Za ene norost, za druge pa nekaj povsem običajnega v sedanjem prestavljanju meja. Torej, za začetek, Kanadčan James Lawrence, v nadaljevanju Iron Cowboy ima načrt opraviti s 100 Ironmani v 100 dneh. Ko berete ta prispevek, je možno, da je Kanadčan že opravil s tem norim izzivom. Možno je tudi, da je predčasno končal, torej odstopil. Je pa sedaj, ko pišem prispevek ravno končal 64 Ironmanov. V 64 dneh. Kar, če ste pošteni, tudi ni zanemarljiv podatek.

Iron Cowboy struggles to continue 100 Ironmans in 100 days challenge due to  shin injury - Triathlon Today

📷ironcowboy.com

Kaj sploh je Ironman? Edina pravilna razlaga je sledeča. Leta 1975 sta se partnerja Judy in John Collins iz Kalifornije preselila na Havaje. Leto prej sta tekmovala na triatlonu v San Diegu, ki velja za začetnika modernega triatlona v Ameriki. Leta 1977 sta Collinsa sodelovala na duatlonu (plavanje-tek) v Honolulu, ter prišla na idejo, da bi naslednje leto naredila triatlon za bolj vzdržljive tekmovalce. Za tiste, ki so vsako leto na Honoluškem maratonu, ter plavalnem maratonu Waikiki Roughwater. Manjkalo pa je še kolo. Odgovor je prišel s traso lokalnega kolesarskega kluba. In ven je prišla disciplina v dolžini 3,8km plavanja, 180km kolesa ter 42,2km teka. Judy in John sta eden drugemu dejala: ”Če boš ti to naredil, bom tudi jaz,” nakar je John izrekel legendarne besede: ”Kdor prvi pride skozi cilj, si bo prislužil naziv Iron Man.” Seveda je poplava komercializacije prinesla do tega, da so sedaj samooklicani Ironmani tudi tisti, ki končajo polovično razdaljo, včasih še kaj krajšega, kar malenkost izrodi trud tistih, ki opravijo s pravim Ironmanom. Podobno je tudi z maratonci, ki pretečejo 10ko v Ljubljani in podobno. Večkrat se mi poraja vprašanje, kaj so ti Ironmani potem, ko končajo pravega Ironmana? Ter kaj bodo povedali o Kopru takrat, ko bomo resnično organizirali Ironman tekmo v Sloveniji. Da smo jo že imeli ali ne? Seveda gre velika krivda tudi organizaciji Ironman, ki se je v zadnjih letih popolnoma izrodila, dobesedno je pojedla samo sebe zavoljo večjega zaslužka. Zavoljo tega ne priznavajo dvojnih, trojnih,… Ironmanov. Ker tam ni denarja. Ker je teh junakov premalo. Samo peščica ljudi si upa gledati naprej, se soočiti z daljšimi razdalji. In ti novodobni pionirji se ne vklapljajo v kolup modernega kapitalizma. Sedaj nasprotno od tega, da bi skomercializiran organizacija Ironman podpirala napredek, načrtno krajša razdalje, ter za tistih ušivih nekaj 100 evrov prijavnine naslov Ironman podeli skoraj že tistim, ki opravijo s sprint triatlonom. Seveda zraven z drobnim tiskom napišejo 70.3, pa Ironkids in ne vem kaj še. Žalostno. 

Iron Cowboy All-In Bundle

📷ironcowboy.com

Nastala je nova organizacija IUTA, ki omogoča tekmovanje na daljših razdaljah. Že nekaj časa so na voljo dvojni, trojni, štirojni, petorni, desetorni, dvajsetorni in tridesetorni Ironman. Ki se odvijajo v bolj skromnih razmerah, medtem ko se na Iromanu v Celovcu pije šampanjec in je kaviar, se na teh Ironmanih pije voda, je pa kar pride pod roko. Desetorni, dvajsetorni in tridesetorni Ironman se odvija na dva načina. Ali tako, da se vsak dan opravi z enim Ironmanom. Ali pa se opravi z vsako disciplino posebej. 

Iron Cowboy' James Lawrence Is Attempting 100 Consecutive Ironmans

📷ironcowboy.com

Iron Cowboy je že v Guinessovi knjigi rekordov, saj je leta 2012 opravil v enem letu s 30 Ironmani. 2015 se je lotil še večjega podviga. V 50 dneh je v 50 ameriških državah naredil 50 Ironmanov. Ki pa mu jih niso priznali, saj je zavoljo slabega vremena, ter zdravstvenih težav dvakrat del Ironmana opravil v telovadnici. Letos pa se je odločil, da bo naredil 100 Ironmanov v 100 dneh. Njegov projekt se imenuje Conquer 100, zavoljo tega, ker je znamka Ironman zaščitena in tega imena ne sme uporabljati. 

50 Ironmanov v 50 dneh?! O, da!

📷ironcowboy.com

Matej Markovič je edini Slovenec, ki je končal desetorni Ironman (dvojnega so končali Matej Markovič, Peter Sajevec, Ervin Pust, Iztok Fister, Dušan Fister, Štefan Buzeti, trojnega pa Matej Markovič). Zatorej je tudi edini merodajen, da pove nekaj besed o teh razdaljah, ter predvsem ali je težje vsak dan delati Ironmana ali pa bi bilo lažje najprej opraviti s plavanjem, iti na kolo, ter končati s plavanjem. Matej je desetorni Ironman delal tako, da je opravil z vsako disciplino posebej, da si boste lažje predstavljali, najprej je preplaval 38km, potem je prekolesaril 1800 km, na koncu pa pretekel 420km. 

V ultra triatlonu imamo sedaj že toliko različic, da je že kar atletika ratalo to. Ampak, če pogledamo tiste dalje, od 10xIM naprej…imamo 10, 20, 30 kjer delaš vsak dan 1xIM in imamo iste razdalje v opisanih razdaljah zgoraj, se pravi, da najprej končaš v celoti eno disciplino, potem greš naprej na drugo. Dve leti nazaj pa je celo ratala nova disciplina, kjer najprej narediš 10xIM (vsak dan 1xIM), nato pa takoj nadaljuješ v klasični 10xIM (38/1800/422) – se pravi 20xIM v dveh verzijah.
Ni nekega pravila kdaj in kako se ta tekmovanja organizirajo…veliko je namreč odvisno od možnosti, ki jih imamo organizatorji. Ker sem tudi sam veliko razmišljal v tej smeri, je na koncu največji problem najti prostor, ki ga moraš “rezervirati” za 14 dni, 3 tedne , en mesec – če hočeš organizirati tak dogodek. Zato je klasičnih razdalj (kjer delaš vsako disciplino v celoti) manj, saj je za to potrebno več časa…
Jaz mislim, da je to, katera disciplina je težja vsekakor odvisno od posameznika, hkrati pa ZELO VELIKO od tega, koliko vložiš v posamezni IM, če govoriva o 1xIM vsak dan. Velika razlika je namreč, če ti IM narediš v npr 15 urah ali pa ga ti delaš okoli 10:30 – 11:00, kakor sem ga jaz delal v Mehiki. Vsekakor je treba upoštevati tudi samo spanje – pri vsak dan 1xIM imaš na voljo tudi do 8ur spanja (če si seveda povprečno hiter), pri klasičnih razdaljah pa je to potem druga pesem. Težje pri klasičnem je tudi to, da je treba v celoti narediti eno disciplino – in za nekoga, ki ni najboljši plavalec, je npr 38/76 ali 114km lahko že “usodno”. Zame je npr največji problem (zaradi pomanjkanja treninga) predstavljal ravno kolo 1800km.
Jaz sem izbral klasični 10xIm (Deca) ravno zaradi tega, ker je zame to prava disciplina…ker je tukaj potrebno pokazati mnogo več kot le fizično moč…gre za spopad fizike in glave…gre za to, da ugotoviš kako blizu svojih meja zmožnosti uspeš priti. Gre za kljubovanje bolečini, deprivaciji spanja, lastnih misli, ki te želijo pretentati in ti v glavo od časa do časa pošljejo sporočilo, da je vse skupaj nepotrebno…da vse skupaj nima smisla…
Če zaključim, mislim, da je klasična varianta 10, 20, 30x IM težja v celoti! Pa še to, človeško telo in glava nimata meja…tako da mene osebno tudi 100xIM v 100 dneh ne preseneča… V večini nas, ki smo (ali še) se spopadli s kakšno tako razdaljo je problem le čas…čas, ki je potreben, da dokončaš kakšno tako razdaljo (s tem pa odsotnost od družine, službe,…). Če bi imel čas, bi se že naslednje leto podal na 20 ali 30x IM.
Matej Markovič Moja pot Vse je v glavi in srcu
Kot je že zgoraj omenil Matej je problem tudi prostor. IronCowboy bo 100 dni na istem mestu. Isti bazen, ista kolesarska proga, isti kolesarski krog. Zdi se monotono, vendar monotono je vse na kakršenkoli način, če to delaš 100 dni. Zato si moraš olajšati druge strani. Pri 50ih Ironmanih, ki jih je delal vsakega v drugi državi, je moral vmes še potovati. Tukaj spi v svoji hiši, kar je sigurno prednost. Vsak dan začne s plavanjem ob 5:30. Plan ima plavati 1:28. Ampak poglejte njegove čase v razpredelnici. Vsi časi so med 1:24:00 in 1:26:00. Sledi 15 min odmora nato pa kolo. Vsak dan ista trasa, le da  vsake toliko časa obrnejo smer. Na kolo pride kdor želi, logično da vozi v zavetrju. Časi kolesa med 6 ur in 6:45. Edino tek je na koncu neznanka. Že od samega začetka ima težave s poškodbami, zato veliko prehodi. Tudi na teku se lahko pridruži kdor želi. Njegovi časi so tako med 5 in 7 urami. Skupen čas je tako vsak dan nekje med 14 in 16 urami. Dan za dnem.  
 
Conquer 100 Archives - IRON COWBOY

📷ironcowboy.com

POVEZAVE:

 

  PLAVANJE KOLO TEK SKUPNI ČAS
DAN        
1 1:24:49 6:47:48 5:40:29 14:40:40
2 1:26:32 6:54:47 5:49:32 15:05:56
3 1:26:16 6:43:45 5:30:22 14:28:16
4 1:25:41 7:13:02 6:49:37 16:15:55
5 1:25:47 5:52:05 6:55:53 16:24:20
6 1:25:41 6:24:15 6:39:30 15:35:30
7 1:25:39 6:36:22 6:43:01 15:44:21
8 1:25:48 6:31:12 6:09:14 15:17:23
9 1:25:44 7:01:55 6:12:54 15:47:09
10 1:25:43 7:18:40 6:04:23 15:46:43
11 1:25:42 7:01:40 6:38:00 16:12:00
12 1:25:42 6:49:06 6:48:59 16:04:37
13 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
14 1:28:08 7:06:13 6:50:19 16:42:01
15 1:25:43 6:48:16 8:23:42 17:58:42
16 1:25:46 7:03:25 7:11:25 16:57:02
17 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
18 1:25:48 7:02:05 7:06:17 17:37:27
19 1:25:41 6:39:02 7:09:27 16:21:30
20 1:26:03 6:57:03 7:03:43 16:42:14
21 1:25:46 6:49:40 7:07:38 16:40:38
22 1:25:44 6:54:45 7:57:34 17:50:34
23 1:25:44 7:23:11 7:17:56 17:16:44
24 1:25:49 6:49:48 7:10:15 17:40:02
25 1:25:47 6:42:43 8:05:58 18:39:56
26 1:25:44 7:01:04 7:15:44 15:42:15
27 1:25:42 6:09:00 7:01:29 15:50:45
28 1:25:48 6:05:49 6:49:05 15:20:41
29 1:25:48 6:12:23 7:00:30 16:25:44
30 1:25:47 7:45:00 7:17:13 16:57:00
31 1:25:51 6:28:30 6:59:17 16:09:29
32 1:25:48 6:29:55 7:07:52 16:10:04
33 1.25:48 6:03:05 6.55:34 15:36:06
34 1:25:47 5:46:55 6:45:31 15:01:02
35 1:25:56 5:51:37 6:46:33 15:18:00
36 1:25:53 6:06:24 6:30:45 15:21:10
37 1:25:45 6:46:33 6:48:02 16:02:02
38 1:25:53 6:22:32 6:52:35 15:54:08
39 1:25:46 6:14:55 6:35:54 15:20:03
40 1:25:50 6:17:28 6:36:14 15:37:23
41 1:25:45 5:59:45 6:31:36 14:54:27
42 1:25:46 6:13:33 6:41:55 15:21:55
43 1:25:46 6:26:39 6:41:08 15:44:03
44 1:25:55 6:26:46 6:32:07 15:34:01
45 1:25:46 6:25:09 6:30:10 15:38:33
46 1:25:47 6:45:17 6:40:49 15:54:55
47 1:25:47 6:38:43 6:20:05 15:37:14
48 1:25:45 6:26:10 5:46:54 14:27:24
49 1:25:50 6:03:56 6:16:33 14:48:45
50 1:25:54 6:21:05 6:09:04 15:03:24
51 1:25:45 6:02:14 6:01:09 15:07:01
52 1:25:50 6:26:49 6:22:56 15:20:03
53 1:25:49 6:12:53 6:09:08 15:10:11
54 1:25:40 6:21:27 7:00:03 16:02:48
55 1:25:49 6:19:35 6:41:28 15:48:41
56 1:25:47 6:08:10 6:53:03 15:26:01
57 1:26:57 6:39:48 6:42:55 16:01:03
58 1:25:54 6:29:35 6:47:24 15:51:07
59 1:25:54 6:29:34 6:54:07 16:12:25
60 1:25:57 6:17:39 6:55:06 15:50:50
61 1:25:52 6:26:43 6:44:51 15:53:36
62 1:25:47 6:02:44 6:42:03 15:09:34
63 1:25:56 6:29:18 6:33:33 16:03:04
64 1:25:57 6:36:58 6:49:14 16:00:59

Še eden v vrsti klasičnih pomladanskih smukov, ki je našel mesto v skrinjici spominov. Kar predolgo po krivici zapostavljen, predvsem zavoljo nasproti stoječega konkurenta, ki bi nas tudi danes skorajda zvabil v svoja nedra.  Seveda, govorim o Cmiru vs Križu. Če si lahko dovolim primerjavo:

  KRIŽ ZA CMIROM
dolžina 11,50 km 14,00 km
vzpon 1521 m 1565 m
dostop superge   krajši
smuka (idealne razmere)   daljša, boljša
ambient   boljši
varnost (plazovi, zdrs,…) boljša malenkost  

Torej, iz zgornje razpredelnice, ter kot je vidno izredno temeljite analitične utemeljenosti ni dvoma, da bi morali večkrat smučati Za Cmirom kot s Križa. Je pa res, da smo imeli danes idealne razmere. Kadar je ali plazovito ali preveč trdo, je boljša izbira Križ. Če pa je tako kot danes, potem je smuka za razred boljša od Križa. Manj nošnje smuč, prismuča se definitivno bližje avtu kot s Križa. Odprtih terenov, strmih delov je tudi več za Cmirom. Potem pa ambient. Tudi tukaj zmaga Cmir. Križ je poznan po izredno dolgočasnem dostopu. Skratka, dovolj besed. 

Avto pustimo pri tabli za 10,5km, oziroma bi ga tam pustili, če bi ga lahko. Namreč vsa parkirna mesta so že zasedena, ob cesti pa je še toliko snega, da prostora enostavno ni. Pred parkiriščem ob Aljaževim domom pa stoji tovornjak, ki se nam noče umakniti. Zato nam ne preostane drugega kot da uporabimo cepine in lopate, ter si izkopljemo parkirno mesto. 

Nato otovorjeni prečkamo potok Cmizdrica (naše poimenovanje). Sam grem takoj na smuči, vendar hitro obupam, ter se pridružim kolegom na strmi vleki, ki nas pripelje na prostrana pobočja z enormno količino snega. Vzpenjamo se po desni strani. Vzpon je enakomerno strm. Prečka na vrhu prve grape je edina trša in malcena ovira tistim brez srenačev. Potem gre lepo dalje vse do izravnave za katero smo prepričani, da je streljaj oddaljena od Staničevega doma. Tam se odpre dolga dolina ter nadaljuje s strmim pobočjem na vrhu katerega sem prepričan da je Kredarica. Pa ni, tam so šele Begunjska vratca, naš cilj.

Sonce je neusmiljeno, znoj nam sili v oči, hitro ugotovimo, da imamo absolutno premalo vode. Vendar se ne damo, in vrh je vse bližje. Zleknemo se na sončno teraso, popijemo kar nam je še ostalo. Z Markom greva še na Begunjski vrh. Na žalost ne smučava čisto z vrha, saj sva ocenila, da je premalo snega. Ta stran je prisojna, zato malenkost preveč ojužen sneg. Potem pa smučamo po drugi strani kot smo se vzpenjali, pod Vrbanovimi špicami. Tam je bilo manj sonca. Ravno prav omehčan sneg, smučamo kjer želimo. Noro. Ob manjši količini snega si je smer spusta dobro že prej zapomniti. Tokrat teh težav ni. Samo enkrat pridemo nad skalni skok, pa se elegantno hitro rešimo. Tudi skozi gozd dobro, nekaj minut hoje, zakuska z dolenjsko primorsko navezo. Vsekakor meni najboljša letošnja tura. 

V hladnem jutru, kjer se zanohta še preden vse zložiš iz avta, kar bi bilo povsem normalno za december, ne pa za sredino aprila, se nas kar 7, če ne 8 odpravi proti vrhu Male Mojstrovke. Zadnjih nekaj let nas je bilo za 4/5 ene roke potencialnih kandidatov. Letošnja sezona pa gre na roko predvsem turnim smučarjem in podobno kot iz vsake luknje gleda kaka miška, ki jih je letos mnogo preveč, tako je tudi s turnimi smučarji. In daleč od tega, da bi me to posebej motilo. Prejšnja leta sem takrat ko sem imel čas imel še veliko težav najti partnerja. Letos pa so partnerji za skoraj vse dni, samo iti je treba. In vsakič ko dobimo novega člana, ta naslednjič pripelje vsaj še enega in tako dalje. Piramidni sistem, le da ne služimo. V materialnem smislu. 

Tisti, ki se je kdaj ukvarjal s športom oziroma ga bolj podrobno spremlja, točno pozna fenomen neugodnega nasprotnika. Lahko si mnogo boljši, pa imaš vedno težave z njim. Tako je je bilo pri nogometu, tenisu, pri kolesarjenju je tak neugoden nasprotnik Krvavec, pa cesta do Bleda, v hribih Kališče. Pri turnem smučanju pa Mala Mojstrovka. Ne vem zakaj, ampak nikoli mi ni ustrezala. Imel sem tudi nekaj manj prijetnih dogodkov. 

Najbolje se počutim, če takoj obujem dereze. Zato sem zadovoljen, ko kmalu vidim da Blažu psi ne držijo, da mu zdrsava. Oba si nadeneva dereze in počasi kreneva za ostalimi. Nekje se udira, nekje povsem trdo. Tam greva po pristopni smučini, ki je zadnje čase kamen spotike. Zakaj ne bi bilo tako tudi danes. Mimo presmuča neki turni smučar, nekaj časa zmajuje z glavo, nato nama pove da sva sramota za turne smučarje, nadaljuje pa potem z Blažem. Ne vem, moje mnenje, ki ni nujno pravilno. Je pa moje. Smučino je potegnil Bojan. Na smučeh Ripstick. Lahko sedaj hodijo po smučini samo tisti z Ripstick smučmi? Ali vsi z Elanovimi? Mogoče vsi, ki turno smučajo? Zakaj ne samo Bojani? Zdi se mi, da turni veliko lažje potegnemo novo smučino, kot pa pešaki. Malce me to spominja na dogodek izpred mnogo let, ko so bile gajbice najbolj prodajan artikel sredi zim. Pa ne zaradi ozimnic, slovenski nacionalni šport je bil postavljanje gajbic na mesta, kjer smo sami skidali prostor. Živel sem v bloku, pred njim točno 18 parkirnih mest. In gajbice vsepovsod. Stopim do predsednika hišnega sveta, glavnega v bloku, Janeza (vsaka podobnost je naključna). In ga povprašal, kaj je s temi gajbicami. In mi je dejal, da je tukaj pač tako, kar skidaš je tvoje. Ok, in sem počakal. Zasneženo torkovo jutro, 15 avtomobilov v službi, trije še na parkirišču. Vzamem lopato in skidam 15 mest. Ter postavim na vhod na parkirišče gajbico z mojim priimkom. Seveda je čez nekaj ur Janez zvonil na mojih vratih. Da toliko mest pa ne smem skidati. Odgovora na koliko pa je družbeno sprejemljivo nisem dobil. Zato, ko grem v hribe, če mi smučina ni všeč, naredim svojo. Zavedam se, da nihče ne uniči smučine iz objestnosti. Temveč zato, ker mu je lažje hoditi po njej. 

Od takrat ne stopiva več v pristopno smučino. Prijatelje, ki imajo precej dela s snemanjem, ujameva na vrhu grape, s pogledom na Primorsko. Vsi nadaljujemo peš, saj je ta del kot vedno kopen. Kasneje gremo zopet na smuči. Ker je nekaj delov izredno trdih, Blaž pride na vrh peš, ostali s pomočjo srenačev. 

Izjemni razgledi, vreme tako tako. Malce se sicer odpira, veter piha na obroke. Zgornji del izredno trd, kar meni ustreza. Potem sledi pod Veliko Mojstrovko del s skorjo. Neugodno, tudi difuzna svetloba, tu je bila smuka resnično slaba. Naprej skozi Drevesnico pa prava pomladanska smuka, odjenjan sneg na trdi podlagi, vsak zavoj presežek. Čaka nas samo še kratek del čez plazovine, smuči na rame in po glavni cesti nazaj na Vršič. 

STRAVA

SNEŽAK

Zima se kar noče in noče posloviti. Dejansko se spomladanska smuka niti še začela ni. In ni, da bi človek, ki ima turno smuko v krvi tarnal. Ravno nasprotno. Turni smučarji smo ena izmed redkih podvrst človeškega drevesa, ki si bo obdobje koronske norije za vedno zapomnila kot čas, ko je bila smuka neverjetna. Sredi aprila smo, mi pa se menimo kje bi lahko ujeli pršič. Ter, da napovedanega vetra ne bo preveč. Pod Kriško steno naj bi bila prava izbira. Dan je dolg, zatorej smo šele pozno popoldan, v času, ko je bilo mesec dni nazaj že popolnoma temno, na tretjem ovinku vršiške ceste, ki je logično za letošnjo tudi turno eksplozijo polno. Vsi imamo nove smuči, kakopak startamo peš. Nekaj minut in smo na snegu. Okoliški vrhovi se odenejo v goste oblake, ki napovedujejo bližajoči snežni metež. Ker pa nas to ne preplaši, se prej zlovešči kumulusi odstranijo. Je pa hladno, prava zima. Šparovec je pozabil palice, zatorej ima za kazen moji palici, eno brez krpljice. Sicer se nama malo zasmili, ampak vse to spada pod turno smuko. Ni pa prijetno, včasih se mu močno ugrezne, nikakor ne najde načina, ki bi mu ustrezal. Na koncu obrne palico, ter do vrha hodi na ta zabaven način. Smučina je speljana levo od grape po kateri običajno hodimo. Prvič hodimo tod. Kot že velikokrat omenjeno, če nam ni všeč imamo možnost potegniti svojo smučino. Zelo nam je všeč. Hitro smo na zadnji izravnavi pred zadnjim krajšim vzponom po katerem bi se zaleteli v steno. Vendar zanimivo, letos skoraj nihče ne gre naravnost do stene. Temveč levo v breg. Tudi midva z Markom se posluživa te variante, Blaž pa naju počaka spodaj. Na vrhu zaslužen počitek, mraz kot bi bili sredi decembra. Hitra priprava na smuko.Prva strmina dobra, pršič, sicer ga že malo stiska, ampak ok. Potem se sprva držimo levo, tudi tu še nekaj pršiču podobnega. Nato zavijemo desno in se skozi gozd ob grapi spuščamo naprej. Tu so bile razmere najboljše, sneg suh, odličen za vožnjo. Potem pa na spodnji izravnavi, ki se je lotimo z desne ene najslabših razmer kar pomnim. Skorja debela nekaj centimetrov. Sicer mi je v užitek gledati Markota in Blaža, ki sta odlična smučarja, kako ne zmoreta narediti niti enega zavoja. Vendar pa gre meni še slabše. Zavoja se ne da narediti, vsi smo priča minimalno enemu padcu. Pa je tudi tega konec, ko pridemo do struge. Tam je smuka boljša, potem pa skozi gozd klasika. Še kratek vzpon do avta. To je prava turna smuka, ko smučaš v najboljših in najslabših razmerah. 

 

 

 

 

Foto: Aleš Zdešar

Še ena izmed premnogih peripetij, oziroma neumnosti, težko bi govoril o neizkušenosti, ki se je končala srečno. V poduk predvsem nam, ter mogoče tudi ostalim, ki iz vsake slabe stvari potegnejo samo pozitivno. Ter seveda olje na nekaj tistim, ki samo čakajo, da se stresejo na ostale, ki pač svoje napake priznamo. Ter jih izpostavimo, da bi jih bilo v bodoče čim manj. Seveda pa se bo najprej potrebno prebiti čez besedilo ali pa pritisniti ALT + ACC. Zastopim, koga v dobi instant interneta zanima pokrajina, občutki? Nikogar.  Lepo jutro na Pokljuki. Prijetna družba. Minus. Šparovec, njegova Katja, Aleš in jaz. Z novimi smučmi, posoja Šparovca, hvala. V nahrbtnikih samo nujno, hrana, pijača, nekaj obleke, lavinska oprema. Dereze, cepin? Ma kje, saj smo na Pokljuki. 

Foto: Aleš Zdešar

Počasi začnemo, še počasneje nadaljujemo. Aleš in Katja kot odlična fotografa imata vse do smučišča Viševnik in še dlje na razporedu objektive. S Šparovcem pa obdelava ostale poljudne teme. Z ne preveč strokovne podlage. Do Zlatih vod skozi tisto zoprno grapo, ki je danes lepo prehodna zavoljo novega, ter napihanega snega. Potem pa že v samoti za Kačjim robom, kjer se začne pravljica. Fotoaparati so pogosto na delu, sam hinavsko večkrat poskušam kopirati izkušena kolega, čeprav mi ni jasno kaj slikata, kaj vidita. Že na tisti prečki za Kačjim robom, kjer je resnično pomrznjen teren ima Katja nekaj težav, vendar temu nihče ne posveča posebne pozornosti. Pač, tistih 10 metrov počasneje, nato pa je vse lahko naprej. Skozi labirint dolinic, kotanj in podobnih geoloških pojmov gremo najprej na Draški rob. Aleš s smučmi desno po klasiki, mi trije pa peš po levi strani, z mogoče 10 metrov izpostavljenega terena. 

Foto: Aleš Zdešar

Vreme je spremenljivo, nekaj sonca s precej več oblačnosti. Ker smo ravno v hladnejšem vremenskem pasu, se hitro pripravimo. Sam komaj čakam, da poskusim nove smuči. Dva zavoja in sva prijatelja. Do sedaj sem vozil na ozkih, tako imenovanih sulicah. Razlika je očitna. Hitro sem na sedlu med Draškim robom in Velikim Selišnikom, od koder nas čaka spust po grapi do pod Debeli vrh. Prvih nekaj metrov je izredno trdih, skoraj ledenih, zato hitro odpeljem proti levi, kjer je napihan sneg. Po njem pa potem še nekaj uživaških zavojev, kjer se ustavim. V tistem mimo odpelje Aleš, tudi vriskajoč, ter Šparovec. Potem pa se ozremo nazaj, kjer recimo 50 višinskih metrov nad nami stoji Katja. Sredi najtršega dela. In se niti premakne ne. Nihče od nas treh niti pomislil ni, da bi jo počakal. Da bi lahko imela težave. Pač, za nas normalne razmere, kjer je trdo, zaviješ stran na mehkejši del. Ona pa se je zgoraj ustavila, verjetno je že prej malo s strahom zapeljala do sedla. Potem pa je videla še Blaža, najboljšega smučarja izmed nas, ki je na trdem delu malu zdrsnil. Se vprašala, ja fuck, kako bom pa sedaj jaz to odpeljala, če je Blaž komaj, ter logično obstala. Na mestu. Sredi najtršega, skoraj ledenega dela. Z Blažom sva bila pod njo, Aleš je odpeljal daleč stran, saj tudi ni pričakoval kakih težav. Potem pa se je začelo prepričevanje. Nama, na razdalji se je vse zdelo logično. Samo oddrsaj čez ledeni del, mogoče 30 metrov in si na mehkem. Pa ni šlo, niti premaknila se ni. Nazaj tudi ni mogla, kot sva ji predlagala. In smo se prepričevali nekih 20 minut. Potem sem sam snel smuči in šel naravnost navzgor proti njej. Po sredini pa je bil ves odsek leden. Seveda nihče ni imel ne derez ne cepinov. Nekje na pol sem ugotovil, da tod ne pridem gor. Zato sem previdno prečil nazaj do mehkega dela in odsmučal nazaj. Šparovec je na smučeh poskušal priti nekaj metrov višje, vendar se mu je (na srečo) odpela ena smuča. Odvrgel je še drugo, ter šel peš proti Katji. Sam sem od spodaj šel proti njima, ter delal čim večje stopinje, da bo Katji lažje. Je bilo pa težko, pancer je šel z mnogo truda kak centimer v globino. Blaž je na na vrhu Katji snel smuči in počasi sta se spuščala proti meni. Ker je Katja veliko v gorah, ni pa vešča turnega smučanja, ji je šel ta spust dobro od nog. Torej lažje peš, kot na smučeh. Za razliko od nas, ki mnogokrat pravimo, samo da so smuči na nogah pa smo iz hudega. Spustimo se do Aleša, kjer naredimo prerez. Pa ne snežni, ampak prerez situacije. Kaj drugega reči kot da bi morali imeti dereze, cepin, da bi morali gledati eden na drugega in podobno. Vzpnemo se še na Debeli vrh. Katja je logično tako napsihirana zavoljo dolgih minut borbe sama s seboj, da tudi na Debeli vrh ne pride na smučeh, temveč peš. Spust z Debelega vrha odličen, prave pomladanske rezmere. Nekaj smo se vmes še lovili, da smo našli pravo pot do Krucmanovih kont. Od tam pa nekaj porivanja do izhodišča.Super tura, z nekaj adrenalina. Kot že mnogokrat, ne podcenjujmo gora, bodimo vedno ustrezno opremljeni in podobno. Pa to sem že stokrat rekel, pa vedno isto. 

 

Naš zadnji poskus sesti na Stol pred nekaj tedni se je klavrno končal. Zavoljo slabih razmer ter nezadostnega predhodnega informiranja o sami poti, smo obrnili na sedlu med Šijo in Srednjim vrhom. Tokrat poskusimo iz druge smeri, iz Završnice. Z avtom prerinemo do Tinčkove koče. Smuči in pancerje na rame, mi pa strumno v supergah v breg. Precej strma pot nas čaka na samem začetku. In orientacijsko še bolj zapleten prvi del. Ničkolikokrat se ustavimo, pogledujemo v spletne aplikacije. Na srečo je pot kopna, v snegu si ne predstavljam, kako bi se znašli. Stol je na levi in sigurno bi nas odnašalo v njegovo smer. Tako smo si zapomnili, če komu pomaga. Vseskozi se hodi tik ob, ali vsaj ne preveč stran od struge. Ko se po približno pol ure, mogoče malenkost več pride do markantne skale, ki se je resnično ne da zgrešiti, prvič zavijemo desno čez strugo in potem naravnost navzgor. Vseskozi moramo hoditi levo ob Srednjem vrhu, toda ne preveč levo. Na višini 1400m se začne sneg, vendar še naprej hodimo v supergah, saj je podlaga pretrda za smuči, oziroma ravno pravšnja za superge. Kmalu smo na prečni poti, ki pride z Zelenice, in od tam ni več orientacijskih težav. Odpre se dolina med Stolom in Vrtačo, pravljična dežela. Sprva dokaj položno, ko pa se začne strmina, gremo vsi v dereze. Kljub temu, da jih je nekaj šlo na vrh s smučmi. Zadnji del je najbolj strm. Na vrhu vetrovno, zato ne zgubljamo časa. Vrhunske razmere za smuko. Prava pomladanska smuka, nekaj odjenjanega na trdi podlagi. Nižje, ko smo, boljša smuka nas čaka. Na primernem mestu si odredimo zaslužen počitek. Sledi še strma smuka skozi gozd, resnično presežek. Kakor bi bila navzgor snežna podlaga v oviro, nam bi sedaj prišla prav. Sploh v takih pogojih. Prismučamo do višine 1400 metrov. Dalj ne gre. Oziroma gre, vendar zopet peš. 

 

                                      

Smokuški plaz je eden izmed treh plazov nad Zelenico, ki je v dobrih razmerah smučljiv tudi za nealpiniste, torej ne spada med alpinistične smuke. Vsekakor pa je tudi v dobrih razmerah potrebno dobro znanje, previdnost. Je pa nekoliko odmaknjen od Zelenice, zato najmanj obiskan. Za nas ”domačine” je najkrajši pristop preko Ljubelja. In tako je tudi danes. Z Markotom sva letos v najine vrste privabila novega člana, sicer že s precejšnjo kilometrino, vendar z vmesnim zamrznjenim statusom. Zaradi pomanjkanja snega, namreč prva strmina je že povsem zelena, začnemo za bivšim hotelom, od koder je snega še dovolj, oziroma ravno prav, da se pride do avta brez snemanja smuč, kar je sedaj dodana vrednost. Po dovozni poti, kjer se je zopet kot že ničkolikokrat letos splazilo, kljub temu, da smo mislili, da je šlo že vse dol, gremo počasi do vstopa na Šentanski plaz. Sneg je mehak, pristopna smučina trdo utrjena, tako da gremo brez srenačov do zadnjega strmega dela. Marko in Matjaž prideta brez srenačev celo do vrha, meni kot najbolj previdnemu (beri bojazljivemu) pa se zdi prestrmo, zato grem v železje. Zavoljo čudnih okoliščin mi takrat pade čelada, ki si utira pot preko celotnega plazu, poleg mene pa v tistem nekomu pade tudi smuča, ki je veliko nevarnejša od čelade. Sam na koncu dobim čelado, za kar se zahvaljujem GRS Tržič. 

Na vrhu Begunjščice naredimo kratek predah. Daljši sledi kasneje, saj bo sneg z vsako minuto mehkejši. Zgornji del je odličen, ravno prav odjenjano, v srednjem delu je nekih 50 višincev že gnilih, sneg se lepi na smuči, potem pa zopet odlična smuka. Sledi zoprn vzpon nazaj do Doma na Zelenici, zopet odličen del do Koče Vrtača, spodaj pa je že potrebna previdnost zavoljo kamenja. Vseeno se pripeljemo do avta. 

V bodoče bom skušal igrati na druge strune pri pisanju prispevkov. Ko sem še vroč in se usedem za tipkalni stroj, pridejo na plano besede polne presežkov. Naslednji dan pa prsti uberejo milejše, realnejše note. Ničkolikokrat sem zagovarjal tezo, da smo turni smučarji podobni ljudem, ki v izbranih oblekah za enkratno uporabo enkrat letno stopijo v hram igralstva. Ste že kdaj slišali, da bi ljudje po šestem zaporednem aplavzu (kot bi osvojili Svetovno prvenstvo) stopili iz gledališča in okoli razlagali, da slabše predstave še niso videli. Ne, čeprav jim ni všeč, in to vedo vsi prisotni, bodo v en glas zatrjevali: ”Tako dobre smuke pa še ne.” Naslednji dan pa sami pri sebi:”Ja bog, mi je bilo treba tega?”

 

Do Tamarja nisva spregovorila niti besede. Taktično sem se postavil za Romana, zanalašč takoj zaostal nekaj metrov, da bi se me usmilil in malce spustil tempo. Pa je po bohinjsko zaoral ledino, tako da sem pri Domu v Tamarju že dodobra premočen. Imam pa dobro lastnost, da se mi nikoli ni potebno preoblačiti. In tako takoj, ko Roman naredi postanek, hinavsko zdrvim naprej. Me bo že ujel. Snežna odeja se začne že v Planici, takoj se stopi na smuči.

Tura na Kotovo sedlo oziroma skozi ozebnik je dejansko ena redkih, ko resnično ne moreš zgrešiti. Dolina je vseskozi vidna, vzpenjaš pa se lahko kjerkoli si želiš. Ker Romana ni na spregled, se hitro odločim, da se bom tokrat vzenjal po levi strani, kar se je izkazalo za boljšo izbiro od Romanove. Ki je imel težave s krplicami, pa smučmi, voljo. Zato sem ga počakal na izravnavi pred ozebnikom. Sam sem imel vseskozi ozebnik kot primarni cilj. Vmes pa je nekaj močno zaropotalo, zdelo se mi je kot bi se stresla dolina, skozi ozebnik pa se je vsulo kamenje, ki je vanj priletelo z okoliških sten. Ne vem, pozneje smo z bolj usposobljenimi ugotavljali, da je moral biti potres. Kajti splazilo se ni niti enkrat več. Niti ni bilo tistih standardnih vsipanj s sten. Pozneje doma pa nisem našel nobenega podatka o kakem potresu. Sem pa takoj osnovni cilj prestavil za nedoločen čas. In se hitro preusmeril iz vpadnice proti Kotovem sedlu. Roman pa je tudi pribrzel mimo in se postavil v prve bojne linije. 

Prečke so mi bile vedno najslabša točka v hribih. In ta proti Kotovem sedlu ni izjema. Nikoli mi ni bila všeč, zakaj bi mi bila danes? Tistih nekaj zanimivih metrov previdno prehodiva s pomočjo srenačev. Potem pa se ne usmeriva levo proti steni Jalovca, temveč naravnost navzgor, na tisti značilni pomol.

Hitro sva na najvišji točki. Kjer tudi prvič danes spregovoriva. Pozneje sva vse nadoknadila, sedaj pa se hitro pripraviva in zareževa prve zavoje. Kot sem že zgoraj zapisal, takoj po turi je bila smuka boljša kot danes. Sneg je bil že preveč ojužen. Zavoji so bili nekaj na silo. Šele pod ozebnikom sva naletela na odlične razmere. Tam je bila še senca, zato sva tistih nekaj 100 višincev dejansko uživala. Potem pa sva naletela na lepljiv nov sneg, kjer je bil vsaj zavoj skoraj nemogoč. Spustil si kolikor je šlo, se prestavil in znova. Skozi gozd zopet dobra smuka, skoraj odlična. Potem pa še zadnji, resnično neprijetni kilometri. Ogromno porivanja, sneg je poskrbel, da je bilo potrebno vložiti ogromno truda, da si sploh kam prišel. Na koncu pa ja, kar dolga tura, sicer odlična, smuka pa kot kakšna dolgočasna drama izpod peresa J.C. Howarda. 

SNEŽAK 

STRAVA

Smuka izpod Kriške stene je bila definitivno hit prejšnjega tedna. Zasluga gre predvsem objavi ene izmed legend turne smuke. Ki pa mi je močno stopila na žulj, pravzaprav mi že precej časa poskakuje okoli nog, le da je do sedaj pohojala druge, danes pa mi je skočila ravno na tisti prst, ki tako prekleto boli že nekaj let. Kot že nič kolikokrat sem spoznal, da je mnogo veličin, ki jih sprva gledam z odprtimi očmi, le plod domišljije, neke podzavestne želje biti kot oni, ko pa jih spoznaš v pravi luči, pa vsa tista penina izgubi okus.  In sem pripravljen na vsako diskusijo, ki se ne sprevrže v žaljenje, omaložalovanje in podobne pridevnike. Tako se me je mnogo bolj dotaknil pogovor z zagovornikom narave. Velikokrat se sprašujem ali objavljati ali ne. Pa neham, pa začnem, precej shizofrenično je vse skupaj. Na facebooku, instagramu in ostalih pofl omrežjih, kjer sem zavoljo trenutnega razpoloženja začel objavljati, nikoli ne napišem od kje so slike. Tukaj in na turnem forumu pač. Si pa ne pridem na čisto, ali z objavo komu pomagam, da se pravilno odloči, koga odvrnem ker vidi da razmere niso v redu ali pa s tem delam škodo okolju, saj je, roko na srce, tudi zaradi naših opisov danes na poti v Krnico videti kot da so skoki v Planici. Precej neokusno vse skupaj. 

Tura se prične precej neprijetno. Da sem pozabil fotoaparat ne boli preveč, toliko bolj pa dejansko boli (sicer pozneje ob hoji), da sem imel s seboj dva desna čevlja za pancerje. Saj nekako je šlo, je pa zvečer levi gleženj skromno pripomnil, da bi se v bodoče bolje počutil v levem čevlju. 

Ljudi ogromno, na srečo imamo drugačne načrte kot vsi ostali. Mimo Koče v Krnici, skozi gozd in do vstopa v strmejši del gremo skupaj s preostalo Slovenijo. Cilj nam je namreč zatrep v Škednju med stenama Prisojnika in Zadnjega Prisojnika. Sicer se nam dozdeva, da gre pot že prej v desno, tudi kasneje vsi hodijo tam, nam pa se zdi lažje, da vstopimo višje, ob steni Zadnjega Prisojnika. Ker smo prvi, vlečemo svojo smučino. Tokrat začnem jaz, saj imam še dolg izpred nekaj dni, ko sta mi Matjaž in Marko vse zgazila. Veliko napihanega snega, ugreza se, hodimo po plazovinah. Zato se kar namatram. Ko ne gre več, me zamenja Marko. Vreme ni preveč lepo, kar pa nas ne moti. Hitro smo na najvišji točki. Smuka navzdol odlična, sploh spodnji del. Vse je naše, pršič, res dobro. 

Hitro smo zopet na glavni cesti proti Kriški steni. Časa imamo še dovolj. Ne vem kdo, ampak od nekod pride predlog, da zakaj ne gremo še enkrat pod Prisojnik. Še vedno smo sami, smučino imamo potegnjeno, tereni so še nedotaknjeni, smuka pa ne more biti boljša kot bo tukaj. Zato gremo še enkrat navzgor. Meni se začnejo pojavljati težave s psi. Polepim jih s silver tapom, poskušam jih ogreti, uporabim tudi Luksijovo varianto, pa ni nič bolje. Vsakih nekaj minut ista zgodba. Markota in Matjaža ni videti nikjer. Rečem si, da hodim dokler me ne dobita pri spustu. 

Potem pa ju ugledam v Grapi v Zadnjem Prisojniku. Moram biti pošten in zapisati, kar vsi vemo. Sam sem najbolj posran od nas. In dejstvo je, da če meni ne bi psi odpovedali poslušnost, verjetno ne bi šli v grapo, saj bi bil sam verjetno močno proti. Tako pa sta že pred mano, kaj pa mi drugega preostane kot da grem za njima. Ker je bilo potrebno gaženje me na vrhu nista predolgo čakala. V bistvu nismo šli do vrha, to nam ni dovoljevala ne oprema, niti nismo sposobni, pa tudi plazovno se nam ni zdelo več varno. 

                                                           Desno Grapa v Zadnjem Prisojniku

Smuka skozi ozebnik logično ni ista kot pozneje po pršiču, je pa še vedno odlična, nekih 30 cm suhega, napihanega snega. Potem pa zopet pršič do glavne ceste. Sedaj že v malo manjši gneči gremo še do Pod Kriško steno, potem pa odsmučamo po desni strani, sicer močno zvoženi, ampak še vedno v odličnih razmerah, pa potem po strugi dokler gre, z Markotom pa potem še do Kranjske Gore, do mosta čez Pišnico, za kar gre zahvala Matjažu. Definitivno ena boljših smuk od kar se ukvarjam s to dejavnostjo. 

STRAVA

SNEŽAK

 

 

Kadar dve izmed največjih avtoritet turnega smučanja zapišeta, da je bila tura Pod Kriško steno najboljša v letošnjem letu, vsi pa vemo, kakšne so bile letos razmere, potem nam ne preostane drugega kot da se prvi možen termin zapeljemo pod Vršič. Na žalost čas ne omogoča priporočenih ur za turno smuko, kar pomeni čimbolj zgodaj. Službene obveznosti so krivec, da šele nekaj minut pred 17 uro parkirava na tretji serpentini vršiške ceste (trenutno prostora za 5 avtomobilov). 

Smuka izpod Kriške stene je ponekod poznana pod imenom nadomestni cilj. Namreč cilj ni vrh nobene gore, niti nobeno sedlo. Razgledov ni na pretek, hodimo med stenami Razorja, Križa in Dovškega Gamsovca, zatorej smo celotno pot bolj kot ne zaprti. Ima pa druge prednosti, vrh pa tudi ni primarni cilj turnega smučarja. 

Že prej omenjeno, podatke o ugodnih razmerah sva črpala na eni izmed dveh turnih strani, ki ju uporabljamo v Sloveniji. Včasih je bila na voljo samo ena, nekaj let nazaj pa smo dobili še enega ponudnika. Kot povsod, je tudi tu določena mera nestrpnosti. Ne v taki meri, kot jo lahko opazimo drugje, pa vseeno. Ker sem sam na strani piscev, ki dokaj ažurno objavljam razmere, je moje mnenje mogoče subjektivno. Je pa vseeno mnenje. Namen tistih, ki objavljajo je, da se ponudi opis razmer, uporabnik pa ima na voljo to upoštevati ali ne. V skrajni sili pa lahko to stran enostavno preskoči. Mnenje nekaterih, ki samo berejo, pa je, da gre za ego tistih, ki pišejo/mo. Ne bi razpravljal o tem, vsekakor je nekaj resnice na tem. Sam preberem vse, in sem od nekdaj. Ter potem upošteval ali ne. Zato sem dejal, da bi bilo pošteno, da nekaj tudi vrnem družbi. Zato objavim razmere. Po najboljših močeh. Če komu pomaga. Včasih zgrešim. Nenamenoma. Ne zastopim pa tistih, ki nič in nikoli ne objavljajo, seveda pa vse preberejo, pišejo pa komentarje ter se spravljajo na pisce, ki se jim logično vsake toliko časa pripeti kakšen nonsens. Tudi sam si včasih mislim, pa le kaj je ta model mislil? Niti na pamet pa mi ne pade podcenjevati, še manj žaliti. Take it or leave it. V preteklih letih je bilo nestrpnežev veliko več, sedaj pa se končno zadeva nekoliko umirja. Je pa res, da smo zgubili veliko piscev. Preveč. In to odličnih. Še enkrat polagam na dušo vrhunskim turnim smučarjem. Tudi če nismo tako dobri kot vi, ter ne poznamo snežnih izrazov kot so srenec, firm, sren, še manj pa kdaj smučamo po tej vrsti snega, ne žalite, ampak svetujte. Obenem pa upoštevajte, da turna smuka lahko ni enaka niti nekaj ur, še manj dni, prav tako pa je opis razmer ob snežni odeji tudi opis občutkov, zatorej dva človeka lahko ob isti uri, na istem terenu smučata vrhunsko oziroma komaj zadovoljivo. Malo nas je, vedno manj, zato če lahko, pomagajmo, če ne pa bodimo tiho. Tudi vi ste bili nekoč neizkušeni, vsi delamo napake.  

S parkirišča sva hitro na planini V Klinu. Danes hodiva malce hitreje, saj naju preganja noč. Obdana z grozljivimi oblaki, sneži. Pri Koči v Krnici pa se oblaki prijazno začno premikati proti Dobraču. Snežna pravljica. Sama. Smučina elegantno potegnjena tudi čez strmo grapo, zato sva hitro v zatrepu V kotu. Ne greva kot običajno do roba Pod Kriško steno, temveč levo do stene Šplevte, če se ne motim. Mrači se, kar ustvari še boljše vzdušje. Obdana s stenami se počasi pripraviva na smuko. Naglavni svetilki sta trenutno najpomembnejša pripomočka. Prvi metri so zavoljo teme še nekoliko negotovi, potem pa se sprostiva. Seveda, da si ne lažemo. Ja, smuka čez dan bi bila boljša, vendar trenutni ambient premaga še tako dobro smuko. Ki je kljub temu odlična. Sploh čez plazovine, tam kjer je napihan sneg, je vsak zavoj nekaj posebnega. Pa čez grapo. In spodaj že skoraj na ravnem, ko riševa zavoje okoli osamelih dreves. Tudi čez gozd je vrhunsko. Za nameček pa mi Luksi dovoli še spust do Kranjske Gore, sam pa gre kot pravi turni tovariš po avto. Noro. 

SNEŽAK

STRAVA

 

Begunjska Vrtača (1991m)

Sunday , 14, March 2021 Comments Off on Begunjska Vrtača (1991m)

Kadar ne veš kam bi šel, obenem pa si v stiski s časom, avto samodejno pelje na Ljubelj. Tam pa se že nekaj odpre. Spodaj se že čuti pomanjkanje snega (danes tega problema ni več). V umirjenem tempu preko dovozne poti do Šentanskega plazu. Trdo, zato si že takoj nadenemo dereze, kar se kasneje pokaže za ne ravno posrečeno izbiro. Ponekod se močno ugreza. Na srečo sem celoten vzpon zadaj. Šalimo se, da sem kot naš legendarni alpinist, katerega imena pa ne bomo objavljali, saj je verjetno prva stvar, ki jo opravi vsako jutro, branje tega bloga. Marko in Matjaž se kolegialno menjavata spredaj, sam pa sem zadaj odgovoren za slikovno podporo. Začuda smo prvi, veter je zametal narejeno gaz, zato vlečemo svoje. Odločimo se za levi izstop. Tam bi dereze šele prišle prav. Hitro smo na grebenu, od koder nas čaka še nekaj minut do vrha Begunjske Vrtače. Vreme je bilo napovedano lepše kot je dejansko. Nekaj vetra, meglice. Smuka je nekaj srednjega. Od skorje, do trdega, tudi na kložo naletimo. Nižje, ko smo, boljša je smuka. Letos smo res razvajeni, zatorej tudi nekoliko slabša ocena. 

 

 

STRAVA

Krn (2244m)

Tuesday , 9, March 2021 Comments Off on Krn (2244m)

Večini ljudi se bo letošnja zima vtisnila v spomin kot čas kolektivne norije. In ko bodo čez dvajset let svojim vnukom pripovedovali o tem kot nekaj nepredstavljivega, se bodo nekje v ozadju ljubiteljem turnega smučanja rahlo orosile oči. Letošnja zima je definitivno polna presežkov. Razmere, ki se kar ne nehajo. 

Krn je najvišji vrh Krnskega pogorja. Lepotec nad Sočo. Z lepimi razgledi, pisano zgodovino. Vendar tako daleč. Za nas Gorenjce, ki imamo gore dobesedno pred vrati in smo zavoljo tega razvajeni. Ampak želja vsakega turnega smučarja. Je pa tudi nevaren, poleg Grintovca sigurno v vrhu po davku, ki ga je terjal. In z ne prav dolgo sezono, ki omogoča dokaj varen vzpon, za povrh pa še ugodno smuko. Dobra dva tedna nazaj je bilo po pripovedi domačinke v enem dnevu več kot 100 plazov, čez dober teden pa bo treba precej hoje, da se bo prišlo do snega.

Zatorej sem od srca hvaležen Alenki Lužnik , ki nam prijazno poda informacije iz prve roke. Štirje se navsezgodaj odpravimo na pot čez Petrovo Brdo, Tolmin, do idilične vasice Krn, ter še malo dalje do Planine Kuhinja, ki bo izhodišče današnje ture. Krn od daleč zgleda še bolj veličastno, kot smo si ga predstavljali.

Začetek je kopen. Nekih 10 minut je do snežnega jezika, ostanka gromozanskega plazu, ki nam bo omogočil smuko skoraj do avta. Kajti vse okoli je že kopno. Potem pa še dobrih 15 minut hodimo po travi, saj je jezik močno pomrznjen. In ravno prehod čez snežni jezik, še brez derez, je bil tudi najtežji del današnje ture. Izredno previdno smo prehodili ta del, potem pa je sledila dolga prečka do sedla med Krnom in Kožljakom. Z Romanom sva si že prej nadela dereze in cepin, Marko in Matjaž pa se tu odločita za varnejšo varianto. 

Od tod se že vidi Gomiščkovo zavetišče. Dokaj blizu zgleda. Iz zapisov pa vemo, da videz vara. Pa še kako. Od sedla pa do vrha je nekih (upam, da se ne motim) 900 višinskih metrov približno enakomernega naklona. Kar pomeni, da je po pol ure hoja vrh še vedno enako oddaljen. Vsi imamo predvsem problem v glavi. Roman kasneje pove, da si je izbiral kratkoročne cilje, Marko je vsake toliko časa delal ovinke, sam sem delal 200 korakov, pa potem počival, Matjaž pa ni hotel deliti svoje travme. Nekaj naredi tudi sonce, ki močno pripeka. Ki pa je kljub temu dobrodošel, saj bo nekoliko omehčal podlago. In ravno ta streha je nevarna, saj vsak padec pomeni dolg padec, nikjer ni možnosti ustavitve. In če je še trdo, je potrebno biti še bolj previden. 

Vidimo, da ima večina podobne probleme. Razen domačini, ki imajo očitno ta vzpon v krvi. Sam se še dobro spomnim lanskega Krna v kopni sezoni, ko se mi je še spust vlekel. Vendar vse mine, kot bo tudi korona, in utrujeni pridemo do Gomiščkovega zavetišča, ene izmed najbolj kontroverznih potez fašističnega režima. Sprva je bil postavljen kot spomenik Albertu Piccu, leta 1951 pa dokončno spremenjen v planinsko kočo, ter kot tak začel služiti planincem. Na propagandni objekt fašističnega režima pričajo samo še ploščad z ostanki stopnišča, ter očem skriti betonski orli, ki ležijo na melišču pod kočo. 

Gomiščkovo zavetišče nekoč kot spomenik
Gomiščkovo zavetišče danes

KRN

PONOSNO STOJIM

SE OD NEKDAJ ŽIVLJENJA VESELIM

OD KAR JE NESMISELNA VOJNA ODŠLA

SE NIČESAR NE BOJIM

ME SOČA HLADI

NAD MENOJ PA TRIGLAV BEDI

DRAGI OBISKOVALEC

LE PRIDI ŠE TI

DORODOŠLI STE VSI

(neznani pesnik, 1924)

Sam bi šel takoj na vrh Krna, ter potem počil pri zavetišču. Pa nas domačini, s katerimi smo že našli skupen jezik, prepričajo, da bomo smučali z vrha v smeri Batognice, ne pa mimo zavetišča. Zatorej si vzamemo nekaj minut. Nato pa počasi krenemo na ne najbolj prostoren vrh. Razgledi čudoviti, je pa prvič danes čutiti zimo. In ne preostane nam drugega, kot da končno snamemo dereze, ter stopimo na smuči.

Čaka nas 900 višincev neprekinjenega smuka. Pa potem še kakih 300 višincev. Strinjamo se, da tako dolge flanke še nismo smučali. Zavoljo mraza na vrhu je prvih nekaj zavojev po trši podlagi. Potem pa se začne veselica. Pomladanska smuka, srenec, omehčan sneg na trdi podlagi. Od vrha do tal. 

Seveda ne presmučamo vsega naenkrat. Kot prvo, nismo zmožni. Kot drugo se vsake toliko časa ustavimo. Usklajujemo. Lažja varianta je smuka prečno do sedla, od koder smo prišli na vrh, lahko pa smučamo direktno navzdol. Zato je potrebno najti prehode. Zgoraj smo se držali bolj desno, saj je bil na levi strani napihan sneg. Strmi grapi, ki nas bi pripeljala na spodnji del, pa se tudi ognemo, saj nam ne zgleda najbolj varna. 

Vsekakor pa vsi uživamo. In vsak po svojih sposobnostih iščemo strmejše oziroma položnejše dele. V spodnjem delu pa si že vnaprej izberemo dele, ki nas bodo pripeljali čim bližje avtu. Kljub temu pa nas čaka del, kjer moramo peš. Dobra minuta. Potem pa še zadnji del, že zgoraj omenjeni snežni jezik, ki nas pripelje na cesto med planino Kuhinjo in planino Zaslap. Od koder smo streljaj oddaljeni od avta.  

Da pa tura ni končana, dokler Debela Berta ne zapoje, pa dokazuje povabilo domačinov, da gremo k njim še na kavo. Kot vodja današnje odprave, in slepi sledilec delovanja Toneta Škarje, brez možnosti demokratičnega odločanja, ukažem premik do Alenkinega sveta. Idilična hišica pod ostenjem Krna vabi ljubitelje narave, miru. Dodana vrednost pa je še možnost vodenih tur, paketi za družine, za otroke pohodi z lučkami, ogromno znamenitosti v okolici. Skratka za vsakega nekaj. Zase sem že našel kombinacijo kolo-hribi. Priporočam pa tudi ostalim (info@alenkinsvet.si). Po kavi, čaju, štrudlu, ter kravjemu siru chefa Davida, pride čas za odhod.                                         

                                                                           Alenkin svet

Polni vtisov stežka zaspimo, meni pa že brenči v glavi Vrh nad Peski, Vrh nad Peski, Vrh nad Peski. 

VIR:

PRENOČIŠČA

STRAVA 

SNEŽAK

Srednji vrh

Thursday , 4, March 2021 Comments Off on Srednji vrh

Na žalost je tudi v hribih, podobno kot v življenju, potrebno včasih obrniti. Kljub temu ali morda prav zato, da se umre samo en dan, živi pa vse ostale dni. Čeprav ni bilo prav nič dramatično, prejšnji stavek je samo prispodoba. Nobene posebne nevarnosti ni bilo, pač ni nam bilo všeč. In če je na kupu več ljudi za obrat, tako kot včeraj, potem mirne vesti obrneš. In prideš naslednjič.  

Primarni cilj je bil Stol z Zelenice. Štirje tokrat z umirjenim korakom stopamo proti Domu na Zelenici. Ker smo prepričani, da ni več posebne nevarnosti za plaz, gremo po dovozni poti. Zopet zmota. Danes se je splazilo na poti. Letos sem ugotovil, da na vsej trasi, razen na prvi strmini, obstaja nevarnost za plaz. 

Od doma že v pripeki proti Srednjemu vrhu. Matjaž predlaga spust do Doma pri izviru Završnice in od tam navzgor. Vsekakor boljša izbira kot pobijanje okoli Vrtače. 

Hitro smo na sedlu Šija. Tudi do sem je bilo potrebno čez nekaj plazovin, prav tako so južna pobočja Vrtače neverjetno splazena, kar priča o letošnji uničujoči moči plazov. Na sedlu pa presenečenje. Prečka proti kotanji od koder se začenja zaključni vzpon proti Stolu je polna plazovin. Nad njimi pa tudi še pošiljka, ki čaka. Vendar ne nas. Vsi se strinjamo, da obrnemo.

Najprej gremo na Srednji vrh. Z Romanom si takoj nadaneva dereze in cepine, saj je strmina na vrh izredno trda, ponekod poledenela. Roman je še stara šola, železje se aktivira vedno na lahkih delih, ter raje prevečkrat kot premalokrat. Všeč mi je ta njegov način. Podlaga, trda, odlična za vzpon z derezami. Marko in Matjaž pa se mučita. Na koncu obupata, ter na vrh prideta z derezami. Malokrat imamo možnost Markota videti v polni boljni opremi. Pohvalno. Srednji vrh je izreden razglednik, z naše strani kar preveč skrit, zato ne ravno obiskan cilj. Na jug je odrezan s strmo steno, tudi severna stran ni ravno položna. Vzamemo si precej časa. V takih pogojih velja pravilo, pozneje ko odsmučaš, bolje bo.

 

Prvi metri so trdi, potem pa se navadimo. S sedla navzdol je smuka vedno boljša, višek je spust proti Tinčkovi koči. Nazaj grede se vzpnemo še na Triangel. Z njega nas čaka putrček. Spust od dom navzdol pa po plazu trdo, potem pa prava pomladanska smuka.

Kljub temu, da cilja nismo dosegli, je bilo vseeno lepo.

 

Kalški greben, Kompotela

Sunday , 28, February 2021 Comments Off on Kalški greben, Kompotela

Še ena izmed tur, katero imam že vrsto let ogledano, pa nikakor ni prišla na vrsto. Tako dolgo sem kolovratil okoli nje, da sem se je lotil z vrhano mero strahospoštovanja. In res je postregla z vsemi sestavinami od vetra, megle, do sonca, pa trdega snega, težavami s psi, novimi znanci, vrhunsko smuko, tako, da bo za vedno v vitrini spominov na posebnem mestu. 

Z Luksijem sva danes odprla novo stran najinega turnega smučanja. V dobrobit predvsem mene, sva določila uro, premakljivega značaja, z edino odredbo in sicer, da me Luksi pokliče 10 minut preden bo pripravljen v polni bojni opremi. In šele takrat sem se oblekel, ter počasi startal. Tako sva bila oba zadovoljna, predvsem pa jaz. Moram ga pohvaliti, danes je bilo vse za oceno 10, kako pa je bil on zadovoljen z menoj, pa ne bomo nikoli zvedeli, saj gre človeku na srečo pisana beseda težko od rok. Z ustnim izročilom nima nobenega problema. 

Avto pustiva na Jezercih in takoj opaziva, da se danes tukaj dogaja nekaj posebnega. Redar nama pojasni, da snema film znana Naomi Watts. Da je na Krvavcu 120 ljudi, ki so za dva tedna zapolnili večino kapacitet, njihovo je tudi celotno spodnje parkirišče, polno sani, pa posebnih vozil, ratrakov. Ter, da danes snemajo na poti proti Kalškemu grebenu, ker pomeni, da bo vsaj na začetku šlo brez samote. In res že takoj na Križki planini opaziva njihov ustroj. Poleg vseh potrebnih in nepotrebnih stvari tudi stranišča, eden za igralce, drugi za vse ostale. Kmalu naju že čaka strm vzpon, smuči romajo na nahrbtnik. V pomoč so nama narejene stopnice. Na vrhu pa ravno snemanje kadra. Prijazno naju spustijo mimo. Sicer računava, da bo Naomi spregovorila vsaj z Luksijem, če ne že z mano. Oba sva namreč v predel nad čelom izrezana Georga Clooneya, ostalo pa imava zakrito s smučarsko opremo. Pa naju Naomi ne spozna, zatorej nadaljujeva. 

Nekaj spusta, ter prehod če plazovito pobočje. Vse je prekrito s plazovinami. Resnično neugoden del v času slabših lavinskih razmer. Čeprav danes ni nobene nevarnosti, še posebej ne tako zgodaj, vseeno s pospešenim korakom opravim s tem delom.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6108.jpgŠele na Planini Koren si nadeneva smuči. Koča na planini je bila letos priča plazu, ki pa je ni podrl, jo je pa nekoliko zamaknil. Letos so bili plazovi ogromnih razsežnosti. Verjetno je bila koča postavljena tako, da je plaz ne more doseči, pa jo vseeno je. This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5892.jpgSam naredim kar precej slik, Luksi pa gre naprej. Oblaki se vse bolj zgrinjajo okoli, tako da kar nekaj časa ne srečam Luksija. Ker je pač vidljivost izedno slaba, ubereva vsak svojo pot. Nad planino se odpre pogled naprej. Ne vem pa točno kam. Zato se malenkost pustim, srečam še nekega pešaka in zmotno nadaljujeva naprej. Vendar kmalu ugotoviva, da je vrh preblizu. Na srečo imam od Dovške Babe dalje aplikacijo, zato hitro ugotovim, da greva proti Kompoteli. Usmeriva se levo proti Vrhu Korena. Iz ene izmed grap na levi prileze Luksi in skupaj potem nadaljujeva. This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5915.jpg

Vidljivost še vedno slaba, zato z vrha ubereva morda ne najbolj optimalen spust na Zgornjo Dolgo njivo. Psov nisva dajala dol, vmes me čaka konkreten padec, saj zavoljo difuzne svetlobe nisem opazil luknje. Spodaj na izravnavi ujameva dva pešaka in enega smučarja. Ki so potem z nama do konca ture. Sprva nekoliko sramežljivo, kasneje pa smo se resnično ujeli in še začinili že tako zanimivo turo.

Od tu dalje sledi položen vzpon proti vrhu Kalškega grebena. Se pa pot kar vleče, nekajkrat sva prepričana, da smo na vrhu, pa je za njim nov vrh. Za nameček pa se je iz kamniške strani privlekla še megla, tako da na vrhu ne vidimo skoraj nič. Z meglo pride tudi mraz, zato se dokaj hitro pripraviva za smuko. Prvi del grebena smučava samo ob stopinjah. Kljub temu jih enkrat izgubiva, se malo loviva, nato pa na srečo nekje na levi slišiva žlobudranje kolegice iz Vrhpolja.This image has an empty alt attribute; its file name is 33.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is 44.jpgTakrat se megla tudi umakne in lahko se začne vrhunska smuka. Pešaka gresta naprej, mi pa (sedaj smo trije) se odločimo, da odsmučamo bolj po desni, proti planini Dolga njiva. Se pa potem sproti dogovorjamo, izbiramo najboljše linije. Namreč, ogromno je kotanj. Smuka je izvrstna, srenec (star, debelozrnat uležan sneg).This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_5930.jpgKolega se spusti čisto do planine, z Luksijem pa že prej prečiva v levo. Sam imam danes težave s kožami. Večkrat se mi odlepijo. Na srečo imam vedno na palicah power tape, ki mi začasno reši težave. Vzpon do Vrha Korena, ki od daleč zgleda kar malce strašljiv, od blizu pa ni nič posebnega. This image has an empty alt attribute; its file name is 5-1.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6037.jpg

Vreme se je sedaj popolnoma spreobrnilo. Sonce z nekaj oblaki in grebenom Ježa, ter oblačnostjo v dolini naredi neverjetno kuliso. Vsaj pol ure se z novimi prijatelji zadržimo na vrhu. Spust na sedlo tudi odličen. Še zadnjič gredo psi na smuči, saj se vzpneva še na Kompotelo. This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6052.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6026.jpg

Spust potem do sedla in naprej do Planine Koren še boljši kot prej. Seveda, sonce dela čudeže. Sneg je z vsako minuto mehkejši, ne pa gnil. In tako je tudi smuka z vsakim zavojem lepša. Z Luksijem si vsak po svoje izbereva spust, želiva si, da si to ne bi nikoli nehalo. This image has an empty alt attribute; its file name is 88.jpgThis image has an empty alt attribute; its file name is 55.jpg

Na planini zopet srečanje z, saj veste kom. Smuči gredo za nekaj minut na rame, pa potem spust čez plazovino. Ki pa je začuda tudi dober. Kar nekaj odličnih zavojev, tako je omehčano, da je vsak zavoj poezija. Sploh Luksi je tukaj dobro izbral, saj plaz ni prečil kot midva, temveč se je spustil kolikor se je dalo. Vsi pa smo zopet morali sneti smuči, saj nas je čakal zadnji vzpon. Ki je v trdem definitivno najtežji del ture. Torej vstop iz Križke doline na plazovito območje pred Planino Koren. Sedaj je popolnoma lahko. S sedla od koder sledi spust na Križko planino se še nekoliko vzpnemo, da se ognemo nadelani poti (zaradi snemanja so pot temeljito dodelali, da je bila lažja), tako da imamo še nekaj uživaških zavojev. Potem pa še zadnji krajši vzpon.

Tura je res veličastna, eno samo popotovanje. Ni klasična tura, ko dve uri hodiš, potem pa samo še smučaš. Ogromno je snemanja smuči, pa prečenj, kratkih spustov. Zato pa tudi toliko bolj vredna.

SNEŽAK

STRAVA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Rodica

Thursday , 25, February 2021 Comments Off on Rodica

Končno sem imel čast okusiti kaj je prava bohinjska tura. Dobro, skoraj prava, saj za tiste z veliko začetnico še nisem zrel, pripravljen, izbran. Bohinjci namreč svoje cilje skrivajo pred ostalim svetom. Pri nas vsi poznajo Begunjščico, Vrtačo, pa Veliki vrh, vsi vedo za Mojstrovke, pa Križ, Stenar, Jesenice povezujemo z Vajnežom, Struško, Pokljuko z Draškim vrhom, Viševnikom. Skratka za vsak okoliš točno vemo kateri cilji so nam na voljo. Kaj pa za Bohinj? Rodica in to je to. Vse ostalo pa je zavito v tančico skrivnosti. Govori se, da obstaja bohinjski kodeks. Nikoli nič ne objavljajo. Nikoli o ničemer ne govorijo. Mi smo bili čez vikend na Stolu. Oni pa nekje nad jezerom. Sodelavcu sem tokom mnogih let odprl vse omare. In prišel je dan, ko je vest potrkala na njegova vrata in me je bil voljan peljati v njihov svet. Skromno, vendar dovolj za začetek.

Startala sva pri njegovi hiši. Takoj na smuči. Že to je posebnost, dana samo bohinjcem. Potem pa sva hodila, nekaj na smučeh, malo peš. Vsekakor pa je bilo potrebno precej truda, da sva prišla do Suhe. Do sem brez posebnih razgledov, tu pa se začne lepši del.  Skozi strmo grapo peš, po narejenih stopinjah. Kar peš nadaljujeva potem po ravninskem delu in zopet čez strm del. Tam pa si nadeneva smuči, natakneva srenače in počasi proti vrhu. Puščavski pesek pušča posledice. Kljub sončnemu vremenu se počutiva kot da sva v dimniku. Vse okoli zapacano. Brez posebnosti do vrha. Razgledi zaradi prej omenjenega peska niso bajni. V nasprotju s smuko. Nekih 5cm odjenjanega na trdi podlagi. Moji pogoji. Seveda so ponekod tudi trši deli, vendar hitro lahko odviješ na mehkejše terene. Tudi skozi najstrmejši del je smuka odlična. Pod grapo prečiva levo, da ne zgubljava preveč višine. Zopet vpreževa pse, ter sedaj že v močnem soncu kreneva proti Voglu, kjer narediva daljši odmor. Sledi še odlična vožnja po Žagarjevem grabnu. Tudi s trdo podlago, zgoraj pa zaplate napihanega snega. Idealna smuka do avta. Namreč, zjutraj sva en avto pustila na parkirišču Vogla, z drugim pa se odpeljala do sodelavca. Kar dolga, naporna tura. Ne še tista prava bohinjska, je pa začetek. 

Prvi ravninski del
Začetek monoton
Planina Suha
This image has an empty alt attribute; its file name is IMG-3402.jpg
Žleb nad Suho
This image has an empty alt attribute; its file name is 1-1-940x627.jpg
This image has an empty alt attribute; its file name is 3-1-940x627.jpg
Malo pod vrhom
Viden puščavski pesek
Vzpon iz Suhe proti Voglu

STRAVA

SNEŽAK