini okoli 350 km. Prijavi se lahko minimalno 4, maksimalno 16 kolesarjev. Mislim, da nas je bilo tokrat 14. Čeprav moraš biti za transverzalo vsaj dokaj dobro pripravljen, saj ne gre za turistično vožnjo, pa ne gre za dirko. Cilj je, da vsi pridemo do Portoroža. Zbor ob 22:00 v Litiji, ob 22:30 sestanek, ob 23:00 odhod proti Hodošu, tam start nekaj čez 2 uro.

Foto: Samir Handanagić

Prijavila sva se povsem slučajno. Trenča, pivo ali dva, Ivo na Facebooku, namesto, da bi potegnil kaj pomembnega iz naših pogovorov, ter povsem nepričakovano, ko smo ravno razglabljali o vplivu ozonske luknje na managerske prevzeme:” Ej, a greva peljat 350 km z enimi iz Litije? Avto, skupina…” Kot običajno ga preslišim, potem pa doma začnem razmišljati. Sama sva jih že naredila 300, ampak tisto je bilo kar naporno, če bo sedaj večja skupina, potem 350 ne bi smel biti problem. Pa skupina, pa noč. Juhuhuhu, že pišem: ”Takoj naju prijavi.”  Dan pred odhodom pa nas preseneti izredno negativna vremenska napoved. Dopisovanja, klici, razmišljanje. Iz Kranja smo trije, vmes se nama je priključil še Grega (kot serviser koles je prinesel nekaj obročev, orodje,…). Vsi bi najraje videli, da bi odhod prestavili na drug datum. Kaže, da bo padalo celo noč. Večkrat organiziram kakšno stvar. Najbolj me moti, da se trudiš mesec dni ali več, nato pa ti nekateri v zadnjem trenutku odpovejo, potem pa rešuj stvari kakor veš in znaš. Zato gremo, potem bomo pa videli. V Litiji prvič vidimo ostalo ekipo. Z Ivotom nisva najbolj socialna človeka, zato nama take stvari predstavljajo stres. Saj potem, ko človeka bolje spoznava, izustiva kaj, ampak običajno večina do takrat že uide. Na srečo imamo tam Edina in Markota. Če bi ju pustili sama na pokopališču, bi čez nekaj ur še mrtvi govorili. Vseskozi, tudi potem med kolesarjenjem skrbita za dobro vzdušje.

Start Hodoš meja

Že takoj na prvo žogo se vidi, da bo vse brezhibno organizirano. Samir da vsem napotke, kolesa in prtljago naložimo v kombi. Sledi vožnja do Hodoša. V miru se pripravimo na start. Ker imamo vseskozi ob sebi kombi z opremo, vzamem samo najnujnejše. Spodaj kratke hlače, nogavčke, zgoraj jakno. Za vsak slučaj še čokoladko in gel. Ja gel. Včasih sem jih povsod uporabljal. Sedaj pa že 10 let ne. Za danes pa sem si jih kupil, če bo sila. Startamo v vrsti po dva skupaj. Spredaj avto, zadaj kombi. Ki bo po potrebi počakal zaostalega in mu pomagal ujeti skupino, če bo treba. Na začetku se menjamo na okoli 5-10km. Meni osebno preveč, saj nas je veliko za menjati. Kasneje so logično menjave krajše. Recimo 5 kolesarjev izstopa, ostalih 9 nas je približno enakih. Nekaj jih menja večkrat,  so tudi spredaj dalj časa, ostali kolikor lahko. Dogovorjeni smo, da imamo počitek vsakih 70 km. Zato si v glavi naredim etape. Prva mi je bila najtežja. Očitno so bili vsi še spočiti, in res mi je šlo malenkost prehitro. Sploh drugih 35 km, ko smo že prišli do nekaj klančkov. Ceste so bile že spolzke, čez krožna križišča so se naredile luknje. Spredaj so potegnili, zadaj smo lovili. Tukaj bi imel tudi edino pripombo. Seveda je to zgolj moje osebno mnenje. Na vrhu klančkov, ter po krožnih križiščih bi morala prva dva malo upočasniti. Tudi drugače je šlo nekajkrat prehitro. Ne vem ali je pozneje kdo kaj rekel, ampak po prvi pavzi ter do konca smo vozili nekako konstanten tempo, v klance pa se je šlo počasneje. Kadar so bili spredaj boljši, je bilo zadaj tiho, ko sva bila spredaj z Ivotom, so se začeli pogovori. Edin, kot eden iz falange bolj pripravljenih, pa je bil povsod, kot da bi bili trije, spredaj, zadaj, malo je slikal, vseskozi govoril, zato je zasluženo na Trojanah dobil plavo Tempomatovo majico za najbolj simpatičnega na turi. Drugi, ki je izstopal je bil Samir. Ko je bilo treba, je vlekel. Drugače pa vseskozi zadaj, na klancih je vedno počakal zadnjega in ga privlekel do skupine. Bil je v pomoč pri vseh defektih (mislim, da počena zračnica, pedalo, enkrat je nekomu padla luč,…), ter poskrbel, da je šla grupa nemoteno naprej.

Foto: Edin Jakupović

Foto: Edin Jakupović
Foto: Edin Jakupović
Foto: Edin Jakupović

Prvič smo se ustavili pred Ptujem. 10 minut. Preoblačiti se ni imelo smisla, vsaj dokler ne neha padati. Cunje bi bile v hipu spet mokre. Iz avta vsak zase vzame kar potrebuje, za nekaj minut se usedemo in gremo naprej. Sam sem pričakoval, da bo ta del do Celja, kjer imamo drug odmor in potem do Trojan najtežji. Saj je tukaj kar nekaj vzponov. Vendar smo začeli voziti pametneje, na vzponih je bilo včasih treba koga malo počakati, kar sem izkoristil za počitek. Začel je tudi padati dež in to so resnično moji pogoji. S Šlibarjem čez celo zimo voziva ne glede na vreme, večinoma ponoči in v takem resnično uživam. Hitro smo v Celju. Dež pada vedno močneje. Samir predlaga, da se nima smisla ustavljati. Povsem smo mokri, zato gremo kar do Trojan. Vsi se strinjamo.  

Foto: Tomi Grgić
Foto: Tomi Grgić
Foto: Boštjan Škutelj
Foto: Boštjan Škutelj
Foto: Tomi Grgić

Cesta se sedaj dviguje vse do Trojan. Ne preveč, ampak se. Počasi začnemo razpadati. Ampak vse to je normalno. Vsak naj vozi v svojem tempu, na vrhu pa se počakamo. Ta del sem že velikokrat vozil. Cesta, promet, naklon, veter, vse to je razlog, da mi odsek nikoli ni bil všeč. Danes pa ravno nasprotno. Neskromno priznam, da vožnja za avtom blagodejno vpliva na moj ego. Je pa tudi lažje voziti, ko se ni potrebno vseskozi umikati na skrajni rob ceste. Vem pa tudi, da je na Trojanah, vsaj zame, konec težjega dela. Ivotu venomer govorim, samo še spust do Vrhnike, položen klanec, še en do Postojne, del do Črnega Kala, potem pa samo še dol. Najboljše držim do kak km pod vrhom, potem pa pametno odstopim in nadaljujem v svojem ritmu. Z Ivotom in še nekom pridemo v drugi skupini na Trojane.

Čakati ni problem v lepem vremenu. Danes pa je prva skupina premražena dokler mi ne pridemo, mi dokler naslednja in tako dalje. Vsi nekaj časa razmišljamo ali bi se preoblekli ali ne. Če bi se, bi bili mokri do odhoda. Če se ne, bomo zmrznili. Začaran krog. Nekaj jih takoj pove, da ne gredo več dalje. Samir sprejme edino pravilno odločitev. Saj bodo še priložnosti. Čaka nas še spust do Litije. Nujno zlo. Popustitev koncentracije. Mogoče je tudi to razlog za padec Edina, ki bi se lahko končal tragično. Na srečo jo odnese dokaj dobro.

Upam, da me še kdaj povabijo. Bilo je fantastično. Kakšna energija. Šoferji so nam vmes pošiljali fotografije, ko je nekdo jamral kako pada dež, se šofer zadere ven:”Kaj, a pada?”, spodbujanje, šale. Neverjetno.

Hodoš-Murska-Ptuj-Celje-Trojane

211 km

31.5 avg

1309 m višine

STRAVA

TEMPOMATOVA DIAGONALA

KD LITIJSKI TEMPOMAT

Rifugio Sass Bece (2423m), Passo Furcia (1759m)

Wednesday , 19, June 2019 Comments Off on Rifugio Sass Bece (2423m), Passo Furcia (1759m)

Zadnji dan Dolomitov. Nekaj trenutkov po tem, ko prvič odprem oči, potiho zapustim sobo. Ne bi rad zbudil Ivota. Vse imam že pripravljeno. Arabba še spi. Ko se z avtom peljem proti prelazu Pordoi, se narahlo vprašam kaj mi je tega treba? Odprem okno in pregrešne misli se že valijo nazaj proti najinemu hotelčku. Zavedam se, da bo takrat, ko bom to pisal, ob kavi, obstajala samo ta smuka, ta dogodek. Za vedno. Spanje in počitek si lahko privoščim vsak dan. Večkrat. In cela ta tura je namenjena rahli meditaciji. Vedno, ko sem močno utrujen, drugače doživljam okolico, kot ko sem spočit. Terene za smuko sem si ogledal že dan preje. Nobene umetnosti ni. Smučal bom po smučišču, seveda tam kjer je še sneg. In tega je čez glavo. Takoj ugotovim, da bom prismučal do avta. Kar, morate priznati, je nek podatek za junij. Ko sem leto nazaj smučal tukaj, je bilo snega manj. Za začetek grem do Rifugie Sass Bece. Kakšnen užitek je hoditi na smučeh, v svojem ritmu, s pogledom na okolico, ki si jo skušaš vtisniti v spomin za težke trenutke, vedo samo deklasirani turni smučarji. Kot velikokrat rečeno, smuko navzdol lahko uživaš tudi na kakem smučišču. Hoja je tisto kar prinaša dodano vrednost. In dodana vrednost je izredno pomembna v tem ekonomsko naravnanem stoletju. Nobene dodane vrednosti pa ne proizvaja moje telo. Malokrat me je kaj tako izmučilo kot prejšnji dan Marmolada in Pordoi. Pozitivno mišljenje je, da dalj ko bom hodil, dalj bom upijal te trenutke. Na vrhu, ki sploh ni vrh, ampak recimo točka, kjer se tereni prevesijo na drugo stran, si počasi snamem pse, zategnem pancerje, pogledam kje bo najboljša smuka in se počasi spustim. Podlaga je zaenkrat še trda ampak nič ne de. Iz vsakega zavoja poskušam potegniti kar največ, zavedam se da jih nekaj časa ne bo. Smučam dokler se da. Zopet na pse in nazaj. Sedaj imam vseskozi pogled na območje Marmolade, kar zopet izvablja čudne občutke iz mojega telesa. Proti vrhu gredo smuči na rame, privoščim si še nekaj hoje. Potem pa, ko se strmina zopet prevesi na stran proti Piz Bou, malo posedim, bilo bi preveč, če bi napisal, da sem se malo pogovoril s sabo, ampak dejansko je bilo tako. Sledijo resnično zadnji zavoji proti prelazu Pordoi, pomladanski, vrhunski. Smuči v avto in v hotel na zajtrk.

Sledi pakiranje in vožnja proti domu. Sedaj greva čez Corvaro, kjer si privoščiva odlično kavo. Sam sem že doma, Ivo pa začne lobirati še z enim vzponom. V utrujenosti sem povsem pozabil na to. Pošteno priznam, da me ni vleklo nikamor več. Na izbiro sva imela ali cesto do Kalsa (Grossglockner iz druge strani) ali Katschberg. Sam sem v/na Kalsu že bil in mi ni všeč cesta, še manj bi bila Ivotu. Zato se odločiva za Katschberg. Ampak zanimivo, ko med potjo brskava za vzponom, nikakor ne najdeva dobrih podatkov, ne o tem koliko je do vrha, ne o naklonu in podobno. Startava v San Virgiliu. Ivo se takoj odcepi. Meni ne gre več nič. Ne od rok ne od nog. Takoj prestavim v najvišjo prestavo in tako počasi sopiham proti vrhu. Ne morem reči, da kaj posebno trpim fizično. Naklon ni prevelik, hitrost sploh ne. Ampak enostavno ne gre več. Oziroma gre, se pa že smilim samemu sebi. Cesta je lepa, tistih nekaj vasic tudi. Po dobri uri prilezem do Ivota, ki me čaka na vrhu prelaza. Zavedava se,da nisva na vrhu Katschberga, ampak enostavno tukaj ni druge ceste, zato obrneva nazaj. Šele v avtu ugotoviva, stežka, da je do vrha še okoli 5km, nekaj tudi makedama. Da je odcep tam blizu jezera, pa še vedno ne veva kje. Nekaj morava pustiti tudi za naslednjič.

Furcia

Dolžina: 12.30 km

Povprečen naklon: 6.1%

Najvišja točka: 1759m

Višinski metri: 754m

Težavnost: Dolomiti 250. mesto, svet 2765. mesto

1.dan: Cinque Torri, Giau

2.dan: Marmolada, Pordoi

Marmolada Punta Rocca 3250m, Pordoi 2239m

Thursday , 13, June 2019 Comments Off on Marmolada Punta Rocca 3250m, Pordoi 2239m

Že pred odhodom v Dolomite sva se z Ivotom dogovorila, da je drugi dan namenjen Marmoladi in mojemu morebitnemu smučanju z nje. Marmolada je s svojimi 3343 metri najvišja gora v Dolomitih. Marmolada je v bistvu ime za celo zaobljeno gmoto sestavljeno iz več vrhov: Punta Penia 3343m, Punta Rocca 3309m, Punta Obretta 3230m in Monte Serauta 3035m. Južna stran je izredno strma, plezalski raj (prvi vzpon po južni steni leta 1901, ocena IV+, danes najtežja ocena X-), severna pa položnejša in zaradi pomoči žičnice oblegana v vseh letnih časih. Na severu je tudi ledenik Ghiacciaio della Marmolada, tudi največji v Dolomitih, ampak sedaj, ko je vse še močno zasneženo ne pride do izraza.

Marmolada je bila pred 1. svetovno vojno mejnik med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa na žalost del 450 km dolge Tirolske fronte in do leta 1999 (Kašmir) najvišje ležeče bojišče. Italijani so bili na južnih pobočjih, Avstrijci na severnih. Zaradi ostrih podnebnih razmer so boji hitro ponehali,večjih ni bilo do umika Italijanov konec leta 1917, kljub temu pa je bilo mrtvih okoli 9000 vojakov, tretjina je umrla v boju, tretjina v plazovih, tretjina pa zaradi mraza ali strel.

Start je z jezera Fedaia, višina 2098m. Parkirišča so brezplačna, na začetku je v orientacijo žičnica, ki pelje do koče Rifugio Pian dei Fiacconi na višini 2626m. Ivo gre sprva peš z menoj, kmalu pa obrne. Nimava posebnega dogovora razen, da imam proste roke. Pot je orientacijsko nezahtevna. Začetek je levo od teh košaric. Tako se lahko najbolje reče žičnici, ki mislim da sprejme dva človeka. Povratna karta je 15 eur. Starta pa okoli 8 ure. V glavnem do vrha te žičnice pač hodimo, kjer si želimo. Pot ni strma. Sneg se je začel že takoj pri avtu, kar je redek pojav za tak letni čas. Sam nisem prepričan do kam bom šel. Počutje ni najboljše, pa ne najdem razloga. Ivo vmes pokliče, da pride do koče, ter če bi šla na kavo. Odvrnem da ne, saj bi rad čimprej odsmučal navzdol. Zaradi snega. Pa se pozneje izkaže, da danes ura ni bila pomembna, sneg je bil vseskozi dober. Do koče sem že popolnoma izmučen, pa sem naredil komaj 600 višincev. Ivotu povem, da grem še malo naprej, potem pa obrnem. Naj me počaka pri koči. Kakšna prostranstva so pobočja Marmolade ugotoviš šele, ko si višje. Čeprav je bilo spodaj na izhodišču kar nekaj smučarjev, pa so se sedaj porazgubili. Od daleč se jih vidi. Po vseh smereh jih je dovolj. Hodim in smučam pa vseskozi sam. Prav bi mi prišel kdo, da bi vsaj videl kje hodi. Tiste strmejše variante me ne potegnejo. Edini logični izbiri se mi zdita ali naravnost navzgor, ali pa malenkost levo, pa potem proti vrhu. Ker še nisem prepričan do kam bom šel, se usmerim v levo, ker se mi trenutno zdi boljša smuka. Strmina ni pretirana. Počutje se je izboljšalo, edina težava je sonce, ki res močno pripeka. Ampak, če bo to najmanjša težava… Opazujem okolico, sedaj uživam. Vsi imamo ogromno težkih trenutkih, ki pa na takih mestih zbledijo. In če ne drugače, se splača vedno truditi za take momente. Ki jih je sigurno več kot tistih slabih. Težko povem kdaj sem se odločil, da grem do vrha. Mogoče trenutek pred tem, ko sem zopet začel trpeti. Ne vem, je to višina, vročina, lakota, pojma nimam. Ampak nikamor ne gre več. Končno pred sabo zagledam dva gornika. Ki sta očitno še v slabšem stanju kot jaz. Ne morem slikati, še obrnem se težko. Vendar grem naprej. Obrat na smučeh, počitek, do naslednjega obrata, pa zopet počitek. Končno pridem do vrha. Mojega. Višje pred mano Punta Penia, še prej pa dva manjša vrhova. Na prvega se še povzpnem. Nobenega veselja, preveč sem utrujen. Naredim mogoče dve sliki, potem pa se pripravim na spust. Sedaj bom šel po strmejši varianti naravnost dol. Sneg je odličen. Sicer pomladanski ampak ravno prav odjenjan. Kljub temu naredim mogoče pet zavojev, pa zopet počitek. Ampak nižje ko sem, bolje se počutim, več zavojev lahko naredim. Smučarske razmere težko opišem, perfekcija. Drži, da sva imela z Markotam boljše na Schilcheggu, ko je bil pršič. Marmolada pa gladko zasede drugo mesto. Vsak zavoj je užitek. Zato se kljub temu, da je utrujenost izginila, vseeno ustavljam. Da dalj časa traja. Ivo me čaka pri koči. Nazaj ne gre z žičnico, ampak peš. Tudi on uživa in je užival. Sedaj pa sem pričakoval slabše razmere. Pa niso bile. Še vedno sneg enak, nobenega štopanja. Spodaj namesto po smučišču zavijem v gozd in potem tam do avta.

Dan je že sedaj popoln. Za nameček pa me čaka še druga velika želja. Pordoi s kolesom. Osebno mi je vzpon iz Arabbe najljubši v Dolomitih. Skoraj vsakič grem gor. Nikoli se ga ne naveličam. Predvsem pogledi na Piz Boe, ter nepretiran naklon, lepi, tekoči ovinki so tisto kar ga delajo privlačnega. Ker sva že dokaj pozna, greva takoj na kolo. Ivo mi takoj uide. Poskušam voziti čim bolj racionalno. Ne morem reči, da sem kaj preveč utrujen. Vem pa, da če bi šel hitreje, bi vajeti lahko hitro ušle iz rok. Ob cesti me table opozarjajo koliko je še do vrha. Prometa je tu vedno ogromno. Pa naju ne moti. Vreme idealno, malce pihlja, drugače pa sonce že cel dan. Kar prehitro sem na vrhu, Ivo še hitreje. Seveda malo poslikava. Piz Boe, pa na levi strani Sass Bece, spomenik Faustu Coppiju, motivov ne zmanjka. Spust je tudi lep, tehnično ne zahteven. In dan gre počasi h koncu. Sledi še klasična pizza, zanič pivo in postelja zopet okoli 21 ure.

Pordoi iz Arabbe

Dolžina: 9.40 km

Povprečen naklon: 6.8%

Najvišja točka: 2239m

Višinski metri: 637m

Težavnost: Dolomiti 248. mesto, svet 2743. mesto

1.dan Cinque Torri, Giau

3.dan Rifugio Sass Bece, Furcia

Cinque Torri 2137m, Passo Giau 2236m

Wednesday , 12, June 2019 Comments Off on Cinque Torri 2137m, Passo Giau 2236m

Vsak človek ima, vsaj upam da, v svojem srcu prostor za nekaj kotičkov poleg svojega doma, kjer mu metabolizem drugače funkcionira. Sam jih imam ogromno, za še več jih sploh ne vem, ker jih še nisem spoznal. Poseben predprostor blizu trikuspidalne zaklopke bo vedno namenjen Dolomitom. V vseh letnih časih, lahko za dan, dva, tri, deset. Vedno je kaj za početi, vreme nikoli ni neprimerno. Tokrat sva z Ivotom sama. Običajno je bila z nama Petra. Kar nama je olajšalo delo pri obisku destinacij, ki sva jih hotela videti. Njej pa, verjamem, ni bilo posebej v užitek voziti se od kraja do kraja, ter poslušati dva prešvicana kolesarja ali tekača, kako je bilo lepo na četrtem ovinku. Tokrat sem imel prvič na voljo in v planu tudi turno smučanje. Kar je pomenilo, da bo izredno naporno. In je res bilo. Ampak se je splačalo. Vprašanje kdaj bom zopet prišel. Zato se splača malo potrpeti. V prid gre, da je tudi Ivo tak, družabno življenje in ostale nešportne aktivnosti so tu na stranskem tiru, tukaj je potrebno izkoristiti vsak trenutek. Večino časa sva namenila športu. Ostalo počitek. Poleg sobe, vinjete, predora Karavanke in bencina so bili vsi preostali stroški v treh dneh: za vsakega dve pici (7eur), 4 pive (6 eur, zanič), ter 6 kav (okoli 3 eur) in 6 coca col (okoli 3 eur). Zajtrk sva imela vključen v ceno sobo, sva pa prvega spustila, ker sva bila prezgodnja.

Oprema

Sobo sva imela rezervirano v Arabbi. Do tja gremo kdaj čez Corvaro, kdaj pa čez Cortino. Prva pot je malenkost daljša po kilometrih, ter malenkost krajša po času. Plus izogne se nekaj prelazom. Danes greva čez Cortino (Korensko sedlo-Lienz-Toblach). Zato, ker bova najprej obiskala Cinque Torri. V prevodu pet prstov, raj za plezalce in pohodnike. To sicer ni kak prestižen kolesarski cilj. Je pa lepo in tu smo bili že predlani s Petro, vendar zaradi zaprte ceste nismo prišli do vrha. Stran climbybike, ki beleži vse kolesarske klance, denimo sploh nima zabeleženega tega vzpona. Odcep za Cinque Torri je dobro označen. Je na poti med Cortino in Falzaregom, kjer tudi pustiva avto. Pred nama Tofana di Rozes. Impresiven začetek. Prva tabla, ki jo vidiva je za 18% naklon. Pričakovala sva malce lepšo dobrodošlico, ne pa takoj tak breg. Cesta je izredno ozka, prednost da ni kaj veliko prometa. V ozadju lepa kulisa Tofan, spredaj pa klanec. Neka mala Šmarjetna, z nekaj strmimi odseki. Hitro jih je konec. Stojiva pred kočo Cinque Torri, ki je na žalost zaprta. Pred nama pogled na stolpe. Ki pa s tega mesta ni najboljši. Morala bi peš okoli, vendar v kolesarskih čevljih enostavno ne gre. Stolpov je v resnici 10, od daleč spominjajo na Tri Cine, so pa mogoče bolj zaobljeni. Zanimivost obiskov novih krajev je, da se, če ponazorim z mišljenjem novodobnikov, nahajaš v igrici z neskončnimi sobami. Vsakič ko prideš do konca neke stopnje, se ti odpre nova. Lani recimo sem rekel, naslednjič moram do Cinque Torri. Sedaj, ko sem prišel, moram naslednjič okoli stolpov, pa peš do prelaza Giau, pa do Tofane… Neskončno. Nikoli ne prideš do konca. Vedno prej izgubiš vsa življenja. Spustiva se nazaj do avta. Drugače ne gre. Sedaj, ko sva brez Petre, se ne moreva spustiti na drugo stran (roko na srce, tukaj se tudi ne bi dalo).

S te strani je lep tudi vzpon na Passo Giau. Ki pa sva ga že opravila, zato se ga tokrat lotiva z druge strani. Iz Selva di Cadore. Seveda greva do izhodišča z avtom. Vmes pa naju impresionira igra narave. Sprva nisva vedela za kaj se gre. Seveda sva imela nekaj teorij. Vendar nama je šele bratranec, ki je doma na tem področju, teorijo spravil v prakso. Kar naenkrat sva ob cesti, na pobočjih gora, skratka vse povsod okoli začela opažati podrta drevesa. Pa to ne nekaj dreves. Šlo je za področja, ponekod ogromnih razsežnosti, kjer ni ostalo niti eno drevo. Postala sva pozornejša in ugotovila, da je večina cest očiščenih samo toliko, da so vozne, na mnogih mestih so drevesa še vedno visela čez cesto, da ne omenjam vasi, zatem višje ležeče objekte, ki so bili ravno tako samo urgentno ”rešeni”. Vreme oziroma vetrolom je kriv za opustošenje, po katerem bo potrebno stoletje, da si bodo gozdovi popolnoma opomogli. Veter in dež sta podrla nešteto dreves, čez milijon kubikov lesa je prva ocena strokovnjakov. Pokopališče dreves je eden izmed izrazov, ki ga omenjajo za to katastrofo s konca leta 2018. Območje iz zraka zgleda kot bi nekdo pustil šibice ali palčke priljubljene igre Mikado. Grozno. Veliko smrtnih žrtev, odsekane vasi, gmotna, osebna škoda…

Drugače je pa že sama vožnja z avtom po Dolomitih vredna obiska. Lične vasice, seveda vsaka z vsaj eno cerkvijo, ki so vse po vrsti postavljene ravno za slikanje. Pa hiše na višje ležečih področjih, vse zgrajene podobno, spodnji ožji del iz betona, zgornji širši del iz lesa, vse pa vsaj zame lepo umeščeno v te doline, ki jim ni videti konca. Pa ceste, ki ne poznajo ravnine.

Passo Giau je 2236m visok prelaz, ki povezuje Cortino s Selvo di Cadore, Caprilem… Od leta 2005 dalje je šel tod čez Giro 5 krat. Tudi tu se ni bati dolgočasja, streljaj stran je jezero, kot skoraj povsod smo hitro na kakšni ferati, prav tako gremo lahko po lahki poti proti Cinque Torri, blizu sta tudi Nuvolau (2574m) in Averau (2674m).

Giau nima take zgodovine kot nekaj drugih legendarnih prelazov v Dolomitih. Mi je pa kljub temu izredno všeč. 29 označenih ovinkov, 3 tuneli, ki ščitijo pred plazovi naju ločijo od vrha. Sam vzpon ni posebej spektakularen, spodnji in srednji del, ki potekata pretežno skozi gozd sploh ne. Šele nekaj kilometrov pod vrhov se pokaže v vsej veličini. Ovinki, ki so vidni do vrha, razgledi ki redko koga pustijo ravnodušnega. Vse to je razlog za nepopisen užitek. Pri nas takih vzponov enostavno ni, mogoče samo Mangart. Vseeno mi je Giau ljubši z druge strani. Naklon je vseskozi približno enak. Ko voziš nekako brez posebnega truda, je vse lažje. Ne vem zakaj bi norel, več odneseš od razgledov, občutkov, kot pa od boljšega časa. Sneg se začne pojavljati na višini 1900 metrov, kar pomeni, da se je takoj potrebno obleči. Tukaj naju čaka prva prava dolomitska kava. Due Latte machiato una due Cola, prego. Ta stavek je vse kar morava znati italijansko. Čeprav glede na moj dovršen dialekt Ivo za nekaj časa misli, da sem res dober v italijanščini. Vse pokvarim, ko me gospodar na koncu lep pozdravi, nekaj pove, sam pa odgovorim: ”Buon giorno.”

Spust je eden lepših kar sva jih do sedaj prevozila. Tekoči, vidni ovinki, cesta v perfektnem stanju. Navzdol ne srečava niti enega avtomobila, niti enega motorista. Sploh motoristi so za tiste, ki niso motoristi eden večjih problemov v Dolomitih. Popolnoma se strinjam, da smo tudi kolesarji trn v peti vsem, ki za vožnjo uporabljajo pleh. Zavedam se tudi, da 90 procentov motoristov vozi v skladu s predpisi. Tako kot 90 procentov kolesarjev. Moti pa me tistih 10 procentov. Vendar kolesarji sploh ne, saj nikoli nobenega ne ujamem. Motoristi, ki sekajo ovinke. Ki te že od začetka prisilijo, da voziš po zunanjem robu. Pa včasih niti to ni dovolj.

Passo Giau iz Selva di Cadore

Dolžina: 10.12km

Povprečen naklon: 9.1%

Najvišja točka: 2236m

Višinski metri: 922m

Težavnost: Dolomiti 58. mesto, svet 806. mesto

Cinque Torri

Dolžina: 4 km

Povprečen naklon: 10%

Najvišja točka: 2135m

Višinski metri: 405m

Čaka naju še klasičen večer, ne preveč zabaven. Pizza v cetru Arabbe, odlična, 2 piva, ogabna, potem pa postelja okoli 21 ure. Še prej pa priprave na naslednji dan.

2.dan Marmolada, Pordoi

3.dan Rifugio Sass Bece, Furcia

Sedlo Vršič, sedlo Bela peč

Monday , 22, April 2019 Comments Off on Sedlo Vršič, sedlo Bela peč

Nekoč smo današnjemu izhodišču rekli V žlebeh. Danes pustiva avto na Nevejskem prevalu. Koča Gilberti je izhodišče za odlične turne smuke v okolici. Do tam pa je precej višinskih metrov, ki jih običajno premagamo po smučišču. Letos pa so italijanski žičničarji zavzeli tršo držo in striktno prepovedali hojo v času obratovanja.

Z Markotom se drživa tistih pravil, ki nama ustrezajo, zato tudi danes, ko prepovedi ni več, to še vedno upoštevava. Ob 8:30, ko začne obratovati gondola se z mnogimi somišljeniki za 8 EUR (v eno smer, navzdol se bova že potrudila) pustiva prepeljati do Koče Gilberti.

Snega je še ogromno, neverjetno kakšna razlika proti razmeram, ki že skoraj mesec dni vladajo v nižjih predelih. Brez pogovora se zediniva, da greva proti Sedlu Uršič. Takoj si nadeneva srenače. Tu sva bila lani, in tista poledenela strmina nama je dala vetra, zato ne bi rada ponovila iste napake. Pot naju najprej vodi v smeri sedla Bela peč, potem pa na izravnavi zavije levo čez strm del. Oba se bolje počutiva s srenači. Sva pa očitno edina z njimi. Hitro sva čez ta malenkost neugodnejši teren. Seveda gre zasluga tudi temu, da sva povsem spočita. Vseeno je do Gilbertija zelo dobra ura hoje.

Turnih smučarjev je ogromno. Večina jih je izkoristila gondolo, nekaj pa je tudi ”poštenih”. Pozna se tudi, da obstaja vedno manj terenov, ki bi imeli dovolj snega za smuko. V zasneženih mesecih se nas je ”na oko rečeno” 400 turnih smučarjev spravilo na okoli 30 smučišč. Danes pa je za nedeljske turne smučarje na voljo maksimalno 5 smučišč, zato pa je taka gneča. Kamorkoli pogledaš, povsod nekaj leze, smuča. Pogoji so res idealni. Tudi proti sedlu Uršič hodijo z vseh strani.

Že na žičnici zveva za dobro varianto. S sedla Uršič se lahko spustimo na drugo stran, potem pa nas čaka strmejša grapa do sedla Bela peč. Ampak to pustiva za drugič. Vračava se po isti poti. Seveda Marko kot običajno najde neko svojo linijo. Na srečo grem za njim. Saj je bilo že vse do sem smučarska poezija, ampak ta zadnji strmi del pa je res presežek. V takih pomladnih razmerah je običajno boljša smučarija, bolj je strmo. In res se ustavljava samo zato, da drug drugemu poveva kako je dobro. Če slučajno kdo pozabi.

Spodaj na razcepu Marko odvije proti Koči Gilberti, sam pa grem proti sedlu Bela peč. Levi najširši del je prekrit s plazovino. Nekaj kamenja, ostalo sneg. Tudi psi se mi uprejo, zato ne gre drugače kot da grem peš. Tod gre zaradi neravnega terena težko, zato se spustim nekaj metrov in grem v grapo poleg. Je strmo, ampak v današnjih razmerah se lahko hodi brez vsake opreme. Začuda se niti udira ne. Če bi bilo več kondicije, bi odvihral do vrha, tako pa 50 korakov in počitek.

Po sredini do sedla Bela peč

Kmalu sem pri nekdanji vojašnici, kar pomeni vrh. Vsaj zame. Hitro se pripravim na smuko, da ne bo Marko preveč čakal. Tudi tokrat grem po isti poti nazaj. Grapa je ozka in strma, ampak danes ni nobenega problema. Tudi spodaj po položnejšem terenu se sliši vriskanje.

Zapuščena vojašnica na sedlu Bela peč

Čaka naju samo še spust po smučišču, ki je zaprt. Tudi tu je smuka en sam presežek. Že zjutraj sva videla, da morava dol po levi progi, saj je tam snežni jezik daljši. To upoštevava in le nekaj 10 višinskih metrov naju loči do avta.

Bela peč

Zanimivo, medtem, ko je v dolini že prav poletje, pa je v hribih smuka vsak dan boljša. Upam, da vreme v naslednjih dneh ne naredi prevelike škode in bomo lahko naredili še kako zaključno turo. Da se v miru poslovimo od letošnje sezone.

Pokljuška soteska

Saturday , 20, April 2019 Comments Off on Pokljuška soteska

Kljub imenu Pokljuška soteska domačini ta naravni pojav poznajo kot Pokljuška luknja. To je jamski rov s tremi rovi, ki leži v spodnjem delu soteske Ribšče (Pokljuška soteska). Od nekdaj je tod vodila najkrajša pot iz Gorij na Pokljuko. Vendar, ker so imeli včasih ljudje preveč dela s preživetjem, jih ni preveč zanimalo raziskovanje, zato se niso preveč poglabljali v neuporaben svet nad Gorji. Šele v prvi polovici 20. stoletja s prihodom kralja Karadjordjeviča kot zakupnika zemlje na delu Pokljuke so se začeli zanimati za ta prehod. Pa še to iz povsem pragmatičnih razlogov. Zanimalo jih je, kje v soteski nad Pokljuško luknjo jim uhaja divjad. Našli so ta težko prehoden dostop do Pokljuke. Zavarovali so pot in leta 1930 to znamenitost dali na ogled. Poimenovali so jo ”galerija kraljeviča Andreja”.

Na parkirišču nas že pričaka prva tabla s podrobnejšim opisom te znamenitosti. Vseskozi do konca nam le-te pomagajo s podajanjem pomembnih informacij (več o geološkem nastanku te soteske si lahko preberete na bratrančevi strani).

Prvi del nas vodi skozi gozd ob potočku Ribščica (pritok Radovne). Vseskozi hodimo po dnu soteske, stranski robovi pa se potem dvigajo na Zatrnik. Začetek je na videz res mogoče monoton, ampak tišina, mir, ter gozdiček ki bi lahko nastopal v večini srednjeveških filmov, ne bi se ga pa sramoval niti Gospodar prstanov, kljub temu prinašajo dodano vrednost.

Kmalu pridemo do razcepa, levo stranska soteska, kjer je viden 22 metrski slap (ob dežju, mi ga nismo videli) le streljaj naprej pa se desno odcepi pot do naravnega okna. V bistvu so okna tri, po legendi pa naj bi se tod skrival Primož Trubar, saj mu je grozil izgon. Tukaj je potrebno nekaj previdnosti, seveda pa se najmlajši, pa tudi ostali v vsakem trenutku lahko obrnejo.

Spustimo se nazaj na pot in nadaljujemo dalje, proti glavni atrakciji. Že prej se 24 metrov nad nami bohoti naravni most. Povsod velja previdnost. Verjetno je žled krivec za ogromno podrtega drevja. Pot je seveda prehodna, takoj ko zavijemo vstran, pa na nas prežijo ostanki naravne katastrofe izpred nekaj let.

Naravni  most

Sledi samo še na začetku omenjen prehod, ki so ga zavarovali za časa kralja Karadjordjevića. Najprej se strmo vzpnemo do skalne pregrade. Po njej nas nato pelje leseni mostiček, sigurno varen, v otroški domišljiji pa povod za malce večje oči. Vse skupaj začini še globina pred nami. Sledijo še stopnice, ki nas pripeljejo do izravnave, kjer se konča naša pot.

Foto: Petra Krnić
Foto: Petra Krnič
Foto: Petra Krnić

Nazaj gre hitreje. Lepo izkoriščen dan. Čudovit izlet. Še se vrnemo.

Foto: Petra Krnič

Dostop Bled – Zgornje Gorje – desno proti Radovni – takoj levo skozi vas cca 2km do parkirišča. Na koncu nekaj makadama, vseskozi smerne table.

Zloženka TNP

Križ (2410m)

Friday , 5, April 2019 Comments Off on Križ (2410m)

Že na samem startu moram povedati, da na vrhu nisi bila. Nekih 10 metrov nižje, od koder je še možen spust s smučmi, vsaj za navadne smrtnike, sva prenehala z vzponom. Sicer je bil vrh oddaljen samo kako minuto, vendar na njem sva že bila, smučala z njega tako ali tako ne bi, po to pa sva v bistvu tudi prišla.

Z avtom sva prišla do parkirišča v Vratih. Zadnjih nekaj kilometrov je bilo ledenih, enkrat se je bilo potrebno ogniti podrtemu drevju, vendar vse skupaj ni predstavljalo težav. Za nameček so tisto podrto drevje popoldne tudi odstranili, zato ni nobene ovire pri dostopu. Kot vedno, greva za Šlajmerjevim domom desno po poti na Škrlatico. Možen pa je krajši dostop direktno s parkirišča. Vedno pomislim nanj, pa mi je nekako ljubša preverjena varianta. Pozneje, ko na vrhu srečava edini primerek človeške vrste, seveda poleg naju dveh, nama potrdi, da je šel danes prvič po bližnjici in da ni napačna. Mogoče naslednjič.

Čaka naju kar nekaj hoje preden bova stopila na smuči, zato startava v supergah. Boljša izbira, kot da bi hodila v pancerjih, sploh navzdol. Orientacija je enostavna, pot je dobro vidna. Za vsak slučaj pa je pred nami markantna Dolkova glava, ki nam vseskozi kaže pravo smer. Prve zaplate snega se hitro pokažejo, vendar vseeno mine dobrih 40 minut, preden nekje na višini 1200 metrov stopiva v pancerje. Čaka naju strma grapa, ki pozneje privede v bolj ravninski del. Romanu rečem, da bova po 20 minutah že na smučeh. Pa me je očitno spomin zapustil tudi na tem področju. Grapa se kar ne neha, oziroma vodi v drugo grapo. Vroče je za znoret, pa čeprav je ura zgodnja, pa tudi sonce se bolj malokrat pokaže. Kar ne neha se. Delam po sto korakov, potem lahko pogledam navzgor. Pa ni in ni konca. Zdi se mi, da sva 1 uro hodila do tiste obljubljene izravnave. Tudi Roman kasneje potarna, da je mislil da je popolnoma izven forme, pa star, pa siten, dokler ni ugledal mene, ki sem zgledal še mizernejše od njega. Tudi sneg je že kazal svoje zobe. Stopinje so bile globoke, težko uporabne, ko si šel pa po svoje, pa se je nekje ugreznilo, drugje je noga nekje zastala, skratka tečna sva bila.

Vse tegobe so bile takoj pozabljene, ko se je dolina pred nama razširila. Ko sva zagledala Križ, sicer še daleč pred nama. Smučina je bila potegnjena, začel se je senčni del. Oba sva neizmerno uživala na tem odseku. Sva si pa že takoj nadela srenače in jih imela vse do vrha. Za zadnji del bi bilo lažje, če bi jih dala dol, ampak se nama nekako ni dalo.

Tura je dolga, pomladanska. Hotel sem napisati izredno dolga, ampak v to bi se lahko kdo vtaknil. Kljub temu pa ni tista hitra, dopoldanska. Tudi rok trajanja je omejen. Sredi zime je že dostop do Vrat skoraj nemogoč. Lahko bi sicer prišel peš, ampak to bi turo še podaljšalo. Za nameček je potrebno gledati še, da mine plazovna nevarnost. Potem, ko so pa izpolnjeni vsi pogoji za varen dostop in dokaj stabilne razmere, pa že pobira sneg in vsak dan je potrebno pešačiti višje. Ne verjamem pa, da je razen nekaj dni tukaj kakšna pretirana gneča. Danes recimo smo bili na Križu samo trije. Kar je tudi velik plus. Pa dolga smuka in kot vedno razgledi.

Na vrhu se ne zadržujeva predolgo. Oblaki vedno bolj grozijo. Dokončno pa se mi je uprl tudi moj fotoaparat. Po skoraj 15 letni zvestobi, ko je vseskozi ponižno hodil ob meni, je danes naredil zadnjo sliko. Že dober mesec dni nazaj je imel težave s koleni, pa kolki. Nekako smo ga zakrpali, da je še zadnjič stopil na Vršič. Šepajoč, ampak vseeno. Želel si je še Jugovo grapo, kamor se je odpravil ničkolikokrat, pa zaradi nepripravljenosti oziroma omahljivosti svojega gospodarja nikoli prišel niti do vstopa. Pa mu ni bila usojena, lahko mu samo v slovo obljubim, da v znak spoštovanja tudi sam ne bom šel vanjo.

Smuka navzdol mešana. Medtem, ko je bila takoj še prebavljiva, pa danes iz varne oddaljenosti ocenjujem, da je bila slaba. Temperature so bile previsoke, spodnji del je bil že povsem namočen. Za vsak zavoj je bilo potrebno vložiti precej truda. Zgornji del boljši, sploh na vrhu je bilo nekaj zavojev vrhunskih, ampak premalo za boljšo oceno. V celoti pa kraljevska tura. Vsako leto bolj. Dolg dostop s težko opremo, pa potem gaženje, nato hoja na smučeh, dolga naporna smuka, potem pa še sestop, ki zopet ni najkrajši.

STRAVA

SNEŽAK