Naj bi držalo, da sem že nekaj let zvedavo zrl v tortico, ki me je zvito vabila in zapeljevala, dokler je nisem te nedelje dokončno pojedel. In ni bilo nobenega pretiranega veselja, prej neka potrtost, da tortice ni več. Ostaja dober spomin na sanjarjenje, pa potem skromno načrtovanje, še skromnejšo pripravo in…  

Najbolj enostavna razlaga Everestinga je prekolesariti 8848 m višinskih metrov kar ustreza višini Mount Everesta. Kot prvi je z Everestingom opravil vnuk legendarnega Georga Malloryja, ki je avstralski Mount Donna Buang prekolesaril 8 krat (1.069m višinske razlike). Treniral je za odpravo na Everest ter članek o svojem preizkusu objavil na spletni strani Cycling tips. Avstralec Andy van Bergen, kolesarski navdušenec, vodja kolesarske ekipe Hells 500, je ob prebiranju članka dobil preblisk. Izbral je 65 kolesarjev, hrib blizu svojega doma. Preizkus je opravilo med 35 do 40 kolesarjev, vse to se je dogajalo februarja 2014. Postavil je spletno stran Everesting , kjer so na voljo pravila in ostale pomembne informacije, obenem pa Hall of fame (dvorano slavnih, slovenski prevod popači angleško varianto) kamor so vpisani vsi ponavljalci. Prvi Slovenec, ki je opravil z Everestingom je legendarni Marko Baloh, ki si je za izziv izbral Trebeljevo, ter končal v času 15:36:48. Vsak si sam izbere vzpon po lastni želji, za dokaz služi Strava, in to je to. Športnikov, ki opravijo z Everestingom je vedno več. Tako je iz prvotnega kolesarskega Everestinga sedaj na voljo več drugih možnosti. Polovični Everesting, 10k, ko je treba premagati 10000 višinskih metrov, Možno ga je opraviti tudi na Zwiftu. Lahko ga opravijo tudi tekači, z možnostjo prevoza ali brez. Eden izmed današnjih prijateljev, ki mi je pomagal, Klemen Kovač, je avgusta 2020 naredil Everesting peš na Krvavec.

PRAVILA:

  • Premagati je potrebno 8848 višinskih metrov. Izbrati si je potrebno določen segment, ki se ga lahko vnese na uradno stran, ter tako dobite natančno število potrebnih vzponov, ter druge podatke. Tudi pri spustu narejena morebitna višina šteje v skupen rezultat,
  • izziv je potrebno opraviti z eno aktivnostjo, časovne omejitve ni, ne sme pa se vmes spati. Prav tako se ne sme voziti več segmentov. Izbrati si je treba en segment in tega voziti,
  • vožnja ne sme biti v krogu. Po segmentu po katerem se vzepnjati se morate tudi spustiti. Vožnjo lahko končate po 8848m, vendar je priporočljivo narediti nekaj dodatnih metrov, da je bolj sigurno. Ne sme se hoditi,
  • Previdnost je na prvem mestu. Moto uradne strani je: ”Šteje samo, če se zdrav vrnesš z gore.”
  • ko končate z izzivom, se na uradni strani vloži dokazila, ki jih preverijo in če je vse zadovoljivo, se vas uvrsti v Hall of fame.

Najprej sem sramežljivo oprezal za tem izzivom, kmalu pa sem že začel izbirati klanec, ki bi mi najbolj ustrezal. Zgleda povsem enostavno, pač se nekam zapelješ in se voziš gor in dol. Pa ni tako. Ko se temeljiteje posvetiš izzivu, ugotoviš, da je tudi vožnja navzdol svoja disciplina. Vendar dokler ne poskusiš, podcenjuješ spust. Sam sem imel v ožjem izboru naslednje vzpone: Šmarjetna Gora, Pševo, Trebeljevo, Ljubljanski Grad, Možjanco in Lubnik. Vse sem nekajkrat prevozil, ter hitro ugotovil pomembne sestavine izziva. Seveda velja to zame. Ločiti je potrebno med vrhunskimi kolesarji, ki postavljajo rekorde, ter med nami, povprečnimi rekreativci, ki samo hočejo končati izziv. Za to pa je potrebno, da skušaš vse zunanje dejavnike zreducirati na minimum. Hotel sem čim strmejši klanec, ki ga še lahko normalno vozim 10 plus ur, s čimbolj tekočim spustom. Namreč, ko se spuščaš s Šmarjetne, je vsak ovinek potrebno previdno odpeljati in po nekaj urah si pošteno utrujen že od spusta. Marsikdo je dejal, greš pač 10 krat na Vršič in je to to. Ja v teoriji, v praksi pa večina ljudi že pri prvem spustu z Vršiča zatrdi, da tu se ne spusti več nikoli. Osebno sem želel še vzpon, ki ima v sebi vsaj nekaj lepega. Bonus bi bila seveda terasa s kavo, ampak to bi bilo že preveč. Takoj, ko sem lani videl, da je Laura Šimenc s pomočjo svojega partnerja Kramar Miha opravila z Everestingom na Povlje, sem se vrgel v računanje. Nekaj minut  je bilo potrebnih, da sem ugotovil, da bo to prizorišče mojega izziva.

Preostala je samo še najpomembnejša komponenta, glava. Lahko si nadpovprečno pripravljen, vendar če zgoraj kabli niso pravilno postavljeni, ti nobena fizika ne pomaga. Obratno je možno, z glavo lahko kompenziraš manjko treninga. Potem pa sem čakal samo še na klic. Na silo ne gre. Od nekdaj mi je povsem razumljiva filozofija na žalost pokojnega Tomaža Humarja. Nekoč je izjavil, da gre ko ga gora pokliče. Točno tako. Meni je klik naredilo, ko sem zvedel, da delam v soboto. Odlično, počitek potem pa nedelja akcija. Najprej sem se povezal z Lauro Šimenc, slovensko rekorderko s časom 11:31. Dobil sem nekaj prepotrebnih nasvetov. Sledilo je iskanje ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati. Kot vedno ob prostem času vizualiziranje dogodka, ki mi izredno pomaga. Zadnji dan pa klasika. Norenje, iskanje počitka,… nakup hrane, pijače, ter na koncu ogled proge. Ker je bilo na cesti ogromno peska, ki bi predstavljal oviro vsaj pri spustu, sem šel nazaj po metlo, ter pometal. Seveda, ko je kdo prišel mimo, sem metlo skril. ”Kaj pa počneš?” ”Pometam. ” ”Zakaj?” ”Ker bom jutri tukaj opravil 100 vzponov.” Marsikdo bi ob tem verjetno obvestil pristojne organe.  Največ peska je bilo nekaj metrov pod vrhom, tam sem pometel samo ozek del po sredini, ostalo sem pustil. Dovolj za enega kolesarja. Nekaj minut pred 5 uro zjutraj sem pričel s svojimi vzponi. Že prej sem vedel, da šteti jih ne bom mogel. Zatorej bom samo gledal na uro. Spekel sem si neke ploščice, s seboj sem imel še par čokoladic, ter eno žemljo in nekaj vodo. Ostalo sem imel spravljeno pri Ivotu, ki pride okoli 11:00, kar je bila edina napaka. Seveda je to moj opis. Ki ni nujno in tudi verjetno realen. Večkrat sem bil na tekmah kot spremljevalec. In ko sem potem poslušal tekmovalca, se mi je zdelo kot da nisva bila na isti tekmi. Tekmovalec je skoncentriran samo na svoje delo, ostalo ga ne zanima, medtem ko ima spremljevalec povsem drug zorni kot. Zase vem, da nisem na tekmi preveč nasmejan, prijazen. Vendar iz razloga, ker sem povsem skoncentriran. Nekdo je dejal, da je vsak gib, vsako dejanje, govor, najmanjši trud poleg kolesarjenja nepotreben. In sam sem vedel, pripravljenost fizična ni taka, da se bom sprehodil. Zatorej sem skušal vsaj vse ostalo narediti pravilno. Vozil sem v svojem ritmu. Plan je bil, da jem in pijem na vsake tri vzpone, torej nekje na vsakih 24 do 27 minut. Prve 4 ure sem vozil sam. Počutje ni bilo dobro. Nič posebnega, nič otipljivega, ampak nekaj mi ni delovalo. Nekaj časa mi je bilo vroče, potem me je zeblo na spustih, pa veter je pihal na trenutke precej močno. Tako sem se močno razveselil Kovač Klemna, ki je prišel kot prvi. Vsaj 10 vzponov je naredil z menoj, vmes je prišel še Jure Šprajc in takoj je bilo lažje. Na uro nisem gledal, oziroma čim manj. Vedel sem, da moram samo voziti in voziti. Na telefonu sem izklopil vse aplikacije, razen Strave, ki mi je kljub uri tudi beležila aktivnost. Kmalu so začeli prihajati tudi ostali in resnično sem potem do konca samo še nekaj vzponov opravil sam. Ko je prišel Ivo, smo ugotovili, da nimam nobene soli, magnezija samo dva, ki sta šla zavoljo moje malomarnosti namesto v usta na tla. Tukaj sem ga resnično posral, in posledice so se kmalu pokazale. Začela se je tudi neprijetna vročina, sopara. Plus samo voda nekaj ur brez vitaminov, mineralov, ali vsaj kaj od tega. In naenkrat me na vzponu močno strese. Kot bi imel napeto žico od kolena pa čez celo stegno. Noro, kaj je zdaj to. Takoj naredim odmor. Da bi nategnil kakšno kito je skoraj nemogoče, saj se vozim počasi. Nič, grem naprej. Na naslednjem vzponu pa prvi krč. In takoj zopet pavza. Zaenkrat me še ne grabi panika. Potem pa zopet naslednji vzpon najprej krč v stegno, pa v spodnji del pod kolenom, ter v podplat. Iz za nameček še topa bolečina čez stegno. Tega se pa ustrašim. Zopet počitek. Ko me še med ležanjem grabijo krči  je definitivno najtežji trenutek. Nikoli še nisem imel opravka s krči, ne vem kako ravnati, pustiti da boli ali ne. Pri tisti bolečini pa sem imel občutek, da mi bo stegno razneslo. Na srečo kmalu pride Medo, ki me zmasira. In gre naslednjih nekaj vzponov. Parkrat stopim s kolesa med vzponom, kajti krči so včasih tako močni, da dokler ne ležem na cesto in stegnem nogo, ne minejo. Pa zopet masaža, nekaj vzponov… od zgoraj mi pomagajo Ivo, pa Miha Šlibar, Miha Zdešar, Aleš Bizovičar, med vožnjo pa se menjajo Mitja Čebokli, Tomaž Šink, Matej Hauptman, Jaka Berger. Vsak gre nekaj vzponov z menoj. Zgoraj pa s skupnimi močmi priskrbijo sol, magnezij in ostale potrebne sestavine, ki mi jih dajejo po potrebi. Nimam več sistema hranjenja, kar mi dajo vzamem. Krči so me uničili fizično še bolj pa psihično. Nikoli ne veš kdaj te bo zagrabil. Nekaj časa poskušam strm del voziti s težjo prestavo, vendar sem potem še bolj utrujen. Dan se počasi preveša v noč. Bolj je hladno, manj je krčev, več vzponov naenkrat lahko delam. Kadar ni nobenega za druženje z menoj, sede Ivo na kolo. In naredi kak vzpon. Ja, definitivno. Če ne bi bilo prijateljev, bi skoraj sigurno prišlo do odstopa. Tako pa mi je bilo kar nerodno. Človek pride na pomoč, jaz bom pa rekel, da se ne grem več. In sem zopet sedel na kolo, korak za korakom. In je številka končno padla pod 10. Takrat sem naredil zadnji odmor, predvidenega sem imel še enega, pa ni bilo potrebno. Z vsako minuto sem bil boljši. Predzadnji krog sem si prvič dal duška. Slušalke v ušesa, tisti, ki me poznajo vedo katera opera se je razlegala pod Storžičem, in po pedalih kolikor je šlo. Nekih 300 metrov, potem pa razpad sistema. Pred strmim delom sem popolnoma crknil, in končno vijugal z ene strani ceste na drugo, da sem prišel do vrha. Vendar se je splačalo. Še zadnji vzpon. Sam sem želel narediti še enega, da bi bilo sigurno narejenih 8848 m, pa me je Ivo prepričal, da jih imam dovolj. Nobene evforije, mogoče še pride. 

PRIJATELJI

Zaslužili bi si, da bi bili objavljeni na vrhu prispevka, vendar urednik ne dovoli. KLEMEN KOVAČ, JURE ŠPRAJC, MIHA ŠLIBAR, IVO ŠVRLJUGA, MIHA ZDEŠAR, MATEJ MEDVED, MATEJ HAUPTMAN, MITJA ČEBOKLI, TOMAŽ ŠINK, JAKA BERGER, stokrat hvala za spremljavo in oskrbo. Vse je bilo brezhibno, dejansko sem moral samo poganjati, ostalo so uredili prijatelji. Hvala tudi Lauri Šimenc za teoretično podporo. kot zanimivost za triatlonske odvisneže naj povem, da nas je v idiličnem okolju pod Storžičem v nedeljo kolesarilo 6 Ironmanov, s skupno končanimi 47 Ironmani. Sedaj, ko to pišem imam mravljince po telesu, res ste se potrudili. Hvala

HRANA IN PIJAČA

Plan jesti na vsake tri vzpone je hitro splaval po Soči. Kar ni bilo ravno pametno, ampak to je moj večni problem. Kasneje so s pripravo vitaminsko energijskih mešanic poskrbeli, da sem zadovoljil vsaj osnovnim potrebam. Nekatere mešanice so bile tako močne, da bi verjetno padel na doping kontroli. Kot že prej omenjeno, v drugi polovici dneva sem se prepustil ekipi. Kar so mi dali sem vzel, nekaj vrgel stran, nekaj je bilo tudi večnih težav z bruhanjem. Ampak recimo tako: 3 kajzerice s sirom, nekaj doma pripravljenih ploščic, okoli 8 gelov, en sladoled, nekaj palčk, čipsa, kakšna banana, od pijače pa večinoma voda, nekaj coca cole, radenske, energijske mešanice, samo ena kava, ter prvič do sedaj, v času najhujše krize tudi Radler, ki mi je neverjetno pomagal.

NAPOR

Verjetno bo mnenje čez čas drugačno, trenutno pa. Do sedaj nisem nikoli trpel toliko časa. Fizično in psihično. Fizično so me popolnoma sesuli krči. Psihično pa je bilo tudi naporno voziti ves dan isto traso, isti ritem. Vzpon je bil dolg 1km, do polovice sem vozil z drugo najvišjo prestavo, nato z najvišjo, navzdol nisem prestavljal. In tako v nedogled. Proti koncu se je nekdo spomnil, in sem vsakih nekaj krogov odkolesaril po ravnini dodatnih 100, 200 metrov, da sem malo zamenjal ritem. 

PRIPRAVE

Letos sem naredil 2000 km, kar je najmanj v zadnjih 8 letih. Sem pa načrtno ogromno turno smučal, višinci so le višinci. Naredil sem dve kolesarski turi z 2000 višinci, ter eno s 3000 višinci. Enkrat sem naredil test na Povlje, kamor sem se povzpel 30krat, tako da sem ugotovil kaj in kako mi ustreza. 

NAPAKE oziroma kaj bi naredil drugače

Definitivno bi moral več jesti, mogoče tudi piti. Predvsem bi moral poskrbeti za magnezij, sol,… Idealno bi bilo, da bi imel tudi prve 4 ure koga s sabo, saj se pozneje čisto vsak nepotreben gib vrne z obrestmi. Teoretično bi bilo mogoče bolje, da bi šel vsaj nekaj tednov kasneje, da bi se navadil na vročino. Ampak vse to so malenkosti.  

 



Ko na izhodišču s precejšnjo naglico z dna nahrbtnikov vlečeva rokavice in kapo, nama je jasno da zime še ni konec. Še bolj, ko na vrhu čakava, da se sneg malenkost odtaja. Noro, očitno bodo/bomo najbolj nadobudni smučali še julija. Za spremembo tokrat prvič pustiva avto na primorski strani. Čez Drevesnico greva gor, logično pa bova tudi smučala tod. Sicer se s slovenske strani da stopiti na smuči že takoj pri avtu, do tam tudi prismučati, vendar ta varianta smučanja pri nas ni več aktualna že nekaj let. Če razmere dopuščajo, smučamo v Drevesnico. Smuke je več, zavoljo tega nas potem čaka peš vzpon do Vršiča, vendar to danes rešiva elegantneje.

Startava v supergah, na smuči ne stopiva dosti dlje kot nekaj tednov nazaj. Spodaj je sneg na nekaterih mestih že gnil, nekoliko spodrsava, vendar podlaga z vsakim pridobljenim višinskih metrom postaja trša. Seveda za hojo ni toliko možnosti kot v glavni sezoni, nekateri deli so logično že kopni. Tako, da se gre pač tam kjer je sneg. Zato greva kar najbolj naravnost, kar je prestrmo za hojo s smučmi. Peš greva do izravnave, od koder se odločava med Malo in Veliko Mojstrovko.

Precej plazovin je na celotnem področju pod Malo in Veliko Mojstrovko. Zatorej zbit, zaenkrat še trd smeg, ki ne obeta ravno odlične smuke. Šele pri vstopu v Drevesnico se zaslišijo prvi vznešeni vzkliki turnih smučarjev, ki oznanjajo vrhunske zavoje. Mala Mojstrovka takoj odpade. Odločiva se, da prečiva pod Veliko Mojstovko do koder bo šlo, potem odsmučava skozi Drevesnico ter še enkrat navzgor. Pa je potem smučina tako elegantno potegnjena, da naju kar odnese na vrh Velike Mojstrovke.

Takoj nama v oči pade jeseniška legenda, ki šteje več pomladi kot je Šparovčeva letnica rojstva. Energije pa več kot večina mlajše populacije, ki se ravnokar obrača v postelji. Srečali smo se nekaj tednov nazaj Za Cmirom, zatorej pogovor hitro steče. Ker imava avto v Drevesnici, ga hitro prepričava, da gre z nama, priključi pa se nam še mladenič iz prestolnice. Prijetne urice z mnogo neverjetnih zgodbic kar prehitro minejo, druženje pa zaključimo v Mihovem domu. Da resnično sodi v našo družbo, samo majhen utrinek. Vseskozi ga je nekaj žulilo, na koncu pa je ugotovil, da je imel v pancerju vžigalnik. Mogoče smo se na vrhu zadržali malenkost predolgo. Smuka z vrha je bila že v ”gnoju”, potem pa je bilo bolje. Pomladanska smuka, z spodaj nekaj kolovratenja, ki pa seveda paše zraven. 

 

Zima še ni rekla zadnje besede, čeprav v dolini ne zgleda tako. V Kranjski Gori pogled na smučišča ne obeta kakega presežka, saj je že vse kopno, že ob jezeru Jasna pa pogled v višje lege kaže povsem zimsko podobo. Na Vršiču zgolj peščica avtomobilov, kar kaže bodisi da so ljudje že naveličani te veličastne zime, ali pa so jih preplašile poletne temperature. 

Začetni del zavoljo zgodnje ure še vedno trd, zato startava z derezami. Ampak v našem žargonu ”po tržiško”, dereze plus palice. Sam grem prvič tako, čeprav tega ne podpiram. Sem pa na parkirišču ugotovil, da imam samo eno rokavico, pozabil pa sem tudi cepin in srenače. Kaj naj rečem sebi v bran? Ja nič, za take stvari ni izgovorov. Stopinje so narejene, tako da sva hitro na Grebencu. Tam Marko predlaga, da greva na Veliko Mojstrovko. Zakaj ne? Letos še nisva bila, smuka bo tudi boljša, saj je že na prvi pogled zadnji del na Malo Mojstrovko še trd, tukaj pa bo vsaj takrat ko prideva na vrh, že odjenjano. Še vedno z derezami prečiva pobočje pod Malo Mojstrovko. Tam pa se nama že začenja ugrezati.  Končno stopiva na smuči, vendar ne vztrajava dolgo. Na prvi trši prečki si zopet nadeneva dereze. S srenači bi še šlo, tako pa se bolje počutiva vsaj z derezami. Marko je malenkost bolje organiziran od mene, zato ima s seboj vsaj srenače. Ki pa jih je vzel za druge smuče, kar pomeni, da je na istem kot jaz. Tudi tu se kmalu začne ugrezati. Pomladansko. Najprej nek standarni ugrez, nato pa tisti butast zvok, in pogrezne se še za nekaj centimetrov. Tukaj resnično trpiva, nikamor ne prideva. Malo pod vrham imava dovolj samotrpinčenja in zadnje metre opraviva na smučeh. Zvoki z Male Mojstrovke kažejo na še vedno trdo vršno pobočje, tu pa je ravno prav odjenjano. Čeprav je tudi po pršiču lepo voziti, pa je tudi današnja smuka en sam presežek. Brez truda delaš zavoje kjerkoli si želiš. Velika Mojstrovka nima toliko obiska kot Mala, zatorej je vse pobočje še nezvoženo. Noro. Tam nekje v srednjem delu je kratek odsek že malo preveč ojužen. Zato se pomakneva med borovce, kjer zopet uživava na polno. Seveda se spustiva skozi drevesnico. Tudi tu ni nobenega pomanjkanja snega. Pripeljeva se do istega mesta kot mesec dni nazaj. Za konec še peš po cesti do Vršiča, z željo, da se letos še vidimo.

 

 

 

 

For some, madness, for others, something completely normal in the current shifting of boundaries. So, for starters, Canadian James Lawrence, hereinafter referred to as Iron Cowboy, is planning to complete100 Ironmans in 100 days. As you are reading this article, it is possible that the Canadian is already done with this crazy challenge.  However, as I am writing this post, he has just finished 69 Ironmans. In 69 days. Which, to be honest, is also not a negligible figure.

Iron Cowboy struggles to continue 100 Ironmans in 100 days challenge due to  shin injury - Triathlon Today

📷ironcowboy.com

What is Ironman anyway? The only correct explanation is as follows. In 1975, partners Judy and John Collins moved from California to Hawaii. The year before, they participated in the triathlon in San Diego, which is considered to be the pioneer of modern triathlon in America. In 1977, the Collins took part in a duathlon (swimming-running) in Honolulu, and came up with the idea to do a triathlon for more endurable competitors the following year. For those who take part in the Honolulu Marathon each year, and the Waikiki Roughwater Swimming Marathon.
But the bike was still missing. The answer came along with the route of the local cycling club. And that is how we got the discipline that consists of 3.8km of swimming, 180km of cycling and 42.2km of running. Judy and John told each other, “If you do this, then so will I,” after which John uttered the legendary words, “Whoever comes through the finish line first will earn the title of Iron Man.” Of course, the flood of commercialization has led to the fact that now participants who finish only half the length or sometimes even less proclaim themselves as Ironman, which slightly invalidates the effort of those who finish the real Ironman. Of course a big part of the blame goes to the Ironman organisation too, for their recent selling out. It is also why they do not acknowledge double, triple, deca… Ironman. Because there is no money there. Because there are too few of these heroes. Only a handful of people dare to look ahead, to face these longer distances. And these modern-day pioneers do not fit into the circle of modern capitalism. Instead of supporting progress, the commercialized organization that is Ironman now systematically shortens distances, and for those lousy 100 euros of entry fee, the title of Ironman is essentially already awarded to those who do sprint triathlon. Of course in the fine print they include 70.3, Ironkids and I don’t know what else. Sad.

Iron Cowboy All-In Bundle

📷ironcowboy.com

A new organization has been formed, IUTA, which enables competitions over longer distances. The Iron, Double, Triple, Quadruple, Five, Ten, Twenty and Thirty Ironmans have been available for some time. They take place in more modest conditions. While they have champagne and caviar on Ironman in Klagenfurt, on these Ironmans you drink water, and eat whatever you find. The tenth, twentieth, and thirtieth Ironman unfolds in two ways. Either by doing one every day. Or you each discipline is dealt with separately.

Iron Cowboy' James Lawrence Is Attempting 100 Consecutive Ironmans

📷ironcowboy.com

Iron Cowboy is already in the Guinness Book of Records, having completed 30 Ironmans in one year in 2012. In 2015, he embarked on an even greater feat. In 50 days, he completed 50 Ironmans in 50 American states. However, the attempt was not approved, seeing as he did part of the challenge in a gym twice due to bad weather and health issues. This year, however, he decided to finish 100 Ironmans in 100 days. His project is called Conquer 100, because he is not allowed to use the name Ironman as the brand is protected. The Conquer 100 attempt aims to create a new world standard of human performance and endurance, both physically and mentally by doing 100 straight iron-distance triathlons. The Conquer 100 attempt also aims to promote the work of O.U.R., a not-for-profit organization focused on permanent eradication of child sex trafficking through coordinated rescue and recoovery planning. 

50 Ironmanov v 50 dneh?! O, da!

📷ironcowboy.com

Matej Markovič is the only Slovenian who finished the Deca Ironman. Therefore, he is also the only person qualified to say a few words about these distances, and above all, whether it is harder to do an Ironman every day or whether it would be harder to do swimming first, go cycling after, and finish with running. Matej, did the Deca Ironman by attempting each discipline separately. To make it easier to imagine, first he swam 38km, then cycled 1800km, and finally ran 420km. We now have so many variations in ultra triathlon that it kind of became athletics already. But if we look at those further, from 10xIM onwards… we have 10, 20, 30 where you do 1xIM every day and we have the same distances as those described above, i.e. you fully finish one discipline first, then you go on to another. Two years ago, there was even a new discipline, where you first do 10xIM (1xIM every day), and then immediately continue in the classic 10xIM (38/1800/422) – that is, 20xIM in two versions. There is no rules about when and how these competitions are organized – a lot depends on the options we have as the organizers. Since I have also thought a lot about this, what ends up being the biggest problem is finding a place that you have “reserve” for 14 days, 3 weeks, one month – if you want to organize such an event. Therefore, there is less classic distances (where you do each discipline as a whole), as organising that takes more time… I think determining which discipline is harder definitely depends on the individual, but at the same time it depends A LOT on how much you invest into each IM if we talk about 1xIM every day. A big difference is if you do IM in, for example, 15 hours or you do it in around 10:30 – 11:00, as I did in Mexico. In any case, sleep itself should be taken into account – with 1xIM every day you have up to 8 hours of sleep (if you complete it in an average time, of course), but at classic distances this is another beast completely. Another difficulty that comes with the classic distances is the fact that you have to do a discipline completely first before moving onwards – and for someone who is not the best swimmer, for example, 38/76 or 114km can be “fatal” already. For me, for example, the biggest problem (due to lack of training) was flat bike 1800km. I chose the classic 10xIM (Deca) exactly because for me it is the right discipline, because here you have to show more than just physical strength. It is a fight between physical capabilities and your mind. It’s about figuring out how far you can push your limits. It’s about ignoring the pain, sleep deprivation, your own thoughts that are trying to trick you and tell you that this is not necessary, that it does not make sense…To conclude, I think the classic 10, 20, 30x IM variant is more difficult overall! Besides, the human body and mind have no limits… so I personally am not surprised even by 100xIM in 100 days… For most of us who have (or still do) struggled with such distances, the only problem is time… time needed, to overcome such distance (and thus absence from our families, jobs,…). If I had the time, I would go to 20 or 30x IM next year already.

Matej Markovič Moja pot Vse je v glavi in srcu

As Matej already mentioned above, one of the problems is space. Iron Cowboy will spend 100 on the same spot. The same pool, the same cycling track, the same running track. It feels monotonous, however at the same time everything is monotonous if you are doing it for 100 days straight. That is why you have to cut some slack with other parts. With the 50 Ironmans that he was doing in different states he had to travel as well, whereas here he sleeps in his own house, which is definitely a bonus. He starts swimming every day at 5:30. The plan is to finish in 1:28. But look at his times in the table. All times are between 1:24:00 and 1:26:00. This is followed by a 15 minute break and then a bike ride. Every day the same route, only every now and then they turn to the other direction. Anyone can join him on the bike so he can ride with some leeway. Cycling takes between 6 hours and 6:45. Only running is a variable in the end. He has had problems with injuries from the start, so he walks a lot. As with cycling, the running part is open to everyone as well. His times are thus between 5 and 7 hours. The total time is somewhere between 14 and 16 hours every day. Day after day. Amazing. 

Conquer 100 Archives - IRON COWBOY

📷ironcowboy.com

LINKS:

  SWIMMING BIKE RUN OVERALL
DAY        
1 1:24:49 6:47:48 5:40:29 14:40:40
2 1:26:32 6:54:47 5:49:32 15:05:56
3 1:26:16 6:43:45 5:30:22 14:28:16
4 1:25:41 7:13:02 6:49:37 16:15:55
5 1:25:47 5:52:05 6:55:53 16:24:20
6 1:25:41 6:24:15 6:39:30 15:35:30
7 1:25:39 6:36:22 6:43:01 15:44:21
8 1:25:48 6:31:12 6:09:14 15:17:23
9 1:25:44 7:01:55 6:12:54 15:47:09
10 1:25:43 7:18:40 6:04:23 15:46:43
11 1:25:42 7:01:40 6:38:00 16:12:00
12 1:25:42 6:49:06 6:48:59 16:04:37
13 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
14 1:28:08 7:06:13 6:50:19 16:42:01
15 1:25:43 6:48:16 8:23:42 17:58:42
16 1:25:46 7:03:25 7:11:25 16:57:02
17 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
18 1:25:48 7:02:05 7:06:17 17:37:27
19 1:25:41 6:39:02 7:09:27 16:21:30
20 1:26:03 6:57:03 7:03:43 16:42:14
21 1:25:46 6:49:40 7:07:38 16:40:38
22 1:25:44 6:54:45 7:57:34 17:50:34
23 1:25:44 7:23:11 7:17:56 17:16:44
24 1:25:49 6:49:48 7:10:15 17:40:02
25 1:25:47 6:42:43 8:05:58 18:39:56
26 1:25:44 7:01:04 7:15:44 Add is up
27 1:25:42 6:09:00 7:01:29 15:50:45
28 1:25:48 6:05:49 6:49:05 15:33:44
29 1:25:48 6:12:23 7:00:30 16:25:44
30 1:25:47 7:45:00 7:17:13 16:57:00
31 1:25:51 6:28:30 6:59:17 16:09:29
32 1:25:48 6:29:55 7:07:52 16:10:04
33 1.25:48 6:03:05 6.55:34 15:36:06
34 1:25:47 5:46:55 6:45:31 15:01:02
35 1:25:56 5:51:37 6:46:33 15:18:00
36 1:25:53 6:06:24 6:30:45 15:21:10
37 1:25:45 6:46:33 6:48:02 16:02:02
38 1:25:53 6:22:32 6:52:35 15:54:08
39 1:25:46 6:14:55 6:35:54 15:20:03
40 1:25:50 6:17:28 6:36:14 15:37:23
41 1:25:45 5:59:45 6:31:36 14:54:27
42 1:25:46 6:13:33 6:41:55 15:21:55
43 1:25:46 6:26:39 6:41:08 15:44:03
44 1:25:55 6:26:46 6:32:07 15:34:01
45 1:25:46 6:25:09 6:30:10 15:38:33
46 1:25:47 6:45:17 6:40:49 15:54:55
47 1:25:47 6:38:43 6:20:05 15:37:14
48 1:25:45 6:26:10 5:46:54 14:27:24
49 1:25:50 6:03:56 6:16:33 14:48:45
50 1:25:54 6:21:05 6:09:04 15:03:24
51 1:25:45 6:02:14 6:01:09 Add is up
52 1:25:50 6:26:49 6:22:56 15:20:03
53 1:25:49 6:12:53 6:09:08 15:10:11
54 1:25:40 6:21:27 7:00:03 16:02:48
55 1:25:49 6:19:35 6:41:28 15:48:41
56 1:25:47 6:08:10 6:53:03 15:26:01
57 1:26:57 6:39:48 6:42:55 16:01:03
58 1:25:54 6:29:35 6:47:24 15:51:07
59 1:25:54 6:29:34 6:54:07 16:12:25
60 1:25:57 6:17:39 6:55:06 15:50:50
61 1:25:52 6:26:43 6:44:51 15:53:36
62 1:25:47 6:02:44 6:42:03 15:09:34
63 1:25:56 6:29:18 6:33:33 16:03:04
64 1:25:57 6:36:58 6:49:14 16:00:59
65 1:26:04 6:42:37 6:53:40 16:19:12
66 1:25:58 6:20:42 6:43:29 15:44:03
67 1:28:05 6:32:51 6:52:39 16:32:20
68 1:25:58 6:19:20 6:34:11 16:08:08
69 1:25:46 6:29:45 6:44:50 16:16:43
70        
71        
72        
73        
74        
75        
76        
77        
78        
79        
80        
81        
82        
83        
84        
85        
86        
87        
88        
89        
90        
91        
92        
93        
94        
95        
96        
97        
98        
99        
100        


Team members:

  • James Lawrence, Guiness World Record, Traithlon holder
  • Sunny Jo Mama, The queen of James’ castle
  • Aaron Hopkinson, Coach for the Iron Cowboy
  • Casey Robles, Endurance Athlete and Conquer 100 Wingman
  • Haydn Thompson, Certified Athletic, Trainer
  • Ashley Grimmel, Founder of Grimmel Biometrics
  • Felisha Hurst, Licensed Massage, Therapist
  • Carlee Tullet, Elite amateur triathlete & experienced endurance athlete
  • Kevin Longoria, Biostrap Chief Scientist

Some thoughts from James and his team:

  • No matter how your day starts off, don’t put all your eggs in one basket. You may be putting those eggs in another basket by the end of the day, a better basket
  • Take advice from those who have the experience to give it
  • Lord, please let today be boring, uneventful and forgettable. That would be a good day
  • Peace and chaos go hand-in-hand.
  • I got to witness a world record be broken today!…And yesterday and the previous 6 days!…Oh, and tomorrow and the next 40 days. It never gets old.
  • Even the horses don’t want to run anymore.
  • Tonight was a 15 round heavyweight title fight. Every round was a battle. Sometimes in life, it feels like that. Keep answering the bell. Tomorrow might be an awesome day. Might as well show up.
  • Every day can be different. You just take each day, each moment in stride. Solve the issue and figure out how to keep moving. Nothing is a disaster until you allow it to be so,
  • I ran the whole marathon today by accident
  • Tough moments create memorable experiences

TRANSLATION: LUKA KRNIĆ

Za ene norost, za druge pa nekaj povsem običajnega v sedanjem prestavljanju meja. Torej, za začetek, Kanadčan James Lawrence, v nadaljevanju Iron Cowboy ima načrt opraviti s 100 Ironmani v 100 dneh. Ko berete ta prispevek, je možno, da je Kanadčan že opravil s tem norim izzivom. Možno je tudi, da je predčasno končal, torej odstopil. Je pa sedaj, ko pišem prispevek ravno končal 65 Ironmanov. V 65 dneh. Kar, če ste pošteni, tudi ni zanemarljiv podatek.

Iron Cowboy struggles to continue 100 Ironmans in 100 days challenge due to  shin injury - Triathlon Today

📷ironcowboy.com

Kaj sploh je Ironman? Edina pravilna razlaga je sledeča. Leta 1975 sta se partnerja Judy in John Collins iz Kalifornije preselila na Havaje. Leto prej sta tekmovala na triatlonu v San Diegu, ki velja za začetnika modernega triatlona v Ameriki. Leta 1977 sta Collinsa sodelovala na duatlonu (plavanje-tek) v Honolulu, ter prišla na idejo, da bi naslednje leto naredila triatlon za bolj vzdržljive tekmovalce. Za tiste, ki so vsako leto na Honoluškem maratonu, ter plavalnem maratonu Waikiki Roughwater. Manjkalo pa je še kolo. Odgovor je prišel s traso lokalnega kolesarskega kluba. In ven je prišla disciplina v dolžini 3,8km plavanja, 180km kolesa ter 42,2km teka. Judy in John sta eden drugemu dejala: ”Če boš ti to naredil, bom tudi jaz,” nakar je John izrekel legendarne besede: ”Kdor prvi pride skozi cilj, si bo prislužil naziv Iron Man.” Seveda je poplava komercializacije prinesla do tega, da so sedaj samooklicani Ironmani tudi tisti, ki končajo polovično razdaljo, včasih še kaj krajšega, kar malenkost izrodi trud tistih, ki opravijo s pravim Ironmanom. Podobno je tudi z maratonci, ki pretečejo 10ko v Ljubljani in podobno. Večkrat se mi poraja vprašanje, kaj so ti Ironmani potem, ko končajo pravega Ironmana? Ter kaj bodo povedali o Kopru takrat, ko bomo resnično organizirali Ironman tekmo v Sloveniji. Da smo jo že imeli ali ne? Seveda gre velika krivda tudi organizaciji Ironman, ki se je v zadnjih letih popolnoma izrodila, dobesedno je pojedla samo sebe zavoljo večjega zaslužka. Zavoljo tega ne priznavajo dvojnih, trojnih,… Ironmanov. Ker tam ni denarja. Ker je teh junakov premalo. Samo peščica ljudi si upa gledati naprej, se soočiti z daljšimi razdalji. In ti novodobni pionirji se ne vklapljajo v kolup modernega kapitalizma. Sedaj nasprotno od tega, da bi skomercializiran organizacija Ironman podpirala napredek, načrtno krajša razdalje, ter za tistih ušivih nekaj 100 evrov prijavnine naslov Ironman podeli skoraj že tistim, ki opravijo s sprint triatlonom. Seveda zraven z drobnim tiskom napišejo 70.3, pa Ironkids in ne vem kaj še. Žalostno. 

Iron Cowboy All-In Bundle

📷ironcowboy.com

Nastala je nova organizacija IUTA, ki omogoča tekmovanje na daljših razdaljah. Že nekaj časa so na voljo dvojni, trojni, štirojni, petorni, desetorni, dvajsetorni in tridesetorni Ironman. Ki se odvijajo v bolj skromnih razmerah, medtem ko se na Iromanu v Celovcu pije šampanjec in je kaviar, se na teh Ironmanih pije voda, je pa kar pride pod roko. Desetorni, dvajsetorni in tridesetorni Ironman se odvija na dva načina. Ali tako, da se vsak dan opravi z enim Ironmanom. Ali pa se opravi z vsako disciplino posebej. 

Iron Cowboy' James Lawrence Is Attempting 100 Consecutive Ironmans

📷ironcowboy.com

Iron Cowboy je že v Guinessovi knjigi rekordov, saj je leta 2012 opravil v enem letu s 30 Ironmani. 2015 se je lotil še večjega podviga. V 50 dneh je v 50 ameriških državah naredil 50 Ironmanov. Ki pa mu jih niso priznali, saj je zavoljo slabega vremena, ter zdravstvenih težav dvakrat del Ironmana opravil v telovadnici. Letos pa se je odločil, da bo naredil 100 Ironmanov v 100 dneh. Njegov projekt se imenuje Conquer 100, zavoljo tega, ker je znamka Ironman zaščitena in tega imena ne sme uporabljati. 

50 Ironmanov v 50 dneh?! O, da!

📷ironcowboy.com

Matej Markovič je edini Slovenec, ki je končal desetorni Ironman (dvojnega so končali Matej Markovič, Peter Sajevec, Ervin Pust, Iztok Fister, Dušan Fister, Štefan Buzeti, trojnega pa Matej Markovič). Zatorej je tudi edini merodajen, da pove nekaj besed o teh razdaljah, ter predvsem ali je težje vsak dan delati Ironmana ali pa bi bilo lažje najprej opraviti s plavanjem, iti na kolo, ter končati s plavanjem. Matej je desetorni Ironman delal tako, da je opravil z vsako disciplino posebej, da si boste lažje predstavljali, najprej je preplaval 38km, potem je prekolesaril 1800 km, na koncu pa pretekel 420km. 

V ultra triatlonu imamo sedaj že toliko različic, da je že kar atletika ratalo to. Ampak, če pogledamo tiste dalje, od 10xIM naprej…imamo 10, 20, 30 kjer delaš vsak dan 1xIM in imamo iste razdalje v opisanih razdaljah zgoraj, se pravi, da najprej končaš v celoti eno disciplino, potem greš naprej na drugo. Dve leti nazaj pa je celo ratala nova disciplina, kjer najprej narediš 10xIM (vsak dan 1xIM), nato pa takoj nadaljuješ v klasični 10xIM (38/1800/422) – se pravi 20xIM v dveh verzijah.
Ni nekega pravila kdaj in kako se ta tekmovanja organizirajo…veliko je namreč odvisno od možnosti, ki jih imamo organizatorji. Ker sem tudi sam veliko razmišljal v tej smeri, je na koncu največji problem najti prostor, ki ga moraš “rezervirati” za 14 dni, 3 tedne , en mesec – če hočeš organizirati tak dogodek. Zato je klasičnih razdalj (kjer delaš vsako disciplino v celoti) manj, saj je za to potrebno več časa…
Jaz mislim, da je to, katera disciplina je težja vsekakor odvisno od posameznika, hkrati pa ZELO VELIKO od tega, koliko vložiš v posamezni IM, če govoriva o 1xIM vsak dan. Velika razlika je namreč, če ti IM narediš v npr 15 urah ali pa ga ti delaš okoli 10:30 – 11:00, kakor sem ga jaz delal v Mehiki. Vsekakor je treba upoštevati tudi samo spanje – pri vsak dan 1xIM imaš na voljo tudi do 8ur spanja (če si seveda povprečno hiter), pri klasičnih razdaljah pa je to potem druga pesem. Težje pri klasičnem je tudi to, da je treba v celoti narediti eno disciplino – in za nekoga, ki ni najboljši plavalec, je npr 38/76 ali 114km lahko že “usodno”. Zame je npr največji problem (zaradi pomanjkanja treninga) predstavljal ravno kolo 1800km.
Jaz sem izbral klasični 10xIm (Deca) ravno zaradi tega, ker je zame to prava disciplina…ker je tukaj potrebno pokazati mnogo več kot le fizično moč…gre za spopad fizike in glave…gre za to, da ugotoviš kako blizu svojih meja zmožnosti uspeš priti. Gre za kljubovanje bolečini, deprivaciji spanja, lastnih misli, ki te želijo pretentati in ti v glavo od časa do časa pošljejo sporočilo, da je vse skupaj nepotrebno…da vse skupaj nima smisla…
Če zaključim, mislim, da je klasična varianta 10, 20, 30x IM težja v celoti! Pa še to, človeško telo in glava nimata meja…tako da mene osebno tudi 100xIM v 100 dneh ne preseneča… V večini nas, ki smo (ali še) se spopadli s kakšno tako razdaljo je problem le čas…čas, ki je potreben, da dokončaš kakšno tako razdaljo (s tem pa odsotnost od družine, službe,…). Če bi imel čas, bi se že naslednje leto podal na 20 ali 30x IM.
Matej Markovič Moja pot Vse je v glavi in srcu
Kot je že zgoraj omenil Matej je problem tudi prostor. IronCowboy bo 100 dni na istem mestu. Isti bazen, ista kolesarska proga, isti kolesarski krog. Zdi se monotono, vendar monotono je vse na kakršenkoli način, če to delaš 100 dni. Zato si moraš olajšati druge strani. Pri 50ih Ironmanih, ki jih je delal vsakega v drugi državi, je moral vmes še potovati. Tukaj spi v svoji hiši, kar je sigurno prednost. Vsak dan začne s plavanjem ob 5:30. Plan ima plavati 1:28. Ampak poglejte njegove čase v razpredelnici. Vsi časi so med 1:24:00 in 1:26:00. Sledi 15 min odmora nato pa kolo. Vsak dan ista trasa, le da  vsake toliko časa obrnejo smer. Na kolo pride kdor želi, logično da vozi v zavetrju. Časi kolesa med 6 ur in 6:45. Edino tek je na koncu neznanka. Že od samega začetka ima težave s poškodbami, zato veliko prehodi. Tudi na teku se lahko pridruži kdor želi. Njegovi časi so tako med 5 in 7 urami. Skupen čas je tako vsak dan nekje med 14 in 16 urami. Dan za dnem.  
 
Conquer 100 Archives - IRON COWBOY

📷ironcowboy.com

POVEZAVE:

  PLAVANJE KOLO TEK SKUPNI ČAS
DAN        
1 1:24:49 6:47:48 5:40:29 14:40:40
2 1:26:32 6:54:47 5:49:32 15:05:56
3 1:26:16 6:43:45 5:30:22 14:28:16
4 1:25:41 7:13:02 6:49:37 16:15:55
5 1:25:47 5:52:05 6:55:53 16:24:20
6 1:25:41 6:24:15 6:39:30 15:35:30
7 1:25:39 6:36:22 6:43:01 15:44:21
8 1:25:48 6:31:12 6:09:14 15:17:23
9 1:25:44 7:01:55 6:12:54 15:47:09
10 1:25:43 7:18:40 6:04:23 15:46:43
11 1:25:42 7:01:40 6:38:00 16:12:00
12 1:25:42 6:49:06 6:48:59 16:04:37
13 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
14 1:28:08 7:06:13 6:50:19 16:42:01
15 1:25:43 6:48:16 8:23:42 17:58:42
16 1:25:46 7:03:25 7:11:25 16:57:02
17 1:25:43 6:59:55 6:36:42 16:21:00
18 1:25:48 7:02:05 7:06:17 17:37:27
19 1:25:41 6:39:02 7:09:27 16:21:30
20 1:26:03 6:57:03 7:03:43 16:42:14
21 1:25:46 6:49:40 7:07:38 16:40:38
22 1:25:44 6:54:45 7:57:34 17:50:34
23 1:25:44 7:23:11 7:17:56 17:16:44
24 1:25:49 6:49:48 7:10:15 17:40:02
25 1:25:47 6:42:43 8:05:58 18:39:56
26 1:25:44 7:01:04 7:15:44 15:42:15
27 1:25:42 6:09:00 7:01:29 15:50:45
28 1:25:48 6:05:49 6:49:05 15:20:41
29 1:25:48 6:12:23 7:00:30 16:25:44
30 1:25:47 7:45:00 7:17:13 16:57:00
31 1:25:51 6:28:30 6:59:17 16:09:29
32 1:25:48 6:29:55 7:07:52 16:10:04
33 1.25:48 6:03:05 6.55:34 15:36:06
34 1:25:47 5:46:55 6:45:31 15:01:02
35 1:25:56 5:51:37 6:46:33 15:18:00
36 1:25:53 6:06:24 6:30:45 15:21:10
37 1:25:45 6:46:33 6:48:02 16:02:02
38 1:25:53 6:22:32 6:52:35 15:54:08
39 1:25:46 6:14:55 6:35:54 15:20:03
40 1:25:50 6:17:28 6:36:14 15:37:23
41 1:25:45 5:59:45 6:31:36 14:54:27
42 1:25:46 6:13:33 6:41:55 15:21:55
43 1:25:46 6:26:39 6:41:08 15:44:03
44 1:25:55 6:26:46 6:32:07 15:34:01
45 1:25:46 6:25:09 6:30:10 15:38:33
46 1:25:47 6:45:17 6:40:49 15:54:55
47 1:25:47 6:38:43 6:20:05 15:37:14
48 1:25:45 6:26:10 5:46:54 14:27:24
49 1:25:50 6:03:56 6:16:33 14:48:45
50 1:25:54 6:21:05 6:09:04 15:03:24
51 1:25:45 6:02:14 6:01:09 15:07:01
52 1:25:50 6:26:49 6:22:56 15:20:03
53 1:25:49 6:12:53 6:09:08 15:10:11
54 1:25:40 6:21:27 7:00:03 16:02:48
55 1:25:49 6:19:35 6:41:28 15:48:41
56 1:25:47 6:08:10 6:53:03 15:26:01
57 1:26:57 6:39:48 6:42:55 16:01:03
58 1:25:54 6:29:35 6:47:24 15:51:07
59 1:25:54 6:29:34 6:54:07 16:12:25
60 1:25:57 6:17:39 6:55:06 15:50:50
61 1:25:52 6:26:43 6:44:51 15:53:36
62 1:25:47 6:02:44 6:42:03 15:09:34
63 1:25:56 6:29:18 6:33:33 16:03:04
64 1:25:57 6:36:58 6:49:14 16:00:59
65 1:26:04 6:42:37 6:53:40 16:19:12

 

Begunjski vrh – Za Cmirom

Monday , 26, April 2021 Comments Off on Begunjski vrh – Za Cmirom

Še eden v vrsti klasičnih pomladanskih smukov, ki je našel mesto v skrinjici spominov. Kar predolgo po krivici zapostavljen, predvsem zavoljo nasproti stoječega konkurenta, ki bi nas tudi danes skorajda zvabil v svoja nedra.  Seveda, govorim o Cmiru vs Križu. Če si lahko dovolim primerjavo:

  KRIŽ ZA CMIROM
dolžina 11,50 km 14,00 km
vzpon 1521 m 1565 m
dostop superge   krajši
smuka (idealne razmere)   daljša, boljša
ambient   boljši
varnost (plazovi, zdrs,…) boljša malenkost  

Torej, iz zgornje razpredelnice, ter kot je vidno izredno temeljite analitične utemeljenosti ni dvoma, da bi morali večkrat smučati Za Cmirom kot s Križa. Je pa res, da smo imeli danes idealne razmere. Kadar je ali plazovito ali preveč trdo, je boljša izbira Križ. Če pa je tako kot danes, potem je smuka za razred boljša od Križa. Manj nošnje smuč, prismuča se definitivno bližje avtu kot s Križa. Odprtih terenov, strmih delov je tudi več za Cmirom. Potem pa ambient. Tudi tukaj zmaga Cmir. Križ je poznan po izredno dolgočasnem dostopu. Skratka, dovolj besed. 

Avto pustimo pri tabli za 10,5km, oziroma bi ga tam pustili, če bi ga lahko. Namreč vsa parkirna mesta so že zasedena, ob cesti pa je še toliko snega, da prostora enostavno ni. Pred parkiriščem ob Aljaževim domom pa stoji tovornjak, ki se nam noče umakniti. Zato nam ne preostane drugega kot da uporabimo cepine in lopate, ter si izkopljemo parkirno mesto. 

Nato otovorjeni prečkamo potok Cmizdrica (naše poimenovanje). Sam grem takoj na smuči, vendar hitro obupam, ter se pridružim kolegom na strmi vleki, ki nas pripelje na prostrana pobočja z enormno količino snega. Vzpenjamo se po desni strani. Vzpon je enakomerno strm. Prečka na vrhu prve grape je edina trša in malcena ovira tistim brez srenačev. Potem gre lepo dalje vse do izravnave za katero smo prepričani, da je streljaj oddaljena od Staničevega doma. Tam se odpre dolga dolina ter nadaljuje s strmim pobočjem na vrhu katerega sem prepričan da je Kredarica. Pa ni, tam so šele Begunjska vratca, naš cilj.

Sonce je neusmiljeno, znoj nam sili v oči, hitro ugotovimo, da imamo absolutno premalo vode. Vendar se ne damo, in vrh je vse bližje. Zleknemo se na sončno teraso, popijemo kar nam je še ostalo. Z Markom greva še na Begunjski vrh. Na žalost ne smučava čisto z vrha, saj sva ocenila, da je premalo snega. Ta stran je prisojna, zato malenkost preveč ojužen sneg. Potem pa smučamo po drugi strani kot smo se vzpenjali, pod Vrbanovimi špicami. Tam je bilo manj sonca. Ravno prav omehčan sneg, smučamo kjer želimo. Noro. Ob manjši količini snega si je smer spusta dobro že prej zapomniti. Tokrat teh težav ni. Samo enkrat pridemo nad skalni skok, pa se elegantno hitro rešimo. Tudi skozi gozd dobro, nekaj minut hoje, zakuska z dolenjsko primorsko navezo. Vsekakor meni najboljša letošnja tura. 

Mala Mojstrovka

Monday , 19, April 2021 Comments Off on Mala Mojstrovka

V hladnem jutru, kjer se zanohta še preden vse zložiš iz avta, kar bi bilo povsem normalno za december, ne pa za sredino aprila, se nas kar 7, če ne 8 odpravi proti vrhu Male Mojstrovke. Zadnjih nekaj let nas je bilo za 4/5 ene roke potencialnih kandidatov. Letošnja sezona pa gre na roko predvsem turnim smučarjem in podobno kot iz vsake luknje gleda kaka miška, ki jih je letos mnogo preveč, tako je tudi s turnimi smučarji. In daleč od tega, da bi me to posebej motilo. Prejšnja leta sem takrat ko sem imel čas imel še veliko težav najti partnerja. Letos pa so partnerji za skoraj vse dni, samo iti je treba. In vsakič ko dobimo novega člana, ta naslednjič pripelje vsaj še enega in tako dalje. Piramidni sistem, le da ne služimo. V materialnem smislu. 

Tisti, ki se je kdaj ukvarjal s športom oziroma ga bolj podrobno spremlja, točno pozna fenomen neugodnega nasprotnika. Lahko si mnogo boljši, pa imaš vedno težave z njim. Tako je je bilo pri nogometu, tenisu, pri kolesarjenju je tak neugoden nasprotnik Krvavec, pa cesta do Bleda, v hribih Kališče. Pri turnem smučanju pa Mala Mojstrovka. Ne vem zakaj, ampak nikoli mi ni ustrezala. Imel sem tudi nekaj manj prijetnih dogodkov. 

Najbolje se počutim, če takoj obujem dereze. Zato sem zadovoljen, ko kmalu vidim da Blažu psi ne držijo, da mu zdrsava. Oba si nadeneva dereze in počasi kreneva za ostalimi. Nekje se udira, nekje povsem trdo. Tam greva po pristopni smučini, ki je zadnje čase kamen spotike. Zakaj ne bi bilo tako tudi danes. Mimo presmuča neki turni smučar, nekaj časa zmajuje z glavo, nato nama pove da sva sramota za turne smučarje, nadaljuje pa potem z Blažem. Ne vem, moje mnenje, ki ni nujno pravilno. Je pa moje. Smučino je potegnil Bojan. Na smučeh Ripstick. Lahko sedaj hodijo po smučini samo tisti z Ripstick smučmi? Ali vsi z Elanovimi? Mogoče vsi, ki turno smučajo? Zakaj ne samo Bojani? Zdi se mi, da turni veliko lažje potegnemo novo smučino, kot pa pešaki. Malce me to spominja na dogodek izpred mnogo let, ko so bile gajbice najbolj prodajan artikel sredi zim. Pa ne zaradi ozimnic, slovenski nacionalni šport je bil postavljanje gajbic na mesta, kjer smo sami skidali prostor. Živel sem v bloku, pred njim točno 18 parkirnih mest. In gajbice vsepovsod. Stopim do predsednika hišnega sveta, glavnega v bloku, Janeza (vsaka podobnost je naključna). In ga povprašal, kaj je s temi gajbicami. In mi je dejal, da je tukaj pač tako, kar skidaš je tvoje. Ok, in sem počakal. Zasneženo torkovo jutro, 15 avtomobilov v službi, trije še na parkirišču. Vzamem lopato in skidam 15 mest. Ter postavim na vhod na parkirišče gajbico z mojim priimkom. Seveda je čez nekaj ur Janez zvonil na mojih vratih. Da toliko mest pa ne smem skidati. Odgovora na koliko pa je družbeno sprejemljivo nisem dobil. Zato, ko grem v hribe, če mi smučina ni všeč, naredim svojo. Zavedam se, da nihče ne uniči smučine iz objestnosti. Temveč zato, ker mu je lažje hoditi po njej. 

Od takrat ne stopiva več v pristopno smučino. Prijatelje, ki imajo precej dela s snemanjem, ujameva na vrhu grape, s pogledom na Primorsko. Vsi nadaljujemo peš, saj je ta del kot vedno kopen. Kasneje gremo zopet na smuči. Ker je nekaj delov izredno trdih, Blaž pride na vrh peš, ostali s pomočjo srenačev. 

Izjemni razgledi, vreme tako tako. Malce se sicer odpira, veter piha na obroke. Zgornji del izredno trd, kar meni ustreza. Potem sledi pod Veliko Mojstrovko del s skorjo. Neugodno, tudi difuzna svetloba, tu je bila smuka resnično slaba. Naprej skozi Drevesnico pa prava pomladanska smuka, odjenjan sneg na trdi podlagi, vsak zavoj presežek. Čaka nas samo še kratek del čez plazovine, smuči na rame in po glavni cesti nazaj na Vršič. 

STRAVA

SNEŽAK

Od histerije do depresije Pod Kriško steno

Thursday , 15, April 2021 Comments Off on Od histerije do depresije Pod Kriško steno

Zima se kar noče in noče posloviti. Dejansko se spomladanska smuka niti še začela ni. In ni, da bi človek, ki ima turno smuko v krvi tarnal. Ravno nasprotno. Turni smučarji smo ena izmed redkih podvrst človeškega drevesa, ki si bo obdobje koronske norije za vedno zapomnila kot čas, ko je bila smuka neverjetna. Sredi aprila smo, mi pa se menimo kje bi lahko ujeli pršič. Ter, da napovedanega vetra ne bo preveč. Pod Kriško steno naj bi bila prava izbira. Dan je dolg, zatorej smo šele pozno popoldan, v času, ko je bilo mesec dni nazaj že popolnoma temno, na tretjem ovinku vršiške ceste, ki je logično za letošnjo tudi turno eksplozijo polno. Vsi imamo nove smuči, kakopak startamo peš. Nekaj minut in smo na snegu. Okoliški vrhovi se odenejo v goste oblake, ki napovedujejo bližajoči snežni metež. Ker pa nas to ne preplaši, se prej zlovešči kumulusi odstranijo. Je pa hladno, prava zima. Šparovec je pozabil palice, zatorej ima za kazen moji palici, eno brez krpljice. Sicer se nama malo zasmili, ampak vse to spada pod turno smuko. Ni pa prijetno, včasih se mu močno ugrezne, nikakor ne najde načina, ki bi mu ustrezal. Na koncu obrne palico, ter do vrha hodi na ta zabaven način. Smučina je speljana levo od grape po kateri običajno hodimo. Prvič hodimo tod. Kot že velikokrat omenjeno, če nam ni všeč imamo možnost potegniti svojo smučino. Zelo nam je všeč. Hitro smo na zadnji izravnavi pred zadnjim krajšim vzponom po katerem bi se zaleteli v steno. Vendar zanimivo, letos skoraj nihče ne gre naravnost do stene. Temveč levo v breg. Tudi midva z Markom se posluživa te variante, Blaž pa naju počaka spodaj. Na vrhu zaslužen počitek, mraz kot bi bili sredi decembra. Hitra priprava na smuko.Prva strmina dobra, pršič, sicer ga že malo stiska, ampak ok. Potem se sprva držimo levo, tudi tu še nekaj pršiču podobnega. Nato zavijemo desno in se skozi gozd ob grapi spuščamo naprej. Tu so bile razmere najboljše, sneg suh, odličen za vožnjo. Potem pa na spodnji izravnavi, ki se je lotimo z desne ene najslabših razmer kar pomnim. Skorja debela nekaj centimetrov. Sicer mi je v užitek gledati Markota in Blaža, ki sta odlična smučarja, kako ne zmoreta narediti niti enega zavoja. Vendar pa gre meni še slabše. Zavoja se ne da narediti, vsi smo priča minimalno enemu padcu. Pa je tudi tega konec, ko pridemo do struge. Tam je smuka boljša, potem pa skozi gozd klasika. Še kratek vzpon do avta. To je prava turna smuka, ko smučaš v najboljših in najslabših razmerah. 

 

 

 

 

Draški rob, Debeli vrh

Friday , 9, April 2021 Comments Off on Draški rob, Debeli vrh

Foto: Aleš Zdešar

Še ena izmed premnogih peripetij, oziroma neumnosti, težko bi govoril o neizkušenosti, ki se je končala srečno. V poduk predvsem nam, ter mogoče tudi ostalim, ki iz vsake slabe stvari potegnejo samo pozitivno. Ter seveda olje na nekaj tistim, ki samo čakajo, da se stresejo na ostale, ki pač svoje napake priznamo. Ter jih izpostavimo, da bi jih bilo v bodoče čim manj. Seveda pa se bo najprej potrebno prebiti čez besedilo ali pa pritisniti ALT + ACC. Zastopim, koga v dobi instant interneta zanima pokrajina, občutki? Nikogar.  Lepo jutro na Pokljuki. Prijetna družba. Minus. Šparovec, njegova Katja, Aleš in jaz. Z novimi smučmi, posoja Šparovca, hvala. V nahrbtnikih samo nujno, hrana, pijača, nekaj obleke, lavinska oprema. Dereze, cepin? Ma kje, saj smo na Pokljuki. 

Foto: Aleš Zdešar

Počasi začnemo, še počasneje nadaljujemo. Aleš in Katja kot odlična fotografa imata vse do smučišča Viševnik in še dlje na razporedu objektive. S Šparovcem pa obdelava ostale poljudne teme. Z ne preveč strokovne podlage. Do Zlatih vod skozi tisto zoprno grapo, ki je danes lepo prehodna zavoljo novega, ter napihanega snega. Potem pa že v samoti za Kačjim robom, kjer se začne pravljica. Fotoaparati so pogosto na delu, sam hinavsko večkrat poskušam kopirati izkušena kolega, čeprav mi ni jasno kaj slikata, kaj vidita. Že na tisti prečki za Kačjim robom, kjer je resnično pomrznjen teren ima Katja nekaj težav, vendar temu nihče ne posveča posebne pozornosti. Pač, tistih 10 metrov počasneje, nato pa je vse lahko naprej. Skozi labirint dolinic, kotanj in podobnih geoloških pojmov gremo najprej na Draški rob. Aleš s smučmi desno po klasiki, mi trije pa peš po levi strani, z mogoče 10 metrov izpostavljenega terena. 

Foto: Aleš Zdešar

Vreme je spremenljivo, nekaj sonca s precej več oblačnosti. Ker smo ravno v hladnejšem vremenskem pasu, se hitro pripravimo. Sam komaj čakam, da poskusim nove smuči. Dva zavoja in sva prijatelja. Do sedaj sem vozil na ozkih, tako imenovanih sulicah. Razlika je očitna. Hitro sem na sedlu med Draškim robom in Velikim Selišnikom, od koder nas čaka spust po grapi do pod Debeli vrh. Prvih nekaj metrov je izredno trdih, skoraj ledenih, zato hitro odpeljem proti levi, kjer je napihan sneg. Po njem pa potem še nekaj uživaških zavojev, kjer se ustavim. V tistem mimo odpelje Aleš, tudi vriskajoč, ter Šparovec. Potem pa se ozremo nazaj, kjer recimo 50 višinskih metrov nad nami stoji Katja. Sredi najtršega dela. In se niti premakne ne. Nihče od nas treh niti pomislil ni, da bi jo počakal. Da bi lahko imela težave. Pač, za nas normalne razmere, kjer je trdo, zaviješ stran na mehkejši del. Ona pa se je zgoraj ustavila, verjetno je že prej malo s strahom zapeljala do sedla. Potem pa je videla še Blaža, najboljšega smučarja izmed nas, ki je na trdem delu malu zdrsnil. Se vprašala, ja fuck, kako bom pa sedaj jaz to odpeljala, če je Blaž komaj, ter logično obstala. Na mestu. Sredi najtršega, skoraj ledenega dela. Z Blažom sva bila pod njo, Aleš je odpeljal daleč stran, saj tudi ni pričakoval kakih težav. Potem pa se je začelo prepričevanje. Nama, na razdalji se je vse zdelo logično. Samo oddrsaj čez ledeni del, mogoče 30 metrov in si na mehkem. Pa ni šlo, niti premaknila se ni. Nazaj tudi ni mogla, kot sva ji predlagala. In smo se prepričevali nekih 20 minut. Potem sem sam snel smuči in šel naravnost navzgor proti njej. Po sredini pa je bil ves odsek leden. Seveda nihče ni imel ne derez ne cepinov. Nekje na pol sem ugotovil, da tod ne pridem gor. Zato sem previdno prečil nazaj do mehkega dela in odsmučal nazaj. Šparovec je na smučeh poskušal priti nekaj metrov višje, vendar se mu je (na srečo) odpela ena smuča. Odvrgel je še drugo, ter šel peš proti Katji. Sam sem od spodaj šel proti njima, ter delal čim večje stopinje, da bo Katji lažje. Je bilo pa težko, pancer je šel z mnogo truda kak centimer v globino. Blaž je na na vrhu Katji snel smuči in počasi sta se spuščala proti meni. Ker je Katja veliko v gorah, ni pa vešča turnega smučanja, ji je šel ta spust dobro od nog. Torej lažje peš, kot na smučeh. Za razliko od nas, ki mnogokrat pravimo, samo da so smuči na nogah pa smo iz hudega. Spustimo se do Aleša, kjer naredimo prerez. Pa ne snežni, ampak prerez situacije. Kaj drugega reči kot da bi morali imeti dereze, cepin, da bi morali gledati eden na drugega in podobno. Vzpnemo se še na Debeli vrh. Katja je logično tako napsihirana zavoljo dolgih minut borbe sama s seboj, da tudi na Debeli vrh ne pride na smučeh, temveč peš. Spust z Debelega vrha odličen, prave pomladanske rezmere. Nekaj smo se vmes še lovili, da smo našli pravo pot do Krucmanovih kont. Od tam pa nekaj porivanja do izhodišča.Super tura, z nekaj adrenalina. Kot že mnogokrat, ne podcenjujmo gora, bodimo vedno ustrezno opremljeni in podobno. Pa to sem že stokrat rekel, pa vedno isto. 

 

Stol skozi Zagon

Wednesday , 7, April 2021 Comments Off on Stol skozi Zagon

Naš zadnji poskus sesti na Stol pred nekaj tedni se je klavrno končal. Zavoljo slabih razmer ter nezadostnega predhodnega informiranja o sami poti, smo obrnili na sedlu med Šijo in Srednjim vrhom. Tokrat poskusimo iz druge smeri, iz Završnice. Z avtom prerinemo do Tinčkove koče. Smuči in pancerje na rame, mi pa strumno v supergah v breg. Precej strma pot nas čaka na samem začetku. In orientacijsko še bolj zapleten prvi del. Ničkolikokrat se ustavimo, pogledujemo v spletne aplikacije. Na srečo je pot kopna, v snegu si ne predstavljam, kako bi se znašli. Stol je na levi in sigurno bi nas odnašalo v njegovo smer. Tako smo si zapomnili, če komu pomaga. Vseskozi se hodi tik ob, ali vsaj ne preveč stran od struge. Ko se po približno pol ure, mogoče malenkost več pride do markantne skale, ki se je resnično ne da zgrešiti, prvič zavijemo desno čez strugo in potem naravnost navzgor. Vseskozi moramo hoditi levo ob Srednjem vrhu, toda ne preveč levo. Na višini 1400m se začne sneg, vendar še naprej hodimo v supergah, saj je podlaga pretrda za smuči, oziroma ravno pravšnja za superge. Kmalu smo na prečni poti, ki pride z Zelenice, in od tam ni več orientacijskih težav. Odpre se dolina med Stolom in Vrtačo, pravljična dežela. Sprva dokaj položno, ko pa se začne strmina, gremo vsi v dereze. Kljub temu, da jih je nekaj šlo na vrh s smučmi. Zadnji del je najbolj strm. Na vrhu vetrovno, zato ne zgubljamo časa. Vrhunske razmere za smuko. Prava pomladanska smuka, nekaj odjenjanega na trdi podlagi. Nižje, ko smo, boljša smuka nas čaka. Na primernem mestu si odredimo zaslužen počitek. Sledi še strma smuka skozi gozd, resnično presežek. Kakor bi bila navzgor snežna podlaga v oviro, nam bi sedaj prišla prav. Sploh v takih pogojih. Prismučamo do višine 1400 metrov. Dalj ne gre. Oziroma gre, vendar zopet peš. 

 

Smokuški plaz

Tuesday , 6, April 2021 Comments Off on Smokuški plaz

                                      

Smokuški plaz je eden izmed treh plazov nad Zelenico, ki je v dobrih razmerah smučljiv tudi za nealpiniste, torej ne spada med alpinistične smuke. Vsekakor pa je tudi v dobrih razmerah potrebno dobro znanje, previdnost. Je pa nekoliko odmaknjen od Zelenice, zato najmanj obiskan. Za nas ”domačine” je najkrajši pristop preko Ljubelja. In tako je tudi danes. Z Markotom sva letos v najine vrste privabila novega člana, sicer že s precejšnjo kilometrino, vendar z vmesnim zamrznjenim statusom. Zaradi pomanjkanja snega, namreč prva strmina je že povsem zelena, začnemo za bivšim hotelom, od koder je snega še dovolj, oziroma ravno prav, da se pride do avta brez snemanja smuč, kar je sedaj dodana vrednost. Po dovozni poti, kjer se je zopet kot že ničkolikokrat letos splazilo, kljub temu, da smo mislili, da je šlo že vse dol, gremo počasi do vstopa na Šentanski plaz. Sneg je mehak, pristopna smučina trdo utrjena, tako da gremo brez srenačov do zadnjega strmega dela. Marko in Matjaž prideta brez srenačev celo do vrha, meni kot najbolj previdnemu (beri bojazljivemu) pa se zdi prestrmo, zato grem v železje. Zavoljo čudnih okoliščin mi takrat pade čelada, ki si utira pot preko celotnega plazu, poleg mene pa v tistem nekomu pade tudi smuča, ki je veliko nevarnejša od čelade. Sam na koncu dobim čelado, za kar se zahvaljujem GRS Tržič. 

Na vrhu Begunjščice naredimo kratek predah. Daljši sledi kasneje, saj bo sneg z vsako minuto mehkejši. Zgornji del je odličen, ravno prav odjenjano, v srednjem delu je nekih 50 višincev že gnilih, sneg se lepi na smuči, potem pa zopet odlična smuka. Sledi zoprn vzpon nazaj do Doma na Zelenici, zopet odličen del do Koče Vrtača, spodaj pa je že potrebna previdnost zavoljo kamenja. Vseeno se pripeljemo do avta. 

Kotovo sedlo

Friday , 2, April 2021 Comments Off on Kotovo sedlo

V bodoče bom skušal igrati na druge strune pri pisanju prispevkov. Ko sem še vroč in se usedem za tipkalni stroj, pridejo na plano besede polne presežkov. Naslednji dan pa prsti uberejo milejše, realnejše note. Ničkolikokrat sem zagovarjal tezo, da smo turni smučarji podobni ljudem, ki v izbranih oblekah za enkratno uporabo enkrat letno stopijo v hram igralstva. Ste že kdaj slišali, da bi ljudje po šestem zaporednem aplavzu (kot bi osvojili Svetovno prvenstvo) stopili iz gledališča in okoli razlagali, da slabše predstave še niso videli. Ne, čeprav jim ni všeč, in to vedo vsi prisotni, bodo v en glas zatrjevali: ”Tako dobre smuke pa še ne.” Naslednji dan pa sami pri sebi:”Ja bog, mi je bilo treba tega?”

 

Do Tamarja nisva spregovorila niti besede. Taktično sem se postavil za Romana, zanalašč takoj zaostal nekaj metrov, da bi se me usmilil in malce spustil tempo. Pa je po bohinjsko zaoral ledino, tako da sem pri Domu v Tamarju že dodobra premočen. Imam pa dobro lastnost, da se mi nikoli ni potebno preoblačiti. In tako takoj, ko Roman naredi postanek, hinavsko zdrvim naprej. Me bo že ujel. Snežna odeja se začne že v Planici, takoj se stopi na smuči.

Tura na Kotovo sedlo oziroma skozi ozebnik je dejansko ena redkih, ko resnično ne moreš zgrešiti. Dolina je vseskozi vidna, vzpenjaš pa se lahko kjerkoli si želiš. Ker Romana ni na spregled, se hitro odločim, da se bom tokrat vzenjal po levi strani, kar se je izkazalo za boljšo izbiro od Romanove. Ki je imel težave s krplicami, pa smučmi, voljo. Zato sem ga počakal na izravnavi pred ozebnikom. Sam sem imel vseskozi ozebnik kot primarni cilj. Vmes pa je nekaj močno zaropotalo, zdelo se mi je kot bi se stresla dolina, skozi ozebnik pa se je vsulo kamenje, ki je vanj priletelo z okoliških sten. Ne vem, pozneje smo z bolj usposobljenimi ugotavljali, da je moral biti potres. Kajti splazilo se ni niti enkrat več. Niti ni bilo tistih standardnih vsipanj s sten. Pozneje doma pa nisem našel nobenega podatka o kakem potresu. Sem pa takoj osnovni cilj prestavil za nedoločen čas. In se hitro preusmeril iz vpadnice proti Kotovem sedlu. Roman pa je tudi pribrzel mimo in se postavil v prve bojne linije. 

Prečke so mi bile vedno najslabša točka v hribih. In ta proti Kotovem sedlu ni izjema. Nikoli mi ni bila všeč, zakaj bi mi bila danes? Tistih nekaj zanimivih metrov previdno prehodiva s pomočjo srenačev. Potem pa se ne usmeriva levo proti steni Jalovca, temveč naravnost navzgor, na tisti značilni pomol.

Hitro sva na najvišji točki. Kjer tudi prvič danes spregovoriva. Pozneje sva vse nadoknadila, sedaj pa se hitro pripraviva in zareževa prve zavoje. Kot sem že zgoraj zapisal, takoj po turi je bila smuka boljša kot danes. Sneg je bil že preveč ojužen. Zavoji so bili nekaj na silo. Šele pod ozebnikom sva naletela na odlične razmere. Tam je bila še senca, zato sva tistih nekaj 100 višincev dejansko uživala. Potem pa sva naletela na lepljiv nov sneg, kjer je bil vsaj zavoj skoraj nemogoč. Spustil si kolikor je šlo, se prestavil in znova. Skozi gozd zopet dobra smuka, skoraj odlična. Potem pa še zadnji, resnično neprijetni kilometri. Ogromno porivanja, sneg je poskrbel, da je bilo potrebno vložiti ogromno truda, da si sploh kam prišel. Na koncu pa ja, kar dolga tura, sicer odlična, smuka pa kot kakšna dolgočasna drama izpod peresa J.C. Howarda. 

SNEŽAK 

STRAVA

Pod Prisojnikom

Tuesday , 23, March 2021 Comments Off on Pod Prisojnikom

Smuka izpod Kriške stene je bila definitivno hit prejšnjega tedna. Zasluga gre predvsem objavi ene izmed legend turne smuke. Ki pa mi je močno stopila na žulj, pravzaprav mi že precej časa poskakuje okoli nog, le da je do sedaj pohojala druge, danes pa mi je skočila ravno na tisti prst, ki tako prekleto boli že nekaj let. Kot že nič kolikokrat sem spoznal, da je mnogo veličin, ki jih sprva gledam z odprtimi očmi, le plod domišljije, neke podzavestne želje biti kot oni, ko pa jih spoznaš v pravi luči, pa vsa tista penina izgubi okus.  In sem pripravljen na vsako diskusijo, ki se ne sprevrže v žaljenje, omaložalovanje in podobne pridevnike. Tako se me je mnogo bolj dotaknil pogovor z zagovornikom narave. Velikokrat se sprašujem ali objavljati ali ne. Pa neham, pa začnem, precej shizofrenično je vse skupaj. Na facebooku, instagramu in ostalih pofl omrežjih, kjer sem zavoljo trenutnega razpoloženja začel objavljati, nikoli ne napišem od kje so slike. Tukaj in na turnem forumu pač. Si pa ne pridem na čisto, ali z objavo komu pomagam, da se pravilno odloči, koga odvrnem ker vidi da razmere niso v redu ali pa s tem delam škodo okolju, saj je, roko na srce, tudi zaradi naših opisov danes na poti v Krnico videti kot da so skoki v Planici. Precej neokusno vse skupaj. 

Tura se prične precej neprijetno. Da sem pozabil fotoaparat ne boli preveč, toliko bolj pa dejansko boli (sicer pozneje ob hoji), da sem imel s seboj dva desna čevlja za pancerje. Saj nekako je šlo, je pa zvečer levi gleženj skromno pripomnil, da bi se v bodoče bolje počutil v levem čevlju. 

Ljudi ogromno, na srečo imamo drugačne načrte kot vsi ostali. Mimo Koče v Krnici, skozi gozd in do vstopa v strmejši del gremo skupaj s preostalo Slovenijo. Cilj nam je namreč zatrep v Škednju med stenama Prisojnika in Zadnjega Prisojnika. Sicer se nam dozdeva, da gre pot že prej v desno, tudi kasneje vsi hodijo tam, nam pa se zdi lažje, da vstopimo višje, ob steni Zadnjega Prisojnika. Ker smo prvi, vlečemo svojo smučino. Tokrat začnem jaz, saj imam še dolg izpred nekaj dni, ko sta mi Matjaž in Marko vse zgazila. Veliko napihanega snega, ugreza se, hodimo po plazovinah. Zato se kar namatram. Ko ne gre več, me zamenja Marko. Vreme ni preveč lepo, kar pa nas ne moti. Hitro smo na najvišji točki. Smuka navzdol odlična, sploh spodnji del. Vse je naše, pršič, res dobro. 

Hitro smo zopet na glavni cesti proti Kriški steni. Časa imamo še dovolj. Ne vem kdo, ampak od nekod pride predlog, da zakaj ne gremo še enkrat pod Prisojnik. Še vedno smo sami, smučino imamo potegnjeno, tereni so še nedotaknjeni, smuka pa ne more biti boljša kot bo tukaj. Zato gremo še enkrat navzgor. Meni se začnejo pojavljati težave s psi. Polepim jih s silver tapom, poskušam jih ogreti, uporabim tudi Luksijovo varianto, pa ni nič bolje. Vsakih nekaj minut ista zgodba. Markota in Matjaža ni videti nikjer. Rečem si, da hodim dokler me ne dobita pri spustu. 

Potem pa ju ugledam v Grapi v Zadnjem Prisojniku. Moram biti pošten in zapisati, kar vsi vemo. Sam sem najbolj posran od nas. In dejstvo je, da če meni ne bi psi odpovedali poslušnost, verjetno ne bi šli v grapo, saj bi bil sam verjetno močno proti. Tako pa sta že pred mano, kaj pa mi drugega preostane kot da grem za njima. Ker je bilo potrebno gaženje me na vrhu nista predolgo čakala. V bistvu nismo šli do vrha, to nam ni dovoljevala ne oprema, niti nismo sposobni, pa tudi plazovno se nam ni zdelo več varno. 

                                                           Desno Grapa v Zadnjem Prisojniku

Smuka skozi ozebnik logično ni ista kot pozneje po pršiču, je pa še vedno odlična, nekih 30 cm suhega, napihanega snega. Potem pa zopet pršič do glavne ceste. Sedaj že v malo manjši gneči gremo še do Pod Kriško steno, potem pa odsmučamo po desni strani, sicer močno zvoženi, ampak še vedno v odličnih razmerah, pa potem po strugi dokler gre, z Markotom pa potem še do Kranjske Gore, do mosta čez Pišnico, za kar gre zahvala Matjažu. Definitivno ena boljših smuk od kar se ukvarjam s to dejavnostjo. 

STRAVA

SNEŽAK

 

 

Pod Kriško steno

Saturday , 20, March 2021 Comments Off on Pod Kriško steno

Kadar dve izmed največjih avtoritet turnega smučanja zapišeta, da je bila tura Pod Kriško steno najboljša v letošnjem letu, vsi pa vemo, kakšne so bile letos razmere, potem nam ne preostane drugega kot da se prvi možen termin zapeljemo pod Vršič. Na žalost čas ne omogoča priporočenih ur za turno smuko, kar pomeni čimbolj zgodaj. Službene obveznosti so krivec, da šele nekaj minut pred 17 uro parkirava na tretji serpentini vršiške ceste (trenutno prostora za 5 avtomobilov). 

Smuka izpod Kriške stene je ponekod poznana pod imenom nadomestni cilj. Namreč cilj ni vrh nobene gore, niti nobeno sedlo. Razgledov ni na pretek, hodimo med stenami Razorja, Križa in Dovškega Gamsovca, zatorej smo celotno pot bolj kot ne zaprti. Ima pa druge prednosti, vrh pa tudi ni primarni cilj turnega smučarja. 

Že prej omenjeno, podatke o ugodnih razmerah sva črpala na eni izmed dveh turnih strani, ki ju uporabljamo v Sloveniji. Včasih je bila na voljo samo ena, nekaj let nazaj pa smo dobili še enega ponudnika. Kot povsod, je tudi tu določena mera nestrpnosti. Ne v taki meri, kot jo lahko opazimo drugje, pa vseeno. Ker sem sam na strani piscev, ki dokaj ažurno objavljam razmere, je moje mnenje mogoče subjektivno. Je pa vseeno mnenje. Namen tistih, ki objavljajo je, da se ponudi opis razmer, uporabnik pa ima na voljo to upoštevati ali ne. V skrajni sili pa lahko to stran enostavno preskoči. Mnenje nekaterih, ki samo berejo, pa je, da gre za ego tistih, ki pišejo/mo. Ne bi razpravljal o tem, vsekakor je nekaj resnice na tem. Sam preberem vse, in sem od nekdaj. Ter potem upošteval ali ne. Zato sem dejal, da bi bilo pošteno, da nekaj tudi vrnem družbi. Zato objavim razmere. Po najboljših močeh. Če komu pomaga. Včasih zgrešim. Nenamenoma. Ne zastopim pa tistih, ki nič in nikoli ne objavljajo, seveda pa vse preberejo, pišejo pa komentarje ter se spravljajo na pisce, ki se jim logično vsake toliko časa pripeti kakšen nonsens. Tudi sam si včasih mislim, pa le kaj je ta model mislil? Niti na pamet pa mi ne pade podcenjevati, še manj žaliti. Take it or leave it. V preteklih letih je bilo nestrpnežev veliko več, sedaj pa se končno zadeva nekoliko umirja. Je pa res, da smo zgubili veliko piscev. Preveč. In to odličnih. Še enkrat polagam na dušo vrhunskim turnim smučarjem. Tudi če nismo tako dobri kot vi, ter ne poznamo snežnih izrazov kot so srenec, firm, sren, še manj pa kdaj smučamo po tej vrsti snega, ne žalite, ampak svetujte. Obenem pa upoštevajte, da turna smuka lahko ni enaka niti nekaj ur, še manj dni, prav tako pa je opis razmer ob snežni odeji tudi opis občutkov, zatorej dva človeka lahko ob isti uri, na istem terenu smučata vrhunsko oziroma komaj zadovoljivo. Malo nas je, vedno manj, zato če lahko, pomagajmo, če ne pa bodimo tiho. Tudi vi ste bili nekoč neizkušeni, vsi delamo napake.  

S parkirišča sva hitro na planini V Klinu. Danes hodiva malce hitreje, saj naju preganja noč. Obdana z grozljivimi oblaki, sneži. Pri Koči v Krnici pa se oblaki prijazno začno premikati proti Dobraču. Snežna pravljica. Sama. Smučina elegantno potegnjena tudi čez strmo grapo, zato sva hitro v zatrepu V kotu. Ne greva kot običajno do roba Pod Kriško steno, temveč levo do stene Šplevte, če se ne motim. Mrači se, kar ustvari še boljše vzdušje. Obdana s stenami se počasi pripraviva na smuko. Naglavni svetilki sta trenutno najpomembnejša pripomočka. Prvi metri so zavoljo teme še nekoliko negotovi, potem pa se sprostiva. Seveda, da si ne lažemo. Ja, smuka čez dan bi bila boljša, vendar trenutni ambient premaga še tako dobro smuko. Ki je kljub temu odlična. Sploh čez plazovine, tam kjer je napihan sneg, je vsak zavoj nekaj posebnega. Pa čez grapo. In spodaj že skoraj na ravnem, ko riševa zavoje okoli osamelih dreves. Tudi čez gozd je vrhunsko. Za nameček pa mi Luksi dovoli še spust do Kranjske Gore, sam pa gre kot pravi turni tovariš po avto. Noro. 

SNEŽAK

STRAVA

 

Begunjska Vrtača (1991m)

Sunday , 14, March 2021 Comments Off on Begunjska Vrtača (1991m)

Kadar ne veš kam bi šel, obenem pa si v stiski s časom, avto samodejno pelje na Ljubelj. Tam pa se že nekaj odpre. Spodaj se že čuti pomanjkanje snega (danes tega problema ni več). V umirjenem tempu preko dovozne poti do Šentanskega plazu. Trdo, zato si že takoj nadenemo dereze, kar se kasneje pokaže za ne ravno posrečeno izbiro. Ponekod se močno ugreza. Na srečo sem celoten vzpon zadaj. Šalimo se, da sem kot naš legendarni alpinist, katerega imena pa ne bomo objavljali, saj je verjetno prva stvar, ki jo opravi vsako jutro, branje tega bloga. Marko in Matjaž se kolegialno menjavata spredaj, sam pa sem zadaj odgovoren za slikovno podporo. Začuda smo prvi, veter je zametal narejeno gaz, zato vlečemo svoje. Odločimo se za levi izstop. Tam bi dereze šele prišle prav. Hitro smo na grebenu, od koder nas čaka še nekaj minut do vrha Begunjske Vrtače. Vreme je bilo napovedano lepše kot je dejansko. Nekaj vetra, meglice. Smuka je nekaj srednjega. Od skorje, do trdega, tudi na kložo naletimo. Nižje, ko smo, boljša je smuka. Letos smo res razvajeni, zatorej tudi nekoliko slabša ocena. 

 

 

STRAVA