Foto: Aleš Zdešar

Še ena izmed premnogih peripetij, oziroma neumnosti, težko bi govoril o neizkušenosti, ki se je končala srečno. V poduk predvsem nam, ter mogoče tudi ostalim, ki iz vsake slabe stvari potegnejo samo pozitivno. Ter seveda olje na nekaj tistim, ki samo čakajo, da se stresejo na ostale, ki pač svoje napake priznamo. Ter jih izpostavimo, da bi jih bilo v bodoče čim manj. Seveda pa se bo najprej potrebno prebiti čez besedilo ali pa pritisniti ALT + ACC. Zastopim, koga v dobi instant interneta zanima pokrajina, občutki? Nikogar.  Lepo jutro na Pokljuki. Prijetna družba. Minus. Šparovec, njegova Katja, Aleš in jaz. Z novimi smučmi, posoja Šparovca, hvala. V nahrbtnikih samo nujno, hrana, pijača, nekaj obleke, lavinska oprema. Dereze, cepin? Ma kje, saj smo na Pokljuki. 

Foto: Aleš Zdešar

Počasi začnemo, še počasneje nadaljujemo. Aleš in Katja kot odlična fotografa imata vse do smučišča Viševnik in še dlje na razporedu objektive. S Šparovcem pa obdelava ostale poljudne teme. Z ne preveč strokovne podlage. Do Zlatih vod skozi tisto zoprno grapo, ki je danes lepo prehodna zavoljo novega, ter napihanega snega. Potem pa že v samoti za Kačjim robom, kjer se začne pravljica. Fotoaparati so pogosto na delu, sam hinavsko večkrat poskušam kopirati izkušena kolega, čeprav mi ni jasno kaj slikata, kaj vidita. Že na tisti prečki za Kačjim robom, kjer je resnično pomrznjen teren ima Katja nekaj težav, vendar temu nihče ne posveča posebne pozornosti. Pač, tistih 10 metrov počasneje, nato pa je vse lahko naprej. Skozi labirint dolinic, kotanj in podobnih geoloških pojmov gremo najprej na Draški rob. Aleš s smučmi desno po klasiki, mi trije pa peš po levi strani, z mogoče 10 metrov izpostavljenega terena. 

Foto: Aleš Zdešar

Vreme je spremenljivo, nekaj sonca s precej več oblačnosti. Ker smo ravno v hladnejšem vremenskem pasu, se hitro pripravimo. Sam komaj čakam, da poskusim nove smuči. Dva zavoja in sva prijatelja. Do sedaj sem vozil na ozkih, tako imenovanih sulicah. Razlika je očitna. Hitro sem na sedlu med Draškim robom in Velikim Selišnikom, od koder nas čaka spust po grapi do pod Debeli vrh. Prvih nekaj metrov je izredno trdih, skoraj ledenih, zato hitro odpeljem proti levi, kjer je napihan sneg. Po njem pa potem še nekaj uživaških zavojev, kjer se ustavim. V tistem mimo odpelje Aleš, tudi vriskajoč, ter Šparovec. Potem pa se ozremo nazaj, kjer recimo 50 višinskih metrov nad nami stoji Katja. Sredi najtršega dela. In se niti premakne ne. Nihče od nas treh niti pomislil ni, da bi jo počakal. Da bi lahko imela težave. Pač, za nas normalne razmere, kjer je trdo, zaviješ stran na mehkejši del. Ona pa se je zgoraj ustavila, verjetno je že prej malo s strahom zapeljala do sedla. Potem pa je videla še Blaža, najboljšega smučarja izmed nas, ki je na trdem delu malu zdrsnil. Se vprašala, ja fuck, kako bom pa sedaj jaz to odpeljala, če je Blaž komaj, ter logično obstala. Na mestu. Sredi najtršega, skoraj ledenega dela. Z Blažom sva bila pod njo, Aleš je odpeljal daleč stran, saj tudi ni pričakoval kakih težav. Potem pa se je začelo prepričevanje. Nama, na razdalji se je vse zdelo logično. Samo oddrsaj čez ledeni del, mogoče 30 metrov in si na mehkem. Pa ni šlo, niti premaknila se ni. Nazaj tudi ni mogla, kot sva ji predlagala. In smo se prepričevali nekih 20 minut. Potem sem sam snel smuči in šel naravnost navzgor proti njej. Po sredini pa je bil ves odsek leden. Seveda nihče ni imel ne derez ne cepinov. Nekje na pol sem ugotovil, da tod ne pridem gor. Zato sem previdno prečil nazaj do mehkega dela in odsmučal nazaj. Šparovec je na smučeh poskušal priti nekaj metrov višje, vendar se mu je (na srečo) odpela ena smuča. Odvrgel je še drugo, ter šel peš proti Katji. Sam sem od spodaj šel proti njima, ter delal čim večje stopinje, da bo Katji lažje. Je bilo pa težko, pancer je šel z mnogo truda kak centimer v globino. Blaž je na na vrhu Katji snel smuči in počasi sta se spuščala proti meni. Ker je Katja veliko v gorah, ni pa vešča turnega smučanja, ji je šel ta spust dobro od nog. Torej lažje peš, kot na smučeh. Za razliko od nas, ki mnogokrat pravimo, samo da so smuči na nogah pa smo iz hudega. Spustimo se do Aleša, kjer naredimo prerez. Pa ne snežni, ampak prerez situacije. Kaj drugega reči kot da bi morali imeti dereze, cepin, da bi morali gledati eden na drugega in podobno. Vzpnemo se še na Debeli vrh. Katja je logično tako napsihirana zavoljo dolgih minut borbe sama s seboj, da tudi na Debeli vrh ne pride na smučeh, temveč peš. Spust z Debelega vrha odličen, prave pomladanske rezmere. Nekaj smo se vmes še lovili, da smo našli pravo pot do Krucmanovih kont. Od tam pa nekaj porivanja do izhodišča.Super tura, z nekaj adrenalina. Kot že mnogokrat, ne podcenjujmo gora, bodimo vedno ustrezno opremljeni in podobno. Pa to sem že stokrat rekel, pa vedno isto. 

 

Naš zadnji poskus sesti na Stol pred nekaj tedni se je klavrno končal. Zavoljo slabih razmer ter nezadostnega predhodnega informiranja o sami poti, smo obrnili na sedlu med Šijo in Srednjim vrhom. Tokrat poskusimo iz druge smeri, iz Završnice. Z avtom prerinemo do Tinčkove koče. Smuči in pancerje na rame, mi pa strumno v supergah v breg. Precej strma pot nas čaka na samem začetku. In orientacijsko še bolj zapleten prvi del. Ničkolikokrat se ustavimo, pogledujemo v spletne aplikacije. Na srečo je pot kopna, v snegu si ne predstavljam, kako bi se znašli. Stol je na levi in sigurno bi nas odnašalo v njegovo smer. Tako smo si zapomnili, če komu pomaga. Vseskozi se hodi tik ob, ali vsaj ne preveč stran od struge. Ko se po približno pol ure, mogoče malenkost več pride do markantne skale, ki se je resnično ne da zgrešiti, prvič zavijemo desno čez strugo in potem naravnost navzgor. Vseskozi moramo hoditi levo ob Srednjem vrhu, toda ne preveč levo. Na višini 1400m se začne sneg, vendar še naprej hodimo v supergah, saj je podlaga pretrda za smuči, oziroma ravno pravšnja za superge. Kmalu smo na prečni poti, ki pride z Zelenice, in od tam ni več orientacijskih težav. Odpre se dolina med Stolom in Vrtačo, pravljična dežela. Sprva dokaj položno, ko pa se začne strmina, gremo vsi v dereze. Kljub temu, da jih je nekaj šlo na vrh s smučmi. Zadnji del je najbolj strm. Na vrhu vetrovno, zato ne zgubljamo časa. Vrhunske razmere za smuko. Prava pomladanska smuka, nekaj odjenjanega na trdi podlagi. Nižje, ko smo, boljša smuka nas čaka. Na primernem mestu si odredimo zaslužen počitek. Sledi še strma smuka skozi gozd, resnično presežek. Kakor bi bila navzgor snežna podlaga v oviro, nam bi sedaj prišla prav. Sploh v takih pogojih. Prismučamo do višine 1400 metrov. Dalj ne gre. Oziroma gre, vendar zopet peš. 

 

                                      

Smokuški plaz je eden izmed treh plazov nad Zelenico, ki je v dobrih razmerah smučljiv tudi za nealpiniste, torej ne spada med alpinistične smuke. Vsekakor pa je tudi v dobrih razmerah potrebno dobro znanje, previdnost. Je pa nekoliko odmaknjen od Zelenice, zato najmanj obiskan. Za nas ”domačine” je najkrajši pristop preko Ljubelja. In tako je tudi danes. Z Markotom sva letos v najine vrste privabila novega člana, sicer že s precejšnjo kilometrino, vendar z vmesnim zamrznjenim statusom. Zaradi pomanjkanja snega, namreč prva strmina je že povsem zelena, začnemo za bivšim hotelom, od koder je snega še dovolj, oziroma ravno prav, da se pride do avta brez snemanja smuč, kar je sedaj dodana vrednost. Po dovozni poti, kjer se je zopet kot že ničkolikokrat letos splazilo, kljub temu, da smo mislili, da je šlo že vse dol, gremo počasi do vstopa na Šentanski plaz. Sneg je mehak, pristopna smučina trdo utrjena, tako da gremo brez srenačov do zadnjega strmega dela. Marko in Matjaž prideta brez srenačev celo do vrha, meni kot najbolj previdnemu (beri bojazljivemu) pa se zdi prestrmo, zato grem v železje. Zavoljo čudnih okoliščin mi takrat pade čelada, ki si utira pot preko celotnega plazu, poleg mene pa v tistem nekomu pade tudi smuča, ki je veliko nevarnejša od čelade. Sam na koncu dobim čelado, za kar se zahvaljujem GRS Tržič. 

Na vrhu Begunjščice naredimo kratek predah. Daljši sledi kasneje, saj bo sneg z vsako minuto mehkejši. Zgornji del je odličen, ravno prav odjenjano, v srednjem delu je nekih 50 višincev že gnilih, sneg se lepi na smuči, potem pa zopet odlična smuka. Sledi zoprn vzpon nazaj do Doma na Zelenici, zopet odličen del do Koče Vrtača, spodaj pa je že potrebna previdnost zavoljo kamenja. Vseeno se pripeljemo do avta. 

V bodoče bom skušal igrati na druge strune pri pisanju prispevkov. Ko sem še vroč in se usedem za tipkalni stroj, pridejo na plano besede polne presežkov. Naslednji dan pa prsti uberejo milejše, realnejše note. Ničkolikokrat sem zagovarjal tezo, da smo turni smučarji podobni ljudem, ki v izbranih oblekah za enkratno uporabo enkrat letno stopijo v hram igralstva. Ste že kdaj slišali, da bi ljudje po šestem zaporednem aplavzu (kot bi osvojili Svetovno prvenstvo) stopili iz gledališča in okoli razlagali, da slabše predstave še niso videli. Ne, čeprav jim ni všeč, in to vedo vsi prisotni, bodo v en glas zatrjevali: ”Tako dobre smuke pa še ne.” Naslednji dan pa sami pri sebi:”Ja bog, mi je bilo treba tega?”

 

Do Tamarja nisva spregovorila niti besede. Taktično sem se postavil za Romana, zanalašč takoj zaostal nekaj metrov, da bi se me usmilil in malce spustil tempo. Pa je po bohinjsko zaoral ledino, tako da sem pri Domu v Tamarju že dodobra premočen. Imam pa dobro lastnost, da se mi nikoli ni potebno preoblačiti. In tako takoj, ko Roman naredi postanek, hinavsko zdrvim naprej. Me bo že ujel. Snežna odeja se začne že v Planici, takoj se stopi na smuči.

Tura na Kotovo sedlo oziroma skozi ozebnik je dejansko ena redkih, ko resnično ne moreš zgrešiti. Dolina je vseskozi vidna, vzpenjaš pa se lahko kjerkoli si želiš. Ker Romana ni na spregled, se hitro odločim, da se bom tokrat vzenjal po levi strani, kar se je izkazalo za boljšo izbiro od Romanove. Ki je imel težave s krplicami, pa smučmi, voljo. Zato sem ga počakal na izravnavi pred ozebnikom. Sam sem imel vseskozi ozebnik kot primarni cilj. Vmes pa je nekaj močno zaropotalo, zdelo se mi je kot bi se stresla dolina, skozi ozebnik pa se je vsulo kamenje, ki je vanj priletelo z okoliških sten. Ne vem, pozneje smo z bolj usposobljenimi ugotavljali, da je moral biti potres. Kajti splazilo se ni niti enkrat več. Niti ni bilo tistih standardnih vsipanj s sten. Pozneje doma pa nisem našel nobenega podatka o kakem potresu. Sem pa takoj osnovni cilj prestavil za nedoločen čas. In se hitro preusmeril iz vpadnice proti Kotovem sedlu. Roman pa je tudi pribrzel mimo in se postavil v prve bojne linije. 

Prečke so mi bile vedno najslabša točka v hribih. In ta proti Kotovem sedlu ni izjema. Nikoli mi ni bila všeč, zakaj bi mi bila danes? Tistih nekaj zanimivih metrov previdno prehodiva s pomočjo srenačev. Potem pa se ne usmeriva levo proti steni Jalovca, temveč naravnost navzgor, na tisti značilni pomol.

Hitro sva na najvišji točki. Kjer tudi prvič danes spregovoriva. Pozneje sva vse nadoknadila, sedaj pa se hitro pripraviva in zareževa prve zavoje. Kot sem že zgoraj zapisal, takoj po turi je bila smuka boljša kot danes. Sneg je bil že preveč ojužen. Zavoji so bili nekaj na silo. Šele pod ozebnikom sva naletela na odlične razmere. Tam je bila še senca, zato sva tistih nekaj 100 višincev dejansko uživala. Potem pa sva naletela na lepljiv nov sneg, kjer je bil vsaj zavoj skoraj nemogoč. Spustil si kolikor je šlo, se prestavil in znova. Skozi gozd zopet dobra smuka, skoraj odlična. Potem pa še zadnji, resnično neprijetni kilometri. Ogromno porivanja, sneg je poskrbel, da je bilo potrebno vložiti ogromno truda, da si sploh kam prišel. Na koncu pa ja, kar dolga tura, sicer odlična, smuka pa kot kakšna dolgočasna drama izpod peresa J.C. Howarda. 

SNEŽAK 

STRAVA

Smuka izpod Kriške stene je bila definitivno hit prejšnjega tedna. Zasluga gre predvsem objavi ene izmed legend turne smuke. Ki pa mi je močno stopila na žulj, pravzaprav mi že precej časa poskakuje okoli nog, le da je do sedaj pohojala druge, danes pa mi je skočila ravno na tisti prst, ki tako prekleto boli že nekaj let. Kot že nič kolikokrat sem spoznal, da je mnogo veličin, ki jih sprva gledam z odprtimi očmi, le plod domišljije, neke podzavestne želje biti kot oni, ko pa jih spoznaš v pravi luči, pa vsa tista penina izgubi okus.  In sem pripravljen na vsako diskusijo, ki se ne sprevrže v žaljenje, omaložalovanje in podobne pridevnike. Tako se me je mnogo bolj dotaknil pogovor z zagovornikom narave. Velikokrat se sprašujem ali objavljati ali ne. Pa neham, pa začnem, precej shizofrenično je vse skupaj. Na facebooku, instagramu in ostalih pofl omrežjih, kjer sem zavoljo trenutnega razpoloženja začel objavljati, nikoli ne napišem od kje so slike. Tukaj in na turnem forumu pač. Si pa ne pridem na čisto, ali z objavo komu pomagam, da se pravilno odloči, koga odvrnem ker vidi da razmere niso v redu ali pa s tem delam škodo okolju, saj je, roko na srce, tudi zaradi naših opisov danes na poti v Krnico videti kot da so skoki v Planici. Precej neokusno vse skupaj. 

Tura se prične precej neprijetno. Da sem pozabil fotoaparat ne boli preveč, toliko bolj pa dejansko boli (sicer pozneje ob hoji), da sem imel s seboj dva desna čevlja za pancerje. Saj nekako je šlo, je pa zvečer levi gleženj skromno pripomnil, da bi se v bodoče bolje počutil v levem čevlju. 

Ljudi ogromno, na srečo imamo drugačne načrte kot vsi ostali. Mimo Koče v Krnici, skozi gozd in do vstopa v strmejši del gremo skupaj s preostalo Slovenijo. Cilj nam je namreč zatrep v Škednju med stenama Prisojnika in Zadnjega Prisojnika. Sicer se nam dozdeva, da gre pot že prej v desno, tudi kasneje vsi hodijo tam, nam pa se zdi lažje, da vstopimo višje, ob steni Zadnjega Prisojnika. Ker smo prvi, vlečemo svojo smučino. Tokrat začnem jaz, saj imam še dolg izpred nekaj dni, ko sta mi Matjaž in Marko vse zgazila. Veliko napihanega snega, ugreza se, hodimo po plazovinah. Zato se kar namatram. Ko ne gre več, me zamenja Marko. Vreme ni preveč lepo, kar pa nas ne moti. Hitro smo na najvišji točki. Smuka navzdol odlična, sploh spodnji del. Vse je naše, pršič, res dobro. 

Hitro smo zopet na glavni cesti proti Kriški steni. Časa imamo še dovolj. Ne vem kdo, ampak od nekod pride predlog, da zakaj ne gremo še enkrat pod Prisojnik. Še vedno smo sami, smučino imamo potegnjeno, tereni so še nedotaknjeni, smuka pa ne more biti boljša kot bo tukaj. Zato gremo še enkrat navzgor. Meni se začnejo pojavljati težave s psi. Polepim jih s silver tapom, poskušam jih ogreti, uporabim tudi Luksijovo varianto, pa ni nič bolje. Vsakih nekaj minut ista zgodba. Markota in Matjaža ni videti nikjer. Rečem si, da hodim dokler me ne dobita pri spustu. 

Potem pa ju ugledam v Grapi v Zadnjem Prisojniku. Moram biti pošten in zapisati, kar vsi vemo. Sam sem najbolj posran od nas. In dejstvo je, da če meni ne bi psi odpovedali poslušnost, verjetno ne bi šli v grapo, saj bi bil sam verjetno močno proti. Tako pa sta že pred mano, kaj pa mi drugega preostane kot da grem za njima. Ker je bilo potrebno gaženje me na vrhu nista predolgo čakala. V bistvu nismo šli do vrha, to nam ni dovoljevala ne oprema, niti nismo sposobni, pa tudi plazovno se nam ni zdelo več varno. 

                                                           Desno Grapa v Zadnjem Prisojniku

Smuka skozi ozebnik logično ni ista kot pozneje po pršiču, je pa še vedno odlična, nekih 30 cm suhega, napihanega snega. Potem pa zopet pršič do glavne ceste. Sedaj že v malo manjši gneči gremo še do Pod Kriško steno, potem pa odsmučamo po desni strani, sicer močno zvoženi, ampak še vedno v odličnih razmerah, pa potem po strugi dokler gre, z Markotom pa potem še do Kranjske Gore, do mosta čez Pišnico, za kar gre zahvala Matjažu. Definitivno ena boljših smuk od kar se ukvarjam s to dejavnostjo. 

STRAVA

SNEŽAK

 

 

Kadar dve izmed največjih avtoritet turnega smučanja zapišeta, da je bila tura Pod Kriško steno najboljša v letošnjem letu, vsi pa vemo, kakšne so bile letos razmere, potem nam ne preostane drugega kot da se prvi možen termin zapeljemo pod Vršič. Na žalost čas ne omogoča priporočenih ur za turno smuko, kar pomeni čimbolj zgodaj. Službene obveznosti so krivec, da šele nekaj minut pred 17 uro parkirava na tretji serpentini vršiške ceste (trenutno prostora za 5 avtomobilov). 

Smuka izpod Kriške stene je ponekod poznana pod imenom nadomestni cilj. Namreč cilj ni vrh nobene gore, niti nobeno sedlo. Razgledov ni na pretek, hodimo med stenami Razorja, Križa in Dovškega Gamsovca, zatorej smo celotno pot bolj kot ne zaprti. Ima pa druge prednosti, vrh pa tudi ni primarni cilj turnega smučarja. 

Že prej omenjeno, podatke o ugodnih razmerah sva črpala na eni izmed dveh turnih strani, ki ju uporabljamo v Sloveniji. Včasih je bila na voljo samo ena, nekaj let nazaj pa smo dobili še enega ponudnika. Kot povsod, je tudi tu določena mera nestrpnosti. Ne v taki meri, kot jo lahko opazimo drugje, pa vseeno. Ker sem sam na strani piscev, ki dokaj ažurno objavljam razmere, je moje mnenje mogoče subjektivno. Je pa vseeno mnenje. Namen tistih, ki objavljajo je, da se ponudi opis razmer, uporabnik pa ima na voljo to upoštevati ali ne. V skrajni sili pa lahko to stran enostavno preskoči. Mnenje nekaterih, ki samo berejo, pa je, da gre za ego tistih, ki pišejo/mo. Ne bi razpravljal o tem, vsekakor je nekaj resnice na tem. Sam preberem vse, in sem od nekdaj. Ter potem upošteval ali ne. Zato sem dejal, da bi bilo pošteno, da nekaj tudi vrnem družbi. Zato objavim razmere. Po najboljših močeh. Če komu pomaga. Včasih zgrešim. Nenamenoma. Ne zastopim pa tistih, ki nič in nikoli ne objavljajo, seveda pa vse preberejo, pišejo pa komentarje ter se spravljajo na pisce, ki se jim logično vsake toliko časa pripeti kakšen nonsens. Tudi sam si včasih mislim, pa le kaj je ta model mislil? Niti na pamet pa mi ne pade podcenjevati, še manj žaliti. Take it or leave it. V preteklih letih je bilo nestrpnežev veliko več, sedaj pa se končno zadeva nekoliko umirja. Je pa res, da smo zgubili veliko piscev. Preveč. In to odličnih. Še enkrat polagam na dušo vrhunskim turnim smučarjem. Tudi če nismo tako dobri kot vi, ter ne poznamo snežnih izrazov kot so srenec, firm, sren, še manj pa kdaj smučamo po tej vrsti snega, ne žalite, ampak svetujte. Obenem pa upoštevajte, da turna smuka lahko ni enaka niti nekaj ur, še manj dni, prav tako pa je opis razmer ob snežni odeji tudi opis občutkov, zatorej dva človeka lahko ob isti uri, na istem terenu smučata vrhunsko oziroma komaj zadovoljivo. Malo nas je, vedno manj, zato če lahko, pomagajmo, če ne pa bodimo tiho. Tudi vi ste bili nekoč neizkušeni, vsi delamo napake.  

S parkirišča sva hitro na planini V Klinu. Danes hodiva malce hitreje, saj naju preganja noč. Obdana z grozljivimi oblaki, sneži. Pri Koči v Krnici pa se oblaki prijazno začno premikati proti Dobraču. Snežna pravljica. Sama. Smučina elegantno potegnjena tudi čez strmo grapo, zato sva hitro v zatrepu V kotu. Ne greva kot običajno do roba Pod Kriško steno, temveč levo do stene Šplevte, če se ne motim. Mrači se, kar ustvari še boljše vzdušje. Obdana s stenami se počasi pripraviva na smuko. Naglavni svetilki sta trenutno najpomembnejša pripomočka. Prvi metri so zavoljo teme še nekoliko negotovi, potem pa se sprostiva. Seveda, da si ne lažemo. Ja, smuka čez dan bi bila boljša, vendar trenutni ambient premaga še tako dobro smuko. Ki je kljub temu odlična. Sploh čez plazovine, tam kjer je napihan sneg, je vsak zavoj nekaj posebnega. Pa čez grapo. In spodaj že skoraj na ravnem, ko riševa zavoje okoli osamelih dreves. Tudi čez gozd je vrhunsko. Za nameček pa mi Luksi dovoli še spust do Kranjske Gore, sam pa gre kot pravi turni tovariš po avto. Noro. 

SNEŽAK

STRAVA

 

Kadar ne veš kam bi šel, obenem pa si v stiski s časom, avto samodejno pelje na Ljubelj. Tam pa se že nekaj odpre. Spodaj se že čuti pomanjkanje snega (danes tega problema ni več). V umirjenem tempu preko dovozne poti do Šentanskega plazu. Trdo, zato si že takoj nadenemo dereze, kar se kasneje pokaže za ne ravno posrečeno izbiro. Ponekod se močno ugreza. Na srečo sem celoten vzpon zadaj. Šalimo se, da sem kot naš legendarni alpinist, katerega imena pa ne bomo objavljali, saj je verjetno prva stvar, ki jo opravi vsako jutro, branje tega bloga. Marko in Matjaž se kolegialno menjavata spredaj, sam pa sem zadaj odgovoren za slikovno podporo. Začuda smo prvi, veter je zametal narejeno gaz, zato vlečemo svoje. Odločimo se za levi izstop. Tam bi dereze šele prišle prav. Hitro smo na grebenu, od koder nas čaka še nekaj minut do vrha Begunjske Vrtače. Vreme je bilo napovedano lepše kot je dejansko. Nekaj vetra, meglice. Smuka je nekaj srednjega. Od skorje, do trdega, tudi na kložo naletimo. Nižje, ko smo, boljša je smuka. Letos smo res razvajeni, zatorej tudi nekoliko slabša ocena. 

 

 

STRAVA

Večini ljudi se bo letošnja zima vtisnila v spomin kot čas kolektivne norije. In ko bodo čez dvajset let svojim vnukom pripovedovali o tem kot nekaj nepredstavljivega, se bodo nekje v ozadju ljubiteljem turnega smučanja rahlo orosile oči. Letošnja zima je definitivno polna presežkov. Razmere, ki se kar ne nehajo. 

Krn je najvišji vrh Krnskega pogorja. Lepotec nad Sočo. Z lepimi razgledi, pisano zgodovino. Vendar tako daleč. Za nas Gorenjce, ki imamo gore dobesedno pred vrati in smo zavoljo tega razvajeni. Ampak želja vsakega turnega smučarja. Je pa tudi nevaren, poleg Grintovca sigurno v vrhu po davku, ki ga je terjal. In z ne prav dolgo sezono, ki omogoča dokaj varen vzpon, za povrh pa še ugodno smuko. Dobra dva tedna nazaj je bilo po pripovedi domačinke v enem dnevu več kot 100 plazov, čez dober teden pa bo treba precej hoje, da se bo prišlo do snega.

Zatorej sem od srca hvaležen Alenki Lužnik , ki nam prijazno poda informacije iz prve roke. Štirje se navsezgodaj odpravimo na pot čez Petrovo Brdo, Tolmin, do idilične vasice Krn, ter še malo dalje do Planine Kuhinja, ki bo izhodišče današnje ture. Krn od daleč zgleda še bolj veličastno, kot smo si ga predstavljali.

Začetek je kopen. Nekih 10 minut je do snežnega jezika, ostanka gromozanskega plazu, ki nam bo omogočil smuko skoraj do avta. Kajti vse okoli je že kopno. Potem pa še dobrih 15 minut hodimo po travi, saj je jezik močno pomrznjen. In ravno prehod čez snežni jezik, še brez derez, je bil tudi najtežji del današnje ture. Izredno previdno smo prehodili ta del, potem pa je sledila dolga prečka do sedla med Krnom in Kožljakom. Z Romanom sva si že prej nadela dereze in cepin, Marko in Matjaž pa se tu odločita za varnejšo varianto. 

Od tod se že vidi Gomiščkovo zavetišče. Dokaj blizu zgleda. Iz zapisov pa vemo, da videz vara. Pa še kako. Od sedla pa do vrha je nekih (upam, da se ne motim) 900 višinskih metrov približno enakomernega naklona. Kar pomeni, da je po pol ure hoja vrh še vedno enako oddaljen. Vsi imamo predvsem problem v glavi. Roman kasneje pove, da si je izbiral kratkoročne cilje, Marko je vsake toliko časa delal ovinke, sam sem delal 200 korakov, pa potem počival, Matjaž pa ni hotel deliti svoje travme. Nekaj naredi tudi sonce, ki močno pripeka. Ki pa je kljub temu dobrodošel, saj bo nekoliko omehčal podlago. In ravno ta streha je nevarna, saj vsak padec pomeni dolg padec, nikjer ni možnosti ustavitve. In če je še trdo, je potrebno biti še bolj previden. 

Vidimo, da ima večina podobne probleme. Razen domačini, ki imajo očitno ta vzpon v krvi. Sam se še dobro spomnim lanskega Krna v kopni sezoni, ko se mi je še spust vlekel. Vendar vse mine, kot bo tudi korona, in utrujeni pridemo do Gomiščkovega zavetišča, ene izmed najbolj kontroverznih potez fašističnega režima. Sprva je bil postavljen kot spomenik Albertu Piccu, leta 1951 pa dokončno spremenjen v planinsko kočo, ter kot tak začel služiti planincem. Na propagandni objekt fašističnega režima pričajo samo še ploščad z ostanki stopnišča, ter očem skriti betonski orli, ki ležijo na melišču pod kočo. 

Gomiščkovo zavetišče nekoč kot spomenik
Gomiščkovo zavetišče danes

KRN

PONOSNO STOJIM

SE OD NEKDAJ ŽIVLJENJA VESELIM

OD KAR JE NESMISELNA VOJNA ODŠLA

SE NIČESAR NE BOJIM

ME SOČA HLADI

NAD MENOJ PA TRIGLAV BEDI

DRAGI OBISKOVALEC

LE PRIDI ŠE TI

DORODOŠLI STE VSI

(neznani pesnik, 1924)

Sam bi šel takoj na vrh Krna, ter potem počil pri zavetišču. Pa nas domačini, s katerimi smo že našli skupen jezik, prepričajo, da bomo smučali z vrha v smeri Batognice, ne pa mimo zavetišča. Zatorej si vzamemo nekaj minut. Nato pa počasi krenemo na ne najbolj prostoren vrh. Razgledi čudoviti, je pa prvič danes čutiti zimo. In ne preostane nam drugega, kot da končno snamemo dereze, ter stopimo na smuči.

Čaka nas 900 višincev neprekinjenega smuka. Pa potem še kakih 300 višincev. Strinjamo se, da tako dolge flanke še nismo smučali. Zavoljo mraza na vrhu je prvih nekaj zavojev po trši podlagi. Potem pa se začne veselica. Pomladanska smuka, srenec, omehčan sneg na trdi podlagi. Od vrha do tal. 

Seveda ne presmučamo vsega naenkrat. Kot prvo, nismo zmožni. Kot drugo se vsake toliko časa ustavimo. Usklajujemo. Lažja varianta je smuka prečno do sedla, od koder smo prišli na vrh, lahko pa smučamo direktno navzdol. Zato je potrebno najti prehode. Zgoraj smo se držali bolj desno, saj je bil na levi strani napihan sneg. Strmi grapi, ki nas bi pripeljala na spodnji del, pa se tudi ognemo, saj nam ne zgleda najbolj varna. 

Vsekakor pa vsi uživamo. In vsak po svojih sposobnostih iščemo strmejše oziroma položnejše dele. V spodnjem delu pa si že vnaprej izberemo dele, ki nas bodo pripeljali čim bližje avtu. Kljub temu pa nas čaka del, kjer moramo peš. Dobra minuta. Potem pa še zadnji del, že zgoraj omenjeni snežni jezik, ki nas pripelje na cesto med planino Kuhinjo in planino Zaslap. Od koder smo streljaj oddaljeni od avta.  

Da pa tura ni končana, dokler Debela Berta ne zapoje, pa dokazuje povabilo domačinov, da gremo k njim še na kavo. Kot vodja današnje odprave, in slepi sledilec delovanja Toneta Škarje, brez možnosti demokratičnega odločanja, ukažem premik do Alenkinega sveta. Idilična hišica pod ostenjem Krna vabi ljubitelje narave, miru. Dodana vrednost pa je še možnost vodenih tur, paketi za družine, za otroke pohodi z lučkami, ogromno znamenitosti v okolici. Skratka za vsakega nekaj. Zase sem že našel kombinacijo kolo-hribi. Priporočam pa tudi ostalim (info@alenkinsvet.si). Po kavi, čaju, štrudlu, ter kravjemu siru chefa Davida, pride čas za odhod.                                         

                                                                           Alenkin svet

Polni vtisov stežka zaspimo, meni pa že brenči v glavi Vrh nad Peski, Vrh nad Peski, Vrh nad Peski. 

VIR:

PRENOČIŠČA

STRAVA 

SNEŽAK

Na žalost je tudi v hribih, podobno kot v življenju, potrebno včasih obrniti. Kljub temu ali morda prav zato, da se umre samo en dan, živi pa vse ostale dni. Čeprav ni bilo prav nič dramatično, prejšnji stavek je samo prispodoba. Nobene posebne nevarnosti ni bilo, pač ni nam bilo všeč. In če je na kupu več ljudi za obrat, tako kot včeraj, potem mirne vesti obrneš. In prideš naslednjič.  

Primarni cilj je bil Stol z Zelenice. Štirje tokrat z umirjenim korakom stopamo proti Domu na Zelenici. Ker smo prepričani, da ni več posebne nevarnosti za plaz, gremo po dovozni poti. Zopet zmota. Danes se je splazilo na poti. Letos sem ugotovil, da na vsej trasi, razen na prvi strmini, obstaja nevarnost za plaz. 

Od doma že v pripeki proti Srednjemu vrhu. Matjaž predlaga spust do Doma pri izviru Završnice in od tam navzgor. Vsekakor boljša izbira kot pobijanje okoli Vrtače. 

Hitro smo na sedlu Šija. Tudi do sem je bilo potrebno čez nekaj plazovin, prav tako so južna pobočja Vrtače neverjetno splazena, kar priča o letošnji uničujoči moči plazov. Na sedlu pa presenečenje. Prečka proti kotanji od koder se začenja zaključni vzpon proti Stolu je polna plazovin. Nad njimi pa tudi še pošiljka, ki čaka. Vendar ne nas. Vsi se strinjamo, da obrnemo.

Najprej gremo na Srednji vrh. Z Romanom si takoj nadaneva dereze in cepine, saj je strmina na vrh izredno trda, ponekod poledenela. Roman je še stara šola, železje se aktivira vedno na lahkih delih, ter raje prevečkrat kot premalokrat. Všeč mi je ta njegov način. Podlaga, trda, odlična za vzpon z derezami. Marko in Matjaž pa se mučita. Na koncu obupata, ter na vrh prideta z derezami. Malokrat imamo možnost Markota videti v polni boljni opremi. Pohvalno. Srednji vrh je izreden razglednik, z naše strani kar preveč skrit, zato ne ravno obiskan cilj. Na jug je odrezan s strmo steno, tudi severna stran ni ravno položna. Vzamemo si precej časa. V takih pogojih velja pravilo, pozneje ko odsmučaš, bolje bo.

 

Prvi metri so trdi, potem pa se navadimo. S sedla navzdol je smuka vedno boljša, višek je spust proti Tinčkovi koči. Nazaj grede se vzpnemo še na Triangel. Z njega nas čaka putrček. Spust od dom navzdol pa po plazu trdo, potem pa prava pomladanska smuka.

Kljub temu, da cilja nismo dosegli, je bilo vseeno lepo.

 

Še ena izmed tur, katero imam že vrsto let ogledano, pa nikakor ni prišla na vrsto. Tako dolgo sem kolovratil okoli nje, da sem se je lotil z vrhano mero strahospoštovanja. In res je postregla z vsemi sestavinami od vetra, megle, do sonca, pa trdega snega, težavami s psi, novimi znanci, vrhunsko smuko, tako, da bo za vedno v vitrini spominov na posebnem mestu. 

Z Luksijem sva danes odprla novo stran najinega turnega smučanja. V dobrobit predvsem mene, sva določila uro, premakljivega značaja, z edino odredbo in sicer, da me Luksi pokliče 10 minut preden bo pripravljen v polni bojni opremi. In šele takrat sem se oblekel, ter počasi startal. Tako sva bila oba zadovoljna, predvsem pa jaz. Moram ga pohvaliti, danes je bilo vse za oceno 10, kako pa je bil on zadovoljen z menoj, pa ne bomo nikoli zvedeli, saj gre človeku na srečo pisana beseda težko od rok. Z ustnim izročilom nima nobenega problema. 

Avto pustiva na Jezercih in takoj opaziva, da se danes tukaj dogaja nekaj posebnega. Redar nama pojasni, da snema film znana Naomi Watts. Da je na Krvavcu 120 ljudi, ki so za dva tedna zapolnili večino kapacitet, njihovo je tudi celotno spodnje parkirišče, polno sani, pa posebnih vozil, ratrakov. Ter, da danes snemajo na poti proti Kalškemu grebenu, ker pomeni, da bo vsaj na začetku šlo brez samote. In res že takoj na Križki planini opaziva njihov ustroj. Poleg vseh potrebnih in nepotrebnih stvari tudi stranišča, eden za igralce, drugi za vse ostale. Kmalu naju že čaka strm vzpon, smuči romajo na nahrbtnik. V pomoč so nama narejene stopnice. Na vrhu pa ravno snemanje kadra. Prijazno naju spustijo mimo. Sicer računava, da bo Naomi spregovorila vsaj z Luksijem, če ne že z mano. Oba sva namreč v predel nad čelom izrezana Georga Clooneya, ostalo pa imava zakrito s smučarsko opremo. Pa naju Naomi ne spozna, zatorej nadaljujeva. 

Nekaj spusta, ter prehod če plazovito pobočje. Vse je prekrito s plazovinami. Resnično neugoden del v času slabših lavinskih razmer. Čeprav danes ni nobene nevarnosti, še posebej ne tako zgodaj, vseeno s pospešenim korakom opravim s tem delom.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6108.jpgŠele na Planini Koren si nadeneva smuči. Koča na planini je bila letos priča plazu, ki pa je ni podrl, jo je pa nekoliko zamaknil. Letos so bili plazovi ogromnih razsežnosti. Verjetno je bila koča postavljena tako, da je plaz ne more doseči, pa jo vseeno je. This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5892.jpgSam naredim kar precej slik, Luksi pa gre naprej. Oblaki se vse bolj zgrinjajo okoli, tako da kar nekaj časa ne srečam Luksija. Ker je pač vidljivost izedno slaba, ubereva vsak svojo pot. Nad planino se odpre pogled naprej. Ne vem pa točno kam. Zato se malenkost pustim, srečam še nekega pešaka in zmotno nadaljujeva naprej. Vendar kmalu ugotoviva, da je vrh preblizu. Na srečo imam od Dovške Babe dalje aplikacijo, zato hitro ugotovim, da greva proti Kompoteli. Usmeriva se levo proti Vrhu Korena. Iz ene izmed grap na levi prileze Luksi in skupaj potem nadaljujeva. This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5915.jpg

Vidljivost še vedno slaba, zato z vrha ubereva morda ne najbolj optimalen spust na Zgornjo Dolgo njivo. Psov nisva dajala dol, vmes me čaka konkreten padec, saj zavoljo difuzne svetlobe nisem opazil luknje. Spodaj na izravnavi ujameva dva pešaka in enega smučarja. Ki so potem z nama do konca ture. Sprva nekoliko sramežljivo, kasneje pa smo se resnično ujeli in še začinili že tako zanimivo turo.

Od tu dalje sledi položen vzpon proti vrhu Kalškega grebena. Se pa pot kar vleče, nekajkrat sva prepričana, da smo na vrhu, pa je za njim nov vrh. Za nameček pa se je iz kamniške strani privlekla še megla, tako da na vrhu ne vidimo skoraj nič. Z meglo pride tudi mraz, zato se dokaj hitro pripraviva za smuko. Prvi del grebena smučava samo ob stopinjah. Kljub temu jih enkrat izgubiva, se malo loviva, nato pa na srečo nekje na levi slišiva žlobudranje kolegice iz Vrhpolja.This image has an empty alt attribute; its file name is 33.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is 44.jpgTakrat se megla tudi umakne in lahko se začne vrhunska smuka. Pešaka gresta naprej, mi pa (sedaj smo trije) se odločimo, da odsmučamo bolj po desni, proti planini Dolga njiva. Se pa potem sproti dogovorjamo, izbiramo najboljše linije. Namreč, ogromno je kotanj. Smuka je izvrstna, srenec (star, debelozrnat uležan sneg).This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5930.jpgKolega se spusti čisto do planine, z Luksijem pa že prej prečiva v levo. Sam imam danes težave s kožami. Večkrat se mi odlepijo. Na srečo imam vedno na palicah power tape, ki mi začasno reši težave. Vzpon do Vrha Korena, ki od daleč zgleda kar malce strašljiv, od blizu pa ni nič posebnega. This image has an empty alt attribute; its file name is 5-1.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6037.jpg

Vreme se je sedaj popolnoma spreobrnilo. Sonce z nekaj oblaki in grebenom Ježa, ter oblačnostjo v dolini naredi neverjetno kuliso. Vsaj pol ure se z novimi prijatelji zadržimo na vrhu. Spust na sedlo tudi odličen. Še zadnjič gredo psi na smuči, saj se vzpneva še na Kompotelo. This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6052.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6026.jpg

Spust potem do sedla in naprej do Planine Koren še boljši kot prej. Seveda, sonce dela čudeže. Sneg je z vsako minuto mehkejši, ne pa gnil. In tako je tudi smuka z vsakim zavojem lepša. Z Luksijem si vsak po svoje izbereva spust, želiva si, da si to ne bi nikoli nehalo. This image has an empty alt attribute; its file name is 88.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is 55.jpg

Na planini zopet srečanje z, saj veste kom. Smuči gredo za nekaj minut na rame, pa potem spust čez plazovino. Ki pa je začuda tudi dober. Kar nekaj odličnih zavojev, tako je omehčano, da je vsak zavoj poezija. Sploh Luksi je tukaj dobro izbral, saj plaz ni prečil kot midva, temveč se je spustil kolikor se je dalo. Vsi pa smo zopet morali sneti smuči, saj nas je čakal zadnji vzpon. Ki je v trdem definitivno najtežji del ture. Torej vstop iz Križke doline na plazovito območje pred Planino Koren. Sedaj je popolnoma lahko. S sedla od koder sledi spust na Križko planino se še nekoliko vzpnemo, da se ognemo nadelani poti (zaradi snemanja so pot temeljito dodelali, da je bila lažja), tako da imamo še nekaj uživaških zavojev. Potem pa še zadnji krajši vzpon.

Tura je res veličastna, eno samo popotovanje. Ni klasična tura, ko dve uri hodiš, potem pa samo še smučaš. Ogromno je snemanja smuči, pa prečenj, kratkih spustov. Zato pa tudi toliko bolj vredna.

SNEŽAK

STRAVA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Končno sem imel čast okusiti kaj je prava bohinjska tura. Dobro, skoraj prava, saj za tiste z veliko začetnico še nisem zrel, pripravljen, izbran. Bohinjci namreč svoje cilje skrivajo pred ostalim svetom. Pri nas vsi poznajo Begunjščico, Vrtačo, pa Veliki vrh, vsi vedo za Mojstrovke, pa Križ, Stenar, Jesenice povezujemo z Vajnežom, Struško, Pokljuko z Draškim vrhom, Viševnikom. Skratka za vsak okoliš točno vemo kateri cilji so nam na voljo. Kaj pa za Bohinj? Rodica in to je to. Vse ostalo pa je zavito v tančico skrivnosti. Govori se, da obstaja bohinjski kodeks. Nikoli nič ne objavljajo. Nikoli o ničemer ne govorijo. Mi smo bili čez vikend na Stolu. Oni pa nekje nad jezerom. Sodelavcu sem tokom mnogih let odprl vse omare. In prišel je dan, ko je vest potrkala na njegova vrata in me je bil voljan peljati v njihov svet. Skromno, vendar dovolj za začetek.

Startala sva pri njegovi hiši. Takoj na smuči. Že to je posebnost, dana samo bohinjcem. Potem pa sva hodila, nekaj na smučeh, malo peš. Vsekakor pa je bilo potrebno precej truda, da sva prišla do Suhe. Do sem brez posebnih razgledov, tu pa se začne lepši del.  Skozi strmo grapo peš, po narejenih stopinjah. Kar peš nadaljujeva potem po ravninskem delu in zopet čez strm del. Tam pa si nadeneva smuči, natakneva srenače in počasi proti vrhu. Puščavski pesek pušča posledice. Kljub sončnemu vremenu se počutiva kot da sva v dimniku. Vse okoli zapacano. Brez posebnosti do vrha. Razgledi zaradi prej omenjenega peska niso bajni. V nasprotju s smuko. Nekih 5cm odjenjanega na trdi podlagi. Moji pogoji. Seveda so ponekod tudi trši deli, vendar hitro lahko odviješ na mehkejše terene. Tudi skozi najstrmejši del je smuka odlična. Pod grapo prečiva levo, da ne zgubljava preveč višine. Zopet vpreževa pse, ter sedaj že v močnem soncu kreneva proti Voglu, kjer narediva daljši odmor. Sledi še odlična vožnja po Žagarjevem grabnu. Tudi s trdo podlago, zgoraj pa zaplate napihanega snega. Idealna smuka do avta. Namreč, zjutraj sva en avto pustila na parkirišču Vogla, z drugim pa se odpeljala do sodelavca. Kar dolga, naporna tura. Ne še tista prava bohinjska, je pa začetek. 

Prvi ravninski del
Začetek monoton
Planina Suha
This image has an empty alt attribute; its file name is IMG-3402.jpg
Žleb nad Suho
This image has an empty alt attribute; its file name is 1-1-940x627.jpg
This image has an empty alt attribute; its file name is 3-1-940x627.jpg
Malo pod vrhom
Viden puščavski pesek
Vzpon iz Suhe proti Voglu

STRAVA

SNEŽAK

Kremant je eden izmed štirih vrhov v masivu Ratitovca, najbolj oddaljen od Krekove koče, zatorej tudi najmanj obiskan. Ostali trije so Kosmati vrh (1643m), Gladki vrh (1667m), ter Altemaver (1678m). Zadnje tri sva z Urošem obiskala pred nekaj dnevi, za Kremant pa nama je zmanjkalo časa.Še v temi zopet parkiram pri Lovski koči na Toli, ter v soju svetilke krenem navkreber. Ste kdaj opazili, da imajo drevesa drugačno obliko, ko hodite sami? Da slišite smučino, ki jo režete v lastnem potu? Da čutite, da je okoli še kakšna žival, kadar ni tiste, ki sopiha pred teboj? Ja, vse je drugače, ko imaš čas opazovati, poslušati. Saj ne rečem, komu ne prija družba, včasih pa paše tudi če greš sam, ko nihče noče s tabo. Začetni del je eno samo položno prečenje, z dolgim odsekom prepredenim s starejšimi in novejšimi plazovinami. Ki samo potrjujejo, da v letošnji zimi ne drži tradicionalna miselnost, da so plazovi samo v visokogorju. Zanimiv je bil tudi dogodek ob povratku na parkirišče. ”Se tukaj rabi plazovna oprema?” ”Seveda, sam jo imam vedno.” ”Dobro, samo vi ste smučali, mi gremo peš.” Hotel sem povdariti, da velikokrat prevladuje miselnost, da so plazovi nevarni smučarjem, ne pa pešcem. Tokrat ne grem čez Kosmati vrh, temveč čez planino Klom. Nisem še našel planine, ki mi ne bi bila všeč in tako je tudi s to, ki je izredno majhna, umeščena v kotanjo in tako brez razgledov. S planine sledi nekaj spusta,  ki pa ga opravim kar s kožami. Tako kot nekaj naslednjih. Šele na Gladkem vrhu sem šel na smuči. Ves greben med Gladkim vrhom in Kremantom je bolj kot ne na isti višini, tako da je najhitreje, da kože ostanejo na smučeh. 

V prejšnjem prispevku sem se skušal poglobiti v terminologijo Ratitovca, pa mi ni povsem uspelo. Tokrat sem prišel malenkost dlje (zahvala Tilnu). Najzgodnješe poimenovanje je zapisano v darilni listini nemškega cesarja Ottona II iz leta 973 in sicer Alpam bosanga, kar bi prevedeno pomenilo vrhovi Pečane, torej poimenovanje geografskega območja ne gore kot take. Nadalnje poimenovanje, ki se omenja je Altemauer, kar dobesedno pomeni stari zid, saj  so vrhovi ratitovškega pogorja predstavljali mejo med dvema zemljiškima gospostvoma Bixen (Bled, Bohinj in Freisin Škofja Loka). Poimenovanja manjših vrhov Ratitovca so nastala kasneje, točno kdaj ne moremo z natančnostjo trditi.  Za zadnjih 300 let pa na podlagi ohranjenih vojaških in katasterskih zemljevidov vidimo, da je bilo poimenovanje sledeče 1783 – nem. Geburge Patshana slo. Pogorje Pečane, 1819 Ratitauz, 1868 Ratitauc, 1993 Ratitovec. Prvo poimenovanje gore se pojavi v poznem srednjem veku kot Altemaver, ki se je ohranilo do danes. Poimenovanje Ratitovec je prišlo dokaj pozno  pred 200 leti in ker se navezuje na poimenovanje geografskega območja je moč sklepati, da je le-to nasledilo poimenovanje Pečana… zakaj ne vemo natančno je pa leta 1803 in 1848 prišlo do zemljiške odveze favdalnih območij  in se lahko se sklepa, da ker je Pečana ostala na bohinjskem je bilo območje na selškem potrebno na novo poimenovati.Z Vratc se gre lahko direktno na Gladki vrh, sam pa grem preko Altemavra proti današnjemu cilju Kremantu. Čeprav zgleda daleč stran, pa sem izredno hitro tam. Malce se mi že mudi, zato nekaj slik, potem pa hitro obrnem, kljub temu da bi bilo prijetno posedeti na sončku. Zopet preko Altemavra in mimo Krekove koče na Gladki vrh. Spusčam se tokrat na Vratca. Odlična smuka, še vedno nekaj podobnega pršiču. Nato se spustim do Razorja. Tod pa je že ojuženo, pomladanska smuka, odlično. Enake razmere potem tudi skozi gozd vse do avta. 

STRAVA

Kosmati vrh (1643m), Altemaver (1678m), Gladki vrh (1667m)

Wednesday , 17, February 2021 Comments Off on Kosmati vrh (1643m), Altemaver (1678m), Gladki vrh (1667m)

This image has an empty alt attribute; its file name is 5.jpg

Končno ena predslužbena. Pred leti jih je bilo veliko, sedaj pa so nas omejili še z uro, za katero resnično ne vem čemu služi. Pa naj se še tako trudim. Lahko zastopim in se v čustvenih trenutkih mogoče tudi strinjam z večerno omejitvijo na 21:00. Zakaj pa 6:00? Verjetno je večerno nočna prepoved gibanja namenjena omejitvi druženja. Vendar kaj bi bilo drugače, če bi omejitev prenehala veljati ob 4:00 recimo. Bi se dobili ob 4:05 in potem pili, ter rajali naprej? Skoraj sigurno ne. Tako pa so onemogočili peščico jutranjih ljudi, ki bi rado nekaj rekreacije pred službo, s tem pa bi vsaj malenkost zmanjšali obremenitev na rekreativne destinacije od 7 ure dalje. Edino če so se zgledovali po nemški policijski uri med 2. svetovno vojno, bi omenil, da so imeli takrat večje probleme kot rekreacijo. In ko smo bili v starih dobrih časih, ko je Janez še bral Mladino, že na vrhu, danes z Urošem šele parkirava na Prtovču.This image has an empty alt attribute; its file name is 2.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is 131945440-Unknown.jpg

Moram priznati, da sem bil pred dobrim letom prvič na Ratitovcu, kar mi ne služi na čast, obenem pa priznam tudi, da sem mislil, da je Ratitovec pač gora nad Železniki, dejansko pa je Ratitovec masiv, sestavljen iz mnogih vzpetin. V vasicah pod Ratitovcem so nekoč živeli nemški priseljenci s Tirolskega, ki so verjetno tudi prinesli pametno idejo o policijski uri.  Cesar Oton II je leta 973 ozemlje podaril Freisinškim škofom, le-ti pa so leta 1283 na območje Zg. in Sp. Sorice naselili 80 družin iz Pustriške doline na južnem Tirolskem. Vrhovom v okolici so dali svoja imena in ta še danes pričajo o zgodovini te dežele. 

This image has an empty alt attribute; its file name is 1.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5486.jpg

S hojo ne pričneva na Prtovču, temveč okoli 500 m dalj, pri Lovski koči na Toli. Naj omenim, da je na obeh mestih potrebno plačilo parkirnine. Takoj na smuči. Sam vzpon je zložnejši kot klasični s Prtovča. Je pa nekoliko daljši. Ta del je tudi izpostavljen plazovom. Kar dobršen del poti je prekrit s starimi plazovinami, zato previdnost ni odveč. Kmalu prideva do razpotja, desno čez planino Klom na Ratitovec ali naravnost na Kosmati vrh. Izbereva drugo varianto, čeprav bi šel sam raje čez planino. Ugotoviva od kod imena Gladki in Kosmati vrh. Kosmati je skoraj do vrha poraščen, Gladki pa povsem gol. Z vrha se v ne odlični ampak prijetni smuki spustiva do Vratc. Kože romajo nazaj na smuči, midva pa naprej. 

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5446.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is 4.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is 7.jpg

Od kod točno ime Ratitovec, ne vem (če kdo ve, me lahko kontaktira). Je pa to popularna točka, obiskana vse dni v letu. Zasluga gre tudi Krekovi koči, ki se redno uvršča med najboljše planinske koče. Lahko se tudi poskusite v ”tekmovanju” kdo večkrat pride na vrh v enem letu (za zmago bi bilo v letu 2018 potrebnih 364 obiskov, za vstop v Klub prijateljev Ratitovca pa je potrebnih 15 obiskov). Prvo kočo so odprli leta 1925. Med vojno je bila požgana, leta 1954 pa na novo pozidana. Ob koči stoji zimska soba, ki nudi prenočišče čez celo leto. Ratitovški flancat je glavna specialiteta koče. 

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5581.jpg

Vseskozi na naju pritiska služba. Nekaj časa se celo igrava z mislijo, da bi vzela dopust in podaljšala do Soriške planine. Oba sva prvič tu. Kako drugačna je pokrajina za Gladkim vrhom. Spominja na Pokljuko, zaobljeni vrhovi, sprehajaš se z enega na drugega, z desne pa vseskozi panorama Triglava. Res čudovito. Najprej greva na Altemaver, potem pa še na Gladki vrh. Spusčava se potem po klasični pristopni poti, čez Razor. Snežne razmere niso več idealne. Ponekod se že dela kloža, smuko pa vsekakor olajša že ojužen sneg, ki omogoča uživaške zavoje vse do avta. Letošnja sezona nas resnično razvaja, srčno upam, da bo še trajala. 

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5585.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5594.jpg

STRAVA

SNEŽAK

 

Hruški vrh, Dovška Baba, Koprivnjak

Sunday , 14, February 2021 Comments Off on Hruški vrh, Dovška Baba, Koprivnjak

S cmokom v grlu začenjam današnji zapis. Medtem, ko smo vriskali v brezskrbnem vijuganju, se je le streljaj od nas odvijala tragedija. Niti neprestan zvok helikopterja nas ni motil v naši brezskrbnosti. Šele doma nas je ujela tragična bilanca prelepega dne. In ja, gore so življenje, sreča, žalost, veselje, solze,… in na koncu tudi smrt. Zato še posebej žalosti, težko najdem besedo, ki ne bi bila posebej žaljiva, za nas Slovence, ki se ob gorskih nesrečah čutimo poslane kot razsodnike. In se ne da bi pomislili na udeležence, ter svojce, vsedemo za računalnik, in v vsem neznanju udrihamo po žrtvah. Tisti, ki ne čuti gora, ne bo nikoli razumel. Lahko pa ohranimo dostojanstvo. In poskušamo vsem udeleženim vsaj malo olajšati pot, ki jih zopet vodi do sonca. Zato naj bo ta zapis humorna popotnica žrtvam k novim snežnim belinam. 

                                                                           Srečno nekje tam
Število prijavljenih na današnjo turo je bilo večje kot običajno, zato smo sklenili, da se vsi dobimo v Radovljici ob osmi uri, potem pa gremo naprej. Ker pa je bil med prijavljenimi tudi Luksi alias Frenki alias Francoski alpinist, se mi je že takoj zazdelo, da bo načrt nekje počil po šivih. Saj ne, da človeka nimam rad, dober je kot kruh, vsak dogodek z njim je doživetje, Ampak kaj, ko je človek odkril peto dimenzijo. Tako že pred startom pošljem Šparovcu sporočilo: ”Dobro, da sem spoznal Luksija, tako vsaj vem, da sem lahko živčen”. Kot že rečeno,  ob 8:00 smo zmenjeni v Radovljici, midva pa nekaj minut čez osmo sredi Kranja njegov avto priklapljava na akumulator. ”Vse bo ok.” ”Daj pokliči Markota naj malo počakajo”. Seveda sem ga, vendar naj kar grejo naprej. Luksi se seveda potem odpelje z avtom, normalno, da ga malo razvozi. Čez dobre pol ure pride nazaj s krofi. Kako si lahko hud na takega človeka.Počasi v Radovljico, kjer naju čaka Šparovec. Verjetno si mislite, da si zmišljujem, da sem ustvaril izmišljen lik. Da je zgodba boljša. Ampak ne. Čista resnica. Na parkirišču pred Lidlom Luksi izgine. Le kam gre sedaj? Vrne se s sankami, otovorjen pa je še z nekaj cunjami, pa tisto plastično lopatko ima za sankanje. Sploh ga ne vprašam, od kje mu to. Vse natovorimo v avto in se odpeljemo proti Plavškem rovtu, ki je današnje izhodišče. Še malo naprej parkiramo na zadnjem parkirišču pred znakom za prepovedan promet. Dobri dve uri po predvidenem startu lahko začnemo.

Snega ni več veliko, se pa z malo trme da takoj na smuči. Ceste je nekaj kilometrov, potem pa gre pri zadnji kmetiji pot levo v gozd. Smučina je lepo potegnjena vse do Hruške planine. Hruški vrh je sedaj pred nami. Nanj gremo lahko desno čez sedlo Rožca, ali pa naravnost navzgor. Odločimo se za krožno varianto, torej sedaj naravnost, vrnili pa se bomo preko sedla Rožca. Pot vrhom nas čaka ogromna napoka. S Šparovcem greva naprej peš, Luksi kot najbolj izkušen pa si pot utira na smučeh. Napovedan je bil močan veter. Ki pa ni konstanten, ampak piha v sunkih. Tako je ponekod prijetno toplo, spet drugod pa strupeno mrzlo. Na vrhu Hruškega vrha si ogledamo nadaljnje možnosti.

Luksi je za direkten spust z vrha, nama pa se zdi teren kložast, trd, zato prevlada najina. Kar na psih se spustimo na greben proti Dovški Babi. Sam tu naredim napako, ki me je naslednjih nekaj ur opominjala na mojo neumnost. Nisem se oblekel, naredil pa sem tudi nekaj slik, seveda brez rokavic. Sploh je bilo danes tako mraz, da ne pomnim kdaj sem tako malo slikal. In še to vse na brzino. Res niso bili pogoji za slikanje. Kulisa pa že pred tem nora. Tudi greben je dolg, razgleden. Ampak kaj, ko nas vse tako zebe. Že prej smo si ogledali smer spusta. Nekih 100 višincev pod Dovško Babo zapustimo greben, ter se namestimo ob edinem malo večjem objektu, drevesu ali grmu nedoločljivega imena. Nudi pa nekaj zavetja. S Šparovcem najprej iščeva telefon, ki ga je nekdo zgubil, potem pa je že čas za odhod. Veter brije, vendar Luksija ne moti. Človek mora pač opraviti svoj meditacijski obred. Spust pod Koprivnjak je čista poezija. Puhec, nezvožen teren, noro.

Medtem, ko čakava Luksija, se odločiva da greva še enkrat gor. Spust je bil pač tako dober, da ga je treba ponoviti. Luksi kot zadnji pač nima možnosti odločanja. Vmes ima Šparovec težave s kožami, zato gre pod isto drevo kot smo bili prej, sam pa grem do Dovške Babe, da ne zmrznem v čakanju. Smuka z Babe ni bila dobra, vse spihano. Vmes srečam Luksija, ki gre tudi na Babo, kar podaljša zmrzovanje za nedoločen čas. Tudi Šparovec se vmes spusti, saj tudi njega zebe. Zopet fantastična smuka, in zopet čakanje. Ko pride Luksi, sem zopet tako zmrznjen, da grem naprej. Tokrat proti Koprivniku, ki tudi obeta odlično smuko. Na sečo imam tudi sam tokrat težave s kožami, ki me toliko zamudijo, da me oba prehitita.

Tudi tod je smuka nora. Spustimo se do Planine Rožca. Neverjetno, vse kar smo smučali v Avstriji je bil puhec. Čaka nas še vzpon do sedla med Hruškim vrhom in Klekom, ki se tudi imenuje Rožca.

Od tam pa spust do planine Hrušica, kjer se priključimo na pot, ki smo jo prehodili zjutraj. Čimveč skušamo smučati po gozdu, ki nudi še vedno dobro smuko. Tudi potem, ko smo na cesti, večkrat zavijemo v gozd. Do avta pa ne gre, Šparovec obupa nekaj metrov pred, sam pa še kakšen ovinek prej. Luksi pa, ker ima nove smuči, še sedaj hodi. Resnično, tura za anale. Tokrat sem se razpisal o Luksiju, o Šparovcu pa dokler se ne poroči samo skrbno izbrane besede. Nikoli ne veš, kdo bo to bral.  PS. Moram pa vsaj malo pohvaliti Luksija, da bo šel še kdaj z menoj v hribe. Včeraj, v ekstremnih razmerah je izumil strojenje. To je postopek, ko psi ne gredo več na smuči. Nežno jih valjaš po robnikih, ki ne smejo biti preostri. In psi so zopet za uporabo. 

SNEŽAK

STRAVA

Veliki vrh (1944m), Korenščica (1764m)

Wednesday , 3, February 2021 Comments Off on Veliki vrh (1944m), Korenščica (1764m)

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5153-940x627.jpg

Struška je pogorje med Stolom in Golico, njen najvišji vrh, Veliki vrh pa naš današnji cilj. Do letos smo neupravičeno zapostavljali vrhove med Jesenicami in Kranjsko Goro. Pravega odgovora, zakaj je temu tako, enostano ne najdem. Smo se pa vsi udeleženci včerajšnje ture strinjali, da v bodoče to popravimo. 

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5135-940x627.jpg

Kadar je z nami Uroš, je vsa logistika na njegovih plečih. Zanesljivo nas kljub manjšim spodrsljajem vedno pripelje do cilja. Običajno vedno preberem vse kar najdem o turi v svoji ne več tako skromni knjižnici. Ko pa imam Uroša, me zanima samo kje se dobimo. Tokrat je to Dom v Pristavi. Z nama še oseba iz bohinjske kotline.  Ki nič kaj kolegialno izkorišča najine usluge in skrivnosti, ki jih rade volje deliva z njim, medtem ko sam skriva svoje bohinjske ture kot zlato.  This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5143-940x627.jpg

Pot do Pustega rovta vodi po zložni cesti. Nekje sicer zgrešimo, vendar Uroš hitro ugotovi napako. Nihče se ne razburja, saj smo le v hribih, kjer spričo opojne beline, v smetano oblečenih dreves vsak dodaten korak pomeni dodano vrednost. Uroš in Roman kramljata, sam pa robantim za njima. Vedno sem zadolžen za fotografijo. Vedno mi na koncu rečeta naj pošljem fotografije. Ko pa je potrebno odšteti nekaj evrov, da bi se oblekla v bolj žive barve, ter da bi kdaj malenkost počakala, ne pa du ju slikam vedno v teku, ter obvezno v hrbet, tega pa ne slišita. Kaj mi pomaga stativ, ter trije fotoaparati, ko pa objekti bežijo pred mano. Nemogoči pogoji za delo. 

This image has an empty alt attribute; its file name is f1-940x627.jpg

Hitro smo na Pustem rovtu. Ki poleti zgleda pusto, pozimi pa ravno obratno. Tu naju z Romanom premami nek vrh, na katerega bi rada, saj je tako blizu. Kot običajno sledi glasovanje, z Romanom za, Uroš proti. 2:1 za neznani vrh, vendar ker smo v Sloveniji, te dva glasova enostavno nista dovolj, zato nadaljujemo tako kot je odločil premier. Še dober kilometer ceste. Vmes si na levi ogledujemo spust s Korenščice, ki nas čaka na koncu. Kar strmo zgleda od spodaj. 

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5170-940x627.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is i2-940x627.jpg

Na Belski planini si vzamemo nekaj minut. Do sem smo prehodili kar 6,5km. Kar veliko, seveda se potem, ko bo sneg skopnel, lahko pripeljemo višje. Od vrha nas loči še nekaj dolinic. Meni osebno je del Karavank močno podoben delu Poljuke desno od Viševnika. In logično, ker mi je tam tako lepo, mi je tudi tukaj. Na vrhu piha. Pa je vseeno lepo, malce mi je v napoto le kovinska škatla radioamaterjev. Ter še malo manj Uroševo priganjanje. 

This image has an empty alt attribute; its file name is f3-940x627.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5235-001.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is i1-1-940x627.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is f4-940x627.jpg

Spust do Belske planine vrhunski. Kljub mojim težavam z okovjem v polni meri uživam. Namreč, dan poprej sem si na okovje nadel nove zavore. Sedaj pa si ne morem zapeti pancerjev. Vsake toliko časa se mi pancer odpre, seveda sledi padec. Dva kar neugodna. Še bolj pa to vpliva na sigurnost. Noben zavoj ne vem ali bo prijelo ali ne. Z Romanom se lotiva popravila, Ljubljančana ni nikjer več, pa ravno sedaj, ko bi ga najbolj potrebovala. Smuka tu je bila res dobra. Pršič, sicer ne več tisti avstrijski, ampak še vedno ugoden. Prav tako je celotna pot od avta do sem in nazaj, seveda po isti poti, varna in tako omogoča smuko tudi v bolj neugodnih razmerah. 

This image has an empty alt attribute; its file name is f5-940x627.jpg

Od Belske planine nas do vrha Korenščice vodi dolinica in kar prehitro se konča še zadnji vzpon. Tudi tukaj je spust nazaj do Belske planine varen. Sami pa se spustimo po drugi strani naravnost proti Pustemu rovtu. Kar strmo, peljemo čimbolj ob robu. Tudi tu je smuka še vedno odlična. Potem pa se skozi gozd razmere drastično poslabšajo. Vse ojuženo. Seveda se da normalno peljati, ni pa nekega užitka. Sploh meni ne, saj se mi smuči še nekajkrat odpnejo. Za konec nas čaka še nekaj kilometrov ceste. Ki je običajno dokaj nadležen zaključek. Danes pa vožnja po cesti deluje sproščujoče. Dokaj položno, tako da se vsi počutimo kot da smo na masaži. Vsekakor se kmalu vrnemo. 

 

This image has an empty alt attribute; its file name is f6-940x627.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5246-001.jpg

STRAVA

SNEŽAK