Po pravici povedano sem se bal tega vikenda. Peljati 17 moških na dvodnevni smučarski izlet, potem, ko sem nekaj dni nazaj pot opravil v skoraj kopnih razmerah, je mačji kašelj v primerjavi s tem, da sem bil deležen kopice odpovedi v zadnjih trenutkih, nekaj brez vsake logične razlage.

Pekel

Položna dolina na poti na Komno. Izravnava na 48 vzpetini. 48-ti od 66-tih. Če dvomite v mojo presojo, le pojdite in se sami prepričajte. Tedaj boste tudi ugotovili od kod ime Pekel. Tako mora biti v peklu. Ko hodite dobro uro, zavoljo enoličnih serpentin pa se vam čas, odvisno od psihofizičnega stanja, zdi vsaj za uro daljši, nato pa  naskrivaj, s kotičkom očesa ujamete številko 38, kar pomeni, da vas čaka še 28 serpentin. Ne more dobiti drugega imena kot pekel. Zavoljo dolgega vikenda smo otovorjeni precej več kot bi bili na neki standardni turi. Čeprav sem pazil na vsako malenkost, pa komaj dvignem nahrbtnik.

 Na srečo se lahko na smuči stopi že pri avtu (danes to ni več možno, nekih 20 minut je smuči potrebno nesti). Hodimo vsak v svojem tempu. Zopet v Peklu, se začnejo delati cokle. Za tiste, ki niso doma v turnosmučarskem svetu. Cokle so eden največjih sovražnikov turnega smučanja. Sneg, ki se ti začne nabirati na kožah (po domače psi, koža, napeta na smučeh, ki skrbi, da ti ob hoji navzgor ne zdrsava), postaja vedno trši, vedno večji in onemogoča normalno hojo. Težava s coklami je podobna nočnemu uriniranju. Čeprav veš, da boš slej ko prej moral vstati in oditi na stranišče, upaš na najboljše, in trpiš. Dokler ne obupaš. In daš smuči dol, ter z po možnosti nečim trdim zdrsaš led. In stopiš naprej, nekaj korakov, potem pa se ti zopet začnejo delati. Saj smo v Peklu. Za rešitev teh težav obstaja obisk urologa, oziroma spreji, ki preprečujejo nabiranje snega na kožah. Da sem pridobil na prostoru in teži, sem najpomembnejšo stvar pustil doma. Zato nekajkrat snamem smuči, očistim kože,… dokler ne obupam in do vrha pridem nekaj cm višji. V Koči na Komni staknemo glave, pokličemo nekaj strokovnjakov. Osebje nam poišče nekaj sveč, ki so do konca naš zvesti sopotnik, in resnično v pomoč. Vsake toliko časa z njimi namažemo kože.    

Neznani vrh

Komna je izredno prostrana, labirint premnogih kotanj, dolin, podobnih vrhov. V megli lahko, razen za strokovnjake, hitro postane tudi nevarna. Že v lepem vremenu, kot ga imamo danes, je orientacijsko zelo zahtevna. S Planine na Kraju zavijemo desno, po edini smučini, ki smo jo opazili. Proti Bogatinskemu sedlu ni nobene, zato je izbira logična. Hitro pa tudi ta smučina izgine, oziroma zavije nekam proti Triglavskim jezerom, ki pa niso naš cilj. Želimo priti na Lanževico, Srednji vrh, Vrh nad Gracijo, ali pa nekaj podobnega. Vendar pa je v zadnjih dneh zapadlo nekje do pol metra snega, mogoče celo več. Vse je podobno, nikjer nobene sledi. Trije smo na tej turi, vsak ve kje je Lanževica, pa vsak pokaže drugače. Enako velja za Srednji vrh, kot tudi za Vrh nad Gracijo. Zedinimo se, da nimamo pojma. Čeprav smo vsi že hodili tukaj. Težko je opisati našo zbeganost z besedami. Ko smo bili tu naslednji dan, ko so bile smučine že potegnjene, se je vse zdelo logično. Tukaj pa smo prvi po sneženju, za vse vrhove se nam zdi, da bo potrebno ogromno spustov. Malenkost pa nam samozavest ruši tudi napovedana visoka stopnja nevarnosti proženja plazov. Kljub temu pa neizmerno uživamo. Če smo bili nekaj ur nazaj v peklu, smo sedaj v raju. Sami na celi Lepi Komni, nikjer nobene smučine, kaj šele, da bi videli človeka. Zaključimo na nekem vrhu, katerega imena ne najdemo niti danes. Spust je odličen, vendar mnogo mnogo prekratek. Željo smo od začetka imeli priti čez greben, da bi se kasneje spustili na pot, ki gre proti Bogatinskem sedlu. Pa nam ni uspelo. Vedno, ko smo prišli na vrh, nas je zadaj čakal nov. Vračali smo se po isti poti. Tisti, ki so že bili na Komni, vedo da ni pravila, kako priti nazaj do Doma na Komni. Je bolje nadeti pse, pa z njimi opraviti tiste dva metra spusta, ali pa iti s smučmi, ter kleti tiste metre, ko se je treba vzpenjati. Ja, resnično, Komna ni za tiste, ki jim je spust prioriteta. ”To ni turno smučanje, temveč turno turno,” je situacijo povzel najbolj moder izmed naših članov.

Jurkovec

Da nismo le kruti profesionalci, ki spijo z novimi Ripstick dilami, namesto plastenke vode ter posode za vsak slučaj pa imajo ob postelji nov Turnosmučarski vodnik, smo dokazali zvečer, ko smo dostojno zastopali kranjske barve v Domu na Komni. Nekaj jih je sicer kmalu obupalo, vendar kot imamo v ekipi strokovnjake za spuste po najhujših strminah, imamo tudi nekaj adutov, ki ponoči bolje zgledajo kot čez dan. Na trg pa smo skušali spraviti tudi novo osvežilno pijačo, Jurkovec. Gre za trojni pelinkovec. Izumitelj, ki je tudi iz naših vrst, zavoljo velikega truda glede predstavitve te znamke, po 23 uri ni bil več na voljo za podrobnejše informacije.

Rapsodija

Zopet zavijemo proti Lanževici. Lahko bi šli tudi čez Bogatinsko sedlo, vendar nam ne zgleda povsem varno. Smučina je potegnjena, že kmalu zagledamo nekaj ljudi, ki se vzpenjajo proti vrhu. Tudi v naši včerajšnji smeri vidimo nekaj turnih smučarjev. Vse se zdi logično. Vreme podobno kot včeraj, torej kičasto. Vosek je pri roki. Dolg ravninski del, ki pa je tako pravljičen, da bi človek kar hodil. Dolgo časa mine, preden pridemo do vršnega dela. Nekaj se jih že spušča. Takoj se vidi, da bo to ena boljših smuk. Zdi se mi, da je najmanj 200 višinskih metrov, možno da tudi 300 tega vršnega, strmejšega dela. Smučina je v ključih vidna od daleč. Razgledi so fantastični. Sonce močno pripeka, ampak to je malenkost v primerjavi z ostalim. Kar prehitro smo na vrhu. Vrnitev po isti poti do Doma na Komni ne pride v poštev, saj je razen začetnega spusta preveč ravninska. Tudi spust na Bogatinsko sedlo ne pride v poštev, ker bi izpustili najboljši del. Zato bomo o tem kasneje razmišljali. Omehčan, pomladanski sneg, ter ravno pravšnja strmina poskrbi, da se sliši krike navdušenja z vseh strani. Resnično nora smuka. Spustimo se do pod Vrha nad Gracijo, ki tudi zgleda odlično. Odločimo se, da se dvignemo do grebena za Vrhom nad Gracijo. Sledi še vedno dobra smuka do poti, ki s Komne pelje do Bogatinskega sedla. Ogromno je plazovin, torej smo se zjutraj pravilno odločili. Hitro odsmučamo čez potencialno nevaren del. Še zadnjič na delu kože in vosek. Malce odvečen del do Doma na Komni. Užiten spust do 30 vzpetine. Potem pa pač peš do avta.

Lanževica
Vrh nad Gracijo

Razočaranje

Ker sem sam tako avtor kot cenzura, lektor, urednik, kot tudi glavni za pomožna dela, si lahko privoščim čustveni izbruh. Če ne bi bilo kolesarjev KD Trenča, ki so se udeležili letošnje Komne, le te tokrat ne bi bilo. Ker vzamemo depandanso, nas mora biti vsaj 15. Minimalno. Zato sem že novembra, to je 4 mesece pred odhodom, dal na plano ponudbo. Ker je bilo prijav preveč, sem naredil tudi čakalno vrsto. In vsake toliko časa opozarjal naj se tisti, ki so se premislili, to čimprej sporočijo. Nekateri so se odjavili, kar je povsem razumljivo. Kljub temu nas je bilo 25 še dober teden pred odhodom. Tako, da sem se dogovoril z osebjem, da nam dovolijo še nekaj oseb. Potem pa je v dveh dneh prišlo do verige odpovedi. Nekatere upravičene, nobene hude krvi, nekatere glede na izkušnje preteklih let tudi pričakovane (moja naivnost), nekatere pa take, da nisem vedel, in še kar ne vem, ali je z mano kaj narobe ali pa… Vendar, pri pokru je tako, da če ne veš koga obirate, potem obirajo tebe. Zato… Zmagala pa je vsekakor izjava, da se ne gre zaradi vremena!!!!!!!!!!!! Naslednje leto se grem samo še po navodilih moje Petre. Prijava se bo štela, ko bo plačanih 30 EUR, ki gredo v primeru odpovedi v sklad oziroma grla. Potem pa naj se oni sekirajo, oziroma odprejo blog, vlog, instagram story… in pljuvajo po meni.

Osebje namesto epiloga

Okoli 100 ljudi v domu, Herman in Mateja povsod, ter ne vem, mogoče še 2 v kuhinji. Vse teče kot namazano, nobenega čakanja, prijaznost. Kar potrebuješ, dobiš. Nobene nepotrebne besede. Gostinci bi morali na Komno na usposabljanje. Kaj ti pomaga nov lokal, če je osebje obupno. Res samo pohvale od vseh udeležencev.

2040 m visoka gora med Liebeseckom in Benzeggom je bil danes en sam presežek. Tako vzpon, ki je včasih lahko mukotrpen, kot spust sta bila nepozabna.

Schilchegg ob vsakem obisku poskrbi, da mi ni dolgčas. V prvo sva ga z Markotom zgrešila za dober kilometer, v drugo sem pozabil nahrbtnik, v tretje sem imel ogromno težav z neposlušnimi psi.  Kaj pa bo danes, se vprašam, ko z avtoceste zavijemo proti FlachauWinklu? Nahrbtnik imam, smuči, pse tudi, pancerji so že na nogah, tudi palice že nestrpno čakajo na start. Samo še prižig žolne in gremo. Baterija prazna. Takoj mi zakuha kljub globokemu minusu. Vsakič preverim baterije, včeraj pa sem pozabil. Najprej preverim, če imam kako rezervo. Seveda imam, kot vedno, ampak pomotoma sem vzel en A premalo. Edino kar me je danes skrbelo, je bila povečana nevarnost plazov. Jaz pa brez ”želve”. Absolutno takoj pomislim, da bi ostal v avtu. Kar bi bilo edino pravilno. Takoj mi začne po glavi rojiti, kaj če se komu kaj naredi, jaz bom pa okoli skakal s prazno baterijo? Saj, če se meni pripeti nesreča, ne bo sile, bo zasluženo. Če pa drugemu ne morem pomagati, je pa že za razmislek. Potem pa, kot je v naši naravi, začno druge mušice govoriti, pa saj bo vse ok, saj boste pazili… Marko in Uroš sta že zdavnaj odšla, sam pa še vedno iščem rešitev. In enostavno ni druge, kot da ostanem ali grem. Ja, seveda sem šel. In lahko zatrdim, da se to ne bo ponovilo. Kar pa ni rečeno. Marko je seveda že prej zaklenil avto, pustil odprt samo prtljažnik. Spredaj imam vodo, 2 frutabeli, rokavice, ter najpomembnejše, fotoaparat. Nekaj časa razmišljam kako bi skozi prtljažnik zlezel do sprednjih sedežev, pa na koncu obupam. V hitrem tempu grem za njima.

Prvi žarki

Že pred planino Marbachalm zavijemo desno v breg. Lahko se gre tudi po položnejši poti čez planino, vendar je ta varianta hitrejša. Sedaj sem bil že tolikokrat tukaj, da lahko podam ocene kje je optimalna pot. Kmalu zopet pridemo na cesto, vendar jo takoj po izhodu iz gozdička zapustimo, ter se strmo dvignemo levo, kjer se zopet priključimo cesti. Le te potem ne zapustimo več do naslednje koče, ki je nekako na polovici vzpona.

Do te koče po cesti

Vse druge variante so napornejše, daljše. Od koče pa potem proti vrhu, zopet skozi gozd, vseskozi pa se držimo leve. Ambient je nor. Nikjer nikogar, ne pred nami ne za nami. Ja logično, ura je nekaj čez 8, mi pa že na vrhu.

Nekaj je tudi v samoti. Sploh v teh časih, ko vedno več ljudi spoznava to neverjetno dejavnost. In da je cela gora tvoja, je resnično redkost. Šele nekaj minut preden smo se vrnili do avta smo videli prvega človeka. In potem še enega, zatem pa že skupine turnih smučarjev. Res, da smo bili danes nenormalno zgodnji. Ampak že vse leto opažamo, da Avstrijci zjutraj radi poležijo. Pa nič ne de, kar spite.

Letos smo bili že tolikokrat tu, da že spoznavamo vrhove v okolici. Dan prej je tu divjal vihar, tudi pri nas so drevesa padal kot domine, danes pa brezvetrje. In toplo. Odlično. V miru se pripravimo za spust. Že prej smo si zamislili, kje se bomo spustili.

In pravljica se lahko začne. Nekih 20 cm pršiča. Ne povsem suhega. Noro. Plavamo, hčera je ob ogledu posnetka dejala, da plešemo. Skozi gozd je sploh noro. Ma zakaj si ne bi dovolil nekaj evforije? Povsod je noro. Že prejšnjič sem spust s Schilchegga ocenil za odlično, danes pa je še boljše. Spodnji del, kjer je bilo zadnjič mogoče premalo snega, je danes pokrit z novo pošiljko snega.

Še ena prednost Schilchegga pa je relativna varnost pred plazovi. Tako tudi kmalu po sneženju nudi dokaj varno smuko. Skratka, sigurno se letos še vidimo. Za konec pa še tole, nudi ogromno smučanja glede na trud, ki ga moramo vložiti pri vzponu.

Obračanje pod ozebnikom

Saturday , 1, February 2020 Comments Off on Obračanje pod ozebnikom

Z leti se mi na žalost žene ali pa na mojo srečo manjša stopnja tveganja, ki sem ga pripravljen vložiti za turno smuko. Definitivno pa je tudi moje znanje obsežnejše kot v prejšnjem tisočletju. Na strukturo snega in druge dejavnike, ki vplivajo na plazove sem običajno pomislil šele na poti domov. Danes vse to spremljam že na sami poti. Zato ne čudi, da sem na ”izravnavi” pred ozebnikom Romanu dejal, da ne grem več naprej. Naletela sva na pobočje, ki se pne proti Kotovemu sedlu, ki že od daleč ni deloval povsem varno. Ko pa sva ugotovila, da je zgoraj nekaj centimetrov debela skorja, ki se predira, spodaj pa vsaj 30 cm babjega pšena ali po domače stiropora, sva se zedinila, da se tega ne greva več. Je pa res, da sva bila prva. Včasih, kar je sicer skregano z logiko, kar hodimo za drugimi, z izgovorom, da že vedo kakšne so razmere.

Do Tamarja hodiva po ledeni cesti. Na žalost ni padlo nič snega, še slabše, deževalo je. Roman gre kar peš, sam pa od začetka na smučeh. Snega je sicer povsod dovolj, ampak od napovedane pošiljke snega ni nič. Je pa veter naredil svoje, tako da vse od gozda dalje vlečeva svojo smučino. Najprej je na delu Roman, ko pa prideva na plaz, pa ta čast doleti mene. Dolgo se nisem tako ”namatral”. Skoraj vso pot sva hodila po plazovini, ki je priletela, vsaj zdi se mi, z Vevnice, Struga. Seveda sem nekajkrat zapustil plazovino, ter poskusil pod stenami Šit, Travnika,…, vendar je bil tam sipek sneg, nekajkrat sva si rekla, da sva kot krta. In se vrnila nazaj na plazovino. Ki je bila ponekod strma, pa preozka, nekje ledena, spet drugje polna napihanega snega. Od pričakovanih 20 cm pršiča ni bilo nič. Pričakovala sva trpljenje navzdol.

Kot že rečeno, pred ozebnikom sva dokončno obrnila. Prav tako jih je obrnilo nekaj, ki so prišli za nama, sva pa kasneje zvedela, da so nekateri prišli tudi na Kotovo sedlo in skozi ozebnik. Tisti prvi metri so bili težki, bilo je nekaj klože. Potem pa sva šla desno kolikor se je dalo. In do dna je bila potem odlična smuka. Nekakšen napihanec, konstanta, nobenih nepredvidenih situacij. Najslabša smuka meni osebno je, kadar se menjajo podlage. Tudi skozi gozd je bila ”odlična” smuka. Narekovaji zato, ker odlična nikoli ne more biti. Ampak običajno, kadar sem tu, je snega premalo. Zato je potrebno paziti smuči. Tokrat je snega dovolj. In prav zadovoljna se pripeljeva do Tamarja. Od tam pa potem ledena cesta, ki pa me ni nič motila. Samo hitreje je šlo. Popravni izpit sledi.

Kleines Mosermandl (2538m)

Sunday , 26, January 2020 Comments Off on Kleines Mosermandl (2538m)

Bolezen in orožne vaje sta zdesetkala naše turno smučarske vrste. Na standardni postojanki na bencinski postaji na Jesenicah tako naročim samo dve kavi. Na Karavankah nama Tone hudomušno pomežikne: ” Pa saj vaju večkrat vidim kot svojo ženo, ” na drugi strani pa Klaus samo zmaja z glavo, ter nama prezirljivo z dvema prstoma omogoči pot naprej, kaj pa si misli, ne bomo nikoli zvedeli. Najin cilj je Aignerhohe, še eden izmed mnogih lahkih vrhov, ki se jih letos lotevamo. Do Walda, kjer bo najino izhodišče, prideva brez težav. Oba sva prvič tukaj, zato logično parkirava tam, kjer vidiva, da so vozila pustili ostali. Seveda sva doma prebrala opise, ki so bili na voljo. Vendar je potem v realnosti to povsem drugače. Kot že mnogokrat, šele doma ugotoviš, kje si ga polomil. Kreneva za večjo skupino Avstrijcev. Na srečo že kmalu zavijejo levo, kar pa se nama zdi v neskladju  s tistim, kar sva prebrala. Njihov vodič nama prijazno pojasni, da sva na narobni poti. Obrneva nazaj, izbereva srednjo pot, ki pa se tudi izkaže za napačno. Pravijo, da gre v tretje rado. Po nekaj minutah šele prideva do izhodišča, ki so nama ga ponujale knjige. Zato sva imela nekaj težav na začetku. Od tu, pa do planine Muhreralm (1642m) ni težav. Vseskozi hodiva po kolovozni cesti.

Parkirišče. Ne spodnja pot, ne srednja, ampak zgornja.
Nekaj minut ob cesti. Avto se lahko pusti višje.
Planina Muhreral (1642m)

Do planine so dobri 3 km. Skoraj ravninski zgledajo, ampak je vseeno toliko naklona da se da nazaj čisto lepo peljati. Najin cilj, Aignerhohe se dviga desno nad planino. Ne veva točno kje zaviti, zato iščeva kakšne sledi. Vidi se, da so tu dol smučali, da bi pa kdo hodil gor, pa ne opaziva. Meni se dozdeva, da bi mogoče morala še naprej in potem desno. Že od začetka hodimo skupaj s tremi Korošci, ter štirimi Avstrijci. Zato se odločiva, da greva naprej z njimi, sigurno gre kdo na Aignerhohe. To je bolj moje mnenje, medtem ko Marko od začetka trdi, da bi morala že na planini zaviti desno. Skratka, hodimo naravnost po dolini naprej. Tam končno ugotoviva, da danes ne bova prišla na Aignerhohe. Pa nič zato, večina letošnjih tur se je drugače končala kot je bilo sprva mišljeno.   

Aignerhohe je visok 2100 m. Sedaj pa sva že na 2200, pa še nikjer nobenega vrha. Ugotoviva tudi, da je tod konec s tistimi lahkimi vrhovi, značilnimi za Nocke. Že prva strmina kaže na to, da bo tukaj potrebnega več truda. Šele tedaj pa se odpre nova grapa. Menda bo ja na vrhu konec. Ta je še strmejša. Malce spominja na Šentanski plaz, je pa naklon nekje med 35 in 40 stopinjami. Že prej sva si nadela srenače. Sploh na obratih pridejo še kako prav. Najstrmejši del je malo pod vrhom, vendar je takoj za ovinkom nov strm odsek. Na srečo tukaj ni bilo vetrovno, zato se da lepo hoditi. Sneg ni trd, nikjer leden.  Na vrhu grape še vedno nobenega vrha v bližini. Višina pa že čez 2400 metrov. Korošci obračajo, sama pa greva po zopet položnejši dolinici naprej. Kmalu pred sabo vidiva dva cilja. Na levi na vrh, ki je povsem brez snega vodi strma prečka, pred nama pa se kaže nekaj lažjega. Seveda za nobenega ne veva imena. Torej hodiva naprej, potem pa po malenkost strmejšem delu levo do vrha. Ki se izkaže za Kleines Mosermandl (2538m). Niti sapice vetra. Prav prijetno toplo je. Se pa z vseh strani podijo meglice. Ni druge, kot da se hitro odpraviva nazaj.

Prvi metri so obupni. Kloža in difuzna svetloba. Vendar je tako samo nekaj zavojev. Do vstopa v grapo smučarske razmere še vedno bolj slabe. Potem pa celotna grapa suh sneg, torej že uživava. Takoj pod grapo zavijeva desno pod steno in tam izbirava linijo. Naletiva še na kakšen zavoj po kloži, ostalo pa je prav dobro, nekaj med suhim snegom in pršičem. Tudi potem se ne vračava po smeri pristopa, ampak se bova spuščala po gozdu. Tu pa polno pršiča, smuka odlična. Tako je vse do planine. Od tam dalje pa ni neke umetnosti, po cesti do avta. Po želji lahko nekaj odsekov odpeljemo po travnikih.

Na koncu sva oba srečna, da sva zgrešila Aignerhohe. Je pa tura dolga, prednost je, da ni prav obiskana. Je pa nekaj delov plazovitih, zato je potrebna posebna pozornost ob večjih količinah snega.

STRAVA

SNEŽAK

Schilchegg (2040m)

Wednesday , 22, January 2020 Comments Off on Schilchegg (2040m)

Snega pri nas enostavno ni. Niti ne kaže, da bi ga v bližnji prihodnosti lahko zapadlo dovolj za dokaj normalno smuko. Zato smo primorani hoditi v Avstrijo. Pa tudi tam smo zadnje tedne malodane drsali po skali. Na srečo smo letos v ekipo dobili tri nadobudne mladce. Tako nas je sedaj 6 potencialnih turašev. In vsaj trije so/smo potem skoraj vedno na voljo. Seveda tudi Avstrije ne bi bilo, če ne bi bilo Markota, ki je zadnja leta idejni vodja vseh tur. Plus delni sponzor izletov v Avstrijo. Nekaj stroškov mu povrnemo, mislim pa, da ne v celoti. Brez tega njegovega vložka, plus seveda če ne bi bili v avtu vsaj trije, bi bilo resnično predrago (bencin, vinjeta, Karavanke, po možnosti še naslednji tuneli, …). Za nameček pa se je še specializiral za lokalne vremenske razmere. In če sem do sedaj še kdaj podvomil v njegove odločitve, smo mu sedaj podelili koncesijo za izbiro tur za naslednjih 5 let. Ko se nekaj kilometrov pred odcepom za meni ljube Nocke dogovarjamo o izhodišču, stojita nasproti dve ideji, dva bregova. Doktar se takoj umakne iz boja, pravi, da je zadovoljen z malim, da mu je popolnoma vseeno kam gremo. Na voljo imamo Innerkrems, lepo vreme, vendar slabšo smuko. Očitno je, da snega tukaj ni nič padlo-posledično, če je bilo zadnje tedne vse zlizano, bo danes še bolj. Ali pa naprej v FlachauWinkel, kjer nas čaka megla, grdo vreme. Vendar pa vsaj 10 centimetrov novega snega. Za Markota ni dileme. On bo vedno izbral smuko. Zame tudi ni dileme. Meni smuka ni primarna, vedno bom prej izbral vreme, doživetje.

Prve metre odpeljemo v popolni megli. Nič se ne vidi. Zavoji, sicer mehki, ampak enostavno ne veš kaj je gor, kaj je dol. Prostak bi rekel, da ”vozimo po jajcih”. V hipu pa smo ven iz megle. Skoraj prepričan sem, da je vsaj 20 centimetrov novega snega. Zaradi mrazu je sneg popolnoma sipek. Začne se uživanje v vsakem zavoju. Vse je še nezvoženo, iščemo strmine. Saj bi človek težko verjel, ampak tako se praši, da smo čisto beli. Ko pridemo v gozd je še bolje. Mislim, da je temu tako, ker drevo odvrže odvečen sneg in tako je okoli dreves še več snega. Tako, da prav iščemo drevesa. Tam nekje na višini 1700 metrov se priključimo poti in gremo še enkrat nazaj.

Parkirišče je skoraj polno. Nikoli še ni bilo toliko ljudi. Res pa, da še nikoli nismo bili tako pozni. Prejšnje leto sva bila z Markotam prva, vlekla sva smučino, se nekajkrat zgubila in se morala resnično potruditi, da sva prišla do vrha. Obenem pa sva (prav tako v megli) izbrala strmejši, nevarnejši vzpon. Danes pa je smučina potegnjena do vrha. Brez razmišljanja samo hodiš. Pot je speljana povsem drugače, kot je bila najina lani. Bolj varno, z manjšim naklonom. Kljub megli v vsakem trenutku po celi poti vidimo nekaj turnih smučarjev. Včasih tudi cele gruče. Vsake toliko časa se nebo malenkost odpre, pa hitro zopet zapre. Najbolj megleno je bilo na vrhu. Sam sem glede na lansko leto pričakoval vsaj še pol ure hoje, ko sem že stal na vrhu. Do zadnjih nekaj metrov nisem vedel, niti videl kje smo. Prijatelja sta me že čakala. Imel sem težave s psi, zato sem malenkost zaostal. Stare pse sem dal na popravilo, zato sem vzel druge, ter jih dal na 10 cm daljše smuči. Na začetku je šlo, potem pa so povsem obupali. Najprej sem uporabil elastike, ko sem vse potrgal, pa sem pse polepil. Tako je nekako šlo do vrha.

V drugo gremo na Benzegg. Marko je opazil, da se smučina nekje pod vrhom odcepi proti našemu naslednjemu cilju. Nekaj časa hodimo po smučini, ki je potegnjena proti Schilcku, potem pa zavijemo desno. Sam sem zaradi novih težav s psi daleč zadaj. Zaradi megle ju dolgo sploh ne vidim, potem ko ju zagledam, pa se že pripravljata na smuko. V megli sploh ne vidimo Benzegga, šele ko se za trenutek razjasni ga ugledamo. Predaleč. Spust v drugo je podobno kot v prvo fantastika. Zavoljo vremena ne slikamo preveč, saj se nič ne vidi. Uživamo pa na polno. Kaj bi dali, da bi bilo večkrat tako. Že prejšnje leto sva z Markotam rekla, da je bila smuka vrhunec, pa sva smučala samo do ceste, potem pa zavoljo pomanjkanja snega po njej. Tokrat se v sicer ne več odličnih, ampak še vedno zelo dobrih razmerah brez uporabe ceste prismučamo do planine Marbachalm. Sledi še neizogibnih nekaj minut ravnine do avta.

 

 

Falkert (2308m), Klomnock (2331 m)

Sunday , 12, January 2020 Comments Off on Falkert (2308m), Klomnock (2331 m)

Če si želimo kolikor toliko ugodne smuke, ne gre drugače, kot da se zopet zapeljemo do Avstrije. Ne vem zakaj smo se je do sedaj tako izogibali. Vožnje je malenkost dalj kot do Vršiča. Ostalo pa, ni da bi govoril. Vsakič, ko pridemo v nov kraj, se nam odstre nova platnica. V nedogled vrhov. Sploh letošnji izbranci, vrhovi skupine Nockberge so nekaj neverjetnega. Saj ne rečem, lahko da nas za kakšnim vogalom čaka neljubo presenečenje. Ampak do sedaj smo lahko smučali z vsakega vrha, ki nam je bil v danem trenutku pri srcu.  Edina težava, ki pa ob dobri opremi ne predstavlja ovir, so kopasti vrhovi, ki so na žalost na udaru vetra. In potem so nekateri deli, ki bi bili ob normalnem vremenu povsem enostavni, vsaj letos močno poledeneli. Tako je bil današnji zaključni vzpon na Falkert kljub pozni uri še povsem zmrznjen. Strmina pa tudi ni nedolžna.

Falkertsee

Cilja še nimamo točno določenega, ko prispemo do izhodišča St. Oswald. Tu pa niti centimetra snega. Definitivno bi morali startati peš, zato hitro spremenimo načrt. Gremo v drugo dolino, do jezera Falkertsee (20km). Tukaj je snega vrh glave, pozna se, da smo na 1872 metrih, kar je skoraj 500 metrov višje kot St. Oswald. Mala vasica ob jezeru z družinskim smučiščem, zasnežena kot bi bila iz pravljice, že zadostuje za to, da ob pogledu nanjo zavzdihnem: ”Že zaradi tega se je splačalo priti.”

Logično smo sedaj še bolj brez cilja kot zjutraj, saj sploh nismo računali na to izhodišče. Ker pa v naši ekipi ni nobenega komplikatorja, začnemo s hojo, se bo že kaj odprlo. Skozi samotno dolino se povzpnemo do sedla Falkertscharte. Od tu bi lahko v nekaj minutah dosegli Falkert na desni, kakšno minuto več pa bi porabili za Rodesnock na levi. Ampak potem nam ne bi preostalo drugega kot, da ponovimo vzpon ali pa se že po dobri uri vrnemo domov. Edina logična izbira je spust na drugo stran proti St. Oswaldu. Seveda se zavedamo, da bo potem nekako potrebno priti nazaj. Spust po neskončnem, dokaj strmem pobočju bi bil v boljših pogojih poezija. Saj ni slabo, je pa na nekaterih delih precej spihano, ledeno.

Prismučamo do koč Hundsfeldhutte na višini 1900 metrov. Spust naprej bi bil nesmiseln, kajti od tu je preveč položno. Na desni strani se odpira več vrhov, povsod naklonina podobna. Ne vemo kam, na kateri vrh gremo, cilj je greben, potem pa bomo že prišli nekam. Sneg je boljši, pozna se, da je tu že na delu sonce. Vseeno uporabimo srenače (razen Anžeta, ki jih pač nima, bo pa očitno glede na poznejšo prigodo šel v nakup).

Hundsfeldhutte

Sam imam že nekaj časa težave z bolečinami v podplatu. Skoraj leto dni se prerekava. Danes sva dosegla nov vrhunec. Vsak korak zapeče, noga mi utripa. Še vedno pa hodimo proč od cilja. Razmišljam, da bi se kasneje spustil do St. Oswalda, pa me tam poberejo. Nočem preveč tarnati, dobro vem, da bi si za druge mislil:” Pa kaj če te malo boli, saj je samo podplat.” Vendar ne gre več, kljub temu da ni toplo, potne kaplje tekmujejo katera bo prva na tleh. Uporabim vse svoje veščine preslepitve svojega telesa, pa resnično ne gre več. Malo pod vrhom grebena se uležem, snamem pancer in začnem z razvajanjem razbolelega mesta. Zavedam se, da zgledam patetično. Nič mi ne ustreza. Če gremo nazaj, bom sploh zmogel? Če grem proti St. Oswaldu, pa ne bo snega, koliko časa bom hodil?  Same negativne misli, celo pobočje, ki ga moramo premagati nazaj grede se čudežno postavi navpično. Končno si vse te konotacije vzamejo trenutek oddiha. Na brzino v mešalnik vržem naslednje sestavine: ”Ne smili se sam sebi. V vsakem primeru moraš priti nazaj. Najbolje, da te tisti cm² vrže iz tira,” te še nekaj začimb, ki jih papir ne prenese. Pancer je romal nazaj na nogo. Kasneje sem še dvakrat ponovil postopek.

Piramidast Falkert v ozadju med potjo na Klomnock

V zložnem vzponu smo se počasi bližali vrhu. Zelo počasi. Ker se kar ni hotel prikazati. Nekajkrat smo že mislili, da smo na vrhu, pa se je zadaj prikazalo še nekaj višjega. Končno smo stali pri križu. Klomnock, smo prebrali. Prvič danes smo bili deležni nekaj toplejših minut. Drugače je vseskozi pihal veter. Tukaj pa je bilo resnično prijetno. Zato smo na mizo v miru vrgli variante vrnitve do avta. Prva, ki je hitro padla v vodo, je bila po grebenu nazaj na Falkert. Tukaj ne bi imeli nič smučanja, zato takoj odpade. Ostaneta ali da se po isti poti spustimo, ali pa da smučamo po privlačnem pobočju proti St. Oswaldu. Ter potem razmišljamo kako se bomo vrnili na izhodišče. Tukaj bomo imeli definitivno največ smuke, kar je tudi odločilo.

Razmere so bile že boljše, še vedno pa ne odlične. Podlage so se menjale, od trde do rahlo ojužene, tudi nekaj klože je že bilo. Nismo pa se spustili čisto v dolino, temveč smo spodaj prečili pobočja proti kočama Hundsfeldhutte. Najboljše pogoje smo imeli v tem delu. Boljša izbira bi torej bila prečenje po grebenu, ter potem spust.

Čaka nas še zadnji vzpon. Nazaj na sedlo Falkertscharte. Ta del je najstrmejši, ves dan v senci, utrujen od neprestanega vetra. Čeprav imamo srenače, vsi hodimo previdno. Z vsakim narejenim korakom nas v primeru padca čaka daljša pot do doline. Pozna se tudi tudi že utrujenost in vsi smo še kako srečni, ko zopet stojimo na grebenu. Za zaključek se povzpnemo še na vrh Falkerta. Od koder nas veter hitro prežene.

Klomnock, najvišji levo na grebenu

Za konec izkoristimo še usluge smučišča in z nasmehi do ušes pripeljemo do avta. Ja, smuka ni bila najboljša, komaj povprečna. Ampak drugače pa je bila to tura, ki se je bomo še dolgo spominjali. Vse potrebne prvine je imela, da gre v arhiv tistih klasičnih. 

STRAVA

SNEŽAK

Königstuhl (2336m), Stubennock (2092m)

Sunday , 5, January 2020 Comments Off on Königstuhl (2336m), Stubennock (2092m)

Štirje mladeniči se zložno vzpenjajo po idilični dolinici Rosanintal. Vsi so prvič tukaj, zato zvedavo spoznavajo okolico. Ne čudi, da so ime dolinice prebrali šele doma, ko so se ob kavici vrgli v obsežno študijo današnje smuke. Avto so pustili ob koči Dr. Joseph-Mehrl-Hutte, ki je svoja vrata odprla daljnega leta 1935. Zgodovina govori iz vsake pore na videz zanemarjene koče, ki pa jih takoj prevzame s svojo prijaznostjo. Tako kot cela vasica, katere glavni dohodek je skoraj sigurno turizem, vendar se ga lotevajo na skromen način, in definitivno na način, ki si ga želimo čim več tam, kjer so Facebook in ostali priveski postali smernice našega življenja.

Mladeniči se ne poznajo med seboj, nekateri so se v avtu sploh prvič videli. Zato ne čudi moreča tišina, ki zelo počasi polzi iz avta. Očitno so vsi skromni. Kdo ne pozna nastopačev, ki takoj zavzamejo ves prostor. Dejanja pa slej ko prej pokažejo, da je vse to brez pravne podlage. Medtem pa skromneži ostajajo tiho, le zakaj bi brez potrebe ropotali. Karte se bodo že kasneje postavile na pravo mesto. In čeprav običajno taki ljudje, kot naši mladeniči, nimajo najbolj živahnega začetka, kasneje preživijo ogromno skupnih trenutkov, vedno lepših, medtem pa širokoustneži vedno v novem avtomobilu žanjejo uspehe… dokler  jih ne preberejo.

Na obrazu se jim vidi, da jim položna pot skozi neskončno dolinico ne diši preveč. Navajeni so hitre akcije, mladeniči so pač neučakani. Življenje jih bo sčasoma navadilo na potrpežljivost. Le upajmo, da čim kasneje. Na začetku le ugibajo kje je njihov današnji cilj. Kmalu pa ga zagledajo pred seboj. Stena od tu zgleda neprehodna. Vsaj za njihovo znanje. Toliko pa vedo, da je vrh povsem pohleven z druge strani.

Končno se pot začne vzpenjati. V vetru, pomešanim s kakšno snežinko, v megli pridejo čez najstrmejši del. Srenači počivajo v nahrbtnikih. Sledi še zadnji, sicer položnejši del. Vendar utrujen od neprestanega vetra skoraj leden, zato ta del pametno premagajo s srenači. Da le premorejo nekaj ega, dokažejo na vrhu. Vsi le za trenutek stopijo do križa, modni dodatek na veliko avstrijskih vrhovih, potem pa uidejo v zavetrje. Zakaj jim je bilo treba stopiti na vrh? Odgovora še niso našli.

Vreme jim še vedno ne služi, razgledov ni, mraz pritiska z vseh strani, zatorej ni druge kot da jo hitro podurhajo v dolino. Začetni trši del odsmučajo malenkost previdneje, potem pa se sprostijo in začnejo uživati. Ne smučajo po smeri vzpona. Že prej so ugotovili, da bo smuka skozi gozd odlična. In res je. Čaka jih pršič, seveda že malenkost predelan, ampak naredijo nekaj nepozabnih zavojev.

Spodaj se priključijo poti, po kateri so prišli zjutraj. Zopet so v dolinici Rosanintal. Zavedajo se, da če se bodo vračali po isti poti, jih čaka nekaj mukotrpnih kilometrov. Brez smuke, na nekaterih delih celo z nekaj vzpona. Nekdo predlaga, da gredo še enkrat v klanec, ter tako zopet izkoristijo čari gozda. Hitro gredo kože iz nahrbtnikov. Zjutraj so opazili neko smučino, ki vodi navzgor. Vendar je ne najdejo. Zato vlečejo svojo smučino. Snega je ogromno, kar jim povzroča nekaj težav. Teren je neraven, dolinice so ozke, vzpon je strm, težko se hodi vsaj nekaj metrov brez da bi bilo treba obračati. Končno pridejo do izravnave.

Ne izberejo spust po isti poti, čeprav bi bilo to zadetek v polno. Na koncu doline zagledajo nek vrh. Če pridejo do tam, jih čaka samo še spust do avta. Prečijo pobočja Seenocka in Saureggnocka. Seveda jih vmes čaka nekaj spusta, ki ga opravijo kar s kožami. Zadnje metre vzpona v močnem vetru opravijo vsak po svoje. Povsem poledenel vrh (Stubennock) jim tako kot prejšnji ne dovoli oddiha. Premočno piha.

Strm poledenel začetek je samo nujna uvertura v zopet sanjski del gozda. Tam se zasliši nekaj navdušenih glasov. Očitno so se že ujeli, slikajo se, vpijejo en čez drugega. Simfonija. Kar prehitro so na kolovozu, ki se pne prečno nad tekaškimi stezami, po katerih so se sramežljivo nekaj ur nazaj vzpenjali. Pripeljejo se do avtomobila. Prijazen gostilničar, ki jim ne da možnosti izbire pijače jim dokončno razveže jezike. Kujejo nove načrte, zenice so večje, glasovi so optimistični. In kaj bi si bralec lahko še želel drugega kot da bi kmalu bral nove dogodivščine pogumnih mladeničev.

STRAVA

 

Peitlernock (2244m), Bärenaunock (2292m)

Tuesday , 31, December 2019 Comments Off on Peitlernock (2244m), Bärenaunock (2292m)

Gre za vrhova nad panoramsko cesto Nockalmstraβe, ki je pozimi zaprta. Izhodišče Innerkrems, parkirišče pred cestninsko postajo. Danes imava s seboj vodiča, ki sta nalogo odlično opravila. Čeprav je vse dokaj dobro označeno, pa je lažje, če ti ni potrebno nič razmišljati. Samo hodiš.

Na smuči stopimo takoj pri avtu, nekje na višini 1400 metrov. Do gostišča Nockalmhof (zaprto) hodimo po cesti, ki se zložno vzpenja. Cesta je trenutno namenjena sankanju. Zanimivo, da je na voljo brezplačna izposoja sank. Vprašanje, kako hitro bi pri nas pošla zaloga. Pri gostišču zapustimo cesto in se skozi gozd dvignemo do planine Bärengrubenalm  (1900m). Ne bi pa nič narobe, če bi do sem hodili po cesti. Tu nas smerna tabla usmeri levo v gozd. Cilj je od tu dalje dobro viden. Začetni del poteka skozi redek gozd, potem pa sledi samo še zaključni vzpon na kopast vrh. Pričakata nas križ in močan veter. Samo nekaj slik, nato pa hitro v zavetrje, kjer si v miru ogledamo okolico. Vreme čudovito, pogledi sežejo daleč naokrog.

Vršno pobočje je zavoljo vetra trdo, potem pa se razmere izboljšajo. Iščemo nezvožen sneg. Ki ga tukaj ni na pretek. Seveda najdemo kakšen del, kjer se tudi malenkost zavriska. Je pa gora precej obiskana, za nami so se valile trume turnih smučarjev. Ampak smo zadovoljni. Kar nekje med spustom se zedinimo, da gremo še na nek vrh nad planino Bärengrubenalm.

Tudi tokrat bi bilo bolje, če bi se do nje spustili po smeri vzponu. Pa se nam dozdeva, da bomo prečno lažje in predvsem hitreje prišli do poti. Hitro ugotovimo, da ni ravno tako. Tukaj ni še nič shojeno, glavna ovira pa je potok, ki ga je potrebno prečiti. Je pa dobra stvar, da smo našli nedotaknjen teren za spust. Ko enkrat pridemo na potegnjeno smučino, do vrha težav ni več.

Če je bil Peitlernock po svoji konfiguraciji podoben Mrežcam, pa Bärenaunock spominja na Viševnik. Tudi tukaj so zadnji metri trši, zato z Markotam le-te prehodiva s pomočjo srenačev. Pogoji za smuki so tokrat še boljši. Seveda so prvi metri tudi trdi, potem pa spričo tega, da ljudi tukaj ni bilo preveč vse do planine vozimo po nezvoženem, tokrat pravem pršiču. Od tam pa po cesti do avta.

Neomejene možnosti za smuko ponuja okolica Innerkremsa. Dostop je lahek, težavnost ni prevelika, orientacija je dobra. Ambient za vikanje, tudi vodnika sta izpit naredila z odliko, zato komaj čakam naslednje ture.

STRAVA

Višarje

Wednesday , 25, December 2019 Comments Off on Višarje

Svetim Višerjem pravijo tudi romarska pot. Danes sva edina romarja midva. Globoko v temi v supergah sopihava navzgor in se čudiva le kako sem prilezejo starejši. Mogoče z žičnico. Če to velja? Ob poti je okoli 12 kapelic, pošteno bi bilo, da se pri vsaki ustaviš. Sneg se začne takoj pri avtu. Vendar govorimo o nekaj centimetrih, ponekod še toliko ne. Zato se pravilno odločiva za superge. In v njih vztrajava vse do 7 kapelice. Seveda bi šla lahko že prej na smuči, vendar je dolgočasni kolovoz tako utrjen, da je lažje peš. 

Sonce naju ujame nekje na pol poti. Kljub končno zimskim temperaturam nama je pošteno vroče. Na vrhu narediva nekaj slik, spijeva čaj, ter hitro oddirjava v dolino. Temu se težko reče turno smučanje, vsaj v zgornjem delu, kjer obratuje smučišče. Je pa smuka odlična. Spodnji del je zaprt, vendar se brez težav pripelje do avtomobila. Šlibar je zaradi varnosti izbral gondolo, sam pa sem za kazen nekaj sto metrov pred avtom zapeljal na asfalt, posledica pa je bil dolg polet, strgan velur, ter kar nekaj podplutb.

Viševnik

Sunday , 15, December 2019 Comments Off on Viševnik

Sobota. Običajna, že od triasa popolnoma identična. Za nekatere. In medtem, ko jih večina še spi, v dobri nameri, da bi v spanju pretentali mačka, posledico težke noči, sam sedim v pisarni, prekladajoč papirje z enega kupa na drug, in tako v nedogled. Nekako me preveva občutek,da sem edina oseba na zemeljski polobli, ki dela v soboto. Že zjutraj, ko sem se kobacal v mrzli avto, je sosed veliko boljše volje smučarsko opremo zlagal v avto. Pa prejšnjo noč je zapadlo 20 cm snega, pa še sonce se mi hudobni reži iz vsakega retrovizorja. V tistih redkih trenutkih, ko se le stežka odtrgam od mukotrpnega dela, s kančkom očesa na hitro preletim spletne strani, ki mi na rane posujejo še tisto preostalo sol. Samopomilovanje hitro zabrišem skozi okno. Boriti se je treba. Hitro pokličem ženo, če bi takoj po službi skočila na Viševnik. Ne da se ji. Ivota sem že povprašal, pa politično nikoli ne odgovori, kadar se mu ne gre. Uroš in Marko sta ta trenutek streljaj od Viševnika, Šlibar je varuška, drugih potencialnih kandidatov enostavno ni. Kolebam iti ali ne biti, ko me preseneti Ivo. Čudežno se priključi še Šlibar, in sekundo po koncu tlake že drvimo proti Pokljuki.

Ivo je še mladenič kar se tiče zimskega obiskovanja gora, Šlibar pa že blizu zatona kariere. Vse se je odvijalo izredno hitro, opreme je ogromno, sploh ker jo imam še za Ivota in hitro ugotovim, da sem pozabil dereze, cepin, ter lučko. Najbolj mi je žal za zadnjo stvar. Smučati v temi ni najbolj prijetno. Mogoče nam pa uspe. Snega je dovolj. Že od parkirišča dalje gre na smučeh. Ivo si v strmem delu nad žičnico nadene derez, vzame cepin. Malo zaradi varnosti, malo pa tudi, da preizkusi opremo.

Šlibar gre naprej. Smučina je lepo potegnjena. Zdi se mi, da sem danes prvič na smučeh čez cel žleb. Običajno grem vsaj v najstrmejšem delu peš. Ljudi je še vedno dovolj, kljub pozni uri, gredo pa vsi že nazaj. Na Plesišču, ko se prvič pokaže sonce, pričnem s fotografiranjem. Ker se še navajam na fotoaparat, uporabljam tudi telefon. Čez nekaj minut hočem poklicati Petro, sežem v žep, in glej ga zlomka, ni telefona. V PIZDO!!!!!!!, bi rekel kakšen razuzdan mladenič. Sam, kot eleganten možakar srednjih let rečem: ” Da bi mi Murko pel na sinovi poroki.” Seveda najprej večkrat pregledam žepe. Nič. Ponovim postopek. Vmes mi roji po glavi kaj mi je bilo tega treba, pa kako bom zvečer na Snapchat in Tik tok pogledal, če sem dobil kak kudos. Pa se hitro umirim, vmes sem se že spustil do mesta, kjer sem zadnjič naredil sliko. Pa nič. Na pametni uri vidim približno sled, ki me vodi po isti poti, ampak brez haska. Še enkrat se vrnem do mesta od koder me Ivo še sliši. Dogovoriva se, da me pač kliče po telefonu. Problem Pokljuke je, da signala na ogromno točkah ni. Ivo me sicer kliče, dobi signal, vendar ga hitro vrže iz omrežja. Vse skupaj ponavlja, hvala mu, in končno v daljavi zaslišim zvok mojega telefona. Torej upanje obstaja. V glavnem, ne da se mi več pisati, kmalu najdem telefon, ura pa je vmes neusmiljeno tekla.

Šlibar se že vrača z vrha. Na tisti prečki do grebena od koder je vrh zelo blizu, se srečamo. Ivo se odloči, da gre nazaj z njim. Sam pa grem do vrha, potem pa se dobimo nekje ob poti. Bližajoča noč in veter sta razmere hitro poslabšala. Smučina je vedno trša. Če sem zjutraj še upal, da bom smučal z vrha, je to sedaj padlo v vodo. Smuči pustim pod vrhom. Naprej grem peš. Še ena iz niza neumnosti, brez derez, v pancerjih. Čeprav je vrh blizu, pa se izredno namatram, predvsem psihično. Še dolgo v noč se kolega norčujeta iz mojega predvsem sestopanja. Namreč, od spodaj sta me gledala. Zopet in zopet sem se odločil, da nikamor ne grem več brez derez. Izredno počasi in nadvse previdno se končno dokopam smučk. Ko jih imam na nogah je seveda vse pozabljeno.

Sama smuka na začetku prav tako neprijetna. Že se je naredila kloža, nekajkrat jo sumljivo zarežem. Dovolj je bilo čudnih dogodkov za danes. Opustim smuko naravnost do Zlatih vod. Prenevarno. Tudi na vršnem pobočju delam samo nujne zavoje. Peljem tam, kjer je najbolj shojeno. Na Plesišču si oddahnem. Smuka do Zlatih vod je presenetljivo dobra. Prav tako dobro pa je tudi skozi žleb, kjer običajno bolj drvarimo. Tam tudi dohitim Ivota in Šlibarja. Na smučišču je sicer dovolj snega, vendar pa pri vsakem zavoju lahko povoziš kakšen kamen, zato sem smučal bolj kot ne naravnost. Skozi gozd potem brez problema do avtomobila.

Veliki Draški vrh 2243m

Thursday , 12, December 2019 Comments Off on Veliki Draški vrh 2243m
Veliki Draški vrh s Srenjskega prevala

Piramidni vrh, ki se ponosno dviga med Ablanco in Malim Draškim vrhom, najlepše se ga vidi med hojo na Viševnik, drugače pa kar sramežljivo skrit, je naš tokratni cilj. Snega v nižje ležečih predelih še ni, slovenskih turno smučarskih destinacij tudi ni na pretek. Trenutno sta edini svetli zvezdi Pokljuka in Vršič, kar precej olajša izbiro. Če si želiš nekaj krajšega, greš pač na Mojstrovko, za malenkost dalj pa drugega kot Veliki Draški vrh ni. Vsaj za naše znanje. Kar me osebno najbolj moti pri današnji izbiri je dokaj dolg dostop tudi v idealnih razmerah. Ki jih tokrat ni. Sneg se začne ali na Jezercih ali pa nad zgornjo žičnico. Danes imamo na voljo tri variante. Ali čez Viševnik, pa potem spust po zahodni grapi. Ali okoli Viševnika in spust čez Srenjski preval. Ali pa peš do Jezerc nad Konjščico. Sam sem za eno od prvih dveh variant, Uroš za zadnjo. Pridruži se nama še sodelavec na turbo pogon in okoli 8 ure zjutraj z vso težko opremo zakorakamo po letni poti na Triglav nad Konjščico. Snega ni niti centimeter, zato si privoščimo parking poleg vlečnice in si tako skrajšamo pot za nekih 10 minut.

Vse do Jezerc je pot kopna, oziroma omogoča hojo v supergah. Uroš in Roman spredaj prijetno kramljata, sam pa se ubadam z novo igračko. Dedek Mraz mi je prinesel nov stari fotoaparat. In potrebujeva nekaj časa, da se navadiva drug na drugega. Že hitro ugotovim, da danes ne bova našla skupnega jezika. Spredaj sta prehitra. Preden potegnem ven fotoaparat, naredim sliko, ga pospravim, zaostanem ravno toliko metrov, da potem, ko ju ujamem, zopet najdem nov motiv. In zopet na brzino vlečem ven, pritiskam. Začaran krog. Bo že še čas za fotografiranje, danes sigurno ne.

Od Jezerc dalje je snega čez glavo. Idealne razmere, trdo, brez nevarnosti za kakšen plaz. Že zadnjič na Viševniku sem ugotavljal, da ne bi imel nič proti, če bi tako tudi ostalo. Glede poledenele podlage so rešitev dereze, glede plazov pa je najbolj varno, če ostaneš doma. Že malo pred Studorskim prevalom zavijemo desno v tiste prisrčne kotanjice pod streho VDV. Z Romanom si že tu nadaneva srenače. Ta del je strm, zdrsava. Sploh tista strma grapa takoj na začetku, ozka, nama z Urošem povzroča preglavice in naju popolnoma utrudi. Zato se že tam odločim, da grem na streho z derezami. Mogoče bo malce napornejše, pa zato toliko varneje.

Tudi Roman se opremi z železjem, Uroš pa vztraja na smučeh. Hitro smo na vrhu. V popolnem brezvetrju. Popolno. Razgledi. Seveda se je potrebno malenkost potruditi, ampak, ko tako stojiš, na vrhu, okoli pa vse zasneženo, se vse pozabi.

Zgornji del je izredno trd. Meni to ustreza. Nobenih presenečenj ne more biti. Točno veš kaj lahko pričakuješ od podlage. S strehe ne zavijemo proti Studorskemu prevalu, temveč smučamo levo pod MDV. Če je bila že zgoraj smuka dobra, pa je tukaj še boljša. Malenkost odjenjano na vrhu, spodaj pa še trše. Nekaj strmejših delov, pa ogromno kotanjic, pa tudi nekaj prečenja, da ne bom samo hvalil. Kar prehitro smo pod Srenjskim prevalom.

Sam si takoj nadenem dereze, Roman bo začel brez, Uroš pa na smučeh. Sneg je trd, zato se dobro hodi z derezami. Kmalu se mi pridruži še Roman, Uroš pa do vrha vztraja na smučeh. Na žalost se je tukaj že naredilo nekaj klože, zato je bilo potrebno malenkost popaziti.

Zopet nekaj odmora na vrhu. Srečamo še našo legendo alpinističnega smučanja. Opazujemo njegov spust. Zgledajo odlični pogoji, ko se on pelje. Mi pa smo se kasneje komaj peljali tu. Deležni smo tudi spektakularnega padca naše legende. Očitno ni opazil luknje, tako da je kar poletel čez. Na srečo brez posledic, ampak ga kar nekaj časa ni bilo na spregled. Kasneje smo si šli ogledati mesto padca. Vsaj nekaj metrov daleč in kak meter globoko je poletel. Ta del ni bil dober za smuko. Ne vem, je bila to kloža ali kaj podobnega, vsak zavoj nisi vedel ali bo zagrabilo ali ne. Okoli Viševnika brez posebnosti, potem nekaj sto metrov vzpona. Potem pa začuda, do Zlatih vod odlične razmere. Tam pa najslabši del, ampak pričakovano. Tudi del nad žičnicami je mnogo slabši kot je bil v nedeljo. Ponekod čisto ledeno, ozko, nekaj kamenja. Ampak vse to paše zraven. Zadnji metri do avta pa seveda zopet peš.

Ne hodim rad na VDV. Vedno se mi zdi, da je predolg dostop, streha ima običajno čudne razmere, dol s Studorskega prevala sicer narediš nekaj zavojev, potem pa zopet dvig do Srenjskega prevala ali pa utrujajoča pot čez Konjšico. Danes mi je bilo najboljše do sedaj, čeprav še vedno daleč od idealnih razmer za smučanje.

STRAVA

Viševnik

Saturday , 7, December 2019 Comments Off on Viševnik

Še globoko v temi pustim avto na Rudnem polju. Cilj: Viševnik. Moja prva tura s smučmi. Daljnega leta… Komaj sem se pripeljal nazaj. Zadnjič… sem takrat prisegel. In resnično, da vsaj malo opravičim svojo laž, od takrat nikoli nisem šel več na Viševnik po tisti poti. Do danes. Smuči dam takoj na nahrbtnik. Vsaj pol ure bodo ostale tam. Do vrha zgornje žičnice ni snega. Šele tam ga prvič začutim. Prijetno. Do Zlatih vod je pot ozka in strma, zato niti pomislim ne, da bi šel na smuči. Šele tam si olajšam težak nahrbtnik in malo lažje zadiham. Pa smuči hitro romajo nazaj. Pot je ozka, trda. Lažje gre peš. Tudi svetilka je kmalu odveč, Na vrhu že vidim nekaj najzgodnejših, ki bodo tam počakali sončni vzhod.Sam sem pol ure prepozen. Vseeno vzhičeno opazujem igro barv. Kaj bi dal za fotoaparat (Aleš!!!!!!!!!!!). Smuči ne nesem do vrha, temveč jih pustim na sedelcu malo pod njim. Nadenem si dereze, vzamem cepin in v opazovanju okolice počasi stopicam proti vrhu. Prva stvar je seveda gretje Iphona, da bo zmogel vsaj še kakšno fotografijo. Peš se spustim do smuči. Prvih recimo sto višincev je še zelo trdo, ampak gladka podlaga. Moji pogoji. Že prej sem se odločil, da nazaj ne grem po isti poti. Preveč ozko je, trdo. Spustim se v grapo, ki pelje direktno do Zlatih vod (pot proti Lipanci). Tukaj je smuka najboljša. Sicer dokaj strmo, ampak že malo ojužen sneg. Hitro sem zopet na ravnini, kjer me čaka nekaj prebijanja skozi goščavo. In že sem v tistem ozkem delu nad žičnico, ki niti v optimalnih pogojih ni odličen za smuko. Zgornji, ožji del ne naredim niti enega zavoja. Potem pa le sestavim kakšnega začetniškega in že sem … brez snega. V pancarjih še mimo obeh žičnic. In na kavo. Kar nekaj pohodnikov, nikogar nisem videl s smučmi.

Kranjska zimska tekaška liga KZTL

Monday , 11, November 2019 Comments Off on Kranjska zimska tekaška liga KZTL

Kranjska zimska tekaška liga je rekreativna prireditev, ki letos poteka že 13-ič. Format je izredno enostaven, se tudi skoraj nič ne menja, zato ga ni rekreativca z Gorenjske, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev, ki ne bi vedel za kaj se gre. Sklop 5 tekem, vsaka se ponovi 3x, torej 15 tekem. Vsako nedeljo, start vedno ob 9:00, od novembra dalje. Logično se starta s Kališčem, s katerim se je tudi vse začelo. Sledijo Jošt, Krvavec, Mohor in nazadnje edina ravninska tekma Brdo. Vseh pet ciljev spada med najbolj priljubljene in obiskane točke v okolici Kranja. Da vse skupaj dobi pridih prave tekme, poskrbi točkovanje. Za končno uvrstitev šteje vseh 15 tekem. Vse kar moramo narediti je enkratna prijava. Dobiš številko, katero nosiš na vseh tekmah. Za vedno ti ostane. Fantastična je ideja, da se ni potrebno potem več prijavljati. Ne pred sezono, ne dan pred tekmo, ne pred samim startom. Samo potem, ko prideš v cilj, poveš svojo številko, in to je vse, seveda poleg truda na tekmi, kar zahtevajo organizatorji od tebe. S tem so razbremenili sebe, predvsem pa nas. Vsi vemo, kako naporno se je na tekme prijavljati mesece prej. Tu pa se lahko v zadnjem trenutku odločiš za nastop, pa tudi premisliš.

Z Gregom greva prvič na tekmo na Kališče. Zato nekaj minut porabiva, da se pomeniva vsaj o tem kaj imava s sabo, oziroma ne, kaj bova oblekla, nekaj malenkosti o progi. On je letos v odlični formi, jaz pa samo sem. Več kot dve leti nisem počel ničesar, za kar je potrebno prižgati štoparico. Zato ni nobenih pričakovanj, sponzorjev ni, zato tudi oni težko pritiskajo. Torej tudi treme ni. Zanima me, koliko se bom lahko ”matral”. Nekaj let že nisem ničesar počel na polno, saj mi ni bilo treba. Vem, da mi tudi danes ne bo, ampak zakaj bi si lagali? Šel bom, kolikor bo šlo. Avto, tako kot večina, pustiva pri Osnovni šoli v Preddvoru. Do starta je nekih 25 minut hoje. Hitro ugotovim, da sem preveč oblečen. Dolge pajkice spodaj, zgoraj pa tanka dolga majica in brezrokavnik, zraven pa še rokavčki in trak. Rokavčke in trak bi lahko pustil doma, namesto dolge majice bi moral imeti kratko, pa bi bilo ravno prav. Za vsak slučaj sem vzel še dve frutabeli. Ki sta ravno tako neuporabljeni. Med tekom (oziroma hojo) nisem bil sposoben jesti, je bilo preveč opravka z drugimi stvarmi. Po tekmi pa si ne bi kvaril okusa s frutabelami. Za nekatere bolj zgodnje je nekaj parkirišč tudi ob poti. Vendar teh nekaj dodatnih višincev pride prav za ogrevanje. Ob potoku, na samem startu se nas nabere okoli 100. Nekaj kratkih navodil da organizator. Na začetku je pot izredno ozka, brez možnosti prehitevanja, zato naj bi se razvrstili glede na sposobnosti. Grega gre bolj naprej, sam pa začnem bolj v ozadju.

Kot že prej omenjeno, se je vse skupaj začelo dolgo nazaj. Leta 1997 so ustanovili Kljuke (Klub ljubiteljev Kališča). To so zaljubljenci v hribe, ki so se vpisovali v knjigo in pridno zbirali vzpone. Vpišeš se lahko samo določene dni (med najmanj 63 možnih vzponov na leto do največ 73 možnih, odvisno od leta) in mnogi od njih le stežka spustijo kak dan. Največ vzponov ima Milan Jeler 1374, sledijo mu Peter Polajnar s 1347 vzponi, Polajnar Franc 1264…  Legenda pa potem govori tako. Včasih so spili kakšno pivo, beseda je dobila drugačno obliko, prišlo je do običajnega zbadanja, in vse skupaj je pripeljalo do ustanovitve Lige. Pobuda je prišla s strani znane družine Udovič. Leta 2007 je tako prišlo do začetka Zimske lige. 20 tednov so tekli na Kališče (83 tekmovalcev). Zmagovalec prve sezone je postal Klemen Triler.  3 leta je liga potekala v takem formatu, v letu 2010 pa je prišlo do take lige, kot jo poznamo še danes.

Arhiv Ivo Janez Pirnar

Startali smo točno ob 9:00. Eden za drugim, na nekaterih mestih smo se celo ustavili. Odlično za trenutek predaha. Prvih nekaj metrov se mi je zdelo, da sem se narobe postavil, da sem startal preveč zadaj. Že nekaj korakov naprej pa sem ugotovil, da zna biti celo prehitro. Intervali so se potem nekaj minut menjavali. Prehitro, prepočasi. Že v nekaj minutah sem bil popolno uničen. Nisem navajen na tako hud tempo. Kaj pa čem? Do vrha moram priti.  Spustim nekaj hitrejših. Umaknem se na stran, da se tistemu zadaj ni treba preveč truditi. Tako bi morali vsi početi. Pa saj večina jih je. Samo nekje proti vrhu sem imel slabo izkušnjo, ko se mi nekdo ni hotel umakniti. Potem pa sem škodo prehitevanja popravljal kar nekaj časa. Pot na Kališče mi je osebno nekaj najdolgočasnejšega kar sem kdaj hodil. Danes ni tako. Gledam v tla, diham, za druge stvari ni časa. Doma sem pogledal na Stravo, ter dobil podatek, da me čaka 2.4 km. Kar je na prvo žogo izredno malo. Če pa je povprečen naklon 33 odstoten, pa kilometri ne gredo tako hitro. Torej gledam samo kilometre. Ki ne gredo nikamor. Hitro sem zgubil moč za kak poseben boj razen sam s sabo. Tudi hitro me pobere. Saj grem še vedno kolikor gre, ampak čutim, da to ni več to. Ni moči. Tu pa jo rabiš vseskozi. Problem je tudi, da ne poznam proge. Saj sem nekajkrat bil na Kališču, ampak vedno po markirani poti. Danes se mi zdi, da gremo samo direktno navzgor. In potem ne veš kje se lahko ”spočiješ”, kje lahko ”pospešiš”. Tam nekje pod vrhom smo prišli do neke koče. Prepričan sem bil, da je to vrh. Palice sem dal v eno roko, z drugo pa iz žepa vzel telefon, da poslikam prihod v cilj. Pa sem hitro ugotovil, da gremo še naprej. Kar ni preveč dobro delo za mojo psiho. Pa sem vseeno prišel do vrha. Čas 47:38. Nič posebnega, vendar sem dal vse od sebe, zato sem zadovoljen. Imam pa smernice za naprej. Grega je bil prav tako prvič, njegov čas 39:50, kar se že sliši bolje. Kaj pa potem reči za neverjetnega Bečan Timoteja, ki je postavil rekord 28:16? (rekordi na vseh petih trasah so v njegovih ”nogah”).

Na vrhu nas vse čaka napitek. Sledi samo še spust do avta. Res je brezhibno organizirano za kar gre zahvala družinama Udovič in Božič, časomerilki Vesni ter Ivu-Janezu Pirnarju.

Grega Česen pri spustu

 

 

REZULTATI

STRAVA

KLJUKE

 

 

 

 

Igor Kogoj poročilo IM Havaji

Wednesday , 30, October 2019 Comments Off on Igor Kogoj poročilo IM Havaji

Poročilo Kogoj Igorja, slovenske legende Ironmana, ustanovitelja Triatlonskega kluba 3K Šport Ljubljana , človeka, ki je definitivno največ Slovencev in Slovenk pripeljal do oziroma jim pomagal, jih spodbudil, da so se spopadli z Ironman tekmo. Igor je 8x končal prestižno tekmo v Koni, nazadnje daljnjega leta 1999. 4x je zmagal v svoji kategoriji (letos tretje mesto) in 3 x dosegel magični čas pod 9 urami.

Havaji 2019

Letos sem se že takoj po uvrstitvi odločil, da bom svoj tako priljubljen havajski IRONMAN izvedel na nekoliko drugačen način. Razlogov je bilo več: dejstvo, da sem že šestdesetletni gospod, Kajina družba na poti in gotovo tudi, da se mi z leti spreminja perspektiva gledanja na pomen športnega rezultata. To pa seveda še ne pomeni, da nisem šel na Havaje predvsem s športnimi ambicijami in visokimi pričakovanji. Kljub temu sem uspel biti popolnoma sproščen, predan trenutku, odprt za nova doživetja. Tako sva uspela Big Island prečesati po dolgem in počez, z morja, ceste in iz zraka.

Slovenci na Havajih: Domen Denša, Igor Kogoj, Tone Škrlep, Sašo Kočar; na sliki manjkata Tomaž Kovač in David Pleše

Sobota 12. 10. se je pričela v povsem pričakovanem ritmu: vstajanje ob 3.45, zajtrk, toaleta, oblačenje in zadnja kontrola opreme, prehrane za tekmo, pešačenje na start. Tu je postopek povsem znan: oddaja special needs za kolo in tek, WC, numeriranje, mazanje z vazelino, sončno kremo, par požirkov vode in že sem bil na poti do svojega kolesa.

Tu pa šok, ki me je najprej povsem ohromil. Ugotovim, da sta obe gumi mojega kolesa popolnoma prazni ter se mrtvi in mlahavi stapljata s podlago. ”Noro, neverjetno, konec je” sem si mislil in neverjeten občutek nemoči mi je zašibil noge, preluknjal možgane, raztreščil drobovje.

Naj obrazložim situacijo: za tekmo sem uporabljal 8 cm visoko profilne obroče, zračnice z ventilom 3,5 cm, zato je bil ventil podaljšan s 6 cm podaljškom. Guma se v takem primeru napolni tako, da se ventil zračnice odvije, privije pa podaljšek ventila in nato napumpa. Pri tem ni možno zapreti ventila, ker je v podaljšku. Seveda sem vse pred tekmo dobro preizkušal in ugotovil, da funkcionira in zrak iz ventila ne uhaja, ker je pod pritiskom zraka v zračnici (7,5-8 bar), kar pomaga, da ventil dobro tesni. Ko sem v petek oddajal kolo sem s palčko preko podaljška ventila uspel iz zračnice spustiti nekaj zraka, tako da je v zračnici ostalo nekje 3-4 bare pritiska.

Zjutraj pa najdem obe zračnici popolnoma prazni, mlahavi. Kaj storiti? Po začetnem šoku se mi najprej porodijo same slabe misli: Nekdo mi ja namerno preluknjal gumi. Ko sem včeraj spuščal zrak, sem s palčko poškodoval oba ventilčka, ki sta spustila in se sedaj zračnic ne bo dalo več napolniti.

Šele v nadaljevanju so možgani bolj razumni in zmorejo oblikovati tudi pozitivno teorijo. Ko sem pritisk v zračnici včeraj zmanjšal iz 8 barov na 4 bare je bilo to, ker ventil ni bil zaprt, premalo, da bi pritisk zraka v zračnici preprečil, da zrak ne bi počasi uhajal in bi se čez noč spraznili.

Tako ves omotičen vzamem tlačilko in pričnem z vpihovanjem zraka v zračnico. Lahko si predstavljate moje občutke – tako upanje kot strahove: bo plašč mlahavo mrtev, ali se bo pričel polniti z zrakom in dobivati svojo lepo okroglo obliko? Dogajalo se je slednje. Z vsakim upihom se je kolo rahlo zganilo, dvigovalo. OK, super! Obe kolesi napolnim na 7,5 barov. To pa še ni bila končna zmaga. Lahko bi zrak po prvem uspehu spet počasi uhajal iz zračnice. Celo naslednjo uro sem dežural in vsaj na 5 minut preizkušal ali zračnici držita pritisk. Nisem opazil, da bi bilo kaj narobe.

Brez raztezanja, ogrevanja, WC, dodatkov energije in tekočine sem se bil prisiljen ločiti od kolesa in se ob določeni uri razvrstiti v ustrezen startni koral (zelene kape, startni čas 7.10), v katerem smo bili vsi moški starejši od 50 let. Potrebno je bilo še malo vijuganja in borbe za primerno startno mesto v ospredju, saj sem med najhitrejšimi plavalci. Ves stres mi je porušil notranji mir do te mere, da sem šele tik pred startom, ko sem bil že v vodi, uspel najti funkcijo triatlon na uri. Kar pa za šestdesetletnega gospoda brez očal ni več tako lahko.

Tako sem imel resnično samo 2 do 3 minute časa, da sem si zagotovil ustrezno pozicijo na sami startni liniji. Startni znak je bil tako prava odrešitev vsega stresa tega jutra. Start je bil vse kaj drugega kot enostaven, kar par sto metrov je trajal boj za dober položaj in je pomenil prenekateri udarec po glavi, grabljenje po telesu, nogah, dreg s komolcem… Nato je steklo, prilepil sem se na noge pred sabo in nekaj časa je šlo kot po maslu. Pa ni trajalo dolgo, še pred obratom, po kakšnem kilometru in pol, mi je pričela z glave lesti plavalna kapa. Bil sem v dilemi, ali naj pustim, da pade, ali jo popravim. Odločil sem se za drugo, da ne bi imel slučajno težav s sodniki, kajti kapa je pri plavanju obvezna. To je pomenilo, da sem se moral popolnoma ustaviti, izprazniti vodo in si kapo ponovno navleči kar najviše na glavo. Saj za to ni potrebno ravno ogromno časa, ravno dovolj pa vendar, da odpelje vlak in splava po vodi nekaj mest. V nadaljevanju nisem več našel najboljšega občutka v skupini, v kateri sem se znašel. Še posebno potem, ko smo še pred obratom pričeli prehitevati modre in vijolične kape, plavalce kategorija 45+ in 40+. Tako je bilo vse do cilja: neprestano prehitevanje, borba za položaj in mesta. Ob izhodu iz vode na pomol pa dobra novica: za plavanje sem potreboval nekaj manj kot eno uro; celo minuto hitreje kot pred štirimi leti. Spodbuden, a tudi pričakovan čas.

Tu sem imel manjši konflikt s prostovoljci. Prosil sem jih namreč naj mi pomagajo odpeti zadrgo kopalk, pa so me zavrnili, da imajo to nalogo prostovoljci v šotoru za preoblačenje. Tudi prav. Zato pa sem kar zdrvel mimo tušev namenjenih za spiranje slane vode. V menjalnem šotoru praktično nisem imel veliko dela. Samo kopalke sem slekel in jih oddal v vrečko, čelado in kolesarske čevlje pa sem imel pripravljeno na kolesu. Na poti do kolesa sem še enkrat preživel stisko. Bosta gumi polni, kot sem ju pustil ali ponovno čakata prazni, mrtvi, neuporabni? Odleglo mi je. Najprej oči, nato pa še prsti so potrdili, da je moj jekleni konjiček nared za 180 kilometrov druženja.

Takoj na začetku je potrebno povedati, da sem bil tokrat na kolesu popolnoma drug tekmovalec kot pred štirimi leti. Odločil sem se za varno, rezervirano vožnjo, ki je komaj spominjala na tekmo , kaj šele na svetovno prvenstvo v IRONMAN triatlonu. Na kolesu je sedel Igor, ki se je odločil odkolesariti progo v maniri starejšega gospoda, zatreti tekmovalni naboj in pripraviti dobro uverturo za tekaško simfonijo. Tako sem zlahka dopustil in opazoval kako so mlajši kolesarji drveli mimo mene. Dosledno sem se držal zastavljenih izhodišč glede srčnega utripa in moči pritiskanja na pedala. Pozornost mi je pritegnilo stalno ponavljajoče se cviljenje nekje v sprednjem delu kolesa. V presledkih, odvisnih od hitrosti, je ob vsakem obratu nekje iz drobovja kolesa prihajal neprijetni zvok. Potem ko me je že drugi kolesar, ki me je prehitel, pogledal in vprašal »Are you OK?«, sem se resneje začel ukvarjati z mislijo, ali naj ustavim in preverim, kaj bi lahko bilo narobe. Pa si nisem vzel časa, nisem zmogel energije, da bi zavil na stran, temveč sem nemočen trepetal, kdaj bo Cervelo pod mano odpovedal poslušnost in dokončno razpadel. Težavo sem si razložil z leti, ki jih nosi kolo in temu primerno betežnostjo. Dejansko pa sem pretuhtal, da je v kak ležaj verjetno našla pot voda. Pretekli večer in noč je namreč močno deževalo in namakalo naša kolesa v menjalnem prostoru. V zmernem tempu so tako minevali kilometri, tekle minute. Po kaki uri in pol je postajalo jasno, da nam veter ne bo najbolj naklonjen. Vedno huje je vleklo, z desnega boka. Sprejel sem to večno nadlogo Havajev v maniri ”sprejmi, česar ne moreš spremeniti” in nisem zapadel v samopomilovanje. Tako sem se bližal obratu v Haviju na 96 km. Ti zadnji kilometri pred obratom so vedno najbolj pasji – vzpon in čelni veter. Bil sem pozitivno naravnan in sem se prebijal po svojih najboljših močeh ter se veselil pomoči vetra, ki bo prav izdatna po obratu. Še preden sem lahko zajadral z vetrom, je sledil manever, ki je bil tudi novost v mojem načinu tekmovanja. Takoj po obratu sem se ustavil na« special need« postaji. Za slabše poznavalce: to je mesto, kjer lahko vsak tekmovalec prevzame svojo hrano ali pijačo, ki jo pred pričetkom dirke odda organizatorju. Name je čakal pripravljen bidon z 230 g OH za drugo polovico kolesarske proge. Pa še to, ob postanku ni bilo več potrebe, da bi opravil servis kolesa, saj je drgnjenje in cviljenje v zadnjih kilometrih izginilo.

Sledil je najlepši del trase, spust s Havija (250 višinskih metrov v 29 kilometrih) z vetrom v hrbet. Uf kako je letelo, kakšni užitki! Moj števec je zabeležil max hitrost 66,4 km/h in najhitrejši 10 km odsek s hitrostjo 51,1 km/h. In to pri dokaj nizki intenzivnosti. Vendar kaj pomaga ker je to trajalo manj kot 45 minut. Na tem delu je presahnil tok tistih, ki so me prehitevali.

Ves čas dirke sem se kratkočasil z opazovanjem štartnih številk tistih, ki so me prehitevali. To so bile po večini mladci iz skupin, ki so štartali pred mano, redki tekmovalci iz starostne skupine 50 in 55+ in roko na srce, tudi nekaj deklet in dam je bilo med njimi, predvsem tiste iz skupine 30 in 35+. Prav nikogar iz moje starostne skupine nisem opazil in niti pričakoval . Razen favorita Kevina Fergussona, ki me je prehitel že v uvodnih kilometrih. Analiza po tekmi pa pokaže, da me je ravno na obratu ob postanku na »special need« postaji prehitel eden mojih let. Žal se je v trenutku neopazen odpeljal mimo!

Zadnjih 55 kilometrov nam ni bilo prizanešeno, bočni in čelni veter, kar nekaj vzponov, temperature pa tam med 34 in 36 stopinjami. Havajska klasika. Na takih odsekih ob bočnih sunkih vetra je bilo potrebna bika zagrabiti močno za roge in tiščati k tlom, da nisi zajadral in te ni pometlo kam iz ceste. Pri tem sem se še posebej spomnil na Kajo, ki je v podobnih okoliščinah končala na asfaltu in sedaj z zlomljeno ključnico zame drži pesti nekje za računalnikom v Koni. V tem zadnjem delu sem tudi edinkrat odstopil in se nisem držal skrbno načrtovane taktike. Zaradi bolj zadržane vožnje sem pričakoval, da bom v zadnji tretjini proge še dokaj svež in bom lahko stopil na gas ter v delu, kjer je najtežje (vzponi, kontra veter) dodajal na intenzivnosti in ob prehitevanju v mislih mahal v pozdrav marsikomu od tistih bolj zagnanih, manj izkušenih, ki so me v žaru tekme še sveži prehitevali v prvem delu trase. Vse je štimalo, nisem bil preutrujen, prehrana je bila 100% pod kontrolo, pa vendar od nikjer iskre, da bi izpolnil svoj bojni plan. Kar prepustil sem se lahkemu tempu, očitno sprijaznjen in zadovoljen s položajem prekolesaril zadnje kilometre. Sedaj po bitki, ko je vsak lahko pameten, ugotavljam, da sem tu pustil na cesti marsikatero sekundo, minuto……

Še nekaj nenavadnega je bilo značilno za moje tokratno dirkanje v Koni. Prvič se je zgodilo, da nisem kontroliral časa in povprečne hitrosti na kolesu in se mi ni sanjalo, kako hiter ali počasen sem na progi. In to me je popolnoma razbremenilo stalnega preračunavanja in ocenjevanja trenutnega položaja. Kakšna razbremenitev in sprostitev zame!

Prihod v menjalni prostor glede na to, da nisem bil pretirano izčrpan, ni pomenil odrešitve od peklenskih 180 kilometrov, temveč pripravo na zadnje dejanje predstave z vrhuncem na istem mestu, tu na tej znameniti, za triatlonce celega sveta in vseh generacij že 40 let legendarni Alii drive, kamor se bom čez 4 ure, po 42 kilometrih teka, spet vrnil.

V menjavi sem ponovno deloval kot to kar sem, star rutiner. Brez panike spravim in vzamem vse v in iz pripravljenih vrečk, hop na cesto, klik na uri na segment ”tek” in že drugič danes se zapodim v kratek klanček Palani ceste. Obrat na desno, z očmi iščem in kmalu na približno dogovorjenem mestu, opazim Kajo. Na kratko se pozdraviva, za kakšne bolj podrobne informacije o položaju niti nisva bila dogovorjena in že drvim po Ali Drivu proti jugu.

Tek bi lahko opisal s par frazami: super doživetje, z lahkoto, vse pod nadzorom, kot v starih časih, kot v sanjah, nepozabno. Tu (tokrat) ne najdejo mesta besede: trpljenje , muka, kaj mi je tega treba, kolaps sistema ipd..

Načrt je bil zelo jasen: teči sproščeno, kot Kaji včasih v šali rečem – s tempom, ki bi ga zmogel na luno in nazaj. Obenem pa v izvedbo vključiti vsa znanja, spoznanja, izkušnje starega lisjaka, vezane na kontrolo vseh, za tako preizkušnjo pomembnih telesnih funkcij in mehanizmov: laktatni prag, srčni utrip, energijske potrebe, poraba OH, maščob, hidracija, hlajenje, poraba mineralov, tehnika teka … Vse to je bilo potrebno združiti tu in zdaj, brez možnosti poprave in v živo izoblikovati v končni izdelek. Tu se IRONMAN približa umetnosti predstave na odru. Tako na kratko za tiste, ki vedno znova sprašujete, ali ni dolgčas in kaj za boga počenjamo ure in ure na IRONMANU.

Tudi šofer avtomobila mora nadzirati stanje goriva, pritisk v pnevmatikah, temperaturo motorja, število obratov motorja, hitrost, olje v motorju, zavorah, stanje vode, stanje klime in še kaj. Vendar je stroj dokaj predvidljiv in vse je vidno na armaturni plošči jeklenega konjička. Ljudje pa smo zaenkrat še bolj prefinjeni stroji, ki sicer dokaj dobro poznamo delovanje telesa, vendar se kljub vsemu ne moremo popolnoma zanašati na par števcev, temveč je potrebno za optimalen dosežek vključiti veliko znanja in izkušenj ter vsak trenutek sprejemati dobre, prave odločitve.

Tako me nese proti jugu po eni strani sproščenega, mirnega, zadovoljnega, po drugi strani pa čuječega in skoncentriranega na množico opravil potrebnih za optimalno delovanje. Na vsaki milji se glede na potrebe, oskrbim z energijo, vodo, ledom, minerali, da zagotavljam delovanje telesa na kar najvišjem nivoju. V ta namen si vzamem čas in vsako okrepčevalnico delno prehodim in se oskrbim. Tudi to je zame nekaj novega. Z leti se pač spreminjam. Ni mi škoda nekaj izgubljenih sekund, da le delujem kot singerica in korake štepam v metre, kilometre, mlije … Tako, po eni strani daleč stran, po drugi globoko v sebi ponovno dosežem Kono, Palani, 500 metrski klanec in Kajo. Predlagal sem ji, naj bo na temu najtežjemu delu trase, ravno tam, kjer sem pred štirimi leti z vso ostrino začutil, da ne bo šlo in kmalu kasneje tudi dokončno počepnil. Pred tekmo sem ji rekel, da ni treba prav veliko spraševati, kako sem, saj me pozna in bo lahko že po mojem koraku v klanec ocenila, kako mi gre. In sem se še dodatno potrudil, da je bil korak tekoč, lep, dolg, strumen. ”Kaja, odlično sem,” sem ji na tak način sporočil. Tudi Kaja ni bila ravno radodarna z informacijami o mojem položaju.

Nato se trasa maratona obrne levo na sever po avtocesti proti letališču. Ni mi dolgčas, nič naporno, ženem pa tudi ne pretirano, dolga pot je še pred mano. Kmalu mi postane jasno, da imamo danes kar srečo in ne žge kot v peklu, sonce se večino časa skriva za sicer drobno kopreno oblakov (po tekmi iz ure razberem, da smo imeli na teku povprečno temperaturo zmernih 33, maksimalno celo 38 stopinj celzija). Kilometri se pridno nabirajo, nekje na polovici se bolj resno pričnem ukvarjati s časom, sem nekje okoli tempa 5.00 min/km, hitrosti 12km/h. Vem, da je to dobro, ne dajem pa temu posebnega poudarka.

Enak tempo ohranjam na odseku proti Enrgy labu, kjer proga doseže skrajno severno točko in se nato prične vračati proti mestu, cilju. V tem delu postajam pozoren na tok tekačev v nasprotni smeri. Navdušeno me pozdravi Domen, besede spodbude si izmenjava s Tomažem, med obema pa je nekdo zame še bolj zanimiv. Kevin. S pogledom ošvrknem uro, čakam do obrata, od srečanja do obrata je poteklo več kot 7 minut, torej okoli 15 minut pred mano. Nekako kot sem glede na razpoložljive rezultate tudi pričakoval. Razlika se je torej stopila iz nekaj več kot 20 minut na 15. Ne ukvarjam se veliko s tem. Ostajam pri svojem zastavljenem planu, drugi me ne zanimajo. Do cilja je še 15 kilometrov, gre mi dobro in vedno bolj sem prepričan, da bom ta tek, na svoje veliko zadovoljstvo, spravil pod streho na vrhunski način. Ko se vrnem na avtocesto, je do cilja še 12 kilometrov, jaz se odlično počutim, ritem ostaja nespremenjen, redno obiskujem okrepčevalnice. Tam nekje na 34 kilometru me prvič ošine občutek, da vse res traja že dolgo, da sem morda le tudi že malček načet in si moram malo prigovarjati, da se velja potruditi in zadržati isti tempo do cilja. 2,5 kilometrov do cilja, na zadnjem vzponu pred vhodom v Kono, se srečava s Kajo. Pove, da super izgledam, da mi gre dobro, kar sem vedel in pričakoval. Pove da Kevina ob povratku ni opazila, da je približno 1,5 minute pred mano št. 628, česar nisem vedel in nisem pričakoval, ter da je videti kar zmahan. Odvrnem, da se ne bom gnal, vendar telo ne uboga, kar samodejno prestavi v višjo prestavo in že sem v lovu, do konca odtečem kot furija, prehitim kar nekaj tekmovalcev, vendar št. 628 med njimi ne opazim. V ciljnem kanalu mi gnečo delata Šved in Finec z zastavama, tako da so se morali fotografi res dobro potruditi, da sploh imam fotko s ciljne črte.

Po cilju je postopek jasno določen: najprej venček za finišerja, brisača, pot do stojnice s pijačo, naprej do šotora z medaljo, majčko, kapo. Do tu sem poti sledil. Naprej pa pot vodi v regeneracijsko cono. Tam so baje na voljo fotografiranje, masaža, tuši, okrepčila, pijače. Nisem šel po tej poti, ni mi bilo do običajnih regeneracijskih postopkov in razvajanja organizatorja.

Začutil sem klic OHANE. V meni se je sprožila neizmerna želja po bližini, toplini, zavetju. Odtaval sem na desno, se prerival, si utiral pot skozi množico. Neustavljiva, neodložljiva sila me je gnala ven, stran. Kaja, trenutek snidenja je potešil vse telesne, čustvene in duhovne potrebe.

Vodilo letošnjega IRONMANA je bila OHANA. Neštetokrat slišana beseda tisočerih pomenov. Pomeni družino, bližnje, skupnost, pripadnost, medsebojno skrb, pomoč, zavetje varnost…… OHANA meni pomeni tudi 3K. Vsi skupaj in prav vsak posebej, ki je kadarkoli prestopil prag, ki ste bili, ali ste še vedno del kluba, me že dolgo navdihujete, da počnem stvari, ki jih imam tako rad. Z vami jih lahko počnem še bolje in strastneje. Z vami lahko dajem, jemljem, delim, tako, da se vir navdiha ne izčrpa temveč oplaja in krepi. To je OHANA.

POROČILA Z IM TEKEM

SLOVENCI NA HAVAJIH

SLOVENCI NA HAVAJIH VSI REZULTATI

TRIATLONSKI KLUB 3K ŠPORT LJUBLJANA

 

Špik Hude Police (2420m)

Monday , 28, October 2019 Comments Off on Špik Hude Police (2420m)

Poletne jeseni nikakor noče biti konec. Če smo že v četrtek vzdihovali nad idealnim vremenom, kaj potem reči za danes? Slikar Bojan bi znal s svojim čopičom dočarati barve, ki jih z besedami ne znamo. Zadnji dnevi oktobra, ko bi morali po vseh pravilih oblečeni za pečjo tarnati kdaj bo že konec zime, mi pa v kratkih oblačilih. In to, razen na vrhu, ves dan. Za nameček je bilo trem četrtinam današnje ekspedicijske odprave prevroče. Želeli so si nekaj vetra, sence. Pa ni šlo. Mesec dni nazaj, ko smo začeli s teoretičnimi pripravami na ta izlet, in se jim niti sanjalo ni, da obstaja možnost vročinskega vala, so si želeli lepo vreme, ne pretežko pot, kozoroge in razglede. Torej, vse kar je bilo zapisano v pogodbi, so tudi dobili. Kar pa se tiče vročine, lahko rečemo samo: ”Po toči zvoniti je prepozno.” Bo potrebno čez 7 let, ko bomo zopet odšli nad 2000 metrov, pogodbo temeljiteje pripraviti.

Izhodišče Planina Pecol. Meni osebno tako lepa planina, da bi bila lahko samostojna tura. Pač popoldanski sprehod po njej. Za razliko od zime, ko je potrebno iti peš z Nevejskega prevala, lahko poleti teh 5,6 km naredimo z avtom. In smo takoj prihranili dobro uro. Že tako je do sem kar nekaj vožnje. Ampak je vredno.

Parkirišče na Pecolu je polno. Zdelo se mi je, da bomo hodili eden po drugem. Vendar je planina ogromna, veliko vrhov, še več dostopov, in množica se lepo porazdeli. Saj ne rečem, v vsakem trenutku si lahko videl kakega planinca, vendar na vrhu smo bili skoraj sami in res ni bilo moteče malo večje število ljudi.

Nihče od nas še ni bil na Špiku Hude Police. Baldijeva Petra  sploh še ni bila nad 2000 metrov, prav tako se tudi Baldi ne more pohvaliti z večjim številom dva tisočakov, tako da bo za njiju vse bolj kot ne novo. Petri se je do sedaj zdelo predaleč do sem, sam pa sem bil tu samo pozimi, ko je vse drugače. Zato se na začetku malo lovim. Logično se mi je zdelo, da bomo hodili po ogromnem pobočju levo od stene, ter potem od tam na vrh. Pa gre pot direktno čez steno, vendar je speljana tako elegantno, da resnično ne predstavlja nobenih težav. Tudi orientacijsko ni nobenih problemov.

Na začetku je treba do Koče Brazza. To je edina koča nad nami, dobro vidna. Približno 20 minut s Pecola. Od tam pa je že vidna pot proti vrhu. Nikjer preveč strmo. Vsi nestrpno čakamo prve kozoroge. In že kmalu ugledamo mladička ter mater, mogoče očeta, ki nas čakata za ovinkom. Brez strahu se sprehajata okoli nas. Baldija zaenkrat v odlični formi marširata proti vrhu, Petra pa ima nemalo težav. Današnji izlet bi moral biti za njo lahek zalogaj, pa je ravno nasprotno. V ozadju vidno utrujena težko hodi. Šele doma ugotovi, da je hodila z vročino. Tako ji izlet sigurno ne bo ostal v najlepši luči, ima pa vsaj razlog, da še enkrat pridemo. Vsake toliko časa naredimo postanek, voda, kakšna čokoladica in vrh je vedno bližje.

Končno pridemo do sedla, ki vodi v ozebnik Hude Police (najdaljši ozebnik Julijskih Alp). Pred leti sem tu smučal pod vodstvom Bineta, ki ga, kako simbolično, srečamo pri povratku. Zopet srečanje s kozorogi. Baldija gresta naprej proti vrhu, s Petro pa neutrudno slikava. Pravi, da ne gre več naprej, da ima vsega dovolj. Pa jo kar pustim, vem da jo bo minilo. Nekaj časa se še zadrživa na sedlu, pogledi so fantastični, potem pa počasi kreneva naprej.

Še okoli 10 minut naju čaka do vrha, kjer naju že čakata Baldija. V miru pomalicamo, poslikamo, potem pa počasi navzdol. Vrh ni ravno prostoren, seveda je na njem križ.

Sonce še močneje pripeka, hodimo vedno počasneje. Baldiju in njegovi Petri se pač pozna, da ne hodita veliko v hribe. Navzgor sta bila več kot odlična, sedaj pa se že pozna dolžina. Noge niso več tako sigurne, glava tudi nima tako močnega cilja. Ampak, nikamor se nam ne mudi. Okolica je tako lepa, da ne bi imel nič proti, če bi hodili še nekaj ur. Seveda smo se vrnili po isti poti, postanek v koči Brazza pa je kriv, da šele ob mraku pridemo do avta.

Foto: Petra Krnić

STRAVA