Schilchegg (2040m)

Saturday , 23, February 2019 Comments Off on Schilchegg (2040m)

Definitivno najboljša smuka od kar sem pred 15-imi leti prvič stopil na turne smuči na Viševniku. Brez najmanjšega dvoma. Večkrat naletimo na določen odsek pršiča, kar je povod, da si do konca sezone govorimo kako je bilo dobro. Danes pa je bil pršič od vrha pa tja do okoli 1200 metrov nadmorske višine, kjer je bila tudi meja do koder je včeraj padal sneg. Torej dobrih 700 višincev vzdihovanja.  Pa kako bi bilo lahko drugače, če bi me Marko poslušal in bi obrnila že nekje na 1600 metrih. V življenju je mnogo preprek, slučajno postavljenih s strani nekoga ali nečesa, in če jih ne preskočimo, nikoli ne zvemo, da je na drugi strani tortica. Ali za nekatere jabolko.

Tu desno navzgor, položnejša cesta je 300 m naprej

Izhodišče je isto kot za Liebeseck, kjer sva bila predlani, zato nama je dostop jasen. Skozi Korensko sedlo proti Salzburgu. Odcep Flachauwinkel in desno nazaj ob avtocesti. Približno 3 km do prve zapornice na desni. Tam je parkirišče, kjer pustiva avto. Zopet sva prva. Kar mi ni niti malo všeč. Zapadlo je 15 centimetrov novega snega. To pomeni, da bova kot prva vlekla smučino. Pa ni problem v tem, ampak to, da bo smučina zasuta, zato bova morala sama najti pravilno smer. Kar pa bo glede na trenutno meglo težko. Oziroma bi bilo vsekakor lažje, če bi za kom hodila. Kot že prej omenjeno, sva tukaj že bila. Z namenom priti na Schilchegg, ampak ker sva bila tudi takrat prva, sva zgrešila odcep in končala na Liebesecku. Marko je potem lani poravnal dolg, tako da mu je vsaj okvirno jasna pot.

Že pred startom naletiva na prvo oviro. Doma sem pozabil nahrbtnik. Najprej globoko zadiham. Nato pa že poskušam najti pametno rešitev. Verjetno ne bova šla nazaj po nahrbtnik. Torej obstajata samo še dve možnosti, ali ga počakam pri avtu ali pa grem s tistim kar imam naprej. Kapo, rokavice in jakno imam. Ter žolno. Zediniva se, da bo to pač dovolj. Ni ravno po normativih, vsaj še lopato in sondo bi moral imeti.

Sprva gre pot položno proti planini Marbachalm. Takoj, ko pred sabo vidiva kočo Vordere Marbachalm zavijeva desno v breg (ob povratku vidim, da se položnejša cesta odcepi še bolj naprej). Višje prideva na cesto, kateri slediva dokler gre. Kmalu pa jo pogoltneta megla in z višino naraščajoč sneg. Zato pač vlečeva smučino po občutku. Včasih prideva na cesto, pa jo zopet izgubiva. Vseskozi na drugi strani močno doni. Ugibava ali so to plazovi, ali pa jih prožijo. V nobenem primeru občutek ni dober.

Ko naju ujame domačin, se začenja jasniti

Pot je vedno bolj strma, vidljivost vedno slabša. Sam izbiram pot, ki vodi karseda blizu dreves. Zaradi varnosti. Vseeno Markotu kmalu predlagam, da obrneva. Pa pravi, da greva še malo naprej med drevesi, potem se pa zopet odločiva. Že čez nekaj minut za sabo ugledava domačina. To pomeni, da bo do konca on vlekel smučino. Tudi megla se začne umikati, in vse je naenkrat drugače. Vendar pa sedaj, ko bolje vidimo, ugotovimo, da naša linija ni najbolj varna. Vendar je že prepozno. Smo v kanalu, pravilno bi bilo desno od njega. Kmalu smo zunaj in do vrha nas loči le še nekaj položnejših metrov.

Sedaj pa za nami že prihaja množica turnih smučarjev. Nekdo se takoj pritoži, kasneje pa še eden, da zakaj smo tako potegnili smučino? Ne vem, če bi znal nemško bi jim seveda odgovoril, da zakaj niso potegnili svoje, če jih je najina motila. Če bi se bolje videlo, bi tudi midva šla drugje.

Kolega, ki je namesto naju potegnil zadnje metre odsmuča prva. Midva takoj za njim, ampak drugje kot on. Terenov je na pretek, vendar je pozneje na vrh prišlo toliko ljudi, da ne vem kako bo jutri. Že od prvega metra slutiva potek današnje tekme. Pršič. Povsod. Vsakih 50m se ustaviva. Da bo čim dlje trajalo. Tako je dobro, da Marko predlaga, da greva še enkrat na vrh. Dobrih 200 višincev. Seveda po isti smučini kot prej, saj druge ni.

Spust je še vedno perfekten. Povsod je dobro, na položnem, tam kjer je strmo, skozi gozd. Rapsodija traja do okoli 1200 metrov nadmorske višine. Tam je bila namreč snežna meja. Pa tudi naprej ni bilo slabo. Nekaj časa peljeva po cesti, nekajkrat prečiva in hitro sva na planini Marbachalm. Čaka naju še ravnina in to je to.

Foto: Marko Meglič

Rodica (1966m) – Čez Suho

Tuesday , 19, February 2019 Comments Off on Rodica (1966m) – Čez Suho

(Pre) malokrat greva z Alešem skupaj na kakšno turo. So pa vse takšne, da jih zlepa ne pozabim. Pa ne vem, čemu bi to pripisal, ali imava ogromno srečo z izbiro dneva in ture, ali se tako ujameva, lahko pa da je vse samo skupek več faktorjev. V bistvu pa sploh ni pomembno kaj pripelje do tega, glavno je da je lepo. In da včasih zaspiš s spominom na lep dogodek. Če sem že ravno zafilozofiral v skupne ture, je mogoče pravi čas, da privrejo na dan: 2x Vrtača, Križ, plezanje na Babo, pa Zelenjak in Palec, postavljanje informacijskih tabel nad Bohinjem, pa plaz v Žabniški krnici in še bi se našle. Vse same legendarne dogodivščine. Brskam in brskam, pa ne najdem slabe.

Na voljo sta nama karti za Vogel, zato se destinacija sama ponudi. Rodica. Nekaj čez 8 uro sva z gondolo na Voglu. Če imava že karti, je v človeški naravi, da izkoristiva še prevoz do Šije. Ni ravno po turnosmučarskem slovarju, ampak danes ni čas še za ta razglabljanja.

Oba sva že bila na Rodici, ampak samo iz Javorj, s tu pa še ne. Nekaj sto metrov se spustiva po smučišču, potem pa je že vidna pot proti Zadnji Suhi, kjer bo najinega smučanja za nekaj časa dovolj. Na današnjo turo sva prišla z zdravniškim potrdilom nesposoben. Aleš ima težave s pljuči, jaz s kolenom. Pozneje ugotoviva, da sva oba hotela odpovedati turo. Pa sva na koncu rekla, bo že nekaj. In res je bilo. In ne samo nekaj. Prve metre spusta opravim, kot bi dal telička na smuči. Vse gre narobe. Zdi se mi, da sem prvič na smučeh. Ugotovim, da je vse skupaj še bolj nevarno za novo poškodbo. Pa se stanje potem vnese, glava začne delati tako, kot pričakujem da bo, in do konca nimam nobenih težav. Več jih ima Aleš s svojimi pljuči. Sam sem pametno dognal, da je to posledica višinske bolezni.

Spust proti Suhi

Za vzpon na Rodico imava sedaj dve možnosti. Ena je klasična skozi žleb, druga pa po grebenu Čez Suho. Ker sva skozi žleb že šla, se odločiva za grebensko, vračala pa se bova skozi žleb. Najprej naju čaka široko pobočje, ki se na koncu malenkost strmeje dvigne desno do grebena. Sonce je tu že pokazalo zobe, nič ne bi bilo narobe če bi se takoj tu spustila. Nič ne bi bilo napačno četudi bi se vrnila po isti poti. Smuka bi bila sigurno odlična. Pa se nama potem definitivno ne bo dalo zopet vzpenjati. Sicer malo, ampak vseeno. Hodiva lepo, umirjeno. Sam ogromno slikam. Aleš je doma v fotografiranju, zato vedno izkoristim priložnost, da si zapomnim kakšen nasvet, ki mi ga velikodušno ponudi. Hitro sva na grebenu. Hoja po njem je potem bolj kot ne ravninska, pogledi pa neopisljivi. Ko se dvigneva do vrha Čez Suho, v daljavi zagledava današnji cilj Rodico.

Proti grebenu
Rodica

Sledi zopet nekaj spusta, kar na pseh in še zaključni vzpon. Že od daleš se mi zdi, da je pod vrhom prečka poledenela. Pa si rečem, bom že potem razmišljal. Ponavadi je potem prepozno. Ne vem zakaj imam potem dereze, pa tudi srenače, če jih potem ne uporabim. V bistvu sta za padec nevarna samo dva mesta. Izredno previdno grem čez, moram pa priznati, da tam mi pa je zaščumelo okoli centra za paničnost. Aleš je zavoljo zdravstenih težav malenkost zaostal. On, kot izkušen gornik, sname smuči že pred poledenelim delom. Ponosen sem nanj, manj na sebe. Potem pa vidim, da zopet hodi s smučmi. Očitno neka nova tehnika. Na vrhu zvem, da si je zavoljo varnosti snel smuči, ni pa si nadel ne derez in ne cepina. Potem pa je hitro ugotovil, da če že pade, je bolje s smučmi kot v pancerjih. S tem se popolnoma strinjam. Ne pa s tem, sedaj je lahko biti pameten, da nisva oba hodila z derezami. Delamo napake. Nekateri več, spet drugi manj, na žalost pa nekateri nimajo več možnosti delati napake. Zaradi napake.

Sam takoj začnem s spustom. Zebe me. Vseskozi piha veter. Ki poskrbi, da se podlaga ne omehča. Seveda na nekaterih delih čutiva pomlad, ampak večinoma je podlaga trda. Spust z vrha izredno trd. Meni osebno to ustreza, ni pa to tista popolna smuka. Potem po dolini ujameva nekaj zavojev, ki mejijo na perfekcijo. Smuka skozi žleb je prav tako dobra, veter je napihal nekaj centimetrov na trdo podlago. Nato pa že prečiva proti mestu, kjer bo zopet čas za pse.

Narediva konkreten odmor. Leživa. Veter ravno toliko piha, da kljub močnemu soncu ne čutiva toplote. Zato komaj čakava na zadnji vzpon. Slabih 300 višincev naju še loči do smučišča. Še zadnji pogledi na neokrnjeno naravo, nekaj naravoznanstvenih dognanj in civilizacija.

Čaka pa naju še okoli 8 km spusta, sicer večinoma po smučišču, ampak vseeno to uvršča Rodico v sam vrh po presmučanih metrih. Pripeljeva se do gondole. Na nekaj mestih snega zmanjka, vendar se z malce telovadbe še da priti brez snemanja smuč. Pa še to so sama nekatera posamezna mesta, drugje je snega še veliko, predvsem pa je povsem zbit, spodaj celo poledenel. Na koncu vrhunska tura, lep piramidast vrh, tudi sam dostop presežek, skratka komaj čakam, da jo zopet obiščem.

Gladki vrh (1667m)

Saturday , 16, February 2019 Comments Off on Gladki vrh (1667m)

Z Markotom sva po dolgem času moči združila z Alešem. Termin petek popoldne, po službi. Cilj Ratitovec. Zame in za Markota prvič, Aleš pa je bil tu enkrat poleti. Zanimivo, da si kljub relativni bližini, ter da Ratitovec gleda ven iz vsake turne knjige, še nikoli nismo vzeli časa za obisk.  

Čeprav je sam dostop in vzpon orientacijsko popolnoma lahek, pa dokler tega sam ne vidiš, mogoče tako kot jaz ne verjameš. Smer Železniki Zali log. Sredi Železnikov je desno cesta proti Dražgošam, mi pa se zapeljemo še slab kilometer naprej, pri tabli Prtovč zopet desno, potem pa nekaj kilometrov navzgor, dokler se ne zaletimo do cerkve na Prtovču.

Izhodišče-cerkev na Prtovču

Kmalu za cerkvijo se desno odcepi cesta proti lovskemu domu (600m – označeno tabla). Razmišljamo ali bi šli z avtom do doma, saj bomo do tam tudi prismučali. Pa se premislimo, čeprav na koncu pri spustu vidimo, da jih je kar nekaj parkiralo tam. Peš gremo do prve hiše, tam pa nas tabla že usmeri desno čez Razor. Od tod je vse brezhibno označeno.

Mi desno čez Razor

Sam sem bil že na samem startu šokiran. Marko z novimi Ripstick smučmi, Aleš s Splitboardom, jaz pa na starih Elanovih RC iz leta 1957, ko sem se tudi prvič sramežljivo podal v svet turnega smučanja. Ampak kot so včasih govorili dobri nogometaši:” Če ne znaš s staro usnjeno žogo, tudi s Tango ne boš znal.”

Do snega je minuta hoje. Ker je začetni del dokaj strm, z Markotom pustiva smuči na nahrbtniku, Aleš pa takoj spusti v boj svoje pse. Po začetnem strmem delu se pot položi. Ampak je dobro shojeno, trdo, zato greva do vrha peš. Pot sprva poteka skozi gozd. Zanimivo, da že do dolinice Razor preči plazovita pobočja, kjer so vidni ostanki plazov. Še bolj plazovita je grapa, po kateri se kasneje spuščamo, tako da je potrebna precejšnja previdnost ob nestabilnih razmerah.

Kar prehitro smo v dolinici Razor. Od tam pa do vrha gremo po levi strani krnice strmo do izravnave od koder se že vidi pred nami Krekova koča na Ratitovcu, desno Gladki vrh, levo pa Altemaver.  Razgledi so čudoviti,

Mimo koče se vzpnemo na bližnji Gladki vrh. Tod je potekala Rupnikova linija, in v ta namen je bilo tu postavljenih 11 bunkerjev. Rupnikova linija je obrambni sistem, ki ga je gradila Kraljevina Jugoslavije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Obrambna linija je razpadla že pred samim napadom italijanske vojske, ostanki pa so še danes dobro vidni. Pod Gladkim vrhom sta dva bunkerja.

Bunker viden pod Alešem in Markotom

Zgornji del smučamo po smeri vzpona. Ker smo že pozni, smo zamudili optimalne razmere. Sneg že zmrzuje, samo na nekaterih delih dobimo tistega še omehčanega. Na vrhu je tudi skorja, sicer ne tista najbolj sitna, ampak vseeno ne dobrodošla. Potem pa hitro zavijemo navzdol v grapo ob Gladkem vrhu. Presenetljivo strma je. Smuka tu je meni najboljša. Izredno trdo. Tukaj je tudi veliko ostankov plazov, definitivno je ta del najbolj nevaren po sneženju, ali ob visokih temperaturah.

Sledi samo še obvezen spust skozi gozd. Ob ugodnih razmerah bi bila tudi tu smuka lahko odlična, danes pa je nujno zlo. Ne gremo tam, kjer smo šli gor, temveč že takoj ko smo izven dolinice Razor smučamo bolj levo navzdol. Dokler gre. To je do ceste nekaj metrov stran od lovske koče. Ker avta nismo pustili tu, nas čaka še 600 metrov hoje. Vendar nič za to, Ne moreš vedno prismučati do avta. Smučarske razmere bolj tako zavoljo pozne ure, snega še dovolj, razgledi odlični, družba ravno tako, to pa tudi šteje. Bo pa Ratitovec definitivno sedaj večkrat na meniju.

STRAVA

Klek (1753m)

Saturday , 9, February 2019 Comments Off on Klek (1753m)

Klek ali Petelinjek je vrh v grebenu med Golico in Dovško babo. Pozimi izredno hvaležen cilj, sploh če ste časovno omejeni, kot smo mi danes. Je pa mogoče orientacijsko malenkost zapleten. Sploh, če nisi prevečkrat tu. Od nas treh sem samo jaz že smučal tukaj kar je v enačbi podobno ničli. In če potem še Gregorič, ki ima običajno vse naštudirano, organizacijo pusti meni, potem nam je zagotovljeno vsaj nekaj tavanja. Ampak tudi to paše pod turno smuko. Če je slučajno še kdo prvič tu, potem Jesenice-Planina pod Golico, mimo cerkve desno, potem pa dokler gre. Danes je bilo to do Ranča pri Rožletu, če se prav spomnim. Samo nekaj minut nas potem loči do propadle kmetije Menten, kjer smo običajno pustili avto.

Čez travnike navzgor, vendar po levi, ne po desni, tako kot mi. Hitro smo v gozdu. Po mojem spominu tod ne bo šlo, zato se z Markotom spustiva nazaj, ter greva naprej po levem travniku. Gregorič gre, kot običajno, naprej po svoje. Pol ure potem hodiva po kolovozu, vseskozi slediva smučini, ko zazvoni telefon. Gregorič je očitno zašel in gre sedaj za nama. Dokaj hitro sva pri ograji pod Jeseniško planino. Zopet ne veva kam bi zavila. Levo in naravnost se pot nekoliko spusti. Zato kreneva desno. Čeprav se mi že od začetka ne zdi prav, pa nisem povsem prepričan v to. Ko končno ugotovim, da tod še nisem hodil, pa smo že predaleč da bi obračali. Gremo pač okoli Jeseniške planine, bomo pač naredili krog. Pot skozi gozd je vedno strmejša. In trda. Gregorič si nadane srenače, z Markotom pa kar vztrajava. Sam celo padem enkrat, pa mi bližnje drevo na srečo prepreči hitro vrnitev v dolino.

Vsake strmine enkrat zmanjka in tako tudi te. Vedno topleje je, kar pomeni, da naju bo vsak trenutek obsijalo sonce. Sedaj se šele odprejo pogledi. Triglav je kot na dlani, le streljaj proč pa je vrh. Uživamo. Ugotavljamo, da smo premalokrat tukaj. Toliko nezvoženih terenov, pa tako blizu.

Na žalost se tokrat meni mudi, zato se ne zadržujemo na vrhu. Tudi glede smuke bi bilo bolje, če bi se pozneje spustili.  Še bolj pa, da bi lahko šli še malo naprej. Ampak imamo vsaj razlog, da se čimprej vrnemo.

Foto: Marko Meglič

Prvi del smučamo po grebenu. Meni osebno je teh prvih sto metrov najslabših na turi. Kloža, ki pa kmalu čudežno izgine. Po vrhu prečimo na drugo stran, do gozdička, ki se dviga nad Jeseniško planino. Strmina ter naklon sta dokaj priročna za kakšen plaz, ampak danes ni te nevarnosti. Smučamo najprej ob gozdičku, potem pa po sredini. Podlaga je izredno trda kar mi nadvse ustreza. Strmo in trdo. Do planine presmučamo z nasmehom.

Tam pa zopet ne vemo kje se spustiti, da bomo čim lažje prišli do spodnjih travnikov. Za nekaj minut si celo snamemo smuči in gremo peš do poti, ki smo jo zapustili pred nekaj urami. Tam nam je jasno, kako smo zjutraj zgrešili Jeseniško planino. Smuka je tudi tu užitna. Po travnikih je potem še bolje. Do avta pa tudi presmučamo brez problemov. Lepa tura, več vrst hoje, več vrst snega, vse kar je potrebno za pravo turno smuko. In nove ideje za naprej.

Mrežce, Debeli vrh

Tuesday , 5, February 2019 Comments Off on Mrežce, Debeli vrh

This image has an empty alt attribute; its file name is DSC_0924.jpg

Z Urošem sva iskala nekaj varnega, z dovolj snega, po možnosti brez skorje. Pokljuka je že na prvo žogo ponujala vse, razen skorje, kar nama je povsem zadostovalo. Mrežce na prvi pogled ne ponujajo nek presežek turnega smučanja. Običajno so izhod v sili, v primeru visoke plazovne nevarnosti ali kadar nimamo preveč časa. Pa me potem vedno znova presenetijo. Avto pustiva pri odcepu za Šport hotel. Nekaj sto metrov dalje pa se v desno odcepi dobro označena pot proti Planini Zajavornik.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG-1426.jpg

Cesta je poledenela, vendar ne predstavlja težav. Počasi hodiva, ter obdelujeva razne spektre družabnega življenja. Ker je prvi del večinoma precej položen sva hitro na Planini Zajavornik. Lepo umeščena pod pokljuške lepotce predstavlja prvi presežek. Na prvo žogo okoli 20 pastirskih stanov, za katere bi laično rekel, da jih je večina predelanih v vikende. Ampak vseeno lepo. Streljaj dalje sva že na parkirišču, kjer običajno parkiramo. Dobre pol ure hoje več nas čaka, če se odločimo za najin današnji dostop. Ampak se splača. Pot do Blejske koče na Lipnici je kot skoraj vedno dobro shojena. Šele tam naju obsije sonce, ki se ne umakne do konca te prelepe ture.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG-1350.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG-1390-2.jpg

Od koče dalje nama nekaj časa zdrsava. Smučina je potegnjena strmo navzgor. Lahko bi vlekla svojo, pa se nama ne da. Hitro sva na vrhu Mrežc. Najprej sva mislila še do Brd, pa nama je varnejši vzpon na Debeli vrh. Z vrha se spustiva po desni strani. Nobene skorje ni, uživava. Kar prehitro si morava zopet nadeti pse. Kot večina vrhov tod okoli je tudi vzpon na Debeli vrh enostaven. Meni osebno je še najtežji Lipanski vrh.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG-1324.jpg

Za nazaj imava dve možnosti. Ali direkten spust z Debelega vrha, potem pa nekako do izhodišča ali pa še en vzpon na Mrežce. Zmaga druga varianta. Še zadnjič si nadeneva pse. Med vzponom opazujem gamsa ali kozoroga, ki  v moji bližine uganja vragolije po severni strani pokljuških vrhov. Za razliko od zjutraj je sedaj na vrhu kar nekaj ljudi.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG-1362.jpg

Hitro se pripraviva in po isti desni strani kot prej odsmučava navzdol. Smuka je izredno užitna. Okoli dreves pršič, ponekod južni sneg, nekje pa malo trši, nikjer pa ne naletiva na obljubljeno skorjo. Hitro sva na Planini Zajavornik. Tam naju čaka malenkosten vzpon, potem pa samo še navzdol do avta. Presežek.

Pomladnih 100

Friday , 11, January 2019 Comments Off on Pomladnih 100

Smo v času, ko sem imel običajno že kar nekaj turnih zapisov in je večina mojih bralcev glasno tarnala, kdaj bom že nehal pisati samo in le o snegu. Letos pa je ravno obratno. Snega ni in ni. Iz redakcije so mi sprva v mirnem tonu, kasneje pa v čedalje glasnejšem sporočali, da če ne bo zapisov, tudi bralcev ne bo več. Kdo ima čas brskati po starih zapiskih? Sodu je izbilo dno, ko je glavni urednik ves penast zahteval takojšnje srečanje. Le zavoljo njegovega posredovanja sem dobil zadnji sedež v prenatrpanem avionu za Bruselj. Nekaj čez 16. uro sem tudi sam že rahlo nervozen naročil podaljšani expresso v Kavarni Merxs sredi glavnega trga. Brez okolišenja je udaril: ”Se sploh zavedaš, da nas je zapustila polovica naročnikov na tvoj usrani blog???? Se ti sanja kaj je polovica?”

”Seveda se mi. To pomeni, da sta se dva odjavila.”

”Točno tako! Če se ti odjavi še eden, potem res ne vem ali je sploh še smiselno pisati.”

”Ja ne vem. Saj ogromno kolesarim, pa tečem. Ali naj o tem pišem?”

”Ja boš že moral. Saj ogromno ljudi piše o kolesarstvu. Boš pa še ti.”

”Pa kaj lahko pišem o kolesarstvu? Kako in kje se peljem? Proti Ljubljani, nato desno, naravnost do BTC-ja, potem pa zopet levo?  Meni je to podobno kot bi se peljal z avtom in opisoval kako je lepa pokrajina in kje se vozim. Tako bi lahko še več napisal kot če se peljem s kolesom.”

”Ja ne vem kaj boš pisal. Pa saj je sedaj ogromno zanesnjakov, ki imajo kolo za središče sveta. Bodo pa oni brali. Saj se je treba prilagajati. 5 let si pisal o triatlonu. Potem si ugotovil, da si tam zanič. In nehal pisati. Nato si začel s turnim smučanjem. In tudi tam že vsak, ki gre 2x na Stari vrh, smuča težje smeri kot ti. Torej ti tudi tam bije zadnja ura. Ne vem, poskusi sedaj s kolesarskimi izleti. Za starejše. Če pa še to ne bo šlo, potem ti pa tudi sam ne znam več pomagati. Saj ti že 5 let govorim. Kdo še bere bloge? To je bilo moderno 15 let nazaj. Sedaj morava prodreti na facebook, twitter, instagram in ostale modne kanale. Ampak ne, ti boš objavljal na facebooku potem, ko ne bo imel več nobenega uporabnika. In boš zopet prijokal k meni z vprašanji kaj naj pišem? Ne vem, pojdi naslednji teden na kolo, potem pa napiši kako je bilo, pa bova videla. Pa naredi vsaj 60km, saj si še zmožen tega? Ker pa če tega ne moreš, potem tudi to nima smisla. Mogoče poskusiva še z recenzijami knjig.”

Včasih smo se peljali s kolesom samo kadar je bilo več kot 10 stopinj. Sedaj je že vroče, če je okoli 5 stopinj. Vse se spreminja in tako tudi naši predsodki. 20 let nazaj nisem videl kolesarja med novembrom in marcem. Danes ni važno kakšno je vreme, na kolo se gre v vseh pogojih. Vseeno pa, če vzamem dopust, gledam, da ne kolesarim ravno v dež, meglo (sicer je v zadnje bilo tako, ampak nehote). Avto pustiva v Sistiani. Cilj je narediti čim lažjih 100 km. To pomeni, da ni preveč vzpona, prometa in vetra. Na prvo komponento lahko vplivaš, na ostali dve malo težje. Tako sva na koncu prevozila željenih 100km, vendar v vetru in gostem prometu.

Že na začetku se dogovoriva, da se menjavava na vsake 2 kilometra. Ker imam uro pod jakno, je Ivo določen za dirigiranje. Prav tako je tudi določil traso. Sam sem tukaj drugič. Enkrat sem v teh koncih vozil s Tuševo ekipo, vendar v kontra stran. Ker imam slab spomin, mi je vse novo. Nič se ne spomnim. Tudi pokrajina sama je dokaj monotona, večinoma dolge ravnine. Prvi nekoliko lepši kraj je Grado. Ob morju, do njega vodi nekaj kilometrska cesta speljana čez vodo. Res lepo. Še lepše bi bilo, če ne bi imela toliko vetra.  2km močnejšega, pa potem 2 malo manj in tako v nedogled.

V Gradu določiva prvo kavo. To bo v Palmanovi. Do tam je bilo še okrog 20 izredno nevarnih km. Gost promet, nervozni vozniki, slaba cesta. Lahko, da so imeli slab dan, ampak meni so naše ceste bolje urejene, kultura voznikov pa na višjem nivoju. Seveda greva v sam center. Razgleden, prostoren trg, popolnoma prazen, vendar z eno boljših kav v zadnjih letih. Pa sonce. Kaj češ lepšega. Čaka naju še okoli 45 km do cilja. Hitro ugotoviva, da nama bo do stotke zmanjkalo nekaj kilometrov. Zato narediva krogec, ter še en postanek v Monfalconu. Šele na koncu se naju je veter malenkost usmilil. Verjamem, da se sliši nelogično, ampak veter v hrbet sva imela samo okoli 5-10 km. Na koncu oba zadovoljna. Naslednjič se bova poskušala izogniti večjim mestom in tura bo še boljša.

STRAVA

 

Slovenci na Havajih

Friday , 26, October 2018 Comments Off on Slovenci na Havajih

V letu 2017 prvič od leta 1986, ko smo imeli prvega tekmovalca v Ironmanu na Havajih nismo imeli predstavnika. Potem pa letos zopet kar 9 tekmovalcev, kot smo jih imeli  že leta 2009 in leta 2013. Torej še čakamo na številko 10. Upajmo, da v naslednji sezoni.

Svetovno prvenstvo na Havajih poteka od leta 1978 dalje. Prvič smo imeli Slovenci predstavnika leta 1986. To je bil seveda France Cokan, ki je tedaj zaradi težkega pridobivanja sponzorskih sredstev v Sloveniji tekmoval še za ZDA. Od tedaj pa do danes smo imeli na Havajih vsako leto vsaj enega predstavnika (razen leta 2017). 44 Slovencev je v teh letih nabralo 133 končanih Ironmanov na Svetovnem prvenstvu.  Največ France Cokan s 17 končanimi Ironmani, sledita Tomaž Šink z 14-imi in Miki Preradovič z 11-imi prihodi skozi cilj.  Imamo 45 rezultatov pod 10 urami, 6 pod 9 urami. Trije časi so v lasti Igorja Kogoja. Pridružila pa sta se mu še Klemen Rojnik in David Pleše z dvema, ki pa ima tudi najhitrejši čas 8:23:33.

Najboljši trije moški rezultati:

  • David Pleše 2018 8:23:33
  • David Pleše 2016 8:32:05
  • Igor Kogoj 1993  8:45:49

Najboljše tri ženske uvrstitve (6 žensk ima 11 nastopov na Havajih):

  • Nataša Nakrst 1992 10:14:06
  • Mojca Hafner 2016 10:41:33
  • Mojca Hafner 2018 11:02:41

2018
Pleše David 8:23:33
Suhadolnik Aleš 9:00:26
Kovač Tomaž 9:30:13
Denša Iztok 9:46:01
Kocjan Klemen 9:54:54
Kromar Damjan 10:03:24
Hafner Mojca 11:02:41
Breznikar Branko 12:26:01
Nada Rotovnik Kozjek 15:05:49
2016
Pleše David 8:32:05
Kovač Tomaž 9:30:59
Fluher Boris 9:39:21
Slapničar Matevž 9:58:12
Rojnik Andraž 9:58:56
Kromar Damjan 10:12:21
Hafner Mojca 10:41:33
Najvirt Ines 11:25:29
Železnikar Jani 11:44:13
2015
Glaser Bruno 10:52:22
Breznikar Brane 13:47:41
2014
Klančnik Janez 9:35:40
Kovač Tomaž 9:58:31
Šink Tomaž 10:22:43
2013
Rojnik Klemen 8:48:35
Pleše David 9:00:59
Kovač Tomaž 9:32:35
Rojnik Andraž 9:51:40
Šink Tomaž 9:55:25
Kastelec Tomaž 10:13:40
Vovk Borut 10:42:21
Breznikar Branko 11:39:12
Preradovič Konstantin 12:53:06
2012
Rojnik Klemen 9:26:12
Kovač Tomaž 9:38:01
Šink Tomaž 9:58:18
Slapničar Matevž 10:25:06
Bregar Olja 11:54:37
Krofl Drago 13:07:23
2011
Kovač Tomaž 9:48:00
Šink Tomaž 9:48:37
Glaser Bruno 10:07:16
Kastelec Tomaž 10:17:18
Železnikar Jani 10:43:45
Konstantin Preradovič 11:16:59
Cokan France 16:50:43
2010
Šink Tomaž 9:48:52
Kovač Tomaž 9:54:42
2009
Šink Tomaž 9:53:18
Šilc Franci 9:58:23
Kovač Tomaž 10:07:11
Kromar Damjan 10:17:18
Primožič Lojze 10:26:51
Konstantin Preradovič 11:16:59
Debenec Bojan 12:17:25
Rotovnik Kozjek Nada 13:00:24
France Cokan dns
2008
Sajevec, Peter 10:00:53
Sink Tomaž 10:03:43
Kovač Tomaž 10:11:11
Cokan Nino 10:25:49
Preradovič Konstantin 11:00:32
Mijovič Mojca 12:08
2007
Šilc Franci 9:34:05
Šink Tomaž 9:52:11
Maček Uroš 10:16:23
Romšak Matic 10:28:41
Preradovič Konstantin 10:57:11
Železnikar Janko 11:32:37
Cokan France 14:55:19
2006
Šink Tomaž 9:35:59
Kovač Matjaž 9:45:44
Preradovič Konstantin 11:06:04
Škrlep Anton 11:53:54
Mlinar Branko 13:01:03
2005
Romšak Matic 10:36:30
Preradovič Konstantin 10:53:44
Cokan France 15:29:15
2004
Preradovič Konstantin 11:36:28
Škrlep Anton 12:04:36
Mijovič Mojca 12:06:02
Rotovnik-Kozjek Nada 13:01:54
2003
Šink Tomaž 9:46:22
Kromar Damijan 10:00:37
Romšak Matic 10:30:36
Preradovič Konstantin 11:24:57
Cokan France 14:53:33
2002
Kromar Damijan 10:09:34
Preradovič Konstantin 11:48:58
Rotovnik-Kozjek Nada 13:15:07
Cokan France 15:31:35
2001
Velepec Uroš 9:59:03
Šink Tomaž 10:46:59
Gaberšek Saša 11:45:09
Preradovič Konstantin 12:18:58
Škrlep Anton 12:39:00
2000
Šink Tomaž 10:00:33
Škrlep Anton 11:14:50
Horvat Matija 15:35:24
Cokan France dnf
1999
Kogoj Igor 9:16:51
Šink Tomaž 9:47:49
Štibelj Matjaž 10:10:14
Kromar Damijan 10:12:26
Škrlep Anton 11:11:04
Cokan France 14:22:00
1998
Šink Tomaž 9:56:35
Cokan France 13:13:51
Ačimovič Rado dnf
Velepec Uroš dnf
1997
Kovač Matjaž 9:28:35
Kregar Miro 10:44:15
Ačimovič Rado 11:04:28
Cokan France 13:14:41
Kogoj Igor dnf
1996
Kogoj Igor 8:58:20
Cokan France 12:40:46
Kovač Matjaž dnf
1995
Cokan France 13:16:24
1994
Tomšič Jani 10:26:16
1993
Kogoj Igor 8:45:49
Breznikar Brane 9:31:12
Kregar Miro 10:10:05
Kovač Matjaž 10:13:05
Cokan France dnf
1992
Kogoj Igor 8:52:28
Kregar Miro 10:07:35
Nakrst Nataša 10:14:06
Cokan France dnf
1991
Tomšič Jani 9:23:26
Kogoj Igor 9:23:40
Cokan France 11:53:55
1990
Kogoj Igor 10:22:50
Cokan France 12:06:08
1989
Tomšič Jani 9:20:43
Kogoj Igor 9:50:31
Cokan France 11:12:58
1988
Cokan France 11:25:22
1987
Cokan France 11:35:28
1986
Cokan France 12:06:17

LESTVICA SLOVENCI NA HAVAJIH

POROČILA Z IM TEKEM

Podcast Aleš Suhadolnik Suhi

Storžič

Monday , 1, October 2018 Comments Off on Storžič

Budilka zvoni. Zato jo tudi imamo. Ampak moja oživi ob 3:40 uri. To ni 15:40, niti ne 3:40 p.m., ampak ja, ob 3:40. Po angleško paše zraven a.m., sam pa še nekaj časa govorim samo v p.m. Vztrajno si dopovedujem, da mi potem nikoli ni žal, pa kako bo prijetno čez nekaj ur. Vendar sedaj ni potem. V glavi mi stalno doni:” Daj Šlibar no, vsaj enkrat zaspi!!!!!! Ne bit pizda, bodi človek!!!!!!!!!! Nič ne bom hud, lepo se bom ulegel nazaj.

Ob 4:00 stojim pred hišo, v mrazu občudujem temo. In se še vedno smilim samemu sebi. Potem mu grem počasi nasproti. Ko tudi čez 10 minut še vedno hodim, njega pa od nikoder, ni nobene slabe volje. ”Kar spi, mirno spi.” Lepo bom obrnil, šel nazaj v posteljo, jutri pa bova v miru delala načrte za naprej. Sanj je kot vedno prehitro konec. Če bi bil dogovorjen s Šparovcem, bi obstajal žarek upanja, da ga ne bi bilo, pri Luksiju mi sploh ne bi bilo treba vstati, pri Šlibarju pa ni odstopanja. Kolikokrat sem ga prosil, pa kaj nama je tega treba, stopiva v kočo, popijva kavo, vrh bo še milijon let na istem mestu.

Tam okoli 5 ure začneva s hojo. Večer prej sem ugotovil, da se danes tukaj odvija tekma v Vertikal kilometru. Bistvo teh tekem je, da se 1000 višinskih metrov premaga na čim krajši razdalji. Na Storžiču je to 2,3 kilometra. Tekma nama prav pride, saj je na začetku postavljenih nekaj smernih tabel, ki kažejo na start tekme. Lani sem tukaj že hodil, vendar danes v temi, mi to ni v pomoč. Pri tabli desno Gradišče, levo Povlje, sva v resni dilemi. Povlje se nama nekako ne zdi dobra ideja, zato kreneva proti Gradišču. Ki pa nama tudi ne diši preveč. Zavedle so naju table za start tekme, ki jih sedaj kar naenkrat ni več. Zato sva prepričana, da ne greva prav. Podnevi bi videla v kateri smeri je Storžič, tako pa se na žalost obrneva, greva nazaj in proti Povljam. Tam pa zopet sklepava, da tu pa sploh ne bo prav in greva nazaj proti izhodišču. Pa še enkrat do tiste razcepa in zopet proti Gradišču. Tam se odločiva, da greva pač navkreber, nekje bova že prišla ven.

Strmina se začne takoj. Ko prideva do table, s katero so organizatorji Vertikal kilometra označili prvih 200 metrov, sva prepričana, da sva na pravi poti. Doma ugotovim, da sva bila vseskozi, ampak ali tabel za start ni bilo še postavljenih ali pa jih nisva videla. Vsekakor pa sva sedaj bolj sproščena. Višinski metri so potem do vrha označeni na vsakih 200 metrov. Pa tudi, če ne bi bili. Stezica naprej je vseskozi dobro sledljiva. Hodiva, kolikor pač gre. Na vsake toliko časa se ustaviva in na glas razmišljava kako trda mora biti ta tekma.  Sama morava počivati kljub temu, da ne tečeva. Tekmovalci pa… Za primerjavo, midva sva do vrha porabila 1 uro in 22 minut, zmagovalec Luka Kovačič pa dobrih 31 minut. Noro.

Če sva imela na Triglavu slab izračun časa za sončni vzhod, sva tokrat izredno točna. Nekaj minut po prihodu na vrh sva ga deležna. Neopisljivo. Če bi znal fotografirati, bi mogoče celo kaj zaslužil. Če bi znal to opisati, ne bi nič zaslužil. Bi pa vsaj komu polepšal dan. Tako, pa lahko samo gledava, uživava. Šlibarju se zahvalim za to, da je zjutraj tako neusmiljen. Seveda je vse pozabljeno. Za take stvari se res splača malenkost potrpeti. Bo pa kulisa ostala nama za spomin, telefon je namreč usekal splošno stavko, zato sem lahko naredil le nekaj slik. Ostalo je na hard discu. Navzdol greva po klasiki do Kališča in potem mimo Bolnišnice Košuta do avta.          

 

 

Nočni Triglav

Wednesday , 12, September 2018 Comments Off on Nočni Triglav

Odkar sem bil prvič na Triglavu, sem si želel, da bom nekoč, ko bom velik, lahko na vrhu priča sončnemu vzhodu. In končno sem lahko spisku mojih malce neobičajnih obiskov našega očaka dodal še nočni vzpon. Res, da je bila večina mojih pohodov malenkost drugačnih od večine ostalih. Vendar niti najmanj, oziroma niti eden ni omadeževal oziroma podcenjeval njegove veličine. Kar se dogaja zadnje čase na vrhu, je najlepše rečeno neokusno. Vendar povsem običajno glede na smernice, ki nam jih vsiljuje družba. Bolj žalostno od tistih nekaj primitivnih primerkov, ki se izživljajo in pljuvajo na našo zgodovino, je dejstvo, da so v večini primerov priča odobravanja. Res pa je tudi, da se nimam pravice  vtikati v druge ljudi. Me pa moti in edino kar lahko naredim je, da si vsakič rečem, da me Triglav ne bo več videl. Pa potem sproti pozabim na mojo zaobljubo.

Petkovo običajno dopoldne. V čakanju na odhod iz rudnika me preseneti Šlibarjev msg: ”Nedelja Triglav, odhod zgodaj.” Takoj sem za. Nekaj dogovarjanja, potem pa ne vem kako, se odločiva za odhod okoli 24:00 ure. Še bolje. Kaj obleči? Na srečo vzamem zimsko opremo, torej vse kar uporabljam tudi pri turnem smučanju. Spanje? Čeprav skoraj vedno zaspim okoli 22:00 ure, pa mi tokrat, ko bi moral vsaj malo zapreti oči, ne uspe. Malo pred odhodom ugotovim, da se mi res ne da. Raje bi spal. Hitro pošljem msg, če se tudi Šlibarju ne da, da lahko brez slabe vesti ostaneva doma. Kaj drugega kot ”GREMO” od njega res nisem pričakoval.

Prvoten plan je, da greva iz Vrat po Tominškovi. Med vožnjo se zaradi lažjega dostopa odločiva za Pokljuko. Sam začnem v dolgih hlačah, v bistvu v tistih,ki jih imam za smučanje. Šlibar v kratkih pajkicah. In to si na začetku govorim, da je razlog zakaj mu ne morem slediti. Takoj se je zagnal, kot da bo sončni vzhod čez dobro uro. In čeprav se ne zaganjam za njim, grem vseeno hitreje kot bi mi ustrezalo. Pot je odlično označena. Hitro sva nad Konjščico, ter na Jezercih, od koder naju čaka samo še kratek vzpon do Studorskega prelaza. Pot sem si razdelil na štiri dele, prvi del do Studorskega prevala, drugi do Vodnikovega doma, tretji do Planike in zadnji do vrha. Za vsako četrtino sem računal uro s počitkom. In zaenkrat gre vse po načrtu. Hodiva kot vedno bolj kot ne vsak zase. Šlibar me na koncu vsake četrtine počaka. S Studorskega prevala sledi nekaj spusta in bolj ko ne položna pot okoli Tošca.  Prvič se usedeva pri Vodnikovem domu okrog tretje ure. Kave ne strežejo, zato pojeva vsak svojo frutabelo in greva naprej. Temperature so idealne za hojo. Računal sem, da naju sedaj čaka najbolj zoprn del poti. Zoprno melišče do Planike. Pa ni bilo tako. Noč se je izkazala za dobro pomočnico. Medtem, ko ponavadi vseskozi vidiš pred sabo Planiko in se vse skupaj močno vleče, je danes popolnoma drugače. Vse je isto, pač hodiš… in hodiš…. pa še malo hodiš…. in….sva pri Planiki. Tudi tu se za trenutek usedeva. Nadaneva si čeladi, odloživa palici in previdno kreneva proti vrhu. Na grebenu ujameva skupino ljudi. Šlibar jih prehiti, sam pa jih nikakor ne morem in skoraj do vrha hodim za njimi. Nič ne de, pozneje ko bom na vrhu, prej pride sonce. Kljub temu sva prehitra. Ob petih stojiva na vrhu. Sonce vzide ob 6:35. Občutkov ni posebnih, Messner je nekoč lepo dejal, da ko dosežeš cilj, ga ni več.  Zato so pomembnejši neuspehi. Čutim samo mraz. Pa imam zimska oblačila. Ura ne gre nikamor. Še z dvema sotrpinoma se medsebojno tolažimo. Hodimo gor in dol, telovadimo, nekateri delajo skledce. Ura pa še vedno ne gre nikamor.

Nehote debata vedno znova zaide k Aljaževem stolpu. Ni isto, ker ga ni. Ni Triglava brez stolpa. Že sama slika z vrha je neobičajna, pusta.

Največ zaslug za naš simbol gre vsekakor Jakobu Aljažu. V času pred letom 1900 so v naših krajih prevladovali Nemci. Planinske poti so bile opremljene zgolj z nemškimi napisi. Leta 1880 sta bili zgrajeni Maria Theresia Hutte (danes Dom Planika) in Koča pri Triglavskih jezerih,  leta 1887 pa še Deschmannhaus (današnji Staničev dom). Oskrbniki so govorili nemško, nemški gostje so imeli prednost pred slovenskimi. Jakoba Aljaža je vse to jezilo, na vse pretege se je trudil, da bi vsaj Triglav postal slovenski. Svoje načrte je hitro razkril. V peti številki maja 1895 je Planinski vestnik objavil novico, da bo Jakob Aljaž na vrhu postavil okrogel, okoli 2 metra visok in 1,25m širok stolp iz pločevine, kamor se bo lahko zateklo 4-5 ljudi. Napovedal je tudi razstrelitev skal malo pod vrhom (Staničevo zavetišče). Novico sta hitro objavila Časopisa Slovenec in Kmetisjke in rokodelske novice. Nemci so bili prepričani, da gre za provokacijo. Niti trznili niso, seveda pa s tem prihranili Aljažu nekaj živcev. Aljaž je zemljo na kateri stoji sedaj stolp kupil od 137-ih upravičencev dovško-mojstranške občine za en goldinar (takrat si za to dobil kilogram masla, ali noč spanja v Dežmanovi koči). Stolp je naredil njegov prijatelj iz Šentvida. Pripeljali so ga do Mojstrane, od tod pa ga je 6 nosačev v enem tednu prineslo na vrh. Sestavili so ga potem v enem dnevu. Aljaža ni bilo zraven. Legenda govori, da je v Dežmanovi koči čakal, da se dela zaključijo. Medtem pa je v pogovoru z oskrbnikom zvedel, da ima srečo, da v koči ni Nemcev, saj drugače ne bi bilo prostora za Slovence. To ga je prepričalo, da je tudi na tem področju hitro ukrepal. Ko je naslednjič sedel na Malem Triglavu, je ugledal dva gamsa, ki sta tekla čez Kredarico. Takoj je kupil tudi tisto področje in že v naslednjem letu je stala Koča na Kredarici. 

(Vir:Planinski vestnik)

Medtem pa je na dan prišlo tudi sonce. Nič preveč pretresljivega ni bilo. Sanje so bile zopet drugačne od resničnosti. V sanjah ni tako pritiskal mraz, pa tudi barve so bile lepše. Hitro odideva z vrha. Spust brez posebnosti. Tudi nazaj grede je ”najgrši del” tisti med Planiko in Vodnikovem domom. Potem pa klasika do Jezerc, še malenkost dolgočasnejši del nad Konjšico in to je to.

 

Okoli Treh Cin, Sasso di Sesto

Friday , 3, August 2018 Comments Off on Okoli Treh Cin, Sasso di Sesto

Dolomiti so območje kamor me največkrat vleče. Vsaj 4 x letno bi moral biti tam, da bi bilo zadoščeno mojim željam. Bolje 10 krat kot 1 krat. Na vse pretege iščem načine, da bi prišel tja. Zjutraj okoli 8. ure me je prešinilo, da bi bil že čas, da se zopet srečava. V nekaj minutah imam vse splanirano. Takoj po službi z avtom do Misurine, spanje, zgodnji jutranji odhod nekam okoli Treh Cin. Brez kolesa.  Petra ne more vzeti dopusta tako na vrat na nos, Baldi rabi nekaj tednov do let za korespodenčno ureditev vseh malenkosti, in zopet pristanem pri Ivotu. Vse mu napišem in že v nekaj dobim odgovor ok. Kar malce hud sem. Ne bo nič dogovarjanja, usklajevanja, ki je tako prijetno ko se kam gre? Slabe pol ure po odhodu iz službe se že peljeva proti Karavankam. Kako je vse skupaj lažje, ko nimamo koles.  Superge za tek in hribe, dvoje kratkih hlač, zgornja oblačila, par čokoladk, spalka, knjiga. Ker imam skriti namen, da greva po ferati na Monte Paterno, imam s seboj še čeladi, pasova, varovalni komplet. 240 km in dobre 3 ure je vožnje iz Kranja preko Karavank, Lienza, Toblacha do jezera Misurina. Kjer bova situirana. Avto pustiva na parkirišču ob jezeru. Na tabli na vhodu ni nobene prepovedi. Parkirnina se plača med 7:00 in 20:00. Torej se naju to ne tiče. Da dan, ki ga imava na voljo čimbolje izkoristiva odtečeva krog okoli jezera Misurina. Zatem pa se vzpneva do koče Col di Varda. Od koče greva še do razgledišča nekaj sto višincev višje. Čeprav vreme ni najbolje, oba uživava na polno. Sestava in oblika okoliških vrhov, ter umeščenost v to dolino ob jezeru Misurina ne pusti ravnodušne niti tako trde ljudi kot je Ivo. Mišica ne levi strani obraza mu nekontrolirano trza. Kar pomeni, da mu poskuša izraz obraza razvleči v rahel nasmeh. Ne gre čisto do konca, ampak po mimiki vidim, da je to sreča. Navzdol naju preganjajo temni oblaki, ki se približujejo Misurini. Malenkost prepočasna sva. Premočena pritečeva do avta. Vse to paše zraven. V bistvu še pripomore k boljšemu vzdušju.

Če že prej ni bilo veliko turistov okoli jezera, jih zdaj skoraj ni. Vse prazno, pred hoteli samo nekaj avtomobilov. Kako drugače bo nekaj dni pozneje, ko se v Italiji začnejo počitnice. Nama je vse to voda na mlin. Spanja je bilo za vzorec. Ni bilo mraz, prej toplo. Ampak postavitev nama nekako ni ustrezala. Pa saj nisva prišla spati.

Navsezgodaj sediva ob jezeru. Ob zajtrku debatirava o življenju. Kako malo volje je potrebno, da se prestaviš na drugo stran poloble. Nekaj ur nazaj nervozno sediš v pisarni, komaj dihaš, vse te moti, trenutek pozneje brez vseh skrbi zreš v jezero. Veš, da bo tudi to minilo, da te zopet čaka tlaka. Vendar najmanj kar lahko naredimo je, da se vsaj kdaj vsedemo  v avto in se prestavimo nekaj kilometrov stran od mestnega vrveža in vse povsod prisotnega postavljanja standardov, ki nam jih vbijajo v glavo. Sedaj ni pomembno kakšno ščetko imava, katere čevlje, kateri model telefona. Trenutno potrebujeva samo nekaj za ogrniti, ter malo vode. Vse ostalo je nepomembno.

Z avtom se odpeljeva do Koče Auronzo (cestnina 30 EUR). V nasprotju z mojimi gornjimi besedami greva najprej v kočo na kavo in Coca colo. V Dolomitih so za moj okus najboljše kave, zato principe za nekaj časa postavim na stran. Točno določenega načrta kam greva še nimava. Veva samo, da morava priti okoli Cin, ostalo je po želji. Greva v nasprotno smer od urinega kazalca. Samo 20 minut je oddaljena Koča Rifugio Lavaredo.

Rifugio Lavaredo

Ne ustavljava se, ampak hodiva naprej proti Forceli Lavaredo. Od tu gre desno pot na Monte Paterno po vzhodnem grebenu. V večini knjig je opisana krožna pot, s tem da se vrnemo na to točko. Levo naju opazujejo Cine. Pod njimi vodi krajša, vendar zaradi padajočega kamenja težja varianta kroga okoli Cin. Naslednja koča je Koča Rifugio Locatelli. Do nje gremo lahko po spodnji, bolj oblegani širši poti, ali pa malo nad njo po ožji poti, ki vodi pod ostenji Monte Paterna. Na tem delu je meni osebno pogled na Cine najlepši. Pri koči je čas, da narediva nadaljnji plan. Sam si izredno želim vsaj skozi rov do začetka ferate na Monte Paterno. Ivo nekoliko omahuje. Druga varianta je, da greva naprej ali na kak lažji vrh. Nekajkrat se premisli, na koncu na mojo srečo privoli, da greva proti Monte Paternu. Sama gora in njena okolica je spomenik 1. svetovni vojni. Šele, ko si zadevo ogledaš od blizu in kasneje nekoliko lažje pobrskaš po literaturi, si lahko narišeš vsaj približno sliko tistega nepredstavljivega časa, ter kaj vse se je tukaj dogajalo. Le nekoliko na hitro, mogoče tudi malenkost površno, če bo koga zanimalo več, bo že našel kako knjigo. Ves ta del je bil pred 1. svetovno vojno meja med Avstrijo in Italijo. Vsaj v tej zgodbi je glavna zvezda Sepp Innerkofler (med drugimi Severna stena Male Cine, prvenstvena smer IV. stopnje). Alpinist, gorski vodnik, oskrbnik nekaj koč, med drugimi tudi Koče Rifugio Locatelli, ki se je včasih imenovala Drei Zinnen hutte. Sepp jo je tudi povečal, ter bil na žalost tudi priča njenemu uničenju s strani Italijanov. Ker je bil izredno podjeten je odprl tudi hotel Dolomitenhof, ki še danes velja za prestižnega. Ko so Italijani vkorakali v  njegove kraje, se je priključil bojem. Ker je bil že prestar za redno vojsko se je priključil skupini (premladi, prestari), ki je dnevno plezala po vrhovih, oprezala za sovražnikom, usmerjala topove… Imenovali so se Leteča patrulja, Sepp je bil vodja. Monte Paterno je bil strateško izredno pomemben saj so z njega lahko obvladovali celotno severno stran Treh Cin ter prehod čez sedlo Forcella Lavaredo. Ker so zavoljo slabega vremena Avstrijci za nekaj dni zapustili Paterno, so ga zasedli Italijani z lažje južne strani. Gor so privlekli top, in po Koči Drei Zinnen Hutte, ki so jo podrli nekaj dni nazaj, uničili še hotel Alpensee, ki je stal streljaj oddaljen od Seppove koče nad jezeri Lagi dei Piani. Sepp je bil s svojo skupino določen, da Monte Paterno vrne v avstrijske roke. Kot vse legende tudi tukaj kroži mnogo zgodbic. Dejstvo pa je, da je Sepp plezal na vrh po severozahodnem grebenu, ki ga je že mnogokrat preplezal (tudi ena izmed njegovih prvesnstvenih smeri). Na vrhu so ga ubili. Ko so Italijani ugotovili koga so ubili (mnogi so plezali s Seppom, poznali so ga vsi saj je bil legenda) so Seppovo truplo dvignili iz prepada kamor je padel in ga na vrhu častljivo pokopali. Italijan Reno De Luca, ki je ubil Seppa, je bil še posebno prizadet. Tudi sam je kasneje umrl. V čast na prijatelja, ki ju je kruta vojna tako povezala, pa je smeri na Monte Paterno ime pot Sentiero De Luca – Innerkofler.

Monte Paterno, spredaj viden greben skozi katerega je speljan rov

Od Koče Rifugio Locatelli je vzpon na Monte Paterno dobro viden. Že po nekaj minutah pridemo do vhoda v rov. Okoli 600 metrov je poti skozi goro. Kako so to naredili si lahko samo predstavljamo. V rovu je svetilka skoraj obvezna. Večkrat si skozi okna lahko Cine ogledamo še od bližje. Seveda je ob rovu narejenih tudi nekaj prostorov, ki so jih uporabljali za skladišče, počitek. Vmes je tudi čez sto stopnic po katerih se dvignemo za sto višinskih metrov. Takoj po izhodu se začne ferata. Ivo me počaka, sam pa grem malo naprej. Pot je dobro varovana, glavni problem znajo biti zastoji ter proženje kamenja.

Pogled na jezera Lago dei piani

Rifugio Locatelli/Drei Zinnen hutte, spredaj Cine, levo Monte Paterno s križem na vrhu

Vrneva se po isti poti. Vmes imava čudovit pogled do jezer Laghi dei Piani. Spustiva se mimo njih. Potem pa zopet nazaj do koče rifugio Locatelli. Krog okoli Cin je odlično označen. Sedaj ko sva mimo glavne poti pa pogrešam naše hribe in našo označenost. V oči mi je padel vrh nad kočo Rifugio Locatelli. Pa nikakor ne najdeva ne imena na težavnosti. Vseeno greva na vrh. Doma ugotoviva, da je ime tega vrha Sasso di Sesto. Tudi tu je pot popolnoma lahka. Z vrha je dober razgled na Tri Cine, začuda pa ni videti ostankov vojne. Spustiva se nazaj in namesto, da bi šla proti izhodišču prečiva še proti Torre di Toblin. Tu pa je zopet videti ostanke bojev, rovi so tudi narejeni. Pred vstopom v ferato (težja od tiste na Monte Paterno) obrneva ter se po melišču spustiva na pot, ki okoli Sasso di Sestra vodi nazj do koče Rifugio Locatelli. Vmes skočiva še desno na nek vrh. Tukaj so se pa bili boji. Vse je prepredeno z žicami, na samem vrhu je vse en sam bunker. Po kasnejšem prebiranju bi rekel, da so bili tukaj situirani Avstrijci. Italijani so pa s sosednjih vrhov obstreljevali ta del, saj so ostanki bojev dobro vidni po vsem pobočju.

Sasso di Sesto, proti Torre di Toblin

Sasso di Sesto

Ob poti s Torre di Toblin proti Rifugio Locatelli


Ko prispeva do koče Rifugio Locatelli, sva zopet v tistem klasičnem krogu okoli Treh Cin. Dolg je okoli 10 km, hoje je za tri ure, pot je primerna za vse, ki lahko hodijo tri ure. Nobene zahtevnosti, vse dobro označeno. Od Locatellija greva potem naprej po severni strani Cin, do naslednje koče. Potem pa samo še pol ure in sva pri avtu. Kot sem že zjutraj razmišljal. Saj ni nič napačnega, če se naredi krog okoli Cin. Vendar je najlepši del med kočo Rifugio Auronzo (izhodišče, konec ceste) in kočo Rifugio Locatelli. Do tam se vidi Cine v vsej veličini. Naprej ni nekih posebnih razgledov. Zato bi, če bi šel še kdaj (seveda bom šel), sam izpustil del od Locatellija pa naprej do izhodišča. Raje se bom vrnil od Locatellija po isti poti, čas pa izkoristil za kaj drugega. Pomembno je tudi, da smo zgodnji. Po 11 uri se začno valiti trume ljudi. Zato rana ura, Seiko ura.

Strava

VSE SLIKE

Filmček z youtuba, ferata Luca-Innerkofler na Monte Paterno krožna vrnitev na sedlo Forcela Lavaredo

Ferata Hvadnik

Sunday , 1, July 2018 Comments Off on Ferata Hvadnik

Lahke zmage nam v življenju dolgoročno ne prinesejo nobene koristi. Poskrbijo, da se opustimo, zadovoljni z lahkoto tistega kar smo dosegli, zato se niti ne trudimo da bi kaj izboljšali. Saj smo že zmagali. Nasprotno nas porazi utrdijo, slabe izkušnje pripomorejo, da smo naslednjič boljši, seveda samo če se zavedamo napak, ki smo jih storili. Težko je sedaj reči, da je glede na moje besede mogoče bolje vedno zgubiti. Dejstvo je, da tako kot jaz sedaj, govori samo tisti, ki zgubi. Zmagovalec trenutno pije kavo, coca colo in sam pri sebi brunda v brado: ”Marija, res sem dober.”

Zoja in Luka sta nekajkrat omenila, da bi želela zopet poskusiti s plezanjem v zadnjih časih popularnih feratah. Nekajkrat smo bili že v avtu, pa smo potem obupali. Bodisi zaradi slabega vremena, pomanjkljive opreme in drugih objektivnih razlogov. Predvsem pa zaradi tega, ker nisem bil prepričan v varno izvedbo. Do sedaj sta splezala ferato na Prestreljeniku, v Mojstrani, ter nekaj manjših vzpetin. Vse brez problema, brez vsakega strahu. Zato sta logično želela več. Naslednja stopnica je po mojem mnenju Ferata Hvadnik. Lahko, da se motim. V bistvu se sigurno motim, ampak pravilnega odgovora ne vem. Za danes sem se odločil, da sta pripravljena. Petra bo pazila na Luka, jaz na Zojo. Že pri zbiranju opreme se mi je zataknilo na vseh straneh. Iz zagate me je ”rešila” Petra, ki je zbolela. Vendar sprožila naslednji problem. Kdo bo pazil na Luka? Nekako sem sprejel odločitev, da je že dovolj velik, ter predvsem sposoben, da brez moje pomoči zleze ferato. Sam pa bom popazil na Zojo.

Popolnoma sproščeni korakamo proti ferati. K samozavesti nekaj doda tudi železje, ki nam žvenketa okoli pasov. Luka in Zoja imata na sebi samo čelado, samovarovalni komplet, ter rokavice. Pri meni v nahrbtniku pa dodatna oblačila, prva pomoč (ledeni čaj, bonboni, čokolada), druga pomoč (obliži, folija,…), ter še nekaj pomožnih vrvic, vponk in dodatne opreme, za katero v bistvu ne vem kako jo bom uporabil, če bo treba.

Sam vstop mi, čeprav sem tukaj že bil, ni povsem enostaven. Dvakrat je potrebno iti čez vodo. Mogoče bi res komu tudi tu prišla prav kakšna smerna tabla.

Potem pa se začne. Zajle so vzorno speljane. Že prvi metri pa predstavljajo problem za Zojo. Premajhna je, seveda tudi brez potrebne tehnike, zato se komaj povzpne čez prve skalne metre. Tu je potreben pošten poteg, da prideš čez. Potem pa nas takoj čaka tista zajla, po kateri je potrebno čez vodo in ki na slikah zgleda najbolj atraktivna.

Že tukaj ugotovim, da z Zojo nekaj ni v redu. Mogoče jo je prestrašil že tisti prvi skok. Tega dela sedaj se je najbolj veselila, pa komaj pride čez. Seveda je ne morem spraševati ali bo šlo. Da je še bolj ne prestrašim. Na tem mestu se prvič vprašam, kaj bo če ne bo več mogla naprej? Malo počijemo. Luku gre dokaj lahko tudi naprej, Zoja pa ima zopet težave čez naslednji težji del. Mogoče je malenkost premajhna, vsak dolgi stop ji dela preglavice. Prav tako prepenjanje. Mislim, da ji je težave povzročal tudi slab oprijem na čevljih. Vseskozi smo ob vodi, tudi če sam ne stopiš v vodo, je mogoče nekdo pred tabo. In skala je konstantno mokra. Skušam ju prepričati, da bolj smotrno stopata, uporabljata roke, vmes počivata. Pa ne zaleže. Saj vem, tudi sam nisem nikogar poslušal, dokler nisem sam ugotovil. Vse delata na silo. Tudi tam, kjer bi se v normalnih okoliščinah samo sprehodila, se vlečeta in zgubljata energijo.

Naslednja prečka jo še bolj utrudi. Vseeno pride po moje dokaj lepo čez. Na koncu počijemo. Posedimo. Čaka nas še en težji odsek, potem ni večjih težav. Tako imam v glavi od prejšnjič. Luka je že skoraj na varnem. Vsi odseki so narejeni tako, da na koncu prideš do vode, kjer lahko počiješ v miru, brez da kje visiš. Vendar pa Zoja ni več zmožna narediti tistih nekaj metrov. Zavzamem bolj ostro stališče. ”Zoja, nekam moramo. Tukaj ne moremo ostati. Ali naprej, ali nazaj.” ”Jaz bi šla nazaj.” Luka malenkost potarna, saj mora nazaj čez tisti zoprn del. Pa se hitro vda. Seveda me izredno skrbi, kako bomo sedaj prišli nazaj. V praksi bi moral biti spust težji kot vzpon. Pa tega ne pokažem. Vsaj občutek imam tak. Potolažim Zojo, malenkost starševske psihologije. Še nekaj počitka, potem pa nazaj. Vsi bi bili radi čimprej na tleh. Začuda gre navzdol veliko lažje. Tisti deli, ki so me skrbeli že gor, hitro minejo. Na koncu še malo potelovadimo po skalah. Zanimivo, tam kjer sta na začetku komaj prišla gor, je sedaj za oba poligon. Seveda vaja, vaja, vaja.

Kaj sem se naučil iz tega? Težko povem. Bomo še šli? Seveda, takoj ko bosta rekla. Veliko lažje kot danes. Sedaj vem, da lahko obrnemo kadar bosta želela.

Planina Pecol (Montaževa visoka planota)

Friday , 22, June 2018 Comments Off on Planina Pecol (Montaževa visoka planota)

Na kolesa se usedeva v Kranjski Gori. Nekaj minut prej še ne veva kam bi šla. Ivo ima povsem nesprejemljive želje. Odločil se je, da bo prevozil vse slovenske ceste, saj mu je od nekdaj idol Bine Kordež, ki je s tem projektom opravil nekaj let preden se je odločil, da ima dovolj kolesa in rabi temeljit počitek. In ker nima prevožene ceste iz Bovca na Mangart, ter iz Bovca na Vršič, si je zaželel tako neumnost. Meni je odvratna že misel, da grem enkrat iz Bovca ali proti Mangartu ali proti Vršiču, ne pa da bi to naredil dvakrat. Ker je ravno Ivov rojstni dan, sem si že doma zabičal, da bo tako kot bo rekel. Da se bom brez ene same besede strinjal z njegovim predlogom. Naj bo vsaj enkrat letno po njegovo. Ampak tako res ne gre, zato skupaj izbereva mojo varianto. Pozimi sem smučal na planini Pecol, do tja vodi asfaltirana cesta in izlet je seveda pristal na spisku ”must do”.

Začneva v ležernem ritmu. Seveda tudi končava podobno, vmes pa tudi nisva doživela posebnih prebliskov. Saj sva na dopustu. Vsaj eden. Pot naju vodi po kolesarski stezi, ki nosi ime po pokojni legendi Juretu Robiču in se vije od Mojstrane naprej do Kranjske gore, mejo prečka v Ratečah in se nadaljuje proti Trbižu. Vseskozi označena, lično urejena. Meni je kljub temu ljubša glavna cesta. Vseeno greva po kolesarski stezi do Trbiža, tam pa levo proti Predilu. Kmalu sva v Rablju, lahko tudi Cave del Predil, majhnemu zapuščenemu mestu, kjer je bil včasih rudnik. Ko pridem v ta pozabljen kraj, me vedno stisne okoli srca. Poleg Omišlja na Krku definitivno najbolj žalostno mesto, kar sem jih videl. Samota sekot veter vleče okoli zapuščenih stavb. Vsakič se ustavim, malo pogovorim s sabo.

Tukaj so nekoč izkopavali rudo. Posledično je vedno več ljudi prišlo sem tudi živeti. Najprej v zasilnih barakah, kasneje so zgradili še samske domove. Ker je bilo zaposlenih tudi veliko Slovencev, so v šolah uvedli slovenski jezik, v rudniku pa je bila slovenščina enakovreden uradni jezik. Ker je bila  zaradi izkopavanja pod zemljo glavna težava voda, so  leta 1905 končali z izgradnjo predora, katerega namen je bil na začetku odvajanje vode, hitro pa so ga začeli uporabljati tudi za prevoz ljudi. Predor je bil dolg 4844 metrov, voda pa je po njem tekla pod prelazom Predel v dolino Soče. Še danes iz rudnika odteka do 500 litrov vode na sekundo. Med prvo svetovno vojno je dolina postala vojaško območje. Predor je postal pomeben faktor, saj je omogočal oskrbovanje avstro-ogrske vojske. Predel je obvladovala italijnska vojska z Nevejskega sedla, cesto čez Vršič so zgradili leta 1916, in druge rešitve enostavno ni bilo.

V letih 1915-1917 je bilo s 33.485 vlaki in 400.157 vagončki prepeljanih 446.890 vojakov. Povprečna teža tovora na vagonu je bila 600 kilogramov, tako so skozi predor prepeljali 240.094 ton materiala. Promet je potekal v obe smeri, nazaj so vozili predvsem ranjence. Kar nekaj smrtnih žrtev je bilo zaradi dotika puške z električnimi žicami, zato so naredili lesene strehe na vagončkih. Rudnik je med vojno nemoteno delal. Po prvi svetovni vojni je področje prevzela Italija, rudnik je postal državna last, Rabelj pa so preimenovali v Cave del Predil. Rudnik je z raznimi težavami delal tudi v obdobju med vojnama, ter med drugo svetovno vojno, ko je bil tudi priča tragediji. Partizani so ubili  nemškega oficirja SS in pet vojakov. Nemči so zato ujeli in ustrelili vseh 16 moških prebivalcev Strmca, ženske in otroke izgnali, vas pa požgali. Po vojni je Posočje pripadlo Jugoslaviji. Državno mejo med Italijo in jugoslavijo so označili tudi pod zemljo, v predoru. Prevoz je tako z vsemi pregledi trajal eno uro, kar je povzročalo težavo utrujenim delavcem.  Leta 1964 so izkopali 590.000 ton rude, pa vseeno razmišljali o zaprtju. Lastništvo se je menjavalo, leta 1990 je bilo zaposlenih le še 140 delavcev (leta 1943 2400 zaposlenih) in junija 1991 so rudnik dokončno zaprli. Pogajanja o zagotovitvi dela in preživetju 140 delavcev so bila težavna. Posledica je bila tudi stavka 55 delavcev, ki so v jami od 6.2.1991 dalje vztrajali 17 dni približno 500 metrov globoko. Zaradi bolezni so iz jame odnesli polovico stavkajočih. Rudarji,ki so imeli pogoje za upokojitev,so upokojili, ostalim obljubili delo. Življenje v Rablju je počasi zamrlo, danes je tu le še 600 prebivalcev.

Še nekaj kilometrov naju loči do odcepa za Nevejsko sedlo. Točneje, pri Rabeljskem jezeru desno. Cesta se zmerno vzpenja, nobenega pretiranega naklona ni. Ko pa pridemo do večjega hotela na Nevejskem sedlu (oster  ovinek v levo), se na desni že vidi strm klanec, ob njem pa table za, če se ne motim planino Montaž. Prvi kilometer je brutalen, izredno strm. Še ovinki, ki običajno pomenijo počitek, tega tukaj ne dopuščajo. Nato pa se cesta malenkost položi, sicer še enkrat dvigne, ampak do vrha potem ni posebnih težav. V 4-ih kilometrih se dvignemo za 338 metrov. 9% povprečni naklon ni nekaj posebnega, ampak če vzamemo ven tisti ravni del, pridemo do spoštljivega naklona za povprečnega kolesarja. Cesta naju vodi do same planine. Vredno ogleda. Pred nami Montaž,  nekaj Špikov. Za nami Prestreljenik in gore nad Nevejo. Prekrasna kulisa. Ker se do sem lahko pripeljemo z avtom, pred nami pa so dokaj lahka južna področja, ne manjka pa niti krav je tura priporočljiva za družinske izlete. Na planini izdelujejo sir, imajo pa tudi vrhunsko kavo, kar je izredno pomembno za končno oceno ture.

Končno naju čaka nekaj spusta. Profil celotne trase je bolj gorske narave, zato nama nekaj kilometrov brez poganjanja prav pride. Čaka naju vzpon do prelaza Predel. Nekaj kilometrov zložnega vzpona hitro mine. Na koncu Ivo pokaže sprinterske sposobnosti, potem pa po isti poti nazaj do Trbiža. In spet po kolesarski poti nazaj proti izhodišču. Odločiva se še za vzpon do Belopeških jezer. Tudi tam ne gre brez kave. Ker Ivo nima orientacijskih sposobnosti se namesto da bi šla  nazaj proti Ratečem, zgreši odcep, tako da se spustiva čisto na začetek vzpona. Za kazen morava zopet nazaj. Dobra stvar je, da greva sedaj po glavni cesti do Kranjske Gore.

SKUPAJ: 100.57 km, 1603 višine
Vir: Planinski vestnik, 2009-11: Jana Remic: Rudarstvo v dolini Jezrnice

Sedlo Uršič

Tuesday , 1, May 2018 Comments Off on Sedlo Uršič

Najin današnji cilj sploh ni vrh, ampak sedlo med vrhovoma Srednji Vršič in Peči. Italijani ga imenujejo Sella Ursic. V našem jeziku pa so ga preimenovali v sedlo Vršič, sedlo Uršič ali pod Vršiči. Naj si vsak sam izbere ime. Midva sploh nisva bila niti na sedlu, kajti v času Strave, Instagrama, Snapchata in ostalih ”družabnih!!!!” pripomočkih te hitro dobijo na laži. Vzpon sva zaključila cca deset metrov pod sedlom, na neki izravnavi, ki je obljubljala lažje preobuvanje. Startala sva na Nevejskem sedlu nekaj minut čez 6 uro zjutraj. Prva strmina je kopna, zato je logično, da nekaj minut hodiva s smučmi na ramah. Te hoje bo seveda vsak dan več. Marko takoj, ko se začne sneg, sam pa nekoliko pozneje, stopi na smuči. Zavoljo trdih razmer takoj uporabiva srenače, ki jih ne snameva do vrha. Nekaj dni nazaj sem staknil nadležen nahod, zato mi hoja predstavlja težavo. Kašljam, pljuvam. In se vsakih 5 minut sproti odločam ali obrnem ali ne. Ker sem neodločen že po naravi, tako hitro pridem do Gilbertija. Malce boljšega zdravja. Marko pozneje pravi, da sva hodila izredno počasi, meni se je zdelo skoraj prehitro. Obrneva se proti sedlu pod Belo pečjo, pred začetkom strmega dela pa zavijeva levo proti sedlu Uršič. Podlaga je izredno trda, skoraj ledena. Vsaj kaki dve uri sva prezgodnja. Kako prav bi prišle dereze in cepin. Če bi jih imela. Tako pa oba stopava previdno in gledava proti vrhu tega strmega dela. Res je neugodno, sploh ko začneš razmišljati malenkost temneje. Srenači sicer dobro primejo ampak vseeno se zadovoljno nasmejeva, ko sva v bolj ravnem delu. Do vrha ni več daleč. Sploh, ker spustiva tistih zadnjih nekaj metrov. Smučava po smeri vzpona. Do Gilbertija še vedno izredno trdo, ampak nimava nobenih težav. Ni tista pomladanska smuka, kot jo obljubljajo v dnevnih poročilih, ampak še vedno, vsaj meni, ki imam raje trše pogoje, odlična. Po smučišču pa se že čuti poletje, tako da popolnoma zadovoljna snameva smuči nekaj minut nad parkiriščem.

Od zime do poletja v enem dnevu (Pod Kriško steno-Vršič)

Sunday , 22, April 2018 Comments Off on Od zime do poletja v enem dnevu (Pod Kriško steno-Vršič)

Napovedan petkov sončen dan je bil imenitna priložnost za koriščenje prvega letošnjega dne dopusta, ki ne sodi v sfero družinskega sektorja. Seveda je prvi izbor turna smuka. Letošnja sezona je definitivno moja najboljša. To oceno si je prislužila že konec februarja. Marec pa je šel potem zaradi bolezni, še bolj pa nestabilnih razmer hitro mimo. In očitno bo šel še april. Čeprav je snega še ogromno, pa mi vse skupaj ne zgleda povsem varno, zato so smuči skoraj končale v kotu. Kot kaže pa so se sedaj razmere stabilizirale in končno se začenjajo spomladanski smuki.

Poletne temperature so nas prepričale v zgodnji odhod. Že ob peti uri se vozimo proti Vršiču. Namenjeni smo na Malo Mojstrovko, pa načrt v zadnjem trenutku spremenimo in gremo pod Kriško steno. Avto pustimo na koncu ceste pred planino V Klinu. Tam se tudi začne sneg, torej minuto od avta, kar je tudi ena zadnjih možnosti, da se lahko pripelješ do avta. Ta tura, kot tudi vse naslednje, je poslovilna, zaključek perfektnega leta, zato nikamor ne hitimo. Vseeno se hitro dvigamo, razmere za hojo so odlične. Tudi temperatura je ravno pravšnja, je pa res, da smo vseskozi v senci. Vprašanje, kako bi bilo kljub zgodnji uri, če bi hodili po soncu. Za to pot sem vedno mislil, da je relativno varna pred plazovi. Danes vidimo, da temu ni tako. Plaznice so vsepovsod, desni žleb, ki smo si ga izbrali za pot navzgor, je eno samo smučišče. Plaz je vse zravnal, samo kakšna vejica priča, da so tu nekoč rasla drevesa. Tu smo bili v zadnje pred letom dni. Takrat je bilo vse drugače. Mnogo dolinic, kotanj, danes je vse zabito s snegom, kot bi bili nekje drugje.  Hodiš lahko kjer koli, resnično zgleda kot bi bili na Krvavcu. Ker smo obdani s stenami (lahko, da kaj preveč povem ali premalo) Križa, Razorja in Prisojnika, tukaj ni posebnih razgledov.  Čisto do stene ne gremo, ker ne bi bilo tam nič od smuke. Nekaj sto metrov prej se v miru pripravimo na smuko.  Uroš je želel počakati, da se zgornji del omehča. Ampak ne dobi odobritve. Če bomo  čakali na dobre pogoje v zgornjem delu, zgubimo odlične v spodnjem. In res je bilo tako. Prvih sto višincev je trdo, ampak dobro za smuko. Ni slabo. Potem pa poezija. Peljemo po isti smeri kot smo šli navzgor. Prava pomladanska smuka. Če bi bili uro poznejši, bi bile razmere že slabše. Tako pa uživamo. Vse do koče, tudi skozi gozd je smuka super. Potem pa po cesti do planine V Klinu, ter še tisto minuto peš.

Marko odide domov, z Urošem pa greva na kolo. Dopust je in res ne bi bil izkoriščen, če bi bili že ob 10:00 doma. Uroševa ideja je ali samo do Belopeških na sončenje ali pa krog Vršič-Predel-Kr. Gora. Sam pa imam v načrtu Vršič. Predvsem zato, ker je ob cesti še ogromno snega. Torej, kot vedno zmaga Uroš in greva na Vršič. Potem bova pa videla. Voziva izredno počasi. Pogovorno. Oba uživava v razgledih, ki jih nisva bila deležna prej na smuki. Cesta je obnovljena. Mislila sva, kako bova utrujena, pa še nikoli nisva lažje prišla na vrh prelaza. Pri Erjavčevi koči naju čaka še popestritev. Neki modeli so postavili skakalnico, večina jih čaka s fotoaparati, nekdo pa pač mora skočiti. Da niso postavljali skakalnice zastonj. Dobiva odlično pozicijo za uživanje v predstavi. Skok se sicer ne konča ravno za oceno 10.0, ampak čez cesto je pa le letel. Čaka naju še nekaj ovinkov, in konec veselja. Definitivno najboljši vzpon na Vršič s kolesom zame. predvsem zaradi ogromnih količin snega. Pa samote, mislim, da nisva srečala niti enega avtomobila, še manj motor. Pa temperatura, vseskozi v kratkih rokavih in hlačah. Ter tempo, ki je poskrbel, da nama ni bilo že v tej prvini težko. Vzameva si nekaj minut, potem pa odpeljeva navzdol. Tudi ta del je zavoljo nove ceste veliko lepši kot leto nazaj. Zato resnično priporočam, vprašanje kolikokrat bo še toliko snega ”poleti” ob cesti. Seveda, kot ste verjetno že razbrali, nisva odšla na primorsko stran. Greva še do Belopeških jezer. Da pa ne bova preveč ležala, kot vedno poskrbi Uroš, ki določi, da se peljeva prej do Trbiža in nazaj. Seveda se mi je zdelo butasto, pa sem bil kar tiho. Je bilo vse prej tako dobro. Na Belopeških jezerih si res vzameva skoraj uro časa. Za poležavanje. Ta obrisan del naju pa se gre kopati. V bistvu gre plavati. V vodo, ki ima prej 5 kot 10 stopinj. Z vsakim korakom ki ga naredi se zadere. Dokler ni cel v vodi. Potem pa plava, pride ven, pravi kako je bilo super. Ne vem, ko je meni super se ne derem tako. Po tem bi lahko sklepal, kako se imajo ubogi prašiči lepo pred zakolom. Take zvoke je spuščal. Seveda je potem, ko mu je postalo vroče, šel še enkrat v vodo. Sledil je samo še spust do Kranjske gore in konec je bilo čudovitega dne. 

Kanin in Ženiklovec

Monday , 26, March 2018 Comments Off on Kanin in Ženiklovec

Dva tedna se že borim s tečnim virusom. Razen prvega vikenda, ko sem obležal, sem bil vseskozi v pogonu, saj nisem bil resnično ”bolan”. Stalno nekaj vročine, slabo počutje, ostalo super. Bolje bi bilo, če bi nekaj dni odležal, ampak kaj ko se mi ne da boriti z zdravnikom. Zato sem v petek naredil kompromis s termometrom. On gre za dva dni v kot, sam pa na turno smuko. V soboto sva šla š Šlibarjem na Kanin. Ker sva bila vseskozi na smučišču, bi temu težko rekli turna smuka. Je pa bilo hoje toliko, da lahko malo zamižim in jo uvrstim med turne smuke.
Startala sva pod smučiščem na Nevejskem sedlu. Izredno zgodaj. Vseeno mi je dalo malo misliti ali je prav, da hodiva po smučišču. Spodaj je toliko opozorilnih tabel, da jih res težko spregledaš. Sigurno niso brez razloga. Tolažim se s tem, da so namenjene samo za čas obratovanja. Nisem pa prepričan. Če dobim pametno obrazložitev, da to velja tudi za čas izven obratovanja se bom v nadaljnje posluževal žičnice. Prvič hodim tukaj, zato sem nemalo presenečen nad strmino. Ne zgodi se velikokrat, da imam smučko celo pot v najvišji prestavi. Vreme je presenetljivo lepo, nad pričakovanji. Uživava v pogledih. Nobenega vrha ne poznava, vse je novo.Meni je znana samo planina Pecol, ki naju spremlja prvo uro hoje. Poleti sem že hodil tu, zato sem prepričan, da imava do vrha ( najin vrh je tokrat najvišja točka smučišča) še slabe pol ure od koče Gilberti. Pa ugotoviva, da sva šele na Prevali, torej še pol ure do Sedla (2292). Je pa pogled vsaj meni res podoben tako s Prevale kot s Sedla. Ob progi na italijanski strani postavljajo opozorilne table za nevarnost plazov. Ogromen plaz vidiva na uzravnavi pod Sedlom. Razmere še vedno niso stabilne. Na slovenski strani konec lepega vremena. Megla, ampak tista prve kategorije. Nič ne vidiva. Spustiva se samo do ”najvišje ležeče restavracije v Slovenije”, kjer spričo prijaznosti po dolgem času doživim čustveni izbruh. Na srečo se ne derem na zaposleno, temveč se izlijem Šlibarju. Hitro obrneva in greva nazaj proti soncu, prijaznosti. Do Sedla s psi, sledi nekaj spusta, zopet na pse in do Gilbertija. Terasa, sonce in pa lepa italijanska beseda hitro potisne v pozabo slovensko slabo izkušnjo.

V nedeljo pa dokaj pozno za nas, šele ob 7 uri krenemo proti Tržiču. Vreme bo slabo, iščemo varne razmere, z možnostjo pršiča. Sam kot dokazani neljubitelj Ženiklovca, se moram letos že v peto posuti s pepelom. Taka smuko kot mi jo letos ponuja Ženiklovec si zasluži samo globok predklon. Niti enkrat ni razočaral, še več, vsakič me je presenetil v pozitivnem smislu. Danes sem si želel samo sprehod, zrak,sneg. Smuka bo samo pripomoček, da se hitreje vrnemo. Startamo kot vedno pri zapornici na sankaški progi pod Domom pod Storžičem. Proga še omogoča sankanje, vendar je ponekod snežne odeje le še za vzorec. Od doma po dobro shojeni poti do Javorniškega prevala in od tam že v megli na vrh. Ženiklovec ali Veliki Javornik ima dva vrha. S prvega se smuča na planino Javornik, mi pa se danes poslužimo drugega vrha, od koder se spustimo na sever v kotanjo med Velikim Javornikom in Malim Javornikom. Ves gozd je naš, recimo 20 cm suhega snega ali pršiča, odvisno od poimenovanja, na ogromno podlage. Skoraj vedno je vožnja skozi goz d mukotrpno prebijanje, iskanje varnih prehodov, izogibanja dreves in podobno. Tokrat so drevesa samo dekoracija,pelješ kjerkoli in kakorkoli hočeš. Spodaj večna debata. Uroš bi šel na Mali Javornik, Marko še enkrat isto. Sam se vzdržim. Danes mi je pač vseeno. Marko običajno išče dobro smuko, nama z Urošem je bolj za videti kaj novega. Zmaga Marko, zato gremo mimo planine Javornik še enkrat na vrh. Prvi del se spustimo enako kot prej, potem pa pri prvem kolovozu,ki preseka pobočje, zavijemo desno in potem po poseki zopet do tal. Noro. Še zadnjič si nadenemo pse, tokrat se že malce upirajo.Mimo planine in potem prečno do stika s potjo,kjer smo hodili gor. Ne vem kdo, Uroš ali Marko je prej videl grapo, ki pelje tod navzdol.Po njej se spustimo, še vedno vriskajoč do poti, ter po njej do Doma pod Storžičem.  V avtu ugotovimo,da je Ženiklovec letos presegel vsa pričakovanja. In se mu na tem mestu še enkrat opravičujem za vse žaljivke,ki sem mu jih namenil skozi vsa leta.