Kar nekaj časa je minilo, odkar sem bil zadnjič na kaki tekmi kot pomoč. Zdi se mi, da sem zadnji gel podal Lojzetu na teku okoli Blatnega jezera daljnega… Ker se je Lojze, upam da samo začasno, prenehal ukvarjati z ekstremnimi razdaljami, in ker se za moje usluge nihče več ni zanimal, oziroma je trg očitno zasičen s takimi storitvami, sem se pač moral sam ponuditi. Žrtev Primož Zupan, kranjski pa saj sploh ne poznam pravega izraza, mogoče trail tekač, gorski tekač ali nekaj podobnega. Nekje je nekoč omenil, da se bo lotil gorskega izziva Tržiških 24, sam sem mu takoj ponudil svojo pomoč, Primož pa je preveč vljuden, da bi me zavrnil in…

Tržiška planinska pot, sedaj med tekači znana kot T24 obstaja od leta 1991. Ustanovitelj je bil sindikat tovarne Peko, najbolj zaslužen za izvedbo pa Jože Rožič. Za evidenco, v katero je vpisanih več kot 600 pohodnikov skrbi Alojz Hostnik (041 721 625). Na voljo je tudi dnevnik, ki se ga dobi v Turističnem centru Tržič in v nekaterih postojankah ob poti. 5 do 6 dni je predvidenih za obisk vseh potrebnih točk: Dobrča (1634m), Begunjščica (2060m), Vrtača (2181m), Košutica (1968m), Veliki vrh (2088m), Kladivo (2094m),  Košutnikov turn (2133m), Stegovnik (1692m), Storžič (2132m), Tolsti vrh (1715m). Seveda je vmes še ogromno vrhov. Pravilo je, da se osvoji teh 10 vrhov, kako pa priti do njih in z njih pa je izbira posameznika. Start je v centru Tržiča pri Dvorani tržiških olimpijcev. Pot poteka v smeri urinega kazalca. 

Večer pred startom se dobimo v kranjskem lokalu, kjer nam Primož Zupan razloži vse potrebno. Ob njem bosta tekla še Miha Vidali in Marko Prot, prav tako kot Primož udeleženca večih ultra tekaških prireditev. Sam bom odnesel vodo na Hajnževo sedlo, ter jih počakal na Ljubelju ter na Planini Javornik, Klara Prot pa na Dolgih njivah. Čeprav ne gredo na kakšen rekord, pa je oskrba sigurno več kot dobrodošla, da ni potrebno tovoriti če ne drugega vode, ki je ni na pretek ob poti. Seveda, če pa bi si želeli kakšno veliko izboljšavo časa, pa bi morali imeti tako kot postavljalci rekordov vseskozi nekoga ob sebi, ki bi jim nosil opremo, ter okrepčila. Sami so imeli vso pot na sebi nahrbtnike, v njih pa lučke, oblačila, hrano, pijačo… To vsekakor so na okrepčevalnicah zamenjali, ampak vmes so bili pa prepuščeni sami sebi. Naslednja pomembna stvar je izbira optimalne poti. Za to je poskrbel Primož Zupan. Ogromno je bližnjic, pa težjih odsekov. Potem pa je na posamezniku, ali bo izbral težjo vendar krajšo pot, strmejšo ali daljšo in podobno. Pa vreme, počutje, veliko stvari se mora poklopiti, da je izvedba popolna. 

Da je Tržiška planinska pot sedaj bolj znana kot T24 pa gre zasluga tekačem, ki so našli nov izziv, kdo preteče vse te vrhove v 24 urah. Od tod ime Tržiških 24. Leta 1996 sta Pavel Erlah 23:52 in Jože Bohinc 23:59 kot prva tekla pod 24 ur. Leta 1997 so v to elitno druščino prišli še Tomaž Soklič 20:38, Matjaž Rovtar 20:38 (start in cilj v Križah), Vili Vogelnik 21:15 in v istem tednu še 22:15, ter Luka Rožič 23:35.  Leta 1998 so organizirali tudi prvo uradno tekmo. 6 tekmovalcev je prišlo v cilj pod 24 urami. Naslednje leto je v cilj prišlo 8 tekmovalcev, med njimi na svoji prvi tekmi v gorskih tekih tudi sedanji rekorder Klemen Triler . Klemen je rekord postavil leta 2014, čas 12:47, na drugem mestu je Luka Mihelič 13:20, na tretjem pa Marjan Zupančič 13:42 Zadnje tekmovanje je bilo leta 2001. Primož, Marko in Miha so startali točno ob 4:00 (čas starta si vsak prilagodi po svoji želji). Iz Tržiča na Dobrčo, potem s Prevale na Begunjščico, spust po Smokuškem plazu, na Vrtačo, ter potem do Koče na Starem Ljubelju.

Sam sem nesel vodo na Hajnževo sedlo, potem pa odšel na Stari Ljubelj. Okvirne čase mi je dal Primož. Po slabih 7 urah pridejo na prvo postojanko. Zaenkrat brez težav. Založijo se z vodo, vsak vzame vnaprej pripravljeno vrečko, ter po nekaj minutah odhitijo proti Dolgim njivam.

Seveda jih vmes čaka Košutica, pa vzpon na Veliki vrh, ter neskončen greben Košute. Vmes sem se povezal s Klemnom Trilerjem, ki je podal nekaj dobrih nasvetov. Sigurno je med najboljšimi poznavalci te poti (še Uroš Feldin, pa še bi se našli), saj je preučil ogromno bližnjic in drugih variant za dosego čim boljšega rezultata. Za nameček pa se je še ponudil, da fante spremlja od Dolgih njiv dalje. Odlična novica, ter plemenita poteza, na žalost trenutno na operacijo čakajočega se Klemna. 

S Klaro sva nekajkrat na vezi, da približno zveva kje so tekači. Čaka me še zadnja okrepčevalnica na Planini Javornik. Klemen je sicer predlagal, da bi bila priročnejša okrepčevalnica na Javorniškem prevalu. Vendar se zediniva, da jim ne razbijava sistem, zato pustiva tako kot je. Na planino pridejo okoli 18 ure. Marko je malo opečen po nogah, Miha ima nekaj težav z dihanjem, ostalih težav ni, ali pa jih niso izrazili.

Čaka jih še zadnji težji vzpon, na Storžič, za katerega Klemen pravi, da je najtežji, logično saj so že utrujeni. Tudi to zmorejo, za konec še Tolsti vrh, ter spust do Tržiča, kjer zaključijo pot po 19 urah in 25 minutah. 

PRIMOŽ ZUPAN:

Jaz sem spil ca. 11,5l vode, pojedel 20 gelov in 3 banane. Počutje ok do 100m pod Storžičem. Spust do Male Poljane brez problema, potem pa malo večja kriza do vrha Tolstega. Navzdol v Tržič je potem spet šlo.

MIHA VIDALI:

Jaz sem med podvigom zaužil:
– 11 gelov – 1100 kcal
– 2 vafla – 300 kcal
– 1 paket energijskih bonbonov – 160 kcal
– 3 banane – 300 kcal
– 0.5 L Coca Cole – 240 kcal
– 2.5 L Tailwind napitka – 1000 kcal
– cca 7 l vode
Kar sem že prej vedel, se je na sami poti tudi potrdilo. Na zelo zahtevnih spustih (spust z Begunjščice po melišču, spust z Vrtače,…) nisem preveč suveren in me je bilo na trenutke tudi strah. Poleg tega sem imel nekje od sredine Košute tudi težave z dihanjem in nisem mogel narediti polnega vdiha. Posledica tega je bila manjša kriza do planine Javornik, med katero sem že razmišljal o odstopu. Ker mi je Klemen nesel nahrbtnik do vrha Storžiča, sem prišel na vrh v dosti boljšem stanju. Potem je bilo ok do koče na Kriški. Na spustu proti Tržiču so me pa izdala stegna in podplati. Tako da je bilo zadnjih nekaj km kar mučnih.

MARKO PROT:

Jaz sem pojedel:
9 gelov
6 banan
3 sendviče
Popil pa cca: 12l vode in izotonika + 3 pollitrske cocacole
Sam sem imel nekaj krize od Zelenice po grebenu do Starega Ljubelja, ko je udarila prva dopoldanska sopara :), ostalo je bilo ok. Kakšen žulj pa je na tej trasi čisto normalna zadeva .

ČASI:

  • Tržič 0 ur 0 min 4:00
  • Dobrča 1 ura 30 min
  • Begunjščica 3 ure 37 min
  • Vrtača 5 ur 16 min
  • Košutica 7 ur 46 min
  • Veliki vrh 8 ur 44 min
  • Košutnikov turn 11 ur 20 min
  • Stegovnik 13 ur 40 min
  • Storžič 16 ur 15 min
  • Tolsti vrh 17 ur 58 min
  • Tržič 19 ur 25 min (23:35)

Vir: Bojan Ambrožič

 

POVEZAVE:

Pokljuška soteska

Saturday , 9, May 2020 Comments Off on Pokljuška soteska

Kljub imenu Pokljuška soteska domačini ta naravni pojav poznajo kot Pokljuška luknja. To je jamski rov s tremi rovi, ki leži v spodnjem delu soteske Ribšče (Pokljuška soteska). Od nekdaj je tod vodila najkrajša pot iz Gorij na Pokljuko. Vendar, ker so imeli včasih ljudje preveč dela s preživetjem, jih ni preveč zanimalo raziskovanje, zato se niso preveč poglabljali v neuporaben svet nad Gorji. Šele v prvi polovici 20. stoletja s prihodom kralja Karadjordjeviča kot zakupnika zemlje na delu Pokljuke so se začeli zanimati za ta prehod. Pa še to iz povsem pragmatičnih razlogov. Zanimalo jih je, kje v soteski nad Pokljuško luknjo jim uhaja divjad. Našli so ta težko prehoden dostop do Pokljuke. Zavarovali so pot in leta 1930 to znamenitost dali na ogled. Poimenovali so jo ”galerija kraljeviča Andreja”.

Prvi del nas vodi skozi gozd ob potočku Ribščica (pritok Radovne). Vseskozi hodimo po dnu soteske, stranski robovi pa se potem dvigajo na Zatrnik. Začetek je na videz res mogoče monoton, ampak tišina, mir, ter gozdiček ki bi lahko nastopal v večini srednjeveških filmov, ne bi se ga pa sramoval niti Gospodar prstanov, kljub temu prinašajo dodano vrednost.

Kmalu pridemo do razcepa, levo stranska soteska, kjer je viden 22 metrski slap (ob dežju, mi ga nismo videli) le streljaj naprej pa se desno odcepi pot do naravnega okna. V bistvu so okna tri, po legendi pa naj bi se tod skrival Primož Trubar, saj mu je grozil izgon. Tukaj je potrebno nekaj previdnosti, seveda pa se najmlajši, pa tudi ostali v vsakem trenutku lahko obrnejo.

Spustimo se nazaj na pot in nadaljujemo dalje, proti glavni atrakciji. Že prej se 24 metrov nad nami bohoti naravni most. Sledi samo še na začetku omenjen prehod, ki so ga zavarovali za časa kralja Karadjordjevića. Najprej se strmo vzpnemo do skalne pregrade. Po njej nas nato pelje leseni mostiček, sigurno varen, v otroški domišljiji pa povod za malce večje oči. Vse skupaj začini še globina pred nami. Sledijo še stopnice, ki nas pripeljejo do izravnave, kjer se konča naša pot.

Dostop Bled – Zgornje Gorje – desno proti Radovni – takoj levo skozi vas cca 2km do parkirišča. Na koncu nekaj makadama, vseskozi smerne table.

Komna

Monday , 9, March 2020 Comments Off on Komna

Po pravici povedano sem se bal tega vikenda. Peljati 17 moških na dvodnevni smučarski izlet, potem, ko sem nekaj dni nazaj pot opravil v skoraj kopnih razmerah, je mačji kašelj v primerjavi s tem, da sem bil deležen kopice odpovedi v zadnjih trenutkih, nekaj brez vsake logične razlage.

Pekel

Položna dolina na poti na Komno. Izravnava na 48 vzpetini. 48-ti od 66-tih. Če dvomite v mojo presojo, le pojdite in se sami prepričajte. Tedaj boste tudi ugotovili od kod ime Pekel. Tako mora biti v peklu. Ko hodite dobro uro, zavoljo enoličnih serpentin pa se vam čas, odvisno od psihofizičnega stanja, zdi vsaj za uro daljši, nato pa  naskrivaj, s kotičkom očesa ujamete številko 38, kar pomeni, da vas čaka še 28 serpentin. Ne more dobiti drugega imena kot pekel. Zavoljo dolgega vikenda smo otovorjeni precej več kot bi bili na neki standardni turi. Čeprav sem pazil na vsako malenkost, pa komaj dvignem nahrbtnik.

 Na srečo se lahko na smuči stopi že pri avtu (danes to ni več možno, nekih 20 minut je smuči potrebno nesti). Hodimo vsak v svojem tempu. Zopet v Peklu, se začnejo delati cokle. Za tiste, ki niso doma v turnosmučarskem svetu. Cokle so eden največjih sovražnikov turnega smučanja. Sneg, ki se ti začne nabirati na kožah (po domače psi, koža, napeta na smučeh, ki skrbi, da ti ob hoji navzgor ne zdrsava), postaja vedno trši, vedno večji in onemogoča normalno hojo. Težava s coklami je podobna nočnemu uriniranju. Čeprav veš, da boš slej ko prej moral vstati in oditi na stranišče, upaš na najboljše, in trpiš. Dokler ne obupaš. In daš smuči dol, ter z po možnosti nečim trdim zdrsaš led. In stopiš naprej, nekaj korakov, potem pa se ti zopet začnejo delati. Saj smo v Peklu. Za rešitev teh težav obstaja obisk urologa, oziroma spreji, ki preprečujejo nabiranje snega na kožah. Da sem pridobil na prostoru in teži, sem najpomembnejšo stvar pustil doma. Zato nekajkrat snamem smuči, očistim kože,… dokler ne obupam in do vrha pridem nekaj cm višji. V Koči na Komni staknemo glave, pokličemo nekaj strokovnjakov. Osebje nam poišče nekaj sveč, ki so do konca naš zvesti sopotnik, in resnično v pomoč. Vsake toliko časa z njimi namažemo kože.    

Neznani vrh

Komna je izredno prostrana, labirint premnogih kotanj, dolin, podobnih vrhov. V megli lahko, razen za strokovnjake, hitro postane tudi nevarna. Že v lepem vremenu, kot ga imamo danes, je orientacijsko zelo zahtevna. S Planine na Kraju zavijemo desno, po edini smučini, ki smo jo opazili. Proti Bogatinskemu sedlu ni nobene, zato je izbira logična. Hitro pa tudi ta smučina izgine, oziroma zavije nekam proti Triglavskim jezerom, ki pa niso naš cilj. Želimo priti na Lanževico, Srednji vrh, Vrh nad Gracijo, ali pa nekaj podobnega. Vendar pa je v zadnjih dneh zapadlo nekje do pol metra snega, mogoče celo več. Vse je podobno, nikjer nobene sledi. Trije smo na tej turi, vsak ve kje je Lanževica, pa vsak pokaže drugače. Enako velja za Srednji vrh, kot tudi za Vrh nad Gracijo. Zedinimo se, da nimamo pojma. Čeprav smo vsi že hodili tukaj. Težko je opisati našo zbeganost z besedami. Ko smo bili tu naslednji dan, ko so bile smučine že potegnjene, se je vse zdelo logično. Tukaj pa smo prvi po sneženju, za vse vrhove se nam zdi, da bo potrebno ogromno spustov. Malenkost pa nam samozavest ruši tudi napovedana visoka stopnja nevarnosti proženja plazov. Kljub temu pa neizmerno uživamo. Če smo bili nekaj ur nazaj v peklu, smo sedaj v raju. Sami na celi Lepi Komni, nikjer nobene smučine, kaj šele, da bi videli človeka. Zaključimo na nekem vrhu, katerega imena ne najdemo niti danes. Spust je odličen, vendar mnogo mnogo prekratek. Željo smo od začetka imeli priti čez greben, da bi se kasneje spustili na pot, ki gre proti Bogatinskem sedlu. Pa nam ni uspelo. Vedno, ko smo prišli na vrh, nas je zadaj čakal nov. Vračali smo se po isti poti. Tisti, ki so že bili na Komni, vedo da ni pravila, kako priti nazaj do Doma na Komni. Je bolje nadeti pse, pa z njimi opraviti tiste dva metra spusta, ali pa iti s smučmi, ter kleti tiste metre, ko se je treba vzpenjati. Ja, resnično, Komna ni za tiste, ki jim je spust prioriteta. ”To ni turno smučanje, temveč turno turno,” je situacijo povzel najbolj moder izmed naših članov.

Jurkovec

Da nismo le kruti profesionalci, ki spijo z novimi Ripstick dilami, namesto plastenke vode ter posode za vsak slučaj pa imajo ob postelji nov Turnosmučarski vodnik, smo dokazali zvečer, ko smo dostojno zastopali kranjske barve v Domu na Komni. Nekaj jih je sicer kmalu obupalo, vendar kot imamo v ekipi strokovnjake za spuste po najhujših strminah, imamo tudi nekaj adutov, ki ponoči bolje zgledajo kot čez dan. Na trg pa smo skušali spraviti tudi novo osvežilno pijačo, Jurkovec. Gre za trojni pelinkovec. Izumitelj, ki je tudi iz naših vrst, zavoljo velikega truda glede predstavitve te znamke, po 23 uri ni bil več na voljo za podrobnejše informacije.

Rapsodija

Zopet zavijemo proti Lanževici. Lahko bi šli tudi čez Bogatinsko sedlo, vendar nam ne zgleda povsem varno. Smučina je potegnjena, že kmalu zagledamo nekaj ljudi, ki se vzpenjajo proti vrhu. Tudi v naši včerajšnji smeri vidimo nekaj turnih smučarjev. Vse se zdi logično. Vreme podobno kot včeraj, torej kičasto. Vosek je pri roki. Dolg ravninski del, ki pa je tako pravljičen, da bi človek kar hodil. Dolgo časa mine, preden pridemo do vršnega dela. Nekaj se jih že spušča. Takoj se vidi, da bo to ena boljših smuk. Zdi se mi, da je najmanj 200 višinskih metrov, možno da tudi 300 tega vršnega, strmejšega dela. Smučina je v ključih vidna od daleč. Razgledi so fantastični. Sonce močno pripeka, ampak to je malenkost v primerjavi z ostalim. Kar prehitro smo na vrhu. Vrnitev po isti poti do Doma na Komni ne pride v poštev, saj je razen začetnega spusta preveč ravninska. Tudi spust na Bogatinsko sedlo ne pride v poštev, ker bi izpustili najboljši del. Zato bomo o tem kasneje razmišljali. Omehčan, pomladanski sneg, ter ravno pravšnja strmina poskrbi, da se sliši krike navdušenja z vseh strani. Resnično nora smuka. Spustimo se do pod Vrha nad Gracijo, ki tudi zgleda odlično. Odločimo se, da se dvignemo do grebena za Vrhom nad Gracijo. Sledi še vedno dobra smuka do poti, ki s Komne pelje do Bogatinskega sedla. Ogromno je plazovin, torej smo se zjutraj pravilno odločili. Hitro odsmučamo čez potencialno nevaren del. Še zadnjič na delu kože in vosek. Malce odvečen del do Doma na Komni. Užiten spust do 30 vzpetine. Potem pa pač peš do avta.

Lanževica
Vrh nad Gracijo

Razočaranje

Ker sem sam tako avtor kot cenzura, lektor, urednik, kot tudi glavni za pomožna dela, si lahko privoščim čustveni izbruh. Če ne bi bilo kolesarjev KD Trenča, ki so se udeležili letošnje Komne, le te tokrat ne bi bilo. Ker vzamemo depandanso, nas mora biti vsaj 15. Minimalno. Zato sem že novembra, to je 4 mesece pred odhodom, dal na plano ponudbo. Ker je bilo prijav preveč, sem naredil tudi čakalno vrsto. In vsake toliko časa opozarjal naj se tisti, ki so se premislili, to čimprej sporočijo. Nekateri so se odjavili, kar je povsem razumljivo. Kljub temu nas je bilo 25 še dober teden pred odhodom. Tako, da sem se dogovoril z osebjem, da nam dovolijo še nekaj oseb. Potem pa je v dveh dneh prišlo do verige odpovedi. Nekatere upravičene, nobene hude krvi, nekatere glede na izkušnje preteklih let tudi pričakovane (moja naivnost), nekatere pa take, da nisem vedel, in še kar ne vem, ali je z mano kaj narobe ali pa… Vendar, pri pokru je tako, da če ne veš koga obirate, potem obirajo tebe. Zato… Zmagala pa je vsekakor izjava, da se ne gre zaradi vremena!!!!!!!!!!!! Naslednje leto se grem samo še po navodilih moje Petre. Prijava se bo štela, ko bo plačanih 30 EUR, ki gredo v primeru odpovedi v sklad oziroma grla. Potem pa naj se oni sekirajo, oziroma odprejo blog, vlog, instagram story… in pljuvajo po meni.

Osebje namesto epiloga

Okoli 100 ljudi v domu, Herman in Mateja povsod, ter ne vem, mogoče še 2 v kuhinji. Vse teče kot namazano, nobenega čakanja, prijaznost. Kar potrebuješ, dobiš. Nobene nepotrebne besede. Gostinci bi morali na Komno na usposabljanje. Kaj ti pomaga nov lokal, če je osebje obupno. Res samo pohvale od vseh udeležencev.

Schilchegg

Saturday , 8, February 2020 Comments Off on Schilchegg

2040 m visoka gora med Liebeseckom in Benzeggom je bil danes en sam presežek. Tako vzpon, ki je včasih lahko mukotrpen, kot spust sta bila nepozabna.

Schilchegg ob vsakem obisku poskrbi, da mi ni dolgčas. V prvo sva ga z Markotom zgrešila za dober kilometer, v drugo sem pozabil nahrbtnik, v tretje sem imel ogromno težav z neposlušnimi psi.  Kaj pa bo danes, se vprašam, ko z avtoceste zavijemo proti FlachauWinklu? Nahrbtnik imam, smuči, pse tudi, pancerji so že na nogah, tudi palice že nestrpno čakajo na start. Samo še prižig žolne in gremo. Baterija prazna. Takoj mi zakuha kljub globokemu minusu. Vsakič preverim baterije, včeraj pa sem pozabil. Najprej preverim, če imam kako rezervo. Seveda imam, kot vedno, ampak pomotoma sem vzel en A premalo. Edino kar me je danes skrbelo, je bila povečana nevarnost plazov. Jaz pa brez ”želve”. Absolutno takoj pomislim, da bi ostal v avtu. Kar bi bilo edino pravilno. Takoj mi začne po glavi rojiti, kaj če se komu kaj naredi, jaz bom pa okoli skakal s prazno baterijo? Saj, če se meni pripeti nesreča, ne bo sile, bo zasluženo. Če pa drugemu ne morem pomagati, je pa že za razmislek. Potem pa, kot je v naši naravi, začno druge mušice govoriti, pa saj bo vse ok, saj boste pazili… Marko in Uroš sta že zdavnaj odšla, sam pa še vedno iščem rešitev. In enostavno ni druge, kot da ostanem ali grem. Ja, seveda sem šel. In lahko zatrdim, da se to ne bo ponovilo. Kar pa ni rečeno. Marko je seveda že prej zaklenil avto, pustil odprt samo prtljažnik. Spredaj imam vodo, 2 frutabeli, rokavice, ter najpomembnejše, fotoaparat. Nekaj časa razmišljam kako bi skozi prtljažnik zlezel do sprednjih sedežev, pa na koncu obupam. V hitrem tempu grem za njima.

Prvi žarki

Že pred planino Marbachalm zavijemo desno v breg. Lahko se gre tudi po položnejši poti čez planino, vendar je ta varianta hitrejša. Sedaj sem bil že tolikokrat tukaj, da lahko podam ocene kje je optimalna pot. Kmalu zopet pridemo na cesto, vendar jo takoj po izhodu iz gozdička zapustimo, ter se strmo dvignemo levo, kjer se zopet priključimo cesti. Le te potem ne zapustimo več do naslednje koče, ki je nekako na polovici vzpona.

Do te koče po cesti

Vse druge variante so napornejše, daljše. Od koče pa potem proti vrhu, zopet skozi gozd, vseskozi pa se držimo leve. Ambient je nor. Nikjer nikogar, ne pred nami ne za nami. Ja logično, ura je nekaj čez 8, mi pa že na vrhu.

Nekaj je tudi v samoti. Sploh v teh časih, ko vedno več ljudi spoznava to neverjetno dejavnost. In da je cela gora tvoja, je resnično redkost. Šele nekaj minut preden smo se vrnili do avta smo videli prvega človeka. In potem še enega, zatem pa že skupine turnih smučarjev. Res, da smo bili danes nenormalno zgodnji. Ampak že vse leto opažamo, da Avstrijci zjutraj radi poležijo. Pa nič ne de, kar spite.

Letos smo bili že tolikokrat tu, da že spoznavamo vrhove v okolici. Dan prej je tu divjal vihar, tudi pri nas so drevesa padal kot domine, danes pa brezvetrje. In toplo. Odlično. V miru se pripravimo za spust. Že prej smo si zamislili, kje se bomo spustili.

In pravljica se lahko začne. Nekih 20 cm pršiča. Ne povsem suhega. Noro. Plavamo, hčera je ob ogledu posnetka dejala, da plešemo. Skozi gozd je sploh noro. Ma zakaj si ne bi dovolil nekaj evforije? Povsod je noro. Že prejšnjič sem spust s Schilchegga ocenil za odlično, danes pa je še boljše. Spodnji del, kjer je bilo zadnjič mogoče premalo snega, je danes pokrit z novo pošiljko snega.

Še ena prednost Schilchegga pa je relativna varnost pred plazovi. Tako tudi kmalu po sneženju nudi dokaj varno smuko. Skratka, sigurno se letos še vidimo. Za konec pa še tole, nudi ogromno smučanja glede na trud, ki ga moramo vložiti pri vzponu.

Obračanje pod ozebnikom

Saturday , 1, February 2020 Comments Off on Obračanje pod ozebnikom

Z leti se mi na žalost žene ali pa na mojo srečo manjša stopnja tveganja, ki sem ga pripravljen vložiti za turno smuko. Definitivno pa je tudi moje znanje obsežnejše kot v prejšnjem tisočletju. Na strukturo snega in druge dejavnike, ki vplivajo na plazove sem običajno pomislil šele na poti domov. Danes vse to spremljam že na sami poti. Zato ne čudi, da sem na ”izravnavi” pred ozebnikom Romanu dejal, da ne grem več naprej. Naletela sva na pobočje, ki se pne proti Kotovemu sedlu, ki že od daleč ni deloval povsem varno. Ko pa sva ugotovila, da je zgoraj nekaj centimetrov debela skorja, ki se predira, spodaj pa vsaj 30 cm babjega pšena ali po domače stiropora, sva se zedinila, da se tega ne greva več. Je pa res, da sva bila prva. Včasih, kar je sicer skregano z logiko, kar hodimo za drugimi, z izgovorom, da že vedo kakšne so razmere.

Do Tamarja hodiva po ledeni cesti. Na žalost ni padlo nič snega, še slabše, deževalo je. Roman gre kar peš, sam pa od začetka na smučeh. Snega je sicer povsod dovolj, ampak od napovedane pošiljke snega ni nič. Je pa veter naredil svoje, tako da vse od gozda dalje vlečeva svojo smučino. Najprej je na delu Roman, ko pa prideva na plaz, pa ta čast doleti mene. Dolgo se nisem tako ”namatral”. Skoraj vso pot sva hodila po plazovini, ki je priletela, vsaj zdi se mi, z Vevnice, Struga. Seveda sem nekajkrat zapustil plazovino, ter poskusil pod stenami Šit, Travnika,…, vendar je bil tam sipek sneg, nekajkrat sva si rekla, da sva kot krta. In se vrnila nazaj na plazovino. Ki je bila ponekod strma, pa preozka, nekje ledena, spet drugje polna napihanega snega. Od pričakovanih 20 cm pršiča ni bilo nič. Pričakovala sva trpljenje navzdol.

Kot že rečeno, pred ozebnikom sva dokončno obrnila. Prav tako jih je obrnilo nekaj, ki so prišli za nama, sva pa kasneje zvedela, da so nekateri prišli tudi na Kotovo sedlo in skozi ozebnik. Tisti prvi metri so bili težki, bilo je nekaj klože. Potem pa sva šla desno kolikor se je dalo. In do dna je bila potem odlična smuka. Nekakšen napihanec, konstanta, nobenih nepredvidenih situacij. Najslabša smuka meni osebno je, kadar se menjajo podlage. Tudi skozi gozd je bila ”odlična” smuka. Narekovaji zato, ker odlična nikoli ne more biti. Ampak običajno, kadar sem tu, je snega premalo. Zato je potrebno paziti smuči. Tokrat je snega dovolj. In prav zadovoljna se pripeljeva do Tamarja. Od tam pa potem ledena cesta, ki pa me ni nič motila. Samo hitreje je šlo. Popravni izpit sledi.

Kleines Mosermandl (2538m)

Sunday , 26, January 2020 Comments Off on Kleines Mosermandl (2538m)

Bolezen in orožne vaje sta zdesetkala naše turno smučarske vrste. Na standardni postojanki na bencinski postaji na Jesenicah tako naročim samo dve kavi. Na Karavankah nama Tone hudomušno pomežikne: ” Pa saj vaju večkrat vidim kot svojo ženo, ” na drugi strani pa Klaus samo zmaja z glavo, ter nama prezirljivo z dvema prstoma omogoči pot naprej, kaj pa si misli, ne bomo nikoli zvedeli. Najin cilj je Aignerhohe, še eden izmed mnogih lahkih vrhov, ki se jih letos lotevamo. Do Walda, kjer bo najino izhodišče, prideva brez težav. Oba sva prvič tukaj, zato logično parkirava tam, kjer vidiva, da so vozila pustili ostali. Seveda sva doma prebrala opise, ki so bili na voljo. Vendar je potem v realnosti to povsem drugače. Kot že mnogokrat, šele doma ugotoviš, kje si ga polomil. Kreneva za večjo skupino Avstrijcev. Na srečo že kmalu zavijejo levo, kar pa se nama zdi v neskladju  s tistim, kar sva prebrala. Njihov vodič nama prijazno pojasni, da sva na narobni poti. Obrneva nazaj, izbereva srednjo pot, ki pa se tudi izkaže za napačno. Pravijo, da gre v tretje rado. Po nekaj minutah šele prideva do izhodišča, ki so nama ga ponujale knjige. Zato sva imela nekaj težav na začetku. Od tu, pa do planine Muhreralm (1642m) ni težav. Vseskozi hodiva po kolovozni cesti.

Parkirišče. Ne spodnja pot, ne srednja, ampak zgornja.
Nekaj minut ob cesti. Avto se lahko pusti višje.
Planina Muhreral (1642m)

Do planine so dobri 3 km. Skoraj ravninski zgledajo, ampak je vseeno toliko naklona da se da nazaj čisto lepo peljati. Najin cilj, Aignerhohe se dviga desno nad planino. Ne veva točno kje zaviti, zato iščeva kakšne sledi. Vidi se, da so tu dol smučali, da bi pa kdo hodil gor, pa ne opaziva. Meni se dozdeva, da bi mogoče morala še naprej in potem desno. Že od začetka hodimo skupaj s tremi Korošci, ter štirimi Avstrijci. Zato se odločiva, da greva naprej z njimi, sigurno gre kdo na Aignerhohe. To je bolj moje mnenje, medtem ko Marko od začetka trdi, da bi morala že na planini zaviti desno. Skratka, hodimo naravnost po dolini naprej. Tam končno ugotoviva, da danes ne bova prišla na Aignerhohe. Pa nič zato, večina letošnjih tur se je drugače končala kot je bilo sprva mišljeno.   

Aignerhohe je visok 2100 m. Sedaj pa sva že na 2200, pa še nikjer nobenega vrha. Ugotoviva tudi, da je tod konec s tistimi lahkimi vrhovi, značilnimi za Nocke. Že prva strmina kaže na to, da bo tukaj potrebnega več truda. Šele tedaj pa se odpre nova grapa. Menda bo ja na vrhu konec. Ta je še strmejša. Malce spominja na Šentanski plaz, je pa naklon nekje med 35 in 40 stopinjami. Že prej sva si nadela srenače. Sploh na obratih pridejo še kako prav. Najstrmejši del je malo pod vrhom, vendar je takoj za ovinkom nov strm odsek. Na srečo tukaj ni bilo vetrovno, zato se da lepo hoditi. Sneg ni trd, nikjer leden.  Na vrhu grape še vedno nobenega vrha v bližini. Višina pa že čez 2400 metrov. Korošci obračajo, sama pa greva po zopet položnejši dolinici naprej. Kmalu pred sabo vidiva dva cilja. Na levi na vrh, ki je povsem brez snega vodi strma prečka, pred nama pa se kaže nekaj lažjega. Seveda za nobenega ne veva imena. Torej hodiva naprej, potem pa po malenkost strmejšem delu levo do vrha. Ki se izkaže za Kleines Mosermandl (2538m). Niti sapice vetra. Prav prijetno toplo je. Se pa z vseh strani podijo meglice. Ni druge, kot da se hitro odpraviva nazaj.

Prvi metri so obupni. Kloža in difuzna svetloba. Vendar je tako samo nekaj zavojev. Do vstopa v grapo smučarske razmere še vedno bolj slabe. Potem pa celotna grapa suh sneg, torej že uživava. Takoj pod grapo zavijeva desno pod steno in tam izbirava linijo. Naletiva še na kakšen zavoj po kloži, ostalo pa je prav dobro, nekaj med suhim snegom in pršičem. Tudi potem se ne vračava po smeri pristopa, ampak se bova spuščala po gozdu. Tu pa polno pršiča, smuka odlična. Tako je vse do planine. Od tam dalje pa ni neke umetnosti, po cesti do avta. Po želji lahko nekaj odsekov odpeljemo po travnikih.

Na koncu sva oba srečna, da sva zgrešila Aignerhohe. Je pa tura dolga, prednost je, da ni prav obiskana. Je pa nekaj delov plazovitih, zato je potrebna posebna pozornost ob večjih količinah snega.

STRAVA

SNEŽAK

Schilchegg (2040m)

Wednesday , 22, January 2020 Comments Off on Schilchegg (2040m)

Snega pri nas enostavno ni. Niti ne kaže, da bi ga v bližnji prihodnosti lahko zapadlo dovolj za dokaj normalno smuko. Zato smo primorani hoditi v Avstrijo. Pa tudi tam smo zadnje tedne malodane drsali po skali. Na srečo smo letos v ekipo dobili tri nadobudne mladce. Tako nas je sedaj 6 potencialnih turašev. In vsaj trije so/smo potem skoraj vedno na voljo. Seveda tudi Avstrije ne bi bilo, če ne bi bilo Markota, ki je zadnja leta idejni vodja vseh tur. Plus delni sponzor izletov v Avstrijo. Nekaj stroškov mu povrnemo, mislim pa, da ne v celoti. Brez tega njegovega vložka, plus seveda če ne bi bili v avtu vsaj trije, bi bilo resnično predrago (bencin, vinjeta, Karavanke, po možnosti še naslednji tuneli, …). Za nameček pa se je še specializiral za lokalne vremenske razmere. In če sem do sedaj še kdaj podvomil v njegove odločitve, smo mu sedaj podelili koncesijo za izbiro tur za naslednjih 5 let. Ko se nekaj kilometrov pred odcepom za meni ljube Nocke dogovarjamo o izhodišču, stojita nasproti dve ideji, dva bregova. Doktar se takoj umakne iz boja, pravi, da je zadovoljen z malim, da mu je popolnoma vseeno kam gremo. Na voljo imamo Innerkrems, lepo vreme, vendar slabšo smuko. Očitno je, da snega tukaj ni nič padlo-posledično, če je bilo zadnje tedne vse zlizano, bo danes še bolj. Ali pa naprej v FlachauWinkel, kjer nas čaka megla, grdo vreme. Vendar pa vsaj 10 centimetrov novega snega. Za Markota ni dileme. On bo vedno izbral smuko. Zame tudi ni dileme. Meni smuka ni primarna, vedno bom prej izbral vreme, doživetje.

Prve metre odpeljemo v popolni megli. Nič se ne vidi. Zavoji, sicer mehki, ampak enostavno ne veš kaj je gor, kaj je dol. Prostak bi rekel, da ”vozimo po jajcih”. V hipu pa smo ven iz megle. Skoraj prepričan sem, da je vsaj 20 centimetrov novega snega. Zaradi mrazu je sneg popolnoma sipek. Začne se uživanje v vsakem zavoju. Vse je še nezvoženo, iščemo strmine. Saj bi človek težko verjel, ampak tako se praši, da smo čisto beli. Ko pridemo v gozd je še bolje. Mislim, da je temu tako, ker drevo odvrže odvečen sneg in tako je okoli dreves še več snega. Tako, da prav iščemo drevesa. Tam nekje na višini 1700 metrov se priključimo poti in gremo še enkrat nazaj.

Parkirišče je skoraj polno. Nikoli še ni bilo toliko ljudi. Res pa, da še nikoli nismo bili tako pozni. Prejšnje leto sva bila z Markotam prva, vlekla sva smučino, se nekajkrat zgubila in se morala resnično potruditi, da sva prišla do vrha. Obenem pa sva (prav tako v megli) izbrala strmejši, nevarnejši vzpon. Danes pa je smučina potegnjena do vrha. Brez razmišljanja samo hodiš. Pot je speljana povsem drugače, kot je bila najina lani. Bolj varno, z manjšim naklonom. Kljub megli v vsakem trenutku po celi poti vidimo nekaj turnih smučarjev. Včasih tudi cele gruče. Vsake toliko časa se nebo malenkost odpre, pa hitro zopet zapre. Najbolj megleno je bilo na vrhu. Sam sem glede na lansko leto pričakoval vsaj še pol ure hoje, ko sem že stal na vrhu. Do zadnjih nekaj metrov nisem vedel, niti videl kje smo. Prijatelja sta me že čakala. Imel sem težave s psi, zato sem malenkost zaostal. Stare pse sem dal na popravilo, zato sem vzel druge, ter jih dal na 10 cm daljše smuči. Na začetku je šlo, potem pa so povsem obupali. Najprej sem uporabil elastike, ko sem vse potrgal, pa sem pse polepil. Tako je nekako šlo do vrha.

V drugo gremo na Benzegg. Marko je opazil, da se smučina nekje pod vrhom odcepi proti našemu naslednjemu cilju. Nekaj časa hodimo po smučini, ki je potegnjena proti Schilcku, potem pa zavijemo desno. Sam sem zaradi novih težav s psi daleč zadaj. Zaradi megle ju dolgo sploh ne vidim, potem ko ju zagledam, pa se že pripravljata na smuko. V megli sploh ne vidimo Benzegga, šele ko se za trenutek razjasni ga ugledamo. Predaleč. Spust v drugo je podobno kot v prvo fantastika. Zavoljo vremena ne slikamo preveč, saj se nič ne vidi. Uživamo pa na polno. Kaj bi dali, da bi bilo večkrat tako. Že prejšnje leto sva z Markotam rekla, da je bila smuka vrhunec, pa sva smučala samo do ceste, potem pa zavoljo pomanjkanja snega po njej. Tokrat se v sicer ne več odličnih, ampak še vedno zelo dobrih razmerah brez uporabe ceste prismučamo do planine Marbachalm. Sledi še neizogibnih nekaj minut ravnine do avta.

 

 

Falkert (2308m), Klomnock (2331 m)

Sunday , 12, January 2020 Comments Off on Falkert (2308m), Klomnock (2331 m)

Če si želimo kolikor toliko ugodne smuke, ne gre drugače, kot da se zopet zapeljemo do Avstrije. Ne vem zakaj smo se je do sedaj tako izogibali. Vožnje je malenkost dalj kot do Vršiča. Ostalo pa, ni da bi govoril. Vsakič, ko pridemo v nov kraj, se nam odstre nova platnica. V nedogled vrhov. Sploh letošnji izbranci, vrhovi skupine Nockberge so nekaj neverjetnega. Saj ne rečem, lahko da nas za kakšnim vogalom čaka neljubo presenečenje. Ampak do sedaj smo lahko smučali z vsakega vrha, ki nam je bil v danem trenutku pri srcu.  Edina težava, ki pa ob dobri opremi ne predstavlja ovir, so kopasti vrhovi, ki so na žalost na udaru vetra. In potem so nekateri deli, ki bi bili ob normalnem vremenu povsem enostavni, vsaj letos močno poledeneli. Tako je bil današnji zaključni vzpon na Falkert kljub pozni uri še povsem zmrznjen. Strmina pa tudi ni nedolžna.

Falkertsee

Cilja še nimamo točno določenega, ko prispemo do izhodišča St. Oswald. Tu pa niti centimetra snega. Definitivno bi morali startati peš, zato hitro spremenimo načrt. Gremo v drugo dolino, do jezera Falkertsee (20km). Tukaj je snega vrh glave, pozna se, da smo na 1872 metrih, kar je skoraj 500 metrov višje kot St. Oswald. Mala vasica ob jezeru z družinskim smučiščem, zasnežena kot bi bila iz pravljice, že zadostuje za to, da ob pogledu nanjo zavzdihnem: ”Že zaradi tega se je splačalo priti.”

Logično smo sedaj še bolj brez cilja kot zjutraj, saj sploh nismo računali na to izhodišče. Ker pa v naši ekipi ni nobenega komplikatorja, začnemo s hojo, se bo že kaj odprlo. Skozi samotno dolino se povzpnemo do sedla Falkertscharte. Od tu bi lahko v nekaj minutah dosegli Falkert na desni, kakšno minuto več pa bi porabili za Rodesnock na levi. Ampak potem nam ne bi preostalo drugega kot, da ponovimo vzpon ali pa se že po dobri uri vrnemo domov. Edina logična izbira je spust na drugo stran proti St. Oswaldu. Seveda se zavedamo, da bo potem nekako potrebno priti nazaj. Spust po neskončnem, dokaj strmem pobočju bi bil v boljših pogojih poezija. Saj ni slabo, je pa na nekaterih delih precej spihano, ledeno.

Prismučamo do koč Hundsfeldhutte na višini 1900 metrov. Spust naprej bi bil nesmiseln, kajti od tu je preveč položno. Na desni strani se odpira več vrhov, povsod naklonina podobna. Ne vemo kam, na kateri vrh gremo, cilj je greben, potem pa bomo že prišli nekam. Sneg je boljši, pozna se, da je tu že na delu sonce. Vseeno uporabimo srenače (razen Anžeta, ki jih pač nima, bo pa očitno glede na poznejšo prigodo šel v nakup).

Hundsfeldhutte

Sam imam že nekaj časa težave z bolečinami v podplatu. Skoraj leto dni se prerekava. Danes sva dosegla nov vrhunec. Vsak korak zapeče, noga mi utripa. Še vedno pa hodimo proč od cilja. Razmišljam, da bi se kasneje spustil do St. Oswalda, pa me tam poberejo. Nočem preveč tarnati, dobro vem, da bi si za druge mislil:” Pa kaj če te malo boli, saj je samo podplat.” Vendar ne gre več, kljub temu da ni toplo, potne kaplje tekmujejo katera bo prva na tleh. Uporabim vse svoje veščine preslepitve svojega telesa, pa resnično ne gre več. Malo pod vrhom grebena se uležem, snamem pancer in začnem z razvajanjem razbolelega mesta. Zavedam se, da zgledam patetično. Nič mi ne ustreza. Če gremo nazaj, bom sploh zmogel? Če grem proti St. Oswaldu, pa ne bo snega, koliko časa bom hodil?  Same negativne misli, celo pobočje, ki ga moramo premagati nazaj grede se čudežno postavi navpično. Končno si vse te konotacije vzamejo trenutek oddiha. Na brzino v mešalnik vržem naslednje sestavine: ”Ne smili se sam sebi. V vsakem primeru moraš priti nazaj. Najbolje, da te tisti cm² vrže iz tira,” te še nekaj začimb, ki jih papir ne prenese. Pancer je romal nazaj na nogo. Kasneje sem še dvakrat ponovil postopek.

Piramidast Falkert v ozadju med potjo na Klomnock

V zložnem vzponu smo se počasi bližali vrhu. Zelo počasi. Ker se kar ni hotel prikazati. Nekajkrat smo že mislili, da smo na vrhu, pa se je zadaj prikazalo še nekaj višjega. Končno smo stali pri križu. Klomnock, smo prebrali. Prvič danes smo bili deležni nekaj toplejših minut. Drugače je vseskozi pihal veter. Tukaj pa je bilo resnično prijetno. Zato smo na mizo v miru vrgli variante vrnitve do avta. Prva, ki je hitro padla v vodo, je bila po grebenu nazaj na Falkert. Tukaj ne bi imeli nič smučanja, zato takoj odpade. Ostaneta ali da se po isti poti spustimo, ali pa da smučamo po privlačnem pobočju proti St. Oswaldu. Ter potem razmišljamo kako se bomo vrnili na izhodišče. Tukaj bomo imeli definitivno največ smuke, kar je tudi odločilo.

Razmere so bile že boljše, še vedno pa ne odlične. Podlage so se menjale, od trde do rahlo ojužene, tudi nekaj klože je že bilo. Nismo pa se spustili čisto v dolino, temveč smo spodaj prečili pobočja proti kočama Hundsfeldhutte. Najboljše pogoje smo imeli v tem delu. Boljša izbira bi torej bila prečenje po grebenu, ter potem spust.

Čaka nas še zadnji vzpon. Nazaj na sedlo Falkertscharte. Ta del je najstrmejši, ves dan v senci, utrujen od neprestanega vetra. Čeprav imamo srenače, vsi hodimo previdno. Z vsakim narejenim korakom nas v primeru padca čaka daljša pot do doline. Pozna se tudi tudi že utrujenost in vsi smo še kako srečni, ko zopet stojimo na grebenu. Za zaključek se povzpnemo še na vrh Falkerta. Od koder nas veter hitro prežene.

Klomnock, najvišji levo na grebenu

Za konec izkoristimo še usluge smučišča in z nasmehi do ušes pripeljemo do avta. Ja, smuka ni bila najboljša, komaj povprečna. Ampak drugače pa je bila to tura, ki se je bomo še dolgo spominjali. Vse potrebne prvine je imela, da gre v arhiv tistih klasičnih. 

STRAVA

SNEŽAK

Königstuhl (2336m), Stubennock (2092m)

Sunday , 5, January 2020 Comments Off on Königstuhl (2336m), Stubennock (2092m)

Štirje mladeniči se zložno vzpenjajo po idilični dolinici Rosanintal. Vsi so prvič tukaj, zato zvedavo spoznavajo okolico. Ne čudi, da so ime dolinice prebrali šele doma, ko so se ob kavici vrgli v obsežno študijo današnje smuke. Avto so pustili ob koči Dr. Joseph-Mehrl-Hutte, ki je svoja vrata odprla daljnega leta 1935. Zgodovina govori iz vsake pore na videz zanemarjene koče, ki pa jih takoj prevzame s svojo prijaznostjo. Tako kot cela vasica, katere glavni dohodek je skoraj sigurno turizem, vendar se ga lotevajo na skromen način, in definitivno na način, ki si ga želimo čim več tam, kjer so Facebook in ostali priveski postali smernice našega življenja.

Mladeniči se ne poznajo med seboj, nekateri so se v avtu sploh prvič videli. Zato ne čudi moreča tišina, ki zelo počasi polzi iz avta. Očitno so vsi skromni. Kdo ne pozna nastopačev, ki takoj zavzamejo ves prostor. Dejanja pa slej ko prej pokažejo, da je vse to brez pravne podlage. Medtem pa skromneži ostajajo tiho, le zakaj bi brez potrebe ropotali. Karte se bodo že kasneje postavile na pravo mesto. In čeprav običajno taki ljudje, kot naši mladeniči, nimajo najbolj živahnega začetka, kasneje preživijo ogromno skupnih trenutkov, vedno lepših, medtem pa širokoustneži vedno v novem avtomobilu žanjejo uspehe… dokler  jih ne preberejo.

Na obrazu se jim vidi, da jim položna pot skozi neskončno dolinico ne diši preveč. Navajeni so hitre akcije, mladeniči so pač neučakani. Življenje jih bo sčasoma navadilo na potrpežljivost. Le upajmo, da čim kasneje. Na začetku le ugibajo kje je njihov današnji cilj. Kmalu pa ga zagledajo pred seboj. Stena od tu zgleda neprehodna. Vsaj za njihovo znanje. Toliko pa vedo, da je vrh povsem pohleven z druge strani.

Končno se pot začne vzpenjati. V vetru, pomešanim s kakšno snežinko, v megli pridejo čez najstrmejši del. Srenači počivajo v nahrbtnikih. Sledi še zadnji, sicer položnejši del. Vendar utrujen od neprestanega vetra skoraj leden, zato ta del pametno premagajo s srenači. Da le premorejo nekaj ega, dokažejo na vrhu. Vsi le za trenutek stopijo do križa, modni dodatek na veliko avstrijskih vrhovih, potem pa uidejo v zavetrje. Zakaj jim je bilo treba stopiti na vrh? Odgovora še niso našli.

Vreme jim še vedno ne služi, razgledov ni, mraz pritiska z vseh strani, zatorej ni druge kot da jo hitro podurhajo v dolino. Začetni trši del odsmučajo malenkost previdneje, potem pa se sprostijo in začnejo uživati. Ne smučajo po smeri vzpona. Že prej so ugotovili, da bo smuka skozi gozd odlična. In res je. Čaka jih pršič, seveda že malenkost predelan, ampak naredijo nekaj nepozabnih zavojev.

Spodaj se priključijo poti, po kateri so prišli zjutraj. Zopet so v dolinici Rosanintal. Zavedajo se, da če se bodo vračali po isti poti, jih čaka nekaj mukotrpnih kilometrov. Brez smuke, na nekaterih delih celo z nekaj vzpona. Nekdo predlaga, da gredo še enkrat v klanec, ter tako zopet izkoristijo čari gozda. Hitro gredo kože iz nahrbtnikov. Zjutraj so opazili neko smučino, ki vodi navzgor. Vendar je ne najdejo. Zato vlečejo svojo smučino. Snega je ogromno, kar jim povzroča nekaj težav. Teren je neraven, dolinice so ozke, vzpon je strm, težko se hodi vsaj nekaj metrov brez da bi bilo treba obračati. Končno pridejo do izravnave.

Ne izberejo spust po isti poti, čeprav bi bilo to zadetek v polno. Na koncu doline zagledajo nek vrh. Če pridejo do tam, jih čaka samo še spust do avta. Prečijo pobočja Seenocka in Saureggnocka. Seveda jih vmes čaka nekaj spusta, ki ga opravijo kar s kožami. Zadnje metre vzpona v močnem vetru opravijo vsak po svoje. Povsem poledenel vrh (Stubennock) jim tako kot prejšnji ne dovoli oddiha. Premočno piha.

Strm poledenel začetek je samo nujna uvertura v zopet sanjski del gozda. Tam se zasliši nekaj navdušenih glasov. Očitno so se že ujeli, slikajo se, vpijejo en čez drugega. Simfonija. Kar prehitro so na kolovozu, ki se pne prečno nad tekaškimi stezami, po katerih so se sramežljivo nekaj ur nazaj vzpenjali. Pripeljejo se do avtomobila. Prijazen gostilničar, ki jim ne da možnosti izbire pijače jim dokončno razveže jezike. Kujejo nove načrte, zenice so večje, glasovi so optimistični. In kaj bi si bralec lahko še želel drugega kot da bi kmalu bral nove dogodivščine pogumnih mladeničev.

STRAVA

 

Peitlernock (2244m), Bärenaunock (2292m)

Tuesday , 31, December 2019 Comments Off on Peitlernock (2244m), Bärenaunock (2292m)

Gre za vrhova nad panoramsko cesto Nockalmstraβe, ki je pozimi zaprta. Izhodišče Innerkrems, parkirišče pred cestninsko postajo. Danes imava s seboj vodiča, ki sta nalogo odlično opravila. Čeprav je vse dokaj dobro označeno, pa je lažje, če ti ni potrebno nič razmišljati. Samo hodiš.

Na smuči stopimo takoj pri avtu, nekje na višini 1400 metrov. Do gostišča Nockalmhof (zaprto) hodimo po cesti, ki se zložno vzpenja. Cesta je trenutno namenjena sankanju. Zanimivo, da je na voljo brezplačna izposoja sank. Vprašanje, kako hitro bi pri nas pošla zaloga. Pri gostišču zapustimo cesto in se skozi gozd dvignemo do planine Bärengrubenalm  (1900m). Ne bi pa nič narobe, če bi do sem hodili po cesti. Tu nas smerna tabla usmeri levo v gozd. Cilj je od tu dalje dobro viden. Začetni del poteka skozi redek gozd, potem pa sledi samo še zaključni vzpon na kopast vrh. Pričakata nas križ in močan veter. Samo nekaj slik, nato pa hitro v zavetrje, kjer si v miru ogledamo okolico. Vreme čudovito, pogledi sežejo daleč naokrog.

Vršno pobočje je zavoljo vetra trdo, potem pa se razmere izboljšajo. Iščemo nezvožen sneg. Ki ga tukaj ni na pretek. Seveda najdemo kakšen del, kjer se tudi malenkost zavriska. Je pa gora precej obiskana, za nami so se valile trume turnih smučarjev. Ampak smo zadovoljni. Kar nekje med spustom se zedinimo, da gremo še na nek vrh nad planino Bärengrubenalm.

Tudi tokrat bi bilo bolje, če bi se do nje spustili po smeri vzponu. Pa se nam dozdeva, da bomo prečno lažje in predvsem hitreje prišli do poti. Hitro ugotovimo, da ni ravno tako. Tukaj ni še nič shojeno, glavna ovira pa je potok, ki ga je potrebno prečiti. Je pa dobra stvar, da smo našli nedotaknjen teren za spust. Ko enkrat pridemo na potegnjeno smučino, do vrha težav ni več.

Če je bil Peitlernock po svoji konfiguraciji podoben Mrežcam, pa Bärenaunock spominja na Viševnik. Tudi tukaj so zadnji metri trši, zato z Markotam le-te prehodiva s pomočjo srenačev. Pogoji za smuki so tokrat še boljši. Seveda so prvi metri tudi trdi, potem pa spričo tega, da ljudi tukaj ni bilo preveč vse do planine vozimo po nezvoženem, tokrat pravem pršiču. Od tam pa po cesti do avta.

Neomejene možnosti za smuko ponuja okolica Innerkremsa. Dostop je lahek, težavnost ni prevelika, orientacija je dobra. Ambient za vikanje, tudi vodnika sta izpit naredila z odliko, zato komaj čakam naslednje ture.

STRAVA

Višarje

Wednesday , 25, December 2019 Comments Off on Višarje

Svetim Višerjem pravijo tudi romarska pot. Danes sva edina romarja midva. Globoko v temi v supergah sopihava navzgor in se čudiva le kako sem prilezejo starejši. Mogoče z žičnico. Če to velja? Ob poti je okoli 12 kapelic, pošteno bi bilo, da se pri vsaki ustaviš. Sneg se začne takoj pri avtu. Vendar govorimo o nekaj centimetrih, ponekod še toliko ne. Zato se pravilno odločiva za superge. In v njih vztrajava vse do 7 kapelice. Seveda bi šla lahko že prej na smuči, vendar je dolgočasni kolovoz tako utrjen, da je lažje peš. 

Sonce naju ujame nekje na pol poti. Kljub končno zimskim temperaturam nama je pošteno vroče. Na vrhu narediva nekaj slik, spijeva čaj, ter hitro oddirjava v dolino. Temu se težko reče turno smučanje, vsaj v zgornjem delu, kjer obratuje smučišče. Je pa smuka odlična. Spodnji del je zaprt, vendar se brez težav pripelje do avtomobila. Šlibar je zaradi varnosti izbral gondolo, sam pa sem za kazen nekaj sto metrov pred avtom zapeljal na asfalt, posledica pa je bil dolg polet, strgan velur, ter kar nekaj podplutb.

Viševnik

Sunday , 15, December 2019 Comments Off on Viševnik

Sobota. Običajna, že od triasa popolnoma identična. Za nekatere. In medtem, ko jih večina še spi, v dobri nameri, da bi v spanju pretentali mačka, posledico težke noči, sam sedim v pisarni, prekladajoč papirje z enega kupa na drug, in tako v nedogled. Nekako me preveva občutek,da sem edina oseba na zemeljski polobli, ki dela v soboto. Že zjutraj, ko sem se kobacal v mrzli avto, je sosed veliko boljše volje smučarsko opremo zlagal v avto. Pa prejšnjo noč je zapadlo 20 cm snega, pa še sonce se mi hudobni reži iz vsakega retrovizorja. V tistih redkih trenutkih, ko se le stežka odtrgam od mukotrpnega dela, s kančkom očesa na hitro preletim spletne strani, ki mi na rane posujejo še tisto preostalo sol. Samopomilovanje hitro zabrišem skozi okno. Boriti se je treba. Hitro pokličem ženo, če bi takoj po službi skočila na Viševnik. Ne da se ji. Ivota sem že povprašal, pa politično nikoli ne odgovori, kadar se mu ne gre. Uroš in Marko sta ta trenutek streljaj od Viševnika, Šlibar je varuška, drugih potencialnih kandidatov enostavno ni. Kolebam iti ali ne biti, ko me preseneti Ivo. Čudežno se priključi še Šlibar, in sekundo po koncu tlake že drvimo proti Pokljuki.

Ivo je še mladenič kar se tiče zimskega obiskovanja gora, Šlibar pa že blizu zatona kariere. Vse se je odvijalo izredno hitro, opreme je ogromno, sploh ker jo imam še za Ivota in hitro ugotovim, da sem pozabil dereze, cepin, ter lučko. Najbolj mi je žal za zadnjo stvar. Smučati v temi ni najbolj prijetno. Mogoče nam pa uspe. Snega je dovolj. Že od parkirišča dalje gre na smučeh. Ivo si v strmem delu nad žičnico nadene derez, vzame cepin. Malo zaradi varnosti, malo pa tudi, da preizkusi opremo.

Šlibar gre naprej. Smučina je lepo potegnjena. Zdi se mi, da sem danes prvič na smučeh čez cel žleb. Običajno grem vsaj v najstrmejšem delu peš. Ljudi je še vedno dovolj, kljub pozni uri, gredo pa vsi že nazaj. Na Plesišču, ko se prvič pokaže sonce, pričnem s fotografiranjem. Ker se še navajam na fotoaparat, uporabljam tudi telefon. Čez nekaj minut hočem poklicati Petro, sežem v žep, in glej ga zlomka, ni telefona. V PIZDO!!!!!!!, bi rekel kakšen razuzdan mladenič. Sam, kot eleganten možakar srednjih let rečem: ” Da bi mi Murko pel na sinovi poroki.” Seveda najprej večkrat pregledam žepe. Nič. Ponovim postopek. Vmes mi roji po glavi kaj mi je bilo tega treba, pa kako bom zvečer na Snapchat in Tik tok pogledal, če sem dobil kak kudos. Pa se hitro umirim, vmes sem se že spustil do mesta, kjer sem zadnjič naredil sliko. Pa nič. Na pametni uri vidim približno sled, ki me vodi po isti poti, ampak brez haska. Še enkrat se vrnem do mesta od koder me Ivo še sliši. Dogovoriva se, da me pač kliče po telefonu. Problem Pokljuke je, da signala na ogromno točkah ni. Ivo me sicer kliče, dobi signal, vendar ga hitro vrže iz omrežja. Vse skupaj ponavlja, hvala mu, in končno v daljavi zaslišim zvok mojega telefona. Torej upanje obstaja. V glavnem, ne da se mi več pisati, kmalu najdem telefon, ura pa je vmes neusmiljeno tekla.

Šlibar se že vrača z vrha. Na tisti prečki do grebena od koder je vrh zelo blizu, se srečamo. Ivo se odloči, da gre nazaj z njim. Sam pa grem do vrha, potem pa se dobimo nekje ob poti. Bližajoča noč in veter sta razmere hitro poslabšala. Smučina je vedno trša. Če sem zjutraj še upal, da bom smučal z vrha, je to sedaj padlo v vodo. Smuči pustim pod vrhom. Naprej grem peš. Še ena iz niza neumnosti, brez derez, v pancerjih. Čeprav je vrh blizu, pa se izredno namatram, predvsem psihično. Še dolgo v noč se kolega norčujeta iz mojega predvsem sestopanja. Namreč, od spodaj sta me gledala. Zopet in zopet sem se odločil, da nikamor ne grem več brez derez. Izredno počasi in nadvse previdno se končno dokopam smučk. Ko jih imam na nogah je seveda vse pozabljeno.

Sama smuka na začetku prav tako neprijetna. Že se je naredila kloža, nekajkrat jo sumljivo zarežem. Dovolj je bilo čudnih dogodkov za danes. Opustim smuko naravnost do Zlatih vod. Prenevarno. Tudi na vršnem pobočju delam samo nujne zavoje. Peljem tam, kjer je najbolj shojeno. Na Plesišču si oddahnem. Smuka do Zlatih vod je presenetljivo dobra. Prav tako dobro pa je tudi skozi žleb, kjer običajno bolj drvarimo. Tam tudi dohitim Ivota in Šlibarja. Na smučišču je sicer dovolj snega, vendar pa pri vsakem zavoju lahko povoziš kakšen kamen, zato sem smučal bolj kot ne naravnost. Skozi gozd potem brez problema do avtomobila.

Veliki Draški vrh 2243m

Thursday , 12, December 2019 Comments Off on Veliki Draški vrh 2243m
Veliki Draški vrh s Srenjskega prevala

Piramidni vrh, ki se ponosno dviga med Ablanco in Malim Draškim vrhom, najlepše se ga vidi med hojo na Viševnik, drugače pa kar sramežljivo skrit, je naš tokratni cilj. Snega v nižje ležečih predelih še ni, slovenskih turno smučarskih destinacij tudi ni na pretek. Trenutno sta edini svetli zvezdi Pokljuka in Vršič, kar precej olajša izbiro. Če si želiš nekaj krajšega, greš pač na Mojstrovko, za malenkost dalj pa drugega kot Veliki Draški vrh ni. Vsaj za naše znanje. Kar me osebno najbolj moti pri današnji izbiri je dokaj dolg dostop tudi v idealnih razmerah. Ki jih tokrat ni. Sneg se začne ali na Jezercih ali pa nad zgornjo žičnico. Danes imamo na voljo tri variante. Ali čez Viševnik, pa potem spust po zahodni grapi. Ali okoli Viševnika in spust čez Srenjski preval. Ali pa peš do Jezerc nad Konjščico. Sam sem za eno od prvih dveh variant, Uroš za zadnjo. Pridruži se nama še sodelavec na turbo pogon in okoli 8 ure zjutraj z vso težko opremo zakorakamo po letni poti na Triglav nad Konjščico. Snega ni niti centimeter, zato si privoščimo parking poleg vlečnice in si tako skrajšamo pot za nekih 10 minut.

Vse do Jezerc je pot kopna, oziroma omogoča hojo v supergah. Uroš in Roman spredaj prijetno kramljata, sam pa se ubadam z novo igračko. Dedek Mraz mi je prinesel nov stari fotoaparat. In potrebujeva nekaj časa, da se navadiva drug na drugega. Že hitro ugotovim, da danes ne bova našla skupnega jezika. Spredaj sta prehitra. Preden potegnem ven fotoaparat, naredim sliko, ga pospravim, zaostanem ravno toliko metrov, da potem, ko ju ujamem, zopet najdem nov motiv. In zopet na brzino vlečem ven, pritiskam. Začaran krog. Bo že še čas za fotografiranje, danes sigurno ne.

Od Jezerc dalje je snega čez glavo. Idealne razmere, trdo, brez nevarnosti za kakšen plaz. Že zadnjič na Viševniku sem ugotavljal, da ne bi imel nič proti, če bi tako tudi ostalo. Glede poledenele podlage so rešitev dereze, glede plazov pa je najbolj varno, če ostaneš doma. Že malo pred Studorskim prevalom zavijemo desno v tiste prisrčne kotanjice pod streho VDV. Z Romanom si že tu nadaneva srenače. Ta del je strm, zdrsava. Sploh tista strma grapa takoj na začetku, ozka, nama z Urošem povzroča preglavice in naju popolnoma utrudi. Zato se že tam odločim, da grem na streho z derezami. Mogoče bo malce napornejše, pa zato toliko varneje.

Tudi Roman se opremi z železjem, Uroš pa vztraja na smučeh. Hitro smo na vrhu. V popolnem brezvetrju. Popolno. Razgledi. Seveda se je potrebno malenkost potruditi, ampak, ko tako stojiš, na vrhu, okoli pa vse zasneženo, se vse pozabi.

Zgornji del je izredno trd. Meni to ustreza. Nobenih presenečenj ne more biti. Točno veš kaj lahko pričakuješ od podlage. S strehe ne zavijemo proti Studorskemu prevalu, temveč smučamo levo pod MDV. Če je bila že zgoraj smuka dobra, pa je tukaj še boljša. Malenkost odjenjano na vrhu, spodaj pa še trše. Nekaj strmejših delov, pa ogromno kotanjic, pa tudi nekaj prečenja, da ne bom samo hvalil. Kar prehitro smo pod Srenjskim prevalom.

Sam si takoj nadenem dereze, Roman bo začel brez, Uroš pa na smučeh. Sneg je trd, zato se dobro hodi z derezami. Kmalu se mi pridruži še Roman, Uroš pa do vrha vztraja na smučeh. Na žalost se je tukaj že naredilo nekaj klože, zato je bilo potrebno malenkost popaziti.

Zopet nekaj odmora na vrhu. Srečamo še našo legendo alpinističnega smučanja. Opazujemo njegov spust. Zgledajo odlični pogoji, ko se on pelje. Mi pa smo se kasneje komaj peljali tu. Deležni smo tudi spektakularnega padca naše legende. Očitno ni opazil luknje, tako da je kar poletel čez. Na srečo brez posledic, ampak ga kar nekaj časa ni bilo na spregled. Kasneje smo si šli ogledati mesto padca. Vsaj nekaj metrov daleč in kak meter globoko je poletel. Ta del ni bil dober za smuko. Ne vem, je bila to kloža ali kaj podobnega, vsak zavoj nisi vedel ali bo zagrabilo ali ne. Okoli Viševnika brez posebnosti, potem nekaj sto metrov vzpona. Potem pa začuda, do Zlatih vod odlične razmere. Tam pa najslabši del, ampak pričakovano. Tudi del nad žičnicami je mnogo slabši kot je bil v nedeljo. Ponekod čisto ledeno, ozko, nekaj kamenja. Ampak vse to paše zraven. Zadnji metri do avta pa seveda zopet peš.

Ne hodim rad na VDV. Vedno se mi zdi, da je predolg dostop, streha ima običajno čudne razmere, dol s Studorskega prevala sicer narediš nekaj zavojev, potem pa zopet dvig do Srenjskega prevala ali pa utrujajoča pot čez Konjšico. Danes mi je bilo najboljše do sedaj, čeprav še vedno daleč od idealnih razmer za smučanje.

STRAVA

Viševnik

Saturday , 7, December 2019 Comments Off on Viševnik

Še globoko v temi pustim avto na Rudnem polju. Cilj: Viševnik. Moja prva tura s smučmi. Daljnega leta… Komaj sem se pripeljal nazaj. Zadnjič… sem takrat prisegel. In resnično, da vsaj malo opravičim svojo laž, od takrat nikoli nisem šel več na Viševnik po tisti poti. Do danes. Smuči dam takoj na nahrbtnik. Vsaj pol ure bodo ostale tam. Do vrha zgornje žičnice ni snega. Šele tam ga prvič začutim. Prijetno. Do Zlatih vod je pot ozka in strma, zato niti pomislim ne, da bi šel na smuči. Šele tam si olajšam težak nahrbtnik in malo lažje zadiham. Pa smuči hitro romajo nazaj. Pot je ozka, trda. Lažje gre peš. Tudi svetilka je kmalu odveč, Na vrhu že vidim nekaj najzgodnejših, ki bodo tam počakali sončni vzhod.Sam sem pol ure prepozen. Vseeno vzhičeno opazujem igro barv. Kaj bi dal za fotoaparat (Aleš!!!!!!!!!!!). Smuči ne nesem do vrha, temveč jih pustim na sedelcu malo pod njim. Nadenem si dereze, vzamem cepin in v opazovanju okolice počasi stopicam proti vrhu. Prva stvar je seveda gretje Iphona, da bo zmogel vsaj še kakšno fotografijo. Peš se spustim do smuči. Prvih recimo sto višincev je še zelo trdo, ampak gladka podlaga. Moji pogoji. Že prej sem se odločil, da nazaj ne grem po isti poti. Preveč ozko je, trdo. Spustim se v grapo, ki pelje direktno do Zlatih vod (pot proti Lipanci). Tukaj je smuka najboljša. Sicer dokaj strmo, ampak že malo ojužen sneg. Hitro sem zopet na ravnini, kjer me čaka nekaj prebijanja skozi goščavo. In že sem v tistem ozkem delu nad žičnico, ki niti v optimalnih pogojih ni odličen za smuko. Zgornji, ožji del ne naredim niti enega zavoja. Potem pa le sestavim kakšnega začetniškega in že sem … brez snega. V pancarjih še mimo obeh žičnic. In na kavo. Kar nekaj pohodnikov, nikogar nisem videl s smučmi.

Kranjska zimska tekaška liga KZTL

Monday , 11, November 2019 Comments Off on Kranjska zimska tekaška liga KZTL

Kranjska zimska tekaška liga je rekreativna prireditev, ki letos poteka že 13-ič. Format je izredno enostaven, se tudi skoraj nič ne menja, zato ga ni rekreativca z Gorenjske, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev, ki ne bi vedel za kaj se gre. Sklop 5 tekem, vsaka se ponovi 3x, torej 15 tekem. Vsako nedeljo, start vedno ob 9:00, od novembra dalje. Logično se starta s Kališčem, s katerim se je tudi vse začelo. Sledijo Jošt, Krvavec, Mohor in nazadnje edina ravninska tekma Brdo. Vseh pet ciljev spada med najbolj priljubljene in obiskane točke v okolici Kranja. Da vse skupaj dobi pridih prave tekme, poskrbi točkovanje. Za končno uvrstitev šteje vseh 15 tekem. Vse kar moramo narediti je enkratna prijava. Dobiš številko, katero nosiš na vseh tekmah. Za vedno ti ostane. Fantastična je ideja, da se ni potrebno potem več prijavljati. Ne pred sezono, ne dan pred tekmo, ne pred samim startom. Samo potem, ko prideš v cilj, poveš svojo številko, in to je vse, seveda poleg truda na tekmi, kar zahtevajo organizatorji od tebe. S tem so razbremenili sebe, predvsem pa nas. Vsi vemo, kako naporno se je na tekme prijavljati mesece prej. Tu pa se lahko v zadnjem trenutku odločiš za nastop, pa tudi premisliš.

Z Gregom greva prvič na tekmo na Kališče. Zato nekaj minut porabiva, da se pomeniva vsaj o tem kaj imava s sabo, oziroma ne, kaj bova oblekla, nekaj malenkosti o progi. On je letos v odlični formi, jaz pa samo sem. Več kot dve leti nisem počel ničesar, za kar je potrebno prižgati štoparico. Zato ni nobenih pričakovanj, sponzorjev ni, zato tudi oni težko pritiskajo. Torej tudi treme ni. Zanima me, koliko se bom lahko ”matral”. Nekaj let že nisem ničesar počel na polno, saj mi ni bilo treba. Vem, da mi tudi danes ne bo, ampak zakaj bi si lagali? Šel bom, kolikor bo šlo. Avto, tako kot večina, pustiva pri Osnovni šoli v Preddvoru. Do starta je nekih 25 minut hoje. Hitro ugotovim, da sem preveč oblečen. Dolge pajkice spodaj, zgoraj pa tanka dolga majica in brezrokavnik, zraven pa še rokavčki in trak. Rokavčke in trak bi lahko pustil doma, namesto dolge majice bi moral imeti kratko, pa bi bilo ravno prav. Za vsak slučaj sem vzel še dve frutabeli. Ki sta ravno tako neuporabljeni. Med tekom (oziroma hojo) nisem bil sposoben jesti, je bilo preveč opravka z drugimi stvarmi. Po tekmi pa si ne bi kvaril okusa s frutabelami. Za nekatere bolj zgodnje je nekaj parkirišč tudi ob poti. Vendar teh nekaj dodatnih višincev pride prav za ogrevanje. Ob potoku, na samem startu se nas nabere okoli 100. Nekaj kratkih navodil da organizator. Na začetku je pot izredno ozka, brez možnosti prehitevanja, zato naj bi se razvrstili glede na sposobnosti. Grega gre bolj naprej, sam pa začnem bolj v ozadju.

Kot že prej omenjeno, se je vse skupaj začelo dolgo nazaj. Leta 1997 so ustanovili Kljuke (Klub ljubiteljev Kališča). To so zaljubljenci v hribe, ki so se vpisovali v knjigo in pridno zbirali vzpone. Vpišeš se lahko samo določene dni (med najmanj 63 možnih vzponov na leto do največ 73 možnih, odvisno od leta) in mnogi od njih le stežka spustijo kak dan. Največ vzponov ima Milan Jeler 1374, sledijo mu Peter Polajnar s 1347 vzponi, Polajnar Franc 1264…  Legenda pa potem govori tako. Včasih so spili kakšno pivo, beseda je dobila drugačno obliko, prišlo je do običajnega zbadanja, in vse skupaj je pripeljalo do ustanovitve Lige. Pobuda je prišla s strani znane družine Udovič. Leta 2007 je tako prišlo do začetka Zimske lige. 20 tednov so tekli na Kališče (83 tekmovalcev). Zmagovalec prve sezone je postal Klemen Triler.  3 leta je liga potekala v takem formatu, v letu 2010 pa je prišlo do take lige, kot jo poznamo še danes.

Arhiv Ivo Janez Pirnar

Startali smo točno ob 9:00. Eden za drugim, na nekaterih mestih smo se celo ustavili. Odlično za trenutek predaha. Prvih nekaj metrov se mi je zdelo, da sem se narobe postavil, da sem startal preveč zadaj. Že nekaj korakov naprej pa sem ugotovil, da zna biti celo prehitro. Intervali so se potem nekaj minut menjavali. Prehitro, prepočasi. Že v nekaj minutah sem bil popolno uničen. Nisem navajen na tako hud tempo. Kaj pa čem? Do vrha moram priti.  Spustim nekaj hitrejših. Umaknem se na stran, da se tistemu zadaj ni treba preveč truditi. Tako bi morali vsi početi. Pa saj večina jih je. Samo nekje proti vrhu sem imel slabo izkušnjo, ko se mi nekdo ni hotel umakniti. Potem pa sem škodo prehitevanja popravljal kar nekaj časa. Pot na Kališče mi je osebno nekaj najdolgočasnejšega kar sem kdaj hodil. Danes ni tako. Gledam v tla, diham, za druge stvari ni časa. Doma sem pogledal na Stravo, ter dobil podatek, da me čaka 2.4 km. Kar je na prvo žogo izredno malo. Če pa je povprečen naklon 33 odstoten, pa kilometri ne gredo tako hitro. Torej gledam samo kilometre. Ki ne gredo nikamor. Hitro sem zgubil moč za kak poseben boj razen sam s sabo. Tudi hitro me pobere. Saj grem še vedno kolikor gre, ampak čutim, da to ni več to. Ni moči. Tu pa jo rabiš vseskozi. Problem je tudi, da ne poznam proge. Saj sem nekajkrat bil na Kališču, ampak vedno po markirani poti. Danes se mi zdi, da gremo samo direktno navzgor. In potem ne veš kje se lahko ”spočiješ”, kje lahko ”pospešiš”. Tam nekje pod vrhom smo prišli do neke koče. Prepričan sem bil, da je to vrh. Palice sem dal v eno roko, z drugo pa iz žepa vzel telefon, da poslikam prihod v cilj. Pa sem hitro ugotovil, da gremo še naprej. Kar ni preveč dobro delo za mojo psiho. Pa sem vseeno prišel do vrha. Čas 47:38. Nič posebnega, vendar sem dal vse od sebe, zato sem zadovoljen. Imam pa smernice za naprej. Grega je bil prav tako prvič, njegov čas 39:50, kar se že sliši bolje. Kaj pa potem reči za neverjetnega Bečan Timoteja, ki je postavil rekord 28:16? (rekordi na vseh petih trasah so v njegovih ”nogah”).

Na vrhu nas vse čaka napitek. Sledi samo še spust do avta. Res je brezhibno organizirano za kar gre zahvala družinama Udovič in Božič, časomerilki Vesni ter Ivu-Janezu Pirnarju.

Grega Česen pri spustu

 

 

REZULTATI

STRAVA

KLJUKE