Po slabih 200 km in glede na nemogoče vremenske razmere odlični povprečni hitrosti krepko čez 32 km/h, bi človek pričakoval, da se bo odpirala penina, okoli nas pa bodo skakale brhke mladenke. Saj veste? Zmagovalci-hostese. Nasprotno pa zgledamo kot povsem razbita vojska. Večina popolnoma premraženih, izmučenih od nekajurne deževne pošiljke, noči, mrazu. Čaka nas ”samo še” 150 km. Nekaj jih preučuje vremensko napoved, ostali se že dogovarjajo za prevoz domov. Ko bi se vsaj pokazala kakšna vremenska luknja. Tako pa je fronta startala z nami v Prekmurju, ugotovila, da smo res posrečena družba in namesto, da bi se sedaj napotila nazaj čez mejo, gre raje z nami še do Pirana. Z vsako minuto razmišljanja nas bolj zebe. Samir kot glavni organizator zgleda povsem nebogljeno. Zaveda se, da nadaljnja izvedba ni več varna, da pa z odpovedjo lahko pride do kake zamere. Odločitev pa je njegova. Na žalost organizacija ne prinaša vedno le lepih stvari. Damo mu vedeti, da ne bo nobenih grdih besed, vsako odločitev bomo spoštovali. Vsi dobro vemo, da je vse storil po najboljših močeh. Da pa vsaka odločitev ni nujno najboljša za vse. Niti ne more biti. Pameten človek bo to sprejel, neumnega na srečo ni bilo z nami. Končno le izusti: ”Fantje, konec je. Zelo mi je žal, stvar bomo poskušali izpeljati septembra.”

Trenutek odločitve

Tempomatovo diagonalo organizira Kolesarsko društvo Litijski tempomat. Gre za vožnjo s kolesom od Hodoša do Portoroža, v dolžini okoli 350 km. Prijavi se lahko minimalno 4, maksimalno 16 kolesarjev. Mislim, da nas je bilo tokrat 14. Čeprav moraš biti za transverzalo vsaj dokaj dobro pripravljen, saj ne gre za turistično vožnjo, pa ne gre za dirko. Cilj je, da vsi pridemo do Portoroža. Zbor ob 22:00 v Litiji, ob 22:30 sestanek, ob 23:00 odhod proti Hodošu, tam start nekaj čez 2 uro.

Foto: Samir Handanagić

Prijavila sva se povsem slučajno. Trenča, pivo ali dva, Ivo na Facebooku, namesto, da bi potegnil kaj pomembnega iz naših pogovorov, ter povsem nepričakovano, ko smo ravno razglabljali o vplivu ozonske luknje na managerske prevzeme:” Ej, a greva peljat 350 km z enimi iz Litije? Avto, skupina…” Kot običajno ga preslišim, potem pa doma začnem razmišljati. Sama sva jih že naredila 300, ampak tisto je bilo kar naporno, če bo sedaj večja skupina, potem 350 ne bi smel biti problem. Pa skupina, pa noč. Juhuhuhu, že pišem: ”Takoj naju prijavi.”  Dan pred odhodom pa nas preseneti izredno negativna vremenska napoved. Dopisovanja, klici, razmišljanje. Iz Kranja smo trije, vmes se nama je priključil še Grega (kot serviser koles je prinesel nekaj obročev, orodje,…). Vsi bi najraje videli, da bi odhod prestavili na drug datum. Kaže, da bo padalo celo noč. Večkrat organiziram kakšno stvar. Najbolj me moti, da se trudiš mesec dni ali več, nato pa ti nekateri v zadnjem trenutku odpovejo, potem pa rešuj stvari kakor veš in znaš. Zato gremo, potem bomo pa videli. V Litiji prvič vidimo ostalo ekipo. Z Ivotom nisva najbolj socialna človeka, zato nama take stvari predstavljajo stres. Saj potem, ko človeka bolje spoznava, izustiva kaj, ampak običajno večina do takrat že uide. Na srečo imamo tam Edina in Markota. Če bi ju pustili sama na pokopališču, bi čez nekaj ur še mrtvi govorili. Vseskozi, tudi potem med kolesarjenjem skrbita za dobro vzdušje.

Start Hodoš meja

Že takoj na prvo žogo se vidi, da bo vse brezhibno organizirano. Samir da vsem napotke, kolesa in prtljago naložimo v kombi. Sledi vožnja do Hodoša. V miru se pripravimo na start. Ker imamo vseskozi ob sebi kombi z opremo, vzamem samo najnujnejše. Spodaj kratke hlače, nogavčke, zgoraj jakno. Za vsak slučaj še čokoladko in gel. Ja gel. Včasih sem jih povsod uporabljal. Sedaj pa že 10 let ne. Za danes pa sem si jih kupil, če bo sila. Startamo v vrsti po dva skupaj. Spredaj avto, zadaj kombi. Ki bo po potrebi počakal zaostalega in mu pomagal ujeti skupino, če bo treba. Na začetku se menjamo na okoli 5-10km. Meni osebno preveč, saj nas je veliko za menjati. Kasneje so logično menjave krajše. Recimo 5 kolesarjev izstopa, ostalih 9 nas je približno enakih. Nekaj jih menja večkrat,  so tudi spredaj dalj časa, ostali kolikor lahko. Dogovorjeni smo, da imamo počitek vsakih 70 km. Zato si v glavi naredim etape. Prva mi je bila najtežja. Očitno so bili vsi še spočiti, in res mi je šlo malenkost prehitro. Sploh drugih 35 km, ko smo že prišli do nekaj klančkov. Ceste so bile že spolzke, čez krožna križišča so se naredile luknje. Spredaj so potegnili, zadaj smo lovili. Tukaj bi imel tudi edino pripombo. Seveda je to zgolj moje osebno mnenje. Na vrhu klančkov, ter po krožnih križiščih bi morala prva dva malo upočasniti. Tudi drugače je šlo nekajkrat prehitro. Ne vem ali je pozneje kdo kaj rekel, ampak po prvi pavzi ter do konca smo vozili nekako konstanten tempo, v klance pa se je šlo počasneje. Kadar so bili spredaj boljši, je bilo zadaj tiho, ko sva bila spredaj z Ivotom, so se začeli pogovori. Edin, kot eden iz falange bolj pripravljenih, pa je bil povsod, kot da bi bili trije, spredaj, zadaj, malo je slikal, vseskozi govoril, zato je zasluženo na Trojanah dobil plavo Tempomatovo majico za najbolj simpatičnega na turi. Drugi, ki je izstopal je bil Samir. Ko je bilo treba, je vlekel. Drugače pa vseskozi zadaj, na klancih je vedno počakal zadnjega in ga privlekel do skupine. Bil je v pomoč pri vseh defektih (mislim, da počena zračnica, pedalo, enkrat je nekomu padla luč,…), ter poskrbel, da je šla grupa nemoteno naprej.

Foto: Edin Jakupović

Foto: Edin Jakupović
Foto: Edin Jakupović
Foto: Edin Jakupović

Prvič smo se ustavili pred Ptujem. 10 minut. Preoblačiti se ni imelo smisla, vsaj dokler ne neha padati. Cunje bi bile v hipu spet mokre. Iz avta vsak zase vzame kar potrebuje, za nekaj minut se usedemo in gremo naprej. Sam sem pričakoval, da bo ta del do Celja, kjer imamo drug odmor in potem do Trojan najtežji. Saj je tukaj kar nekaj vzponov. Vendar smo začeli voziti pametneje, na vzponih je bilo včasih treba koga malo počakati, kar sem izkoristil za počitek. Začel je tudi padati dež in to so resnično moji pogoji. S Šlibarjem čez celo zimo voziva ne glede na vreme, večinoma ponoči in v takem resnično uživam. Hitro smo v Celju. Dež pada vedno močneje. Samir predlaga, da se nima smisla ustavljati. Povsem smo mokri, zato gremo kar do Trojan. Vsi se strinjamo.  

Foto: Tomi Grgić
Foto: Tomi Grgić
Foto: Boštjan Škutelj
Foto: Boštjan Škutelj
Foto: Tomi Grgić

Cesta se sedaj dviguje vse do Trojan. Ne preveč, ampak se. Počasi začnemo razpadati. Ampak vse to je normalno. Vsak naj vozi v svojem tempu, na vrhu pa se počakamo. Ta del sem že velikokrat vozil. Cesta, promet, naklon, veter, vse to je razlog, da mi odsek nikoli ni bil všeč. Danes pa ravno nasprotno. Neskromno priznam, da vožnja za avtom blagodejno vpliva na moj ego. Je pa tudi lažje voziti, ko se ni potrebno vseskozi umikati na skrajni rob ceste. Vem pa tudi, da je na Trojanah, vsaj zame, konec težjega dela. Ivotu venomer govorim, samo še spust do Vrhnike, položen klanec, še en do Postojne, del do Črnega Kala, potem pa samo še dol. Najboljše držim do kak km pod vrhom, potem pa pametno odstopim in nadaljujem v svojem ritmu. Z Ivotom in še nekom pridemo v drugi skupini na Trojane.

Čakati ni problem v lepem vremenu. Danes pa je prva skupina premražena dokler mi ne pridemo, mi dokler naslednja in tako dalje. Vsi nekaj časa razmišljamo ali bi se preoblekli ali ne. Če bi se, bi bili mokri do odhoda. Če se ne, bomo zmrznili. Začaran krog. Nekaj jih takoj pove, da ne gredo več dalje. Samir sprejme edino pravilno odločitev. Saj bodo še priložnosti. Čaka nas še spust do Litije. Nujno zlo. Popustitev koncentracije. Mogoče je tudi to razlog za padec Edina, ki bi se lahko končal tragično. Na srečo jo odnese dokaj dobro.

Upam, da me še kdaj povabijo. Bilo je fantastično. Kakšna energija. Šoferji so nam vmes pošiljali fotografije, ko je nekdo jamral kako pada dež, se šofer zadere ven:”Kaj, a pada?”, spodbujanje, šale. Neverjetno.

Hodoš-Murska-Ptuj-Celje-Trojane

211 km

31.5 avg

1309 m višine

STRAVA

TEMPOMATOVA DIAGONALA

KD LITIJSKI TEMPOMAT

Zadnji dan Dolomitov. Nekaj trenutkov po tem, ko prvič odprem oči, potiho zapustim sobo. Ne bi rad zbudil Ivota. Vse imam že pripravljeno. Arabba še spi. Ko se z avtom peljem proti prelazu Pordoi, se narahlo vprašam kaj mi je tega treba? Odprem okno in pregrešne misli se že valijo nazaj proti najinemu hotelčku. Zavedam se, da bo takrat, ko bom to pisal, ob kavi, obstajala samo ta smuka, ta dogodek. Za vedno. Spanje in počitek si lahko privoščim vsak dan. Večkrat. In cela ta tura je namenjena rahli meditaciji. Vedno, ko sem močno utrujen, drugače doživljam okolico, kot ko sem spočit. Terene za smuko sem si ogledal že dan preje. Nobene umetnosti ni. Smučal bom po smučišču, seveda tam kjer je še sneg. In tega je čez glavo. Takoj ugotovim, da bom prismučal do avta. Kar, morate priznati, je nek podatek za junij. Ko sem leto nazaj smučal tukaj, je bilo snega manj. Za začetek grem do Rifugie Sass Bece. Kakšnen užitek je hoditi na smučeh, v svojem ritmu, s pogledom na okolico, ki si jo skušaš vtisniti v spomin za težke trenutke, vedo samo deklasirani turni smučarji. Kot velikokrat rečeno, smuko navzdol lahko uživaš tudi na kakem smučišču. Hoja je tisto kar prinaša dodano vrednost. In dodana vrednost je izredno pomembna v tem ekonomsko naravnanem stoletju. Nobene dodane vrednosti pa ne proizvaja moje telo. Malokrat me je kaj tako izmučilo kot prejšnji dan Marmolada in Pordoi. Pozitivno mišljenje je, da dalj ko bom hodil, dalj bom upijal te trenutke. Na vrhu, ki sploh ni vrh, ampak recimo točka, kjer se tereni prevesijo na drugo stran, si počasi snamem pse, zategnem pancerje, pogledam kje bo najboljša smuka in se počasi spustim. Podlaga je zaenkrat še trda ampak nič ne de. Iz vsakega zavoja poskušam potegniti kar največ, zavedam se da jih nekaj časa ne bo. Smučam dokler se da. Zopet na pse in nazaj. Sedaj imam vseskozi pogled na območje Marmolade, kar zopet izvablja čudne občutke iz mojega telesa. Proti vrhu gredo smuči na rame, privoščim si še nekaj hoje. Potem pa, ko se strmina zopet prevesi na stran proti Piz Bou, malo posedim, bilo bi preveč, če bi napisal, da sem se malo pogovoril s sabo, ampak dejansko je bilo tako. Sledijo resnično zadnji zavoji proti prelazu Pordoi, pomladanski, vrhunski. Smuči v avto in v hotel na zajtrk.

Sledi pakiranje in vožnja proti domu. Sedaj greva čez Corvaro, kjer si privoščiva odlično kavo. Sam sem že doma, Ivo pa začne lobirati še z enim vzponom. V utrujenosti sem povsem pozabil na to. Pošteno priznam, da me ni vleklo nikamor več. Na izbiro sva imela ali cesto do Kalsa (Grossglockner iz druge strani) ali Katschberg. Sam sem v/na Kalsu že bil in mi ni všeč cesta, še manj bi bila Ivotu. Zato se odločiva za Katschberg. Ampak zanimivo, ko med potjo brskava za vzponom, nikakor ne najdeva dobrih podatkov, ne o tem koliko je do vrha, ne o naklonu in podobno. Startava v San Virgiliu. Ivo se takoj odcepi. Meni ne gre več nič. Ne od rok ne od nog. Takoj prestavim v najvišjo prestavo in tako počasi sopiham proti vrhu. Ne morem reči, da kaj posebno trpim fizično. Naklon ni prevelik, hitrost sploh ne. Ampak enostavno ne gre več. Oziroma gre, se pa že smilim samemu sebi. Cesta je lepa, tistih nekaj vasic tudi. Po dobri uri prilezem do Ivota, ki me čaka na vrhu prelaza. Zavedava se,da nisva na vrhu Katschberga, ampak enostavno tukaj ni druge ceste, zato obrneva nazaj. Šele v avtu ugotoviva, stežka, da je do vrha še okoli 5km, nekaj tudi makedama. Da je odcep tam blizu jezera, pa še vedno ne veva kje. Nekaj morava pustiti tudi za naslednjič.

Furcia

Dolžina: 12.30 km

Povprečen naklon: 6.1%

Najvišja točka: 1759m

Višinski metri: 754m

Težavnost: Dolomiti 250. mesto, svet 2765. mesto

1.dan: Cinque Torri, Giau

2.dan: Marmolada, Pordoi

Že pred odhodom v Dolomite sva se z Ivotom dogovorila, da je drugi dan namenjen Marmoladi in mojemu morebitnemu smučanju z nje. Marmolada je s svojimi 3343 metri najvišja gora v Dolomitih. Marmolada je v bistvu ime za celo zaobljeno gmoto sestavljeno iz več vrhov: Punta Penia 3343m, Punta Rocca 3309m, Punta Obretta 3230m in Monte Serauta 3035m. Južna stran je izredno strma, plezalski raj (prvi vzpon po južni steni leta 1901, ocena IV+, danes najtežja ocena X-), severna pa položnejša in zaradi pomoči žičnice oblegana v vseh letnih časih. Na severu je tudi ledenik Ghiacciaio della Marmolada, tudi največji v Dolomitih, ampak sedaj, ko je vse še močno zasneženo ne pride do izraza.

Marmolada je bila pred 1. svetovno vojno mejnik med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa na žalost del 450 km dolge Tirolske fronte in do leta 1999 (Kašmir) najvišje ležeče bojišče. Italijani so bili na južnih pobočjih, Avstrijci na severnih. Zaradi ostrih podnebnih razmer so boji hitro ponehali,večjih ni bilo do umika Italijanov konec leta 1917, kljub temu pa je bilo mrtvih okoli 9000 vojakov, tretjina je umrla v boju, tretjina v plazovih, tretjina pa zaradi mraza ali strel.

Start je z jezera Fedaia, višina 2098m. Parkirišča so brezplačna, na začetku je v orientacijo žičnica, ki pelje do koče Rifugio Pian dei Fiacconi na višini 2626m. Ivo gre sprva peš z menoj, kmalu pa obrne. Nimava posebnega dogovora razen, da imam proste roke. Pot je orientacijsko nezahtevna. Začetek je levo od teh košaric. Tako se lahko najbolje reče žičnici, ki mislim da sprejme dva človeka. Povratna karta je 15 eur. Starta pa okoli 8 ure. V glavnem do vrha te žičnice pač hodimo, kjer si želimo. Pot ni strma. Sneg se je začel že takoj pri avtu, kar je redek pojav za tak letni čas. Sam nisem prepričan do kam bom šel. Počutje ni najboljše, pa ne najdem razloga. Ivo vmes pokliče, da pride do koče, ter če bi šla na kavo. Odvrnem da ne, saj bi rad čimprej odsmučal navzdol. Zaradi snega. Pa se pozneje izkaže, da danes ura ni bila pomembna, sneg je bil vseskozi dober. Do koče sem že popolnoma izmučen, pa sem naredil komaj 600 višincev. Ivotu povem, da grem še malo naprej, potem pa obrnem. Naj me počaka pri koči. Kakšna prostranstva so pobočja Marmolade ugotoviš šele, ko si višje. Čeprav je bilo spodaj na izhodišču kar nekaj smučarjev, pa so se sedaj porazgubili. Od daleč se jih vidi. Po vseh smereh jih je dovolj. Hodim in smučam pa vseskozi sam. Prav bi mi prišel kdo, da bi vsaj videl kje hodi. Tiste strmejše variante me ne potegnejo. Edini logični izbiri se mi zdita ali naravnost navzgor, ali pa malenkost levo, pa potem proti vrhu. Ker še nisem prepričan do kam bom šel, se usmerim v levo, ker se mi trenutno zdi boljša smuka. Strmina ni pretirana. Počutje se je izboljšalo, edina težava je sonce, ki res močno pripeka. Ampak, če bo to najmanjša težava… Opazujem okolico, sedaj uživam. Vsi imamo ogromno težkih trenutkih, ki pa na takih mestih zbledijo. In če ne drugače, se splača vedno truditi za take momente. Ki jih je sigurno več kot tistih slabih. Težko povem kdaj sem se odločil, da grem do vrha. Mogoče trenutek pred tem, ko sem zopet začel trpeti. Ne vem, je to višina, vročina, lakota, pojma nimam. Ampak nikamor ne gre več. Končno pred sabo zagledam dva gornika. Ki sta očitno še v slabšem stanju kot jaz. Ne morem slikati, še obrnem se težko. Vendar grem naprej. Obrat na smučeh, počitek, do naslednjega obrata, pa zopet počitek. Končno pridem do vrha. Mojega. Višje pred mano Punta Penia, še prej pa dva manjša vrhova. Na prvega se še povzpnem. Nobenega veselja, preveč sem utrujen. Naredim mogoče dve sliki, potem pa se pripravim na spust. Sedaj bom šel po strmejši varianti naravnost dol. Sneg je odličen. Sicer pomladanski ampak ravno prav odjenjan. Kljub temu naredim mogoče pet zavojev, pa zopet počitek. Ampak nižje ko sem, bolje se počutim, več zavojev lahko naredim. Smučarske razmere težko opišem, perfekcija. Drži, da sva imela z Markotam boljše na Schilcheggu, ko je bil pršič. Marmolada pa gladko zasede drugo mesto. Vsak zavoj je užitek. Zato se kljub temu, da je utrujenost izginila, vseeno ustavljam. Da dalj časa traja. Ivo me čaka pri koči. Nazaj ne gre z žičnico, ampak peš. Tudi on uživa in je užival. Sedaj pa sem pričakoval slabše razmere. Pa niso bile. Še vedno sneg enak, nobenega štopanja. Spodaj namesto po smučišču zavijem v gozd in potem tam do avta.

Dan je že sedaj popoln. Za nameček pa me čaka še druga velika želja. Pordoi s kolesom. Osebno mi je vzpon iz Arabbe najljubši v Dolomitih. Skoraj vsakič grem gor. Nikoli se ga ne naveličam. Predvsem pogledi na Piz Boe, ter nepretiran naklon, lepi, tekoči ovinki so tisto kar ga delajo privlačnega. Ker sva že dokaj pozna, greva takoj na kolo. Ivo mi takoj uide. Poskušam voziti čim bolj racionalno. Ne morem reči, da sem kaj preveč utrujen. Vem pa, da če bi šel hitreje, bi vajeti lahko hitro ušle iz rok. Ob cesti me table opozarjajo koliko je še do vrha. Prometa je tu vedno ogromno. Pa naju ne moti. Vreme idealno, malce pihlja, drugače pa sonce že cel dan. Kar prehitro sem na vrhu, Ivo še hitreje. Seveda malo poslikava. Piz Boe, pa na levi strani Sass Bece, spomenik Faustu Coppiju, motivov ne zmanjka. Spust je tudi lep, tehnično ne zahteven. In dan gre počasi h koncu. Sledi še klasična pizza, zanič pivo in postelja zopet okoli 21 ure.

Pordoi iz Arabbe

Dolžina: 9.40 km

Povprečen naklon: 6.8%

Najvišja točka: 2239m

Višinski metri: 637m

Težavnost: Dolomiti 248. mesto, svet 2743. mesto

1.dan Cinque Torri, Giau

3.dan Rifugio Sass Bece, Furcia

Vsak človek ima, vsaj upam da, v svojem srcu prostor za nekaj kotičkov poleg svojega doma, kjer mu metabolizem drugače funkcionira. Sam jih imam ogromno, za še več jih sploh ne vem, ker jih še nisem spoznal. Poseben predprostor blizu trikuspidalne zaklopke bo vedno namenjen Dolomitom. V vseh letnih časih, lahko za dan, dva, tri, deset. Vedno je kaj za početi, vreme nikoli ni neprimerno. Tokrat sva z Ivotom sama. Običajno je bila z nama Petra. Kar nama je olajšalo delo pri obisku destinacij, ki sva jih hotela videti. Njej pa, verjamem, ni bilo posebej v užitek voziti se od kraja do kraja, ter poslušati dva prešvicana kolesarja ali tekača, kako je bilo lepo na četrtem ovinku. Tokrat sem imel prvič na voljo in v planu tudi turno smučanje. Kar je pomenilo, da bo izredno naporno. In je res bilo. Ampak se je splačalo. Vprašanje kdaj bom zopet prišel. Zato se splača malo potrpeti. V prid gre, da je tudi Ivo tak, družabno življenje in ostale nešportne aktivnosti so tu na stranskem tiru, tukaj je potrebno izkoristiti vsak trenutek. Večino časa sva namenila športu. Ostalo počitek. Poleg sobe, vinjete, predora Karavanke in bencina so bili vsi preostali stroški v treh dneh: za vsakega dve pici (7eur), 4 pive (6 eur, zanič), ter 6 kav (okoli 3 eur) in 6 coca col (okoli 3 eur). Zajtrk sva imela vključen v ceno sobo, sva pa prvega spustila, ker sva bila prezgodnja.

Oprema

Sobo sva imela rezervirano v Arabbi. Do tja gremo kdaj čez Corvaro, kdaj pa čez Cortino. Prva pot je malenkost daljša po kilometrih, ter malenkost krajša po času. Plus izogne se nekaj prelazom. Danes greva čez Cortino (Korensko sedlo-Lienz-Toblach). Zato, ker bova najprej obiskala Cinque Torri. V prevodu pet prstov, raj za plezalce in pohodnike. To sicer ni kak prestižen kolesarski cilj. Je pa lepo in tu smo bili že predlani s Petro, vendar zaradi zaprte ceste nismo prišli do vrha. Stran climbybike, ki beleži vse kolesarske klance, denimo sploh nima zabeleženega tega vzpona. Odcep za Cinque Torri je dobro označen. Je na poti med Cortino in Falzaregom, kjer tudi pustiva avto. Pred nama Tofana di Rozes. Impresiven začetek. Prva tabla, ki jo vidiva je za 18% naklon. Pričakovala sva malce lepšo dobrodošlico, ne pa takoj tak breg. Cesta je izredno ozka, prednost da ni kaj veliko prometa. V ozadju lepa kulisa Tofan, spredaj pa klanec. Neka mala Šmarjetna, z nekaj strmimi odseki. Hitro jih je konec. Stojiva pred kočo Cinque Torri, ki je na žalost zaprta. Pred nama pogled na stolpe. Ki pa s tega mesta ni najboljši. Morala bi peš okoli, vendar v kolesarskih čevljih enostavno ne gre. Stolpov je v resnici 10, od daleč spominjajo na Tri Cine, so pa mogoče bolj zaobljeni. Zanimivost obiskov novih krajev je, da se, če ponazorim z mišljenjem novodobnikov, nahajaš v igrici z neskončnimi sobami. Vsakič ko prideš do konca neke stopnje, se ti odpre nova. Lani recimo sem rekel, naslednjič moram do Cinque Torri. Sedaj, ko sem prišel, moram naslednjič okoli stolpov, pa peš do prelaza Giau, pa do Tofane… Neskončno. Nikoli ne prideš do konca. Vedno prej izgubiš vsa življenja. Spustiva se nazaj do avta. Drugače ne gre. Sedaj, ko sva brez Petre, se ne moreva spustiti na drugo stran (roko na srce, tukaj se tudi ne bi dalo).

S te strani je lep tudi vzpon na Passo Giau. Ki pa sva ga že opravila, zato se ga tokrat lotiva z druge strani. Iz Selva di Cadore. Seveda greva do izhodišča z avtom. Vmes pa naju impresionira igra narave. Sprva nisva vedela za kaj se gre. Seveda sva imela nekaj teorij. Vendar nama je šele bratranec, ki je doma na tem področju, teorijo spravil v prakso. Kar naenkrat sva ob cesti, na pobočjih gora, skratka vse povsod okoli začela opažati podrta drevesa. Pa to ne nekaj dreves. Šlo je za področja, ponekod ogromnih razsežnosti, kjer ni ostalo niti eno drevo. Postala sva pozornejša in ugotovila, da je večina cest očiščenih samo toliko, da so vozne, na mnogih mestih so drevesa še vedno visela čez cesto, da ne omenjam vasi, zatem višje ležeče objekte, ki so bili ravno tako samo urgentno ”rešeni”. Vreme oziroma vetrolom je kriv za opustošenje, po katerem bo potrebno stoletje, da si bodo gozdovi popolnoma opomogli. Veter in dež sta podrla nešteto dreves, čez milijon kubikov lesa je prva ocena strokovnjakov. Pokopališče dreves je eden izmed izrazov, ki ga omenjajo za to katastrofo s konca leta 2018. Območje iz zraka zgleda kot bi nekdo pustil šibice ali palčke priljubljene igre Mikado. Grozno. Veliko smrtnih žrtev, odsekane vasi, gmotna, osebna škoda…

Drugače je pa že sama vožnja z avtom po Dolomitih vredna obiska. Lične vasice, seveda vsaka z vsaj eno cerkvijo, ki so vse po vrsti postavljene ravno za slikanje. Pa hiše na višje ležečih področjih, vse zgrajene podobno, spodnji ožji del iz betona, zgornji širši del iz lesa, vse pa vsaj zame lepo umeščeno v te doline, ki jim ni videti konca. Pa ceste, ki ne poznajo ravnine.

Passo Giau je 2236m visok prelaz, ki povezuje Cortino s Selvo di Cadore, Caprilem… Od leta 2005 dalje je šel tod čez Giro 5 krat. Tudi tu se ni bati dolgočasja, streljaj stran je jezero, kot skoraj povsod smo hitro na kakšni ferati, prav tako gremo lahko po lahki poti proti Cinque Torri, blizu sta tudi Nuvolau (2574m) in Averau (2674m).

Giau nima take zgodovine kot nekaj drugih legendarnih prelazov v Dolomitih. Mi je pa kljub temu izredno všeč. 29 označenih ovinkov, 3 tuneli, ki ščitijo pred plazovi naju ločijo od vrha. Sam vzpon ni posebej spektakularen, spodnji in srednji del, ki potekata pretežno skozi gozd sploh ne. Šele nekaj kilometrov pod vrhov se pokaže v vsej veličini. Ovinki, ki so vidni do vrha, razgledi ki redko koga pustijo ravnodušnega. Vse to je razlog za nepopisen užitek. Pri nas takih vzponov enostavno ni, mogoče samo Mangart. Vseeno mi je Giau ljubši z druge strani. Naklon je vseskozi približno enak. Ko voziš nekako brez posebnega truda, je vse lažje. Ne vem zakaj bi norel, več odneseš od razgledov, občutkov, kot pa od boljšega časa. Sneg se začne pojavljati na višini 1900 metrov, kar pomeni, da se je takoj potrebno obleči. Tukaj naju čaka prva prava dolomitska kava. Due Latte machiato una due Cola, prego. Ta stavek je vse kar morava znati italijansko. Čeprav glede na moj dovršen dialekt Ivo za nekaj časa misli, da sem res dober v italijanščini. Vse pokvarim, ko me gospodar na koncu lep pozdravi, nekaj pove, sam pa odgovorim: ”Buon giorno.”

Spust je eden lepših kar sva jih do sedaj prevozila. Tekoči, vidni ovinki, cesta v perfektnem stanju. Navzdol ne srečava niti enega avtomobila, niti enega motorista. Sploh motoristi so za tiste, ki niso motoristi eden večjih problemov v Dolomitih. Popolnoma se strinjam, da smo tudi kolesarji trn v peti vsem, ki za vožnjo uporabljajo pleh. Zavedam se tudi, da 90 procentov motoristov vozi v skladu s predpisi. Tako kot 90 procentov kolesarjev. Moti pa me tistih 10 procentov. Vendar kolesarji sploh ne, saj nikoli nobenega ne ujamem. Motoristi, ki sekajo ovinke. Ki te že od začetka prisilijo, da voziš po zunanjem robu. Pa včasih niti to ni dovolj.

Passo Giau iz Selva di Cadore

Dolžina: 10.12km

Povprečen naklon: 9.1%

Najvišja točka: 2236m

Višinski metri: 922m

Težavnost: Dolomiti 58. mesto, svet 806. mesto

Cinque Torri

Dolžina: 4 km

Povprečen naklon: 10%

Najvišja točka: 2135m

Višinski metri: 405m

Čaka naju še klasičen večer, ne preveč zabaven. Pizza v cetru Arabbe, odlična, 2 piva, ogabna, potem pa postelja okoli 21 ure. Še prej pa priprave na naslednji dan.

2.dan Marmolada, Pordoi

3.dan Rifugio Sass Bece, Furcia

Sedlo Vršič, sedlo Bela peč

Monday , 22, April 2019 Comments Off on Sedlo Vršič, sedlo Bela peč

Nekoč smo današnjemu izhodišču rekli V žlebeh. Danes pustiva avto na Nevejskem prevalu. Koča Gilberti je izhodišče za odlične turne smuke v okolici. Do tam pa je precej višinskih metrov, ki jih običajno premagamo po smučišču. Letos pa so italijanski žičničarji zavzeli tršo držo in striktno prepovedali hojo v času obratovanja.

Z Markotom se drživa tistih pravil, ki nama ustrezajo, zato tudi danes, ko prepovedi ni več, to še vedno upoštevava. Ob 8:30, ko začne obratovati gondola se z mnogimi somišljeniki za 8 EUR (v eno smer, navzdol se bova že potrudila) pustiva prepeljati do Koče Gilberti.

Snega je še ogromno, neverjetno kakšna razlika proti razmeram, ki že skoraj mesec dni vladajo v nižjih predelih. Brez pogovora se zediniva, da greva proti Sedlu Uršič. Takoj si nadeneva srenače. Tu sva bila lani, in tista poledenela strmina nama je dala vetra, zato ne bi rada ponovila iste napake. Pot naju najprej vodi v smeri sedla Bela peč, potem pa na izravnavi zavije levo čez strm del. Oba se bolje počutiva s srenači. Sva pa očitno edina z njimi. Hitro sva čez ta malenkost neugodnejši teren. Seveda gre zasluga tudi temu, da sva povsem spočita. Vseeno je do Gilbertija zelo dobra ura hoje.

Turnih smučarjev je ogromno. Večina jih je izkoristila gondolo, nekaj pa je tudi ”poštenih”. Pozna se tudi, da obstaja vedno manj terenov, ki bi imeli dovolj snega za smuko. V zasneženih mesecih se nas je ”na oko rečeno” 400 turnih smučarjev spravilo na okoli 30 smučišč. Danes pa je za nedeljske turne smučarje na voljo maksimalno 5 smučišč, zato pa je taka gneča. Kamorkoli pogledaš, povsod nekaj leze, smuča. Pogoji so res idealni. Tudi proti sedlu Uršič hodijo z vseh strani.

Že na žičnici zveva za dobro varianto. S sedla Uršič se lahko spustimo na drugo stran, potem pa nas čaka strmejša grapa do sedla Bela peč. Ampak to pustiva za drugič. Vračava se po isti poti. Seveda Marko kot običajno najde neko svojo linijo. Na srečo grem za njim. Saj je bilo že vse do sem smučarska poezija, ampak ta zadnji strmi del pa je res presežek. V takih pomladnih razmerah je običajno boljša smučarija, bolj je strmo. In res se ustavljava samo zato, da drug drugemu poveva kako je dobro. Če slučajno kdo pozabi.

Spodaj na razcepu Marko odvije proti Koči Gilberti, sam pa grem proti sedlu Bela peč. Levi najširši del je prekrit s plazovino. Nekaj kamenja, ostalo sneg. Tudi psi se mi uprejo, zato ne gre drugače kot da grem peš. Tod gre zaradi neravnega terena težko, zato se spustim nekaj metrov in grem v grapo poleg. Je strmo, ampak v današnjih razmerah se lahko hodi brez vsake opreme. Začuda se niti udira ne. Če bi bilo več kondicije, bi odvihral do vrha, tako pa 50 korakov in počitek.

Po sredini do sedla Bela peč

Kmalu sem pri nekdanji vojašnici, kar pomeni vrh. Vsaj zame. Hitro se pripravim na smuko, da ne bo Marko preveč čakal. Tudi tokrat grem po isti poti nazaj. Grapa je ozka in strma, ampak danes ni nobenega problema. Tudi spodaj po položnejšem terenu se sliši vriskanje.

Zapuščena vojašnica na sedlu Bela peč

Čaka naju samo še spust po smučišču, ki je zaprt. Tudi tu je smuka en sam presežek. Že zjutraj sva videla, da morava dol po levi progi, saj je tam snežni jezik daljši. To upoštevava in le nekaj 10 višinskih metrov naju loči do avta.

Bela peč

Zanimivo, medtem, ko je v dolini že prav poletje, pa je v hribih smuka vsak dan boljša. Upam, da vreme v naslednjih dneh ne naredi prevelike škode in bomo lahko naredili še kako zaključno turo. Da se v miru poslovimo od letošnje sezone.

Pokljuška soteska

Saturday , 20, April 2019 Comments Off on Pokljuška soteska

Kljub imenu Pokljuška soteska domačini ta naravni pojav poznajo kot Pokljuška luknja. To je jamski rov s tremi rovi, ki leži v spodnjem delu soteske Ribšče (Pokljuška soteska). Od nekdaj je tod vodila najkrajša pot iz Gorij na Pokljuko. Vendar, ker so imeli včasih ljudje preveč dela s preživetjem, jih ni preveč zanimalo raziskovanje, zato se niso preveč poglabljali v neuporaben svet nad Gorji. Šele v prvi polovici 20. stoletja s prihodom kralja Karadjordjeviča kot zakupnika zemlje na delu Pokljuke so se začeli zanimati za ta prehod. Pa še to iz povsem pragmatičnih razlogov. Zanimalo jih je, kje v soteski nad Pokljuško luknjo jim uhaja divjad. Našli so ta težko prehoden dostop do Pokljuke. Zavarovali so pot in leta 1930 to znamenitost dali na ogled. Poimenovali so jo ”galerija kraljeviča Andreja”.

Na parkirišču nas že pričaka prva tabla s podrobnejšim opisom te znamenitosti. Vseskozi do konca nam le-te pomagajo s podajanjem pomembnih informacij (več o geološkem nastanku te soteske si lahko preberete na bratrančevi strani).

Prvi del nas vodi skozi gozd ob potočku Ribščica (pritok Radovne). Vseskozi hodimo po dnu soteske, stranski robovi pa se potem dvigajo na Zatrnik. Začetek je na videz res mogoče monoton, ampak tišina, mir, ter gozdiček ki bi lahko nastopal v večini srednjeveških filmov, ne bi se ga pa sramoval niti Gospodar prstanov, kljub temu prinašajo dodano vrednost.

Kmalu pridemo do razcepa, levo stranska soteska, kjer je viden 22 metrski slap (ob dežju, mi ga nismo videli) le streljaj naprej pa se desno odcepi pot do naravnega okna. V bistvu so okna tri, po legendi pa naj bi se tod skrival Primož Trubar, saj mu je grozil izgon. Tukaj je potrebno nekaj previdnosti, seveda pa se najmlajši, pa tudi ostali v vsakem trenutku lahko obrnejo.

Spustimo se nazaj na pot in nadaljujemo dalje, proti glavni atrakciji. Že prej se 24 metrov nad nami bohoti naravni most. Povsod velja previdnost. Verjetno je žled krivec za ogromno podrtega drevja. Pot je seveda prehodna, takoj ko zavijemo vstran, pa na nas prežijo ostanki naravne katastrofe izpred nekaj let.

Naravni  most

Sledi samo še na začetku omenjen prehod, ki so ga zavarovali za časa kralja Karadjordjevića. Najprej se strmo vzpnemo do skalne pregrade. Po njej nas nato pelje leseni mostiček, sigurno varen, v otroški domišljiji pa povod za malce večje oči. Vse skupaj začini še globina pred nami. Sledijo še stopnice, ki nas pripeljejo do izravnave, kjer se konča naša pot.

Foto: Petra Krnić
Foto: Petra Krnič
Foto: Petra Krnić

Nazaj gre hitreje. Lepo izkoriščen dan. Čudovit izlet. Še se vrnemo.

Foto: Petra Krnič

Dostop Bled – Zgornje Gorje – desno proti Radovni – takoj levo skozi vas cca 2km do parkirišča. Na koncu nekaj makadama, vseskozi smerne table.

Zloženka TNP

Križ (2410m)

Friday , 5, April 2019 Comments Off on Križ (2410m)

Že na samem startu moram povedati, da na vrhu nisi bila. Nekih 10 metrov nižje, od koder je še možen spust s smučmi, vsaj za navadne smrtnike, sva prenehala z vzponom. Sicer je bil vrh oddaljen samo kako minuto, vendar na njem sva že bila, smučala z njega tako ali tako ne bi, po to pa sva v bistvu tudi prišla.

Z avtom sva prišla do parkirišča v Vratih. Zadnjih nekaj kilometrov je bilo ledenih, enkrat se je bilo potrebno ogniti podrtemu drevju, vendar vse skupaj ni predstavljalo težav. Za nameček so tisto podrto drevje popoldne tudi odstranili, zato ni nobene ovire pri dostopu. Kot vedno, greva za Šlajmerjevim domom desno po poti na Škrlatico. Možen pa je krajši dostop direktno s parkirišča. Vedno pomislim nanj, pa mi je nekako ljubša preverjena varianta. Pozneje, ko na vrhu srečava edini primerek človeške vrste, seveda poleg naju dveh, nama potrdi, da je šel danes prvič po bližnjici in da ni napačna. Mogoče naslednjič.

Čaka naju kar nekaj hoje preden bova stopila na smuči, zato startava v supergah. Boljša izbira, kot da bi hodila v pancerjih, sploh navzdol. Orientacija je enostavna, pot je dobro vidna. Za vsak slučaj pa je pred nami markantna Dolkova glava, ki nam vseskozi kaže pravo smer. Prve zaplate snega se hitro pokažejo, vendar vseeno mine dobrih 40 minut, preden nekje na višini 1200 metrov stopiva v pancerje. Čaka naju strma grapa, ki pozneje privede v bolj ravninski del. Romanu rečem, da bova po 20 minutah že na smučeh. Pa me je očitno spomin zapustil tudi na tem področju. Grapa se kar ne neha, oziroma vodi v drugo grapo. Vroče je za znoret, pa čeprav je ura zgodnja, pa tudi sonce se bolj malokrat pokaže. Kar ne neha se. Delam po sto korakov, potem lahko pogledam navzgor. Pa ni in ni konca. Zdi se mi, da sva 1 uro hodila do tiste obljubljene izravnave. Tudi Roman kasneje potarna, da je mislil da je popolnoma izven forme, pa star, pa siten, dokler ni ugledal mene, ki sem zgledal še mizernejše od njega. Tudi sneg je že kazal svoje zobe. Stopinje so bile globoke, težko uporabne, ko si šel pa po svoje, pa se je nekje ugreznilo, drugje je noga nekje zastala, skratka tečna sva bila.

Vse tegobe so bile takoj pozabljene, ko se je dolina pred nama razširila. Ko sva zagledala Križ, sicer še daleč pred nama. Smučina je bila potegnjena, začel se je senčni del. Oba sva neizmerno uživala na tem odseku. Sva si pa že takoj nadela srenače in jih imela vse do vrha. Za zadnji del bi bilo lažje, če bi jih dala dol, ampak se nama nekako ni dalo.

Tura je dolga, pomladanska. Hotel sem napisati izredno dolga, ampak v to bi se lahko kdo vtaknil. Kljub temu pa ni tista hitra, dopoldanska. Tudi rok trajanja je omejen. Sredi zime je že dostop do Vrat skoraj nemogoč. Lahko bi sicer prišel peš, ampak to bi turo še podaljšalo. Za nameček je potrebno gledati še, da mine plazovna nevarnost. Potem, ko so pa izpolnjeni vsi pogoji za varen dostop in dokaj stabilne razmere, pa že pobira sneg in vsak dan je potrebno pešačiti višje. Ne verjamem pa, da je razen nekaj dni tukaj kakšna pretirana gneča. Danes recimo smo bili na Križu samo trije. Kar je tudi velik plus. Pa dolga smuka in kot vedno razgledi.

Na vrhu se ne zadržujeva predolgo. Oblaki vedno bolj grozijo. Dokončno pa se mi je uprl tudi moj fotoaparat. Po skoraj 15 letni zvestobi, ko je vseskozi ponižno hodil ob meni, je danes naredil zadnjo sliko. Že dober mesec dni nazaj je imel težave s koleni, pa kolki. Nekako smo ga zakrpali, da je še zadnjič stopil na Vršič. Šepajoč, ampak vseeno. Želel si je še Jugovo grapo, kamor se je odpravil ničkolikokrat, pa zaradi nepripravljenosti oziroma omahljivosti svojega gospodarja nikoli prišel niti do vstopa. Pa mu ni bila usojena, lahko mu samo v slovo obljubim, da v znak spoštovanja tudi sam ne bom šel vanjo.

Smuka navzdol mešana. Medtem, ko je bila takoj še prebavljiva, pa danes iz varne oddaljenosti ocenjujem, da je bila slaba. Temperature so bile previsoke, spodnji del je bil že povsem namočen. Za vsak zavoj je bilo potrebno vložiti precej truda. Zgornji del boljši, sploh na vrhu je bilo nekaj zavojev vrhunskih, ampak premalo za boljšo oceno. V celoti pa kraljevska tura. Vsako leto bolj. Dolg dostop s težko opremo, pa potem gaženje, nato hoja na smučeh, dolga naporna smuka, potem pa še sestop, ki zopet ni najkrajši.

STRAVA

SNEŽAK

Pod Kriško steno z dodatkom

Monday , 25, March 2019 Comments Off on Pod Kriško steno z dodatkom

Računala sva, da zavoljo skokov v Planici ne bo preveč obiska okoli Vršiča. Zato niti nisva vstala ob kaki nečloveški uri, temveč sva šele okoli 8 ure prišla do Kranjske Gore. Vseeno pa sva bila malenkost prepozna in parkirišča na tretji serpentini ceste na Vršič so bila zasedena. Ker je danes Markota zamenjal Ivo, ki ima rahle težave z vožnjo po makedemskih cestah, sva parkirala serpentino višje. Spustiva se do Planine v Klinu, kjer se tudi začne snežna podlaga.

Foto: Ivo Švrljuga

Sam na smuči, Ivo pa nadaljuje peš. Smučanje ga ne potegne, je pa včasih pripravljen na snežno turo. Sploh če mu ponudim še zakusko. Do Koče v Krnici greva po cesti, potem pa naprej skozi gozd. Tam nekje si Ivo nadene ”mestne dereze”. Za boljši občutek, ponekod je še trda podlaga. Kmalu se tudi ločiva. Ivo bo pohajkoval v okolici, pozneje se dobiva v koči, sam pa grem naprej. Gužve ni nobene, pred mano samo dva para, kasneje pride še nekdo za mano. Običajno gremo proti zatrepu krnice skozi srednji žleb. Tako tudi prvi par, medtem ko gre drugi par v desni žleb. Sam se odločim za preverjeno srednjo varianto. Zanimivo, da je smučina izredno trda, že na začetku mi nekajkrat spodrsne. Ne preostane mi drugega, kot da si nadenem srenače, ali pa delam svojo smučino. Srenačev se mi ne zdi pametno uporabiti, saj bo čez 100 višincev podlaga popolnoma drugačna. Tako vlečem svojo smučino. Vseskozi pa se že delajo nadležne cokle. Ampak to paše pod pomladansko smuko.

Na vrhu se ne zadržujem preveč. Spust ne bo končal v vrhu lestvice najboljših smuk. Mogoče, če bi imel kake modernejše smuči, širše, bi še nekako šlo. Ali pa tudi ne. Sneg je povsem razmočen, težak. Sam imam utrujene noge, zato se res mučim s smuko. Saj ponekod naletim na nekaj lepih zavojev, potem se pa zopet trudim za vsak zavoj. Vseskozi me je strah, da ne bom kje pozabil nogo. Tudi spodaj čez plazovine ne morem reči da sem užival. Skozi gozd potem brez težav do Koče v Krnici, kjer že čaka Ivo. Seveda popijeva kavo.

Nato pa naprej. Oziroma nazaj. Sam sem sedaj hitrejši, zato si na Planini v Klinu privoščim nekaj sončenja. Še 10 minut vzpona do avta in prvi del je končan. Čaka naju še vzpon na Vršič. S kolesom. Ivo v kratki opremi, sam pa se le oblečem topleje. Najprej se spustiva do Kranjske Gore, potem pa nazaj gor proti Vršiču. Izredno sem utrujen, ugotovim tudi, da nimam nič za jesti. Ivo odstopi banano, kar upam da bo zadostovalo. Računam na počasen, pogovorni tempo. Pa gre Ivo takoj naprej. Pozabil sem napolniti ipod, zato mi ne preostane drugega kot da grem malo hitreje gor. Ampak res malo, nikakor mi ne steče. Vseskozi ga imam pred sabo, ampak do njega nikakor ne morem. Šele tam nekje na polovici se noge vdajo, tudi vse bližje kavi sem, zato začnem uživati. Na Vršiču mi je vedno vse všeč. Tudi granitne kocke, ki mi danes povzročajo težave v obe smeri, sploh pa pogled na zasneženo okolico. Prometa ni skoraj nič, kar je tudi prednost, vrh pa je tudi vse bližje.

Čeprav tudi na prelazu ni nobenega mrazu, se hitro odpraviva navzdol. Narediva še nekaj slik, na nekaterih ovinkih je potrebna določena doza previdnosti, in kar prehitro sva nazaj pri avtu.

Jutranja Zelenica

Thursday , 21, March 2019 Comments Off on Jutranja Zelenica

Ena hitra dopoldanska. Pred službo. Zelenica s svojo bližino, visokim izhodiščem preprosto ne da možnosti drugim kandidatom v takih trenutkih. Nekaj pred 5:00 pobereva Luksija, za katerega nisem prepričan ali gre z nami dokler nismo v avtu, že naprej od Tržiča, obsojeni pa je še v avtu. Polna luna nam omogoča, da od začetka hodimo brez lučke. Nimamo točnega plana, mogoče Šentanski plaz, morda do vstopa v Centralno grapo ali pa samo do Triangla. Glavno, da smo na zraku. Cilj je postranskega pomena, sploh ko ugotovimo, da moja prijatelja kar se tiče opreme ne zadostujeta temeljnjim pravilom turnega smučanja. Snega je dovolj. Že od avta dalje. Bo pa hitro skopnel. Do Doma na Zelenici gremo po dostavni poti. Hitro se zedinimo, da gremo do vstopa v Centralno grapo ali do tam nekje. Smučina je potegnjena, ko nas obsije sonce je sreča popolna. Z Markotom si nadeneva srenače, Luksi kot najbolj izkušen jih ne potrebuje. Na smučeh smo čisto do vstopa v grapo, tja do 1920 metrov nadmorske višine. Tam pa posvet. Marko in Luksi bi šla naprej. Mene pa ne vleče. Pounudim jima možnost, da skočim do Triangla, potem pa se nekje pač srečamo. Nekaj časa oklevata, potem pa nejevoljno popustita moji volji. Višje ko smo, boljša je smuka. Dobi se tudi nekaj pršiča, pa tudi klože. Pogoji se menjajo z vsakim metrom. Ni slaba smuka, daleč od tega, ampak niti približno taka kot je bil v torek po sneženju. Ampak ambient prekrije slabšo smuko. Sploh spodaj pod kočo Vrtača je smuka neužitna. Vse skupaj pa dobro, če pa ne bi bilo treba v službo, bi bilo paše bolje.

Draški rob (1979m)

Tuesday , 12, March 2019 Comments Off on Draški rob (1979m)

Veter in posledično mraz, ki sta naju prisrčno pričakala na Rudnem polju, nama hočeta takoj pokazati, da sezone še ni konec. Pošteno povedano naju letos še nikoli ni tako zeblo. In vse do začetka smučišča, ki je skoraj kopno, si domišljava, da smo očitno res šele decembra. Prvi metri ob vlečnici pa naju vrnejo v realnost. Tudi tu je večino snega pobralo, tisti centimetri, ki nam še omogočajo zvezno smuko do avta, pa se bodo očitno borili do zadnjega atoma moči. Zaplate snega so trde, nekje tudi ledene. Vedela sva, da razlog za to tiči v ogromnem padcu temperature. Vseeno pa sva upala, da bo sneg ob povratku nekoliko popustil. Ampak na žalost ni, zahvala za to pa gre predvsem močnemu vetru. Sam sem že na startu smuči dal na nahrbtnik. Pričakoval sem, da se bo lažje hodilo. Uroš pa si je takoj, ko se je dalo, nadel smuči. Prvi metri skozi gozd so bili namreč povsem ledeni, tako da sva se oba lovila, On na smučeh, jaz peš. Kasneje, ob smučišču sem zbiral kopne odseke. Na strmem delu do Zlatih vod je tudi Uroš stopil s smuči. Kar nekaj gornikov je šlo po klasiki na Viševnik, midva pa čez Kačji rob v samoto. Osebno mi je dostop po tej strani ljubši. Hodiva med borovci, vsake toliko časa se prerivava z vetrom. Na samem robu naletiva na leden odsek, ki naju kljub lepem izteku v primeru padca rahlo vrže iz tira. Povsem brez kontrole sva. Ne veva ali hodiva gor ali dol, levo ali desno. Vseskozi pričakujeva vsaj malenkost mehkejše pogoje. Pa nama ni usojeno. Hitro črtava vzpon na Srenjski preval. Tako nama ne preostane drugega kot kak cilj tu v bližini.

Hitro se sprijazniva. Kako drugače kot pred leti. Takrat Uroš ne bi odstopil od začrtanega plana. Sedaj pa se vidi, da je 5 let starejši. Previdnejši, Zaplotnik bi mu sigurno rekel: ”Ja pob’č, končno si ugotovil, da je pot pomembnejša kot cilj.” Čez številne vrtače (sigurno niso vrtače, ampak pametnejšega imena v uredništvu ne najdejo) hodiva proti Velikemu Selišniku. Pred zadnjo strmino se zopet premisliva. na vrhu sva že bila, sam dostop pa trenutno zahteva od naju več kot bi ponudil spust.

Odločiva se za Draški rob, vzpetino med Selišnikom in Malim Draškim vrhom. Tam sva ravno 5 let nazaj preživela lepe trenutke (besede napeljujejo na romanco, ampak na Uroševo žalost je šlo samo za prijetne turne urice). Nadeneva si srenače, sneg se malce omehča in polna navdušenja hodiva do predvrha, kjer pustiva smuči. Tistih nekaj plezalnih metrov opraviva peš, čeprav kasneje vidiva, da bi se dalo okoli tudi smučati. Ni nama žal, ker je spust tu boljši.

Draški rob

Spustiva se do konte pod Viševnikom. Zamika naju sedlo med Malim Draškim vrhom in Draškim robom. Strmina ni prehuda, zato ne potrebujeva nobene opreme. Hitro sva na vrhu. Odločiva se, da odsmučava do kotanje pod Srenjskim prevalom, tam pa se bova pomenila ali greva še gor ali domov. Tudi tu je smuka sicer trda, ampak dobra.

Mali Draški vrh
Smučanje med MDV in Draškim robom

Hitro se zediniva, da greva še do Srenjskega prevala. Da malo povadiva, si nadeneva dereze, vzameva cepin in pot pod noge. Kako je svet lepši, če imaš pod nogami to čudežno pogrutavščino. Če sva si prej želela čimbolj mehke pogoje, si sedaj želiva bolj trde. Šele tu zagledava prve sledove civilizacije. Tri predstavnike, po mojem mnenju človeškega rodu. Vsaj druge dva, za prvega pa nisem prepričan, saj je mimo naju pridrvel kot da se v idealnih pogojih pelje po Krvavcu. Ali pa se bo potrebno še veliko učiti. Na vrhu Srenjskega prevala zopet dilema. Ali se spustiti navzdol (kar pomeni še enkrat navzgor) ali pa greva domov. Smuka ni nek presežek, zato se soglasno odločiva za dom. Spuščava se po isti poti, kot sva šla zjutraj navzgor. Še vedno vse trdo. Šele na smučišču Viševnik naletiva na prave pomladanske razmere.

Proti Srenjskemu prevalu

Vrh Strmali-Rumeni spodmol pod Montažem (2445m)

Monday , 4, March 2019 Comments Off on Vrh Strmali-Rumeni spodmol pod Montažem (2445m)

Letošnja turna sezona gre nezadržno h koncu, zato je današnja tura že ena iz razreda poslovilna. Potem ko sem nekaj dni nazaj smučal le kak kilometer stran in seveda presmučal do avta, pa je bila danes le streljaj proč že potrebna hoja. Pa tudi višje zaloga snega kopni. Ampak dokler se bo dalo, bomo pač vztrajali. Marko je bil slab teden na višinskih pripravah, zato je prvi prosti dan hotel izkoristiti za preverjanje forme. Isto velja za Uroša, le da je imel on prisilen odmor zaradi bolniške odsotnosti. Glede na naše smučarsko znanje je izbira tur logično vsak dan manjša. Izbirali smo med Vajnežem in Pecolom. Pozorno berite do konca in z malce detektivske žilice se vam morda posreči ugotoviti današnji izbor.

Začetni metri s smučmi na nahrbtnikih

Dokaj pozno za nas, šele okoli 8 ure startamo z Nevejskega sedla. Začetni del je povsem kopen, zato pričnemo s smučmi na nahrbtnikih. Nekaj ovinkov in že stojimo na smučeh. Še enkrat jih potem snamemo, nato pa do vrha ni več težav. Bo pa vsak dan treba smuči nesti kak meter več. Oziroma, večji problem vidim v tem, da bodo ovinki, ki so bolj izpostavljeni soncu kopni. In to je lahko tudi po pol ure hoje, kar zna biti izredno neprijetno.

Uroš, Marko in jaz smo pisana druščina, zbrana iz treh bivših republik, z zelo čudnim načinom turnega smučanja. Skupaj smučamo recimo 5 let in ne pomnim ture, ko bi skupaj startali, ter se skupaj vrnili, brez da bi vmes izgubili kakega člana. Ni ravno po predpisih, ampak očitno nam tako paše, drugače ne bi več skupaj hodili. Odvisno od razpoloženja, forme, trenutnega navdiha gre vedno kdo naprej ali zaostane. Kar se tiče smučanja, pa je Marko kot produkt tržiške šole razred zase v našem okrožju. In spričo tega smuča zahtevnejše linije. To pomeni, da nikoli ne veš izza katerega ovinka bo priletel. In tako se velikokrat srečamo šele na vrhu ter potem pri avtu. Tokrat sva bila izključna krivca za današnjo izolacijo Markota midva z Urošem. Že na poti na Pecol se je Marko preoblačil ali nekaj podobnega, z Urošem pa sva odšla naprej. Potem sva pa malo pred planino odvila v gozd, Marko pa še na vidni razdalji za nama. Vmes sva se premislila. Sam sem tod že hodil in zdelo se mi je, da gre pot drugam. Zato sva zavila nazaj na cesto, Marko pa je bil že predaleč v gozdu, ko sva ugotovila, da bi bilo vseeno bolje, da bi šla tam tudi midva. Odločiva se, da greva pač naprej po cesti, nato pa se bomo že srečali nekje na poti.

Na planini nekaj časa čakava, gledava kje se bo prikazal Marko. Pa nič. Večina gornikov gre po prečnici nad planino. Telefoni logično ne lovijo, zato greva pač naprej, se bomo že nekje srečali. Iščeva prehode. Visoko pred nama že vidiva prve vzepnjajoče. Glede na hojo določiva, da je prvi izmed njih Marko. Vendar ni. Končno se prikaže. Nobene hude krvi. Do vrha sledi še kar nekaj vzpona. Čeprav vse skupaj zgleda blizu.

Vrh Strmali je v bistvu samo sedlo med Montažem in Zabušem, ter pozneje Curtissonsom (Klavni noži). Je pa izredno priljuben cilj turnih smučarjev. Danes, vsaj ko smo mi tukaj, ni nikjer drugje videti nobenega gornika. Mi smo imeli v planu tudi Škrbino nad Cjajnerco. Pa je premalo snega, kot tudi na Curtissonsu.

Nad sedlom Vrh Strmali se dviguje še Rumeni spodmol pod Montažem. Zahvala za poimenovanje gre žal preminuli turni legendi Igorju Zlodeju. Zgleda lepo smučljivo. Uroš predlaga, da odsmučamo od tam. Takoj sem za, Marko pa se odloči, da naju spodaj počaka. Do vrha vodi neizrazit greben, seveda kopen. Zato greva naprej peš. Od spodaj je izgledalo blizu, položno, lahko. Hitro pa se dvigne pokonci, pod nogami se vse drobi. Uroš, ki je imel še pse na smučah, gre logično nazaj na smuči, sam pa sopiham peš proti vrhu. Že kmalu začnem iskati prostor, kjer si bom lahko brez stresa nadel smuči. Pa ga ne najdem. Vse izgleda ravno nekaj metrov naprej, ko pa pridem do tam, pa je še bolj strmo. Končno najdem neko skalo, Uroš pa eno pod mano. Ni prijetno. Kako nebogljena zgledava. Nisem še osvojil prvino snemanja smuči, pa zapenjanja pancerjev. Tudi Urošu ni prijetno, ampak to zvem kasneje. Tedaj pač, takšni smo, ali pa samo jaz, niti pomislim ne na njega. Potem je pa treba vstati na tisti skali, previdno, pa si nadeti nahrbtnik, ter finale, vpenjanje smuči. Najprej sem si vpel levo. Nikoli ne vem katero je potrebno prvo, ampak mislim, da bi moral prvo desno. Potem, ko imam levo vpeto, se mi desna spodmakne. Vseskozi moram gledati da mi jo ne odnese dol do Pecola. Poskusim z obratom na tisti ozki skali, da bi imel vpeto smučko spodaj. Pa ne bo šlo. Vedno bolj se tresem. Še enkrat postavim smučko na skalo ( na snegu ne upam, prestrmo, pretrdo). Pancer previdno postavim, ves tresoč, in zapnem. Uf, sedaj pa uživanje. Smučanje mi nikoli ne predstavlja problem. Največ težav in strahu imam s hojo na smučeh na strmih delih, ter že omenjeno vpenjanje.

Vrh Strmali, greben do Rumenega spodmola pod Montažem
Uroš in njegova skala

Smučanje pa poezija. Gnilec vrhunske kvalitete. Do začetka planine res prvovrstna smuka. Tam se dobimo z Markotom. Po planini je potrebno najti nekaj prehodov. Še vedno dobra smuka, ne vem pa kako bo čez nekaj dni.

MARKO, SE OPRAVIČUJEVA

Tudi po cesti je potem dobro. Za razliko od ceste na Viško planino je ta širša, vožnja udobnejša. Samo zadnjih recimo 300 metrov pa ne gre več na smučeh.

Za konec pa, zopet smo naredili nekaj napak. Lahko pa se izlušči tudi izredno pozitivno stvar. Čez celo turo smo držali pravilno varnostno razdaljo.

Škrbina Prednje Špranje (2138 m)

Wednesday , 27, February 2019 Comments Off on Škrbina Prednje Špranje (2138 m)

Zanimivo ime, italijansko Forcella Lavinal dell’Orso, ne predstavlja nobenega vrha, temveč sedlo med Montaževo in Viševo skupino. Domačini ji pravijo tudi medvedova škrbina, nisem pa ugotovil zakaj. Na škrbino se lahko pride iz Zajzere ali iz Jezerske doline, kjer je bilo tudi najino izhodišče.

Ob kamnitem križu parkiramo

Dostop do izhodišča je enostaven. Desno od Rabeljskega jezera proti Nevejskemu sedlu. Po približno 6km je na desni strani kamniti križ, zraven pa parkirišče za okoli 7,8 avtomobilov, če pa gredo na Viško planino moje sodelavke, je prostora za 2 avtomobila. V tem primeru se vrnemo po cesti nazaj, po cca 100 metrih je prostora še za nekaj avtomobilov.

Takoj iz avta stopiva na sneg. Dobri obeti glede na pomladno vreme. Oba z Romanom sva prvič tukaj, teoretično dobro podkovana, prakse pa običajno to ne zanima. Zato sva vesela, ko takoj zagledava cesto, ki vodi do Viške planine. Od tam pa bo cilj že viden. Ker sva prvič na skupni turi, me Roman uvidevno vpraša kakšen tempo naj useka. Sam sem za nekaj povprečnega. Je pa logično, da tisto kar je za mene povprečno, ni nujno tudi za ves ostali svet. Sploh pa ne za Bohinjce. ki so vsi po vrsti iz drugega testa. Torej Roman hodi povprečno, sam pa nadpovprečno. Sploh slikanje mi povzroča preglavice. Vsakič, ko naredim sliko, moram potem delati intervale, da ga ulovim. Pa ni tako hudo, to je bolj pesniško izražanje, da zmedem zanamce, da ko bodo v šoli brali ta zapis, bo tovarišica iz mojih besed ugotovila ljubezen do Julije. Ter da preveč pijem.  Cesta do Viške planine je dolga okoli 3km, dokaj strma. Ter monotona. Gozd, brez razgledov. Ampak potem, ko se pred tabo odpre Viška planina, okoli pa vrhovi, katere ne bi omenjal, predvsem ker jih ne poznam, je vse pozabljeno.

Viška planina

Od tu je jasno vidna nadaljnja pot. Nekaj zmernega vzpenjanja, strm žleb, potem pa samo še dolga prečka do škrbine. Tako je v knjigi. V realnem življenju pa malo dlje. Doma sva prebrala, da je potrebno iz žleba kmalu prečiti v desno in nadaljevati naprej po položnejšem terenu naprej. Pa tega izhoda ne opaziva. Pred nama hodi slovenski par, lahko da naju je to zavedlo. Roman hitro obupa. Pravi, da ga moti preveliko število obračanj na ozkem in strmem terenu. Poskusi brez smuči. Pa se preveč ugreza, zato gre nazaj na smuči. Vendar mu še vedno ne diši. Povpraša me, če se da prečiti v desno? Sam sem precej nad njim, zato imam pregled nad igro. Seveda lahko, sam pa bi se moral spustiti tistih 10 metrov. Pa mi s psi ne diši, zato nadaljujem naprej. Ustavim se pri rojakih. Povesta, da nista vedela za izstop v desno, torej nam ne preostane drugega kot da se skupaj potrudimo do izstopa iz grape. Čeprav nekajkrat kaže, da se bo položilo, pa se ne. Na koncu imam dovolj razmišljanja ali mi bo zneslo ali ne. Snamem smuči in peš naprej. Na vrhu me že čaka Roman. Rabim nekaj počitka.

Od vrha naju loči samo še prečka. Zgleda dolga, ampak ni tako. Ambient je podoben tistem pod Kriško steno, le da je tu strmeje. Za vsak slučaj si nadeneva srenače. Pogled skozi škrbino je veličasten.

Počasi se pripraviva na smuko. Prvi položnejši del je še trd, ampak ne preveč. Ko prideva iz sence, pa je sneg že omehčan. Ravno prav. Tako je smuka skozi žleb najboljša. Vendar sva kar prehitro zunaj. Do Viške planine naletiva na več vrst snega, od južnega, do trdega, celo nekaj klože je. Na planini si vzameva nekaj časa za malico.

Za konec pa še cesta. Ki v nobenem primeru ne more ponuditi vrhunske smuke, sploh pa ne  danes, sredi poletja. Kljub temu pa se da lepo peljati. Enkrat morava sneti smuči, nekajkrat malo prestopiti in že sva pri avtu. Odlična tura, sploh razgledi so poglavje zase. Pogoji za smuko tudi niso bili slabi, ampak po sobotnem Schilchggu so se normativi izredno dvignili.

Schilchegg (2040m)

Saturday , 23, February 2019 Comments Off on Schilchegg (2040m)

Definitivno najboljša smuka od kar sem pred 15-imi leti prvič stopil na turne smuči na Viševniku. Brez najmanjšega dvoma. Večkrat naletimo na določen odsek pršiča, kar je povod, da si do konca sezone govorimo kako je bilo dobro. Danes pa je bil pršič od vrha pa tja do okoli 1200 metrov nadmorske višine, kjer je bila tudi meja do koder je včeraj padal sneg. Torej dobrih 700 višincev vzdihovanja.  Pa kako bi bilo lahko drugače, če bi me Marko poslušal in bi obrnila že nekje na 1600 metrih. V življenju je mnogo preprek, slučajno postavljenih s strani nekoga ali nečesa, in če jih ne preskočimo, nikoli ne zvemo, da je na drugi strani tortica. Ali za nekatere jabolko.

Tu desno navzgor, položnejša cesta je 300 m naprej

Izhodišče je isto kot za Liebeseck, kjer sva bila predlani, zato nama je dostop jasen. Skozi Korensko sedlo proti Salzburgu. Odcep Flachauwinkel in desno nazaj ob avtocesti. Približno 3 km do prve zapornice na desni. Tam je parkirišče, kjer pustiva avto. Zopet sva prva. Kar mi ni niti malo všeč. Zapadlo je 15 centimetrov novega snega. To pomeni, da bova kot prva vlekla smučino. Pa ni problem v tem, ampak to, da bo smučina zasuta, zato bova morala sama najti pravilno smer. Kar pa bo glede na trenutno meglo težko. Oziroma bi bilo vsekakor lažje, če bi za kom hodila. Kot že prej omenjeno, sva tukaj že bila. Z namenom priti na Schilchegg, ampak ker sva bila tudi takrat prva, sva zgrešila odcep in končala na Liebesecku. Marko je potem lani poravnal dolg, tako da mu je vsaj okvirno jasna pot.

Že pred startom naletiva na prvo oviro. Doma sem pozabil nahrbtnik. Najprej globoko zadiham. Nato pa že poskušam najti pametno rešitev. Verjetno ne bova šla nazaj po nahrbtnik. Torej obstajata samo še dve možnosti, ali ga počakam pri avtu ali pa grem s tistim kar imam naprej. Kapo, rokavice in jakno imam. Ter žolno. Zediniva se, da bo to pač dovolj. Ni ravno po normativih, vsaj še lopato in sondo bi moral imeti.

Sprva gre pot položno proti planini Marbachalm. Takoj, ko pred sabo vidiva kočo Vordere Marbachalm zavijeva desno v breg (ob povratku vidim, da se položnejša cesta odcepi še bolj naprej). Višje prideva na cesto, kateri slediva dokler gre. Kmalu pa jo pogoltneta megla in z višino naraščajoč sneg. Zato pač vlečeva smučino po občutku. Včasih prideva na cesto, pa jo zopet izgubiva. Vseskozi na drugi strani močno doni. Ugibava ali so to plazovi, ali pa jih prožijo. V nobenem primeru občutek ni dober.

Ko naju ujame domačin, se začenja jasniti

Pot je vedno bolj strma, vidljivost vedno slabša. Sam izbiram pot, ki vodi karseda blizu dreves. Zaradi varnosti. Vseeno Markotu kmalu predlagam, da obrneva. Pa pravi, da greva še malo naprej med drevesi, potem se pa zopet odločiva. Že čez nekaj minut za sabo ugledava domačina. To pomeni, da bo do konca on vlekel smučino. Tudi megla se začne umikati, in vse je naenkrat drugače. Vendar pa sedaj, ko bolje vidimo, ugotovimo, da naša linija ni najbolj varna. Vendar je že prepozno. Smo v kanalu, pravilno bi bilo desno od njega. Kmalu smo zunaj in do vrha nas loči le še nekaj položnejših metrov.

Sedaj pa za nami že prihaja množica turnih smučarjev. Nekdo se takoj pritoži, kasneje pa še eden, da zakaj smo tako potegnili smučino? Ne vem, če bi znal nemško bi jim seveda odgovoril, da zakaj niso potegnili svoje, če jih je najina motila. Če bi se bolje videlo, bi tudi midva šla drugje.

Kolega, ki je namesto naju potegnil zadnje metre odsmuča prva. Midva takoj za njim, ampak drugje kot on. Terenov je na pretek, vendar je pozneje na vrh prišlo toliko ljudi, da ne vem kako bo jutri. Že od prvega metra slutiva potek današnje tekme. Pršič. Povsod. Vsakih 50m se ustaviva. Da bo čim dlje trajalo. Tako je dobro, da Marko predlaga, da greva še enkrat na vrh. Dobrih 200 višincev. Seveda po isti smučini kot prej, saj druge ni.

Spust je še vedno perfekten. Povsod je dobro, na položnem, tam kjer je strmo, skozi gozd. Rapsodija traja do okoli 1200 metrov nadmorske višine. Tam je bila namreč snežna meja. Pa tudi naprej ni bilo slabo. Nekaj časa peljeva po cesti, nekajkrat prečiva in hitro sva na planini Marbachalm. Čaka naju še ravnina in to je to.

Foto: Marko Meglič

Rodica (1966m) – Čez Suho

Tuesday , 19, February 2019 Comments Off on Rodica (1966m) – Čez Suho

(Pre) malokrat greva z Alešem skupaj na kakšno turo. So pa vse takšne, da jih zlepa ne pozabim. Pa ne vem, čemu bi to pripisal, ali imava ogromno srečo z izbiro dneva in ture, ali se tako ujameva, lahko pa da je vse samo skupek več faktorjev. V bistvu pa sploh ni pomembno kaj pripelje do tega, glavno je da je lepo. In da včasih zaspiš s spominom na lep dogodek. Če sem že ravno zafilozofiral v skupne ture, je mogoče pravi čas, da privrejo na dan: 2x Vrtača, Križ, plezanje na Babo, pa Zelenjak in Palec, postavljanje informacijskih tabel nad Bohinjem, pa plaz v Žabniški krnici in še bi se našle. Vse same legendarne dogodivščine. Brskam in brskam, pa ne najdem slabe.

Na voljo sta nama karti za Vogel, zato se destinacija sama ponudi. Rodica. Nekaj čez 8 uro sva z gondolo na Voglu. Če imava že karti, je v človeški naravi, da izkoristiva še prevoz do Šije. Ni ravno po turnosmučarskem slovarju, ampak danes ni čas še za ta razglabljanja.

Oba sva že bila na Rodici, ampak samo iz Javorj, s tu pa še ne. Nekaj sto metrov se spustiva po smučišču, potem pa je že vidna pot proti Zadnji Suhi, kjer bo najinega smučanja za nekaj časa dovolj. Na današnjo turo sva prišla z zdravniškim potrdilom nesposoben. Aleš ima težave s pljuči, jaz s kolenom. Pozneje ugotoviva, da sva oba hotela odpovedati turo. Pa sva na koncu rekla, bo že nekaj. In res je bilo. In ne samo nekaj. Prve metre spusta opravim, kot bi dal telička na smuči. Vse gre narobe. Zdi se mi, da sem prvič na smučeh. Ugotovim, da je vse skupaj še bolj nevarno za novo poškodbo. Pa se stanje potem vnese, glava začne delati tako, kot pričakujem da bo, in do konca nimam nobenih težav. Več jih ima Aleš s svojimi pljuči. Sam sem pametno dognal, da je to posledica višinske bolezni.

Spust proti Suhi

Za vzpon na Rodico imava sedaj dve možnosti. Ena je klasična skozi žleb, druga pa po grebenu Čez Suho. Ker sva skozi žleb že šla, se odločiva za grebensko, vračala pa se bova skozi žleb. Najprej naju čaka široko pobočje, ki se na koncu malenkost strmeje dvigne desno do grebena. Sonce je tu že pokazalo zobe, nič ne bi bilo narobe če bi se takoj tu spustila. Nič ne bi bilo napačno četudi bi se vrnila po isti poti. Smuka bi bila sigurno odlična. Pa se nama potem definitivno ne bo dalo zopet vzpenjati. Sicer malo, ampak vseeno. Hodiva lepo, umirjeno. Sam ogromno slikam. Aleš je doma v fotografiranju, zato vedno izkoristim priložnost, da si zapomnim kakšen nasvet, ki mi ga velikodušno ponudi. Hitro sva na grebenu. Hoja po njem je potem bolj kot ne ravninska, pogledi pa neopisljivi. Ko se dvigneva do vrha Čez Suho, v daljavi zagledava današnji cilj Rodico.

Proti grebenu
Rodica

Sledi zopet nekaj spusta, kar na pseh in še zaključni vzpon. Že od daleš se mi zdi, da je pod vrhom prečka poledenela. Pa si rečem, bom že potem razmišljal. Ponavadi je potem prepozno. Ne vem zakaj imam potem dereze, pa tudi srenače, če jih potem ne uporabim. V bistvu sta za padec nevarna samo dva mesta. Izredno previdno grem čez, moram pa priznati, da tam mi pa je zaščumelo okoli centra za paničnost. Aleš je zavoljo zdravstenih težav malenkost zaostal. On, kot izkušen gornik, sname smuči že pred poledenelim delom. Ponosen sem nanj, manj na sebe. Potem pa vidim, da zopet hodi s smučmi. Očitno neka nova tehnika. Na vrhu zvem, da si je zavoljo varnosti snel smuči, ni pa si nadel ne derez in ne cepina. Potem pa je hitro ugotovil, da če že pade, je bolje s smučmi kot v pancerjih. S tem se popolnoma strinjam. Ne pa s tem, sedaj je lahko biti pameten, da nisva oba hodila z derezami. Delamo napake. Nekateri več, spet drugi manj, na žalost pa nekateri nimajo več možnosti delati napake. Zaradi napake.

Sam takoj začnem s spustom. Zebe me. Vseskozi piha veter. Ki poskrbi, da se podlaga ne omehča. Seveda na nekaterih delih čutiva pomlad, ampak večinoma je podlaga trda. Spust z vrha izredno trd. Meni osebno to ustreza, ni pa to tista popolna smuka. Potem po dolini ujameva nekaj zavojev, ki mejijo na perfekcijo. Smuka skozi žleb je prav tako dobra, veter je napihal nekaj centimetrov na trdo podlago. Nato pa že prečiva proti mestu, kjer bo zopet čas za pse.

Narediva konkreten odmor. Leživa. Veter ravno toliko piha, da kljub močnemu soncu ne čutiva toplote. Zato komaj čakava na zadnji vzpon. Slabih 300 višincev naju še loči do smučišča. Še zadnji pogledi na neokrnjeno naravo, nekaj naravoznanstvenih dognanj in civilizacija.

Čaka pa naju še okoli 8 km spusta, sicer večinoma po smučišču, ampak vseeno to uvršča Rodico v sam vrh po presmučanih metrih. Pripeljeva se do gondole. Na nekaj mestih snega zmanjka, vendar se z malce telovadbe še da priti brez snemanja smuč. Pa še to so sama nekatera posamezna mesta, drugje je snega še veliko, predvsem pa je povsem zbit, spodaj celo poledenel. Na koncu vrhunska tura, lep piramidast vrh, tudi sam dostop presežek, skratka komaj čakam, da jo zopet obiščem.

Gladki vrh (1667m)

Saturday , 16, February 2019 Comments Off on Gladki vrh (1667m)

Z Markotom sva po dolgem času moči združila z Alešem. Termin petek popoldne, po službi. Cilj Ratitovec. Zame in za Markota prvič, Aleš pa je bil tu enkrat poleti. Zanimivo, da si kljub relativni bližini, ter da Ratitovec gleda ven iz vsake turne knjige, še nikoli nismo vzeli časa za obisk.  

Čeprav je sam dostop in vzpon orientacijsko popolnoma lahek, pa dokler tega sam ne vidiš, mogoče tako kot jaz ne verjameš. Smer Železniki Zali log. Sredi Železnikov je desno cesta proti Dražgošam, mi pa se zapeljemo še slab kilometer naprej, pri tabli Prtovč zopet desno, potem pa nekaj kilometrov navzgor, dokler se ne zaletimo do cerkve na Prtovču.

Izhodišče-cerkev na Prtovču

Kmalu za cerkvijo se desno odcepi cesta proti lovskemu domu (600m – označeno tabla). Razmišljamo ali bi šli z avtom do doma, saj bomo do tam tudi prismučali. Pa se premislimo, čeprav na koncu pri spustu vidimo, da jih je kar nekaj parkiralo tam. Peš gremo do prve hiše, tam pa nas tabla že usmeri desno čez Razor. Od tod je vse brezhibno označeno.

Mi desno čez Razor

Sam sem bil že na samem startu šokiran. Marko z novimi Ripstick smučmi, Aleš s Splitboardom, jaz pa na starih Elanovih RC iz leta 1957, ko sem se tudi prvič sramežljivo podal v svet turnega smučanja. Ampak kot so včasih govorili dobri nogometaši:” Če ne znaš s staro usnjeno žogo, tudi s Tango ne boš znal.”

Do snega je minuta hoje. Ker je začetni del dokaj strm, z Markotom pustiva smuči na nahrbtniku, Aleš pa takoj spusti v boj svoje pse. Po začetnem strmem delu se pot položi. Ampak je dobro shojeno, trdo, zato greva do vrha peš. Pot sprva poteka skozi gozd. Zanimivo, da že do dolinice Razor preči plazovita pobočja, kjer so vidni ostanki plazov. Še bolj plazovita je grapa, po kateri se kasneje spuščamo, tako da je potrebna precejšnja previdnost ob nestabilnih razmerah.

Kar prehitro smo v dolinici Razor. Od tam pa do vrha gremo po levi strani krnice strmo do izravnave od koder se že vidi pred nami Krekova koča na Ratitovcu, desno Gladki vrh, levo pa Altemaver.  Razgledi so čudoviti,

Mimo koče se vzpnemo na bližnji Gladki vrh. Tod je potekala Rupnikova linija, in v ta namen je bilo tu postavljenih 11 bunkerjev. Rupnikova linija je obrambni sistem, ki ga je gradila Kraljevina Jugoslavije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Obrambna linija je razpadla že pred samim napadom italijanske vojske, ostanki pa so še danes dobro vidni. Pod Gladkim vrhom sta dva bunkerja.

Bunker viden pod Alešem in Markotom

Zgornji del smučamo po smeri vzpona. Ker smo že pozni, smo zamudili optimalne razmere. Sneg že zmrzuje, samo na nekaterih delih dobimo tistega še omehčanega. Na vrhu je tudi skorja, sicer ne tista najbolj sitna, ampak vseeno ne dobrodošla. Potem pa hitro zavijemo navzdol v grapo ob Gladkem vrhu. Presenetljivo strma je. Smuka tu je meni najboljša. Izredno trdo. Tukaj je tudi veliko ostankov plazov, definitivno je ta del najbolj nevaren po sneženju, ali ob visokih temperaturah.

Sledi samo še obvezen spust skozi gozd. Ob ugodnih razmerah bi bila tudi tu smuka lahko odlična, danes pa je nujno zlo. Ne gremo tam, kjer smo šli gor, temveč že takoj ko smo izven dolinice Razor smučamo bolj levo navzdol. Dokler gre. To je do ceste nekaj metrov stran od lovske koče. Ker avta nismo pustili tu, nas čaka še 600 metrov hoje. Vendar nič za to, Ne moreš vedno prismučati do avta. Smučarske razmere bolj tako zavoljo pozne ure, snega še dovolj, razgledi odlični, družba ravno tako, to pa tudi šteje. Bo pa Ratitovec definitivno sedaj večkrat na meniju.

STRAVA