lukazoja

Prijeten vikend smo preživeli na Komni. 18 ljudi, nekateri s smučmi, drugi peš. Vsi zadovoljni. Edino nezgodo je doživel Luksi, ko je v soboto ponoči poskušal presmučati ozebnik med Domom na Komni in kočo, kjer smo spali (že bil na slikanju, samo udarec). Prvotna želja je bila, da bi šli nekateri že v soboto na Vogel in potem do Komne. Pa smo že sredi tedna zavoljo neugodne vremenske napovedi to idejo pustili za drugič. V soboto zgodaj zjutraj tako startamo pri Koči pri Savici. Vreme oblačno, temperatura ravno pravšnja. Seveda z malce bolj obloženimi nahrbtniki kot običajno počasi zagrizemo v breg. Čez noč je zapadlo okoli 5 centimetrov novega snega, zato se v šali zbadamo, naj prvi potem, ko bo imel dovolj gaženja, samo stopi v stran in bo naslednji utiral nadaljnjo pot. Ki ima vseskozi naklon z zelo malo odstopanja. Tu je potekala mulatjera, oskrbovalna pot fronte med 1. svetovno vojno. In če so Italijani hoteli tod tovoriti orožje, hrano in druge stvari potrebne za boj, strmina ni smela biti velika. Mulatjere so tako ena redkih dobrih stvari, ki jih je za sabo pustila kruta 1. svetovna vojna. Okoli 48 serpentin naj bi bilo treba prehoditi. So tudi označene, vendar zavoljo snega že kmalu niso vidne. Mislim, da je bila zadnja številka, ki sem jo videl nekaj čez 20. Že dolgo nisem hodil tu, zato mi je vse novo. Sicer se počasi približuje megla, vendar tudi če bi bilo sonce, ne bi bilo kakšnega estetskega presežka. Pač je treba ta del obdelati. Z Markom prijetno kramljava, Luksi pa ima zadaj ogromno dela z navigacijo, dekoracijo svojega nahrbtnika ter peristaltiko, zato se vidimo in slišimo bolj na daljavo. Rečeno mi je bilo, da ko vidimo dom, se pot šele začne vleči. Pa ga ni in ni, možno da tudi zaradi megle. Ker sem organizator in sem kot pravi ponudnik turistične ponudbe obljubljal sonce, vsako vsaj malenkost svetlejšo sekundo izkoristim, da poudarim, da se bliža lepše vreme. Od trenutka, ko dom prvič vidimo, pa dokler ne dobimo kave na mizo ne mine 5 minut. Ali smo tako hitri ali pa tisti, ki govorijo kako je še daleč do njega, pretiravajo. Odložimo odvečno prtljago, spregovorimo nekaj besed s štirimi, ki nas čakajo že od petka, nato pa odidemo na kratek sprehod.

Ker se nič ne vidi, niti nismo tukaj redni gostje, se nam zdi najbolje, da gremo proti Bogatinskem sedlu. Vmes ali potem se bomo pa odločili kako naprej. Pristopna smučina je potegnjena, zato nam megla ne povzroča težav. Vsake toliko se ravno toliko zjasni, da dobimo upanje. Ki pa hitro zvodeni. Srečamo par, ki nam je potegnil smučino. Pravita, da sta obrnila že pred Bogatinskem sedlom. Zaradi megle. Gremo naprej, mogoče tudi nazaj. Z Lukom, ki se nam je pridružil v domu in iz trisa naredil poker, se nama včasih zdi, da sledi strm spust, pa čez nekaj metrov ugotoviva, da gre za vzpon. Resnično zna biti izredno zanimivo, če se tukaj znajdeš sam, brez ure ali smučine v tako gosti megli. Sedla ni in ni. Z Markom greva nazaj, Luka in Luka (prvi ima 42 nogo, drugi 42.5, tako ju ločimo) pa bosta počakala, da se vsaj toliko razjasni, da vidita kje sta (tudi onadva sta pozneje obupala). Uro nazaj smo se čudili zakaj sta predhodnika tudi nazaj smučala s psi. Sedaj vidimo (tak je izraz, vidi se nič ne). Strmine ni nobene, skorja se predira, vsak zavoj je srečni dogodek. Tudi takrat, ko le sestaviva nekaj zavojev, pa megla prepreči, da bi se dobro počutila oddaljena od smučine. Zato sva vso pot na smučini. Psov pa si ne dajeva gor, se da čisto lepo hoditi brez. Pri domu se odločiva, da se spustiva proti Savici prijateljem nasproti. Za vsak slučaj, da bo manj hoje nazaj, spijeva še eno kavo. Na poti navzgor sva med bivšo kočo TNP-ja in doma opazila dve večji luknji, kateri si poskušava zapomniti, da ne bi bilo kakšnega nepotrebnega padca. Zato te prve metre narediva po poti. Potem pa se skušava čim več peljati po gozdu. Nižje, ko greva bolj suh je sneg. Smuka je tu odlična, tudi gozd ni tako gost, kot je zgledal navzgor. Vseeno paziva, da sva vseskozi blizu poti. Kmalu zagledava vodilnega od naših. 8 jih je še na poti. Očitno imajo tekmo, saj narediva še precej zavojev, da prideva do zadnjih dveh. Psi romajo nazaj na smuči in znova pot navzgor. Sedaj, ko smo meglo prepodili nazaj v dolino, je dom dobro viden. In glej ga zlomka, pot se sedaj res vleče. A ker se v službi vsak dan vleče, pa se bo vleklo še nadaljnjih 23 let, pa tudi tu ne bom tarnal. Dalj se bo tu vleklo, pozneje se bo začelo vleči v službi. Po dogovoru z oskrbnico bomo spali v depandansi. Tam se v miru uredimo, zberemo, preštejemo, sledi večerja v koči. In družaben večer. Luksi, ki je bivši gorski reševalec, alpinist, nam je obljubil temeljito predstavitev nevarnosti plazov, uporabo lavinskega trojčka, ter ostale stvari potrebne za varnejšo hojo v gorah. Na žalost se tečaja nihče ni udeležil, še nismo dobili termina. Zatorej obvezen, kulturno izobraževalni del odpade, začenja se družaben del. Na kupu imam vse prijatelje, manjkajo samo štirje, ki sem si jih še želel. Tu so tisti, s katerimi sem šel prvič v hribe, do tistih, s katerimihodim sedaj in ostali s katerimi prijateljujem pod 500 metrov nadmorske višine. In če se nekateri ne znajdejo v gorskem svetu, pa so toliko boljši v družabnem delu. Tako ni čudno, da grem kot drugi spati. Pred mano samo sosed Marko, pa še ta po mojem zato, da ga ne bi izdal sosedi. Vsake toliko me zbudi hrup iz doline. Pa me nič ne moti. Tudi sam bi bil v dolini, če bi bil lahko. Vse do jutra počasi v sobo kapljajo naši utrujeni planinci. Marko že okoli 6 ure odide nazaj v civilizacijo, saj ima družinske obveznosti, sam pa tudi že nekaj časa čakam, da kdo vstane.

Pogledam skozi okno, obeta se lep dan. Hitro se oblečem. In grem. Kam? Ne vem. Bom videl. Na Planini na Kraju me obsijejo prvi žarki. Zavijem desno, bom videl kam me bo prineslo. Vse je drugače kot dan prej. Kot bi bili na drugem kraju. Je pa dejstvo, da neke smuke ni na Komni tudi če so idealni pogoji. Hodim po bližnjih vzpetinah, drugega imena ne najdem. Čeprav bi se mogoče kje lahko spustil, psov ne dajem dol. Nekaj metrov gor, nekaj dol. Krožno pridem po mojem mnenju do najvišje izbokline, glede na zemljevidu se imenuje Kozlov rob.

Nekaj časa sedim, gledam naokoli. Uživam. Nato odsmučam tistih nekaj metrov do Planine na Kraju. Zopet nadenem pse in počasi uživam do našega zatočišča. Vsi se staramo, tako tudi prijatelji. Včasih bi spali vsaj do 12, tokrat so že vsi v pogonu. Ker nas je toliko, srečaš enega na stranišču, dva v koči na kavi, dva delata bivak, dva se sankata, trije so na sprehodu. Eden pa je Luksi. Pač vsak počne kar želi. To mi je bilo tudi najbolj všeč. Nobenih pritiskov kam bi šli, kaj bi delali in podobno. Toliko nas je, da vsak najde somišljenika in dela kar želi. Tako tudi sedaj razpademo na frakcije. Nekaj jih gre v dolino, nekaj na pivo, Aleš in njegova skupina je šla nekam smučat. Eden pa je Luksi.

Sam tehtam med različnimi ponudbami. Na koncu krenem za Alešem in ostalimi smučarji. Pove, da so šli proti Lanževici. Odločajo pa se ali gredo do vrha, ali pa bodo zavili proti Vrhu nad Gracijo. Vmes mi pustijo dva zapisa na snegu, tako da ne morem zgrešiti. Kmalu srečam Luka in Klemna, ki se že vračata. Zanimivo, Klemen ima pse še vedno na smučeh. Za njim pa Luka, ki je avtor odlične izjave:” Tukaj je tako lepo, da sem izklopil žolno. Če me tukaj zasuje, nočem, da me sploh kdo najde”.  V daljavi že vidim Aleša in Bojano. Počasi grem proti njima. Čakata me v kotanji pod Vrhom nad Gracijo. Mislim, da je v bistvu to Srednji vrh, nisem pa prepričan. Vse je tukaj isto. Vse lepo. V miru se namestimo, pozajtrkujemo. In se sončimo. Aleš naredi dva prereza, sama prosiva še za kakšnega. Tako prijetno je ležati na soncu.  Odločimo se, da ne gremo naprej. Potem pa vidimo smučarja na Vrhu nad Gracijo ali na Srednjem vrhu. ”Počakajmo, da vidimo kako bo odsmučal,” si rečemo. Če bo dobro gremo naprej, drugače nazaj. Kljub temu, da vidimo, da je imel odlične pogoje, gremo vseeno nazaj.

Kakšen zavoj je lep, potem pa zopet skorja. Vse trije se borimo. A vseeno uživamo, slikamo. Šele zadnji del nad Planino na Kraju je pogojno užiten. Sneg se je ojužil in tu naredimo nekaj lepih zavojev. Ampak to nikakor ne popravi ocene smučanja. Nad planino srečamo Luksija. Reveža tako boli hrbet, da ni mogel nikamor. Tudi navzdol je potem komaj pripeljal. Upam, da ne gre za kaj resnega. Seveda se gremo še zahvaliti v dom. Take ekipe, kot jo premore Dom na Komni, še nisem srečal. Kljub prenatrpanosti doma, vsaj ta vikend, vse poteka brez problema. Vsi so prijazni, pripravljeni priskočiti na pomoč. Čeprav nas je večina bila ali pa je še bodisi prosfesionalno ali pa kot hobi prisotna v gostinstvu, se večkrat nismo mogli začuditi, kako lahko nekje ob treh gostih čakaš na eno usrano kavo več kot deset minut, zraven pa dobiš še osornost, tukaj pa ob 100 gostih 2 osebi postrežeta vse izredno hitro. Res ni besed s katerimi bi se lahko zahvalil. Upam, da se pridemo vsi osebno zahvaliti naslednje leto.

Pa Srednji vrh je najvišji vrh v grebenu vzhodno od Storžiča. Iz Kranja nam pogled nanj zastira Cjanovca s Hudičevim borštom, za obstoj katerega obstaja ogromno razlag. Moja je, da sta bila včasih lastnika gozda nad Preddvorom brata, ki sta živela v idili, vse dokler ni prišlo do dediščine. In gozd je naenkrat postal jabolko spora. Usodo je v svoje vajeti prevzel eden od bratov in se povezal s samim hudičem. Sredi noči sta vzela gozd in ga nesla čez Cjanovco na drugo stran. Vendar je bil gozd tako velik, da sta ga le stežka nosila in ju je presenetil dan. Hudič je zgubil svojo moč in gozd je do dandanes ostal tam. Od tod tudi ime Hudičev boršt.

Start nekaj metrov za parkiriščem v Mačah

Cesta speljana še mimo Hudičevega boršta

Vsi tereni tod okoli so južni, sneg hitro pobere, drugače pa obstaja velika nevarnost plazov. Zato sem skoraj prepričan, da s Cjanovce mimo Hudičevega boršta nikoli ne bom smučal, pa tudi ne verjamem da bom kdaj tako blizu kot sem bil danes. Že v sredo, ko sva bila z Urošem na Mačenskem sedlu, sva ugotovila, da je ta teden idealna priložnost, da še kaj odsmučava v teh koncih. Snega je še ravno dovolj, ni pa posebne nevarnosti za plazove. Odločena sva bila, da greva na Srednji vrh. Skrbelo naju je edino, ker bo veliko dela z gaženjem. V sredo sva se morala pošteno potruditi, da sva zgazila do Mačenskega sedla, tura do Srednjega vrha pa je še daljša. Potem pa v četrtek opaziva opis na TK Gora, da je nekdo smučal s Srednjega vrha.  Od leta 2005 dalje je to edini zapis za Srednji vrh in to le dan preden sva bila midva namenjena. Res srečno naključje.

Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Vendar za razliko od srede, ko sva šla po klasiki proti Kališču, tokrat kreneva desno po Mačenski poti. Po 10 metrih se začne sneg, takoj pa je vidna tudi smučina najinega rešitelja. Kar nekaj časa se vzpenjava po cesti. Ki so jo v zadnjih letih speljali neokusno visoko. Nekajkrat jo sicer usekava po bližnjici, saj je cesta speljana dokaj položno. Potem počasi zavijeva v gozd. Označena pot, oziroma tista po kateri bi šla midva je naravnost navzgor. Gaz pa je speljana desno. Seveda greva po njej, saj sva prepričana, da je človek že vedel kod hodi. Potem pa se naenkrat znajdeva na pobočjih Zaplate. Sicer samo za nekih 100 višinskih metrov. Izredno neprijetno, sonce je najmočnejše, strmina kar kliče, da bi se otresla snega. Nekje na polovici se posvetujem z Urošem, če bi obrnila. Pa ne sliši, oziroma noče slišati. Saj ne vem, če bi obrnil, smuka nazaj bi bila mogoče še nevarnejša. Hitro, nadvse potuhnjeno delava dolge korake in odštevava metre do vrha. Ko sva nazaj v gozdu, si močno oddahneva. Nevarnosti plazu je konec za danes. Ob povratku z velikimi očmi gledava, kako se je medtem malo nad najino potjo odtrgal talni plaz. Sledi predhodnika kažejo na to, kako se je dan predtem namučil, da je potegnil smučino. Ogromno je obratov, večkrat skušava potegniti svojo smučino, pa vedno kmalu obupava. Definitivno, če bi bila prva, ne bi prišla do vrha. Kljub temu, da nama je delo olajšano, pa vseeno ne gre zlahka. Pot skozi gozd se vleče, meni se delajo ogromne cokle, sonce neumorno pripeka. Višinci pa ne grejo nikamor.

Dolga njiva

Izredno vesela sva, ko prideva na Dolgo njivo. Računava kako bova s časom. Ura je 16:00, do teme še dve uri. Bi šla do Malega Grintovca pa nazaj čez Mačensko sedlo? Odločiva se za Srednji vrh, ki je čeprav najvišji, najbližje. Po uri imava do vrha okoli 200 višinskih metrov. Vendar, ko vidiva kje je cilj, naju kar malo mine. Res daleč. Ampak pokrajina je tukaj tako lepa, da je vredna vsakega koraka. Popolnoma sama sva, tudi po okoliških vrhovih ni nikogar. Res enkratna priložnost. Mislim, da je redkost ko ima Srednji vrh dva dni zapored obiskovalca. S tem mislim na turne smučarje. Sigurno je bolje obiskan potem, ko sneg skopni. Ampak smučarjev pa ne more biti veliko. Dostop je izredno dolg, razmere malokrat omogočajo varno smuko. Po mojem mnenju se bo dalo smučati od vrha do tal le še nekaj dni. Tereni za smuko pa so tukaj idealni. Naklon ravno pravšnji, mnogo dolinic, vzpetin. Res čudovito. Če bi lahko startal s planine Dolga njiva bi bilo super. Tako pa potrebujeva še nekaj časa, da prideva do vrha. Pozna se utrujenost, čeprav ni nobene strmine se dobesedno vlečeva. Pa pride trenutek, ko se višje ne da, in vse hudo je pozabljeno. Kot po običaju so prve minute namenjene temu, da se pogleda okolica in govori kam se bo v prihodnosti šlo. Vendar ne zgubljava časa. Dolga pot naju še čaka.

Spust po strehi, ki je tako obetal se sprevrže v razočaranje. Kloža, tista najbolj zoprna. Nekaj metrov se pelješ potem  pa ti eno nogo zagrabi in nato rešuješ situacijo, da ne padeš. In tako naprej. Naredila sva samo nekaj zavojev. Potem je sledil najlepši del ture. Spust do planine Dolga njiva s fantastičnimi razgledi po nekaj centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Ki mogoče sploh ni bil tako super, ampak v tistih razmerah so kriteriji drugačni. S planine se potem lahko spustimo po ozki grapi ali po gozdu. Predhodnik je šel po grapi, midva po gozdu. Sneg je bil tu ojužen, zelo težak. Peljeva se, ampak smučanje se temu ne more reči. Pelješ se v eno stran dokler gre. Potem stežka obrneš in greš v drugo stran. In tako v nedogled. Vendar tudi to paše k turni smuki. Tu bi se lahko skozi gozd spustili do ceste po kateri smo prišli. To bi bila najlažja varianta. Midva pa se spustiva do smerne table, ki naju usmeri proti Kališču. Po njej prečiva pobočje, v bistvu se samo peljeva. Do naslednje table, od koder je možno iti proti Kališču ali proti Mačam. Tu je tudi pot čez Kozjek. Ki ne gre čez vrh. Do njega je okoli 200 metrov. Z Urošem greva še do tega vrha. Tam je zopet vidna smučina. Najin dobrotnik se je spustil kar tu, ampak on je pač višji kakovostni razred od naju. Sam sem za vrnitev nazaj do smerne table in potem smučanje do poti, ki pelje na Mačensko sedlo, od koder nama je pot že znana. Ampak Uroš ne bi bil Uroš, nikoli mu ni dovolj, zato se spusti od Kozjeka navzdol po desni strani. Sam grem za njim, ampak navzdol je sama podrtija. Če se je dan prej še dalo peljati, pa je danes skoraj nemogoče. Skoraj vsak zavoj gre do tal, spodaj pa je ogromno skal. Teren neprehoden, zelo strmo, za nameček pa zgleda vedno slabše. Ne vem kako bo, zato se odločim za povratek. Na srečo gre tudi Uroš za mano. Sledi mukotrpen vzpon s smučmi na ramah. Kot da ni bilo dovolj za danes. Pri tabli zopet na smuči in po označeni poti navzdol. Tam bi se lahko spustila naravnost navzdol po zelo odprtem terenu. Ampak nisem pripravljen za še en vzpon, zato vztrajam po smuki po označeni poti. Zopet trpljenje. Oba sva popolnoma izžeta. Vsak zavoj je izredno težek. Sneg je obupen, vse razbrazdano in izredno trdo. Pobijava se navzdol. Pri tovorni žičnici si oddahneva. Smuka naprej je po vedno širši cesti samo formalnost. Prvič, upam da ne zadnjič v avtu spijeva Radler. Uroša še nisem videl tako utrujenega, sebe težko ocenim. Kaj povedati za konec? Take ture se definitivno ne dela po službi. Sploh, če je ves dan sončno, se sneg hitro spremeni v neokusno sestavino. Kot že zadnjič na Bašeljskem sedlu. Tura niti v idealnih razmerah ni smučarski presežek. Če se pa to vzame v zakup, je pa  veličastna tura, vredna vsake kapljice znoja.

Nadležne cokle

Pozno popoldan me je prešinilo:” Drek, Valentinovo je jutri.” Že lani mu nisem ničesar kupil. Difenbahij, ki so mu tako všeč, ne bom več nikjer dobil. Najbolje, da ga peljem v hribe. Če greva v kakšno grapo, bo spet celo leto hud, ker ga je takoj ko se naklon malo poveča močno strah. Prejšnji teden je bilo tako čudovito na Kališču, in ni vrag da tudi danes ne bo tako. Reklamo sem naredil tako, da nama je samota zagotovljena. In, če bova ves dan sama, lahko še do česa pride. Nikoli ne veš v teh časih.

Tukaj desno

Tukaj levo

Po kalvariji na Kališče prejšnji teden sem že isti dan razmišljal kdaj grem spet. Ko se je javil še Uroš, ki je tu skoraj doma, sem bil še bolj za. Prej sem imel še pomisleke, kaj če zopet zgrešim. Sedaj, ko imam Uroša, ni več nobenega problema. Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Do tam spluženo. Prvih 15 minut hodiva po klasiki za Kališče. Tam namesto levo proti Kališču naravnost navzgor. Sam sem šel v petek levo. Vendar to ni dobra rešitev niti za gor. Pot je preveč shojena, da bi omogočala normalno hojo s smučmi. Tukaj, kjer greva danes  je veliko lažje. Vse do postaje tovorne žičnice so sledi motornih sank. Očitno jih uporabljajo za oskrbo Doma na Kališču. Škoda, ker potem zmanjka sledi. Vsaka pomoč bi bila danes dobrodošla. Veliko lažje je hoditi po narejeni smučini kot delati svojo. Prvič, ker ne veš kje bi šel, drugič ker je potrebno vložiti več truda v vsak korak. Novega snega tukaj ni preveč. Zato vidiva sledi narejene smučine, ki nama pomaga v toliko, da nama ni potrebno vseskozi iskati pravilno pot. Čeprav je orientacija dokaj enostavna, pač hodiš naravnost proti sedlo, levo je Bašeljski vrh, desno Mali Grintovec, pa bi kaj hitro lahko vsaj malenkost skrenil s poti. To pa danes, ko je že vsak korak težaven, ne bi bilo dobrodošlo. Najtežje je v srednjem, najstrmejšem delu.

Tam se menjava v vodstvu, drugače pa je bil Uroš vseskozi spredaj. Res počasi napredujeva. Končno se klanec malce unese. Prideva do table od koder greva lahko levo na Kališče. Pa naju ne mika. Tu bi hodila skozi gozd, če greva proti sedlu, bova kmalu na planem. Hoja je vedno lažja. Snega je tu izredno malo, težko bi trdil, da ga je zapadlo 10 cm v zadnjih dneh. Se pa tudi vidi vzorec. V gozdu, kjer ni sonca je obilico pršiča. Sedaj, ko sva na terenu, ki ga sonce dobi vsak dan, pa tudi veter ga lažje doseže, pa je podlaga že trda. Medtem, ko se nama je prej močno udiralo, sedaj hodiva brez težav.

Na vrhu veter. Pogled na Mali Grintovec in Bašeljski vrh naju takoj odvrne od misli, da bi šla naprej. Mali Grintovec je skoraj kopen, vse je razpihano, izredno trdo. Ravno nasprotno pa na Bašeljskem vrhu snega dovolj, vendar grapa po kateri bi šla potrebuje še nekaj dni, da bo povsem varna. Umakneva se v zavetje, ter v miru pripraviva na spust. Sonce je omehčalo trdi začetni del. Je pa vmes še kak del, kjer te zagrabi. Ampak povsem normalno. Po dolini se spustiva nekaj sto metrov, potem pa prečiva v gozd, da obideva ravninski del. Del po gozdu je meni najboljši, Urošu je bilo zgoraj. Uživava vse do ceste, pa tudi potem, sicer z malo manj zavijanja prideva do avta.

Tura je res lepa, ni pa za tiste, ki si želijo bolj smučati kot hoditi. Danes sva imela res odlične pogoje za smuko, pa ni smučanja kot recimo s Šentanskega plazu. Po času ga je sicer več, ampak ni tistega smučanja ko imaš 500 metrov ravne podlage z enakimi razmerami čez celo pobočje. Tu se podlaga menja konstantno. Odprto je z vrha pa recimo 200 višinskih metrov, potem greš v gozd, pa po vleki do cesti.  Ko razmere niso dobre, je smučanja še manj. Ampak tudi to je čar turnega smučanja. Ne samo smučanje, tudi hoja. Fascinantno je, da je Mačensko sedlo tako blizu, pa tako lepo, ampak izredno malo obiskano. Moja teorija je, da vsi domačini, ki so nas kot otroke vlekli na Kališče, nočemo priti nikoli več sem. Ampak, kdor ne verjame, naj pride, Mačensko sedlo nima nobene veze s Kališčem.

Današnjo turo smo začeli tako kot smo končali zadnjo skupno pred 10 leti. Konfuzno, milo rečeno. Luksija ni bilo na zbornem mestu, niti se je oglašal na telefon. Ravno ko sva odpeljala je pritekel, ampak je bilo že prepozno, da bi ga videla. Takrat je ugotovil,da je pozabil smuči. kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi imel do zbornega mesta 5 minut hoje. Luksi ima namreč privilegij, da živi v samem mestnem jedru mesta Kranj. Tako lahko posluša vse koncerte, prireditve iz svoje lože. Prav tako pa mora peš priti iz mesta, oziroma mi ne moremo notri. Res srečko. Pravi, da se mu je zdelo, da ima preveč lahko opremo. Smuči je dal na avto in odšel. Seveda, kdor ga ne pozna se mu to lahko zdi rahlo nenormalno. Za Luksija pa vse to spada pod običajen dan v pisarni. Pač je šel nazaj po smuči, nato pa naju poklical, da ga prideva iskat. Vmes sva šla še tankati, ker sem imel na števcu samo še 5km, pa da ne bi slučajno potem kje obstali. Kar tudi ne bi bilo nenavadno. Načeloma smo hoteli do sedla Belščica. Za to pa je potrebno iti v Avstrijo, vsaj mi smo imeli izhodišče tam. Za Avstrijo pa potrebuješ osebni dokument. In se zopet odpeljemo nazaj proti mojemu domu. Pozitivno je, da smo sedaj vsaj že trije v avtu. Potrebujemo samo še Aleša. Revež je skoraj uro čakal, ima že prve znake omrzlin. Ne pomaga niti, da se odpeljemo mimo njega. Pa ni nič zamere.  Markelj in Luksi ga vse do meje drgneta, ampak ne pomaga. Aleš ima od vekomaj težave z ogrevanjem udov, mi pa mu tudi nismo pomagali s precejšnjo zamudo. Vse do vrha se ni ogrel. Obljubim, da bomo naslednjič kako minuto prej na zbornem mestu.

Nisem se veliko zmotil, ko sem napisal, da je minilo 10 let od zadnje skupne ture. Pobrskal sem po arhivu in našel, da smo bili na  Kleku leta 2009 z Luksijem in Markljem, z Alešem pa pač po uradni dolžnosti (sorodstvo) še kako leto pozneje. Zato me izredno preseneti sobotni klic, če gremo kam. Seveda, kamor želite. Težko je uskladiti želje štirih individualcev. Pod prvo mora biti tura varna, potem je treba upoštevati sposobnosti nastopajočih. Tu je definitivno francoski alpinist (Luksi, Helfer, Frenki…) tisti, ki se bo moral prilagoditi nam. Pred leti je pred službo hodil v Palčev žleb, kar je že na meji alpinističnega smučanja. Mi pa smo bolj rekreativno usmerjeni in tudi tura mora biti taka. Seveda tudi ne predolga, kajti za 3/4 današnjih udeležencev je to ena prvih letošnjih. Kolebamo med Zelenico, Hajnževim sedlom in sedlom Belščica. Zmaga Belščica, ki v bistvu sploh ni Belščica. Pravilno poimenovanje je sedlo Vrtača, sedlo Belščica je nekaj minut oddaljeno. Vsa ta leta sem uporabljal napačno terminologijo, tudi po spletu se večinoma uporablja tako ime. Bomo vedeli za naprej.

Izhodišče je v Bodentalu. Avto pustimo na koncu doline, oziroma tam do koder se da. Nekaj metrov stran od kmetije Podnar. Tam je tudi gostišče, ki ga bomo spoznali kasneje. Zanimivo je, da je prvotnega lastnika Koprivnikarja pokopal plaz izpod Vrtače. Gospa so vzeli novega turnega smučarja, prav tako Slovenca. Ime kmetije (Podnar) pa je kasneje dalo ime kraju. Izredno mrzlo je na izhodišču. Počasi se napravimo in krenemo proti sedlu. Še prej Luksi preveri delovanje žoln pri nas. Sam vzpon ni potrebno opisovati saj je povsem logičen. Že takoj na začetku vidimo današnji cilj, ki se pozneje za nekaj časa skrije. Najprej nas skozi dolino vodi tekaška proga, potem pa se skozi gozd počasi rahlo vzenjamo po desni strani. Po nekaj časa pridemo na plaz od koder je cilj potem vseskozi viden. Na levi je dobro vidna grapa, ki pride ven na sedlu med Placem in Zelenjakom. Pristopna smučina je speljana do vrha. Aleš se takoj oddalji, pravi da ga je preveč zeblo, da bi nas čakal. Klemen ima ogromno težav z opremo. Najprej mu nagaja okovje, potem palica, vmes očala. Pa ni nobenih negodovanj, nikamor se nam ne mudi. Dalj časa bomo hodili, dalj bomo uživali. Vseskozi nas na levi spremlja Vrtača, desno pa je Svačica. Nekajkrat sem bil že tu, ampak na vrhu nikoli. S sedla je še nekaj hoje , po opisih sodeč pa je zadnjih nekaj metrov malce delikatnih. Tudi danes ga ni v planu.

Ker imata luksi in Klemen obilico težav s popravilom palice, se z Alešem precej oddaljiva. Nekoliko se mi ni zdelo ravno pošteno, da ju ne počakava. Vendar tudi mene precej zebe, sploh v prste na nogah, spodaj sta dva, zgoraj sva dva, tako da hitro potlačim moralna načela. Malo pod sedlom naju prvič obsije sonce. Ravno mešanja sonca in sence, za nameček še s pogledom na drugo stran so mi eni lepših občutkov na turah. Vidim, da gresta predhodnika s smučmi proti vrhu Svačice. V hipu se odločim, da grem tudi sam gor. Z Alešem razmišljava ali počakati Klemna in Luksija. Aleš bi po moje počakal, pa sem ga prepričal, da greva gor, pa ju tam počakava. Tako, da morata mene kregati, če že. Razmere so na tej strani popolnoma drugačne. Sonce se je že pred časom uprlo v pobočje in hoditi tu je mogo težje kot je bilo  do sedla. Tudi sonce pripeka in zdi se mi, da tu porabljava več energije kot prej. S prejšnjih obiskov imam v glavi, da je na vrhu križ. Tako sem prepričan, da naju na vrhu pobočja malo stran čaka še nekaj. In res je. Vrh je oddaljen še nekaj minut, vmes pa greben. Smuči pustiva in greva peš do križa. Medtem, ko je Aleš popolnoma hladnokrven, mene malce stisne. Stopinje so sicer narejene, vendar je potem na obe strani popolnoma odrezano. Na eni strani bi se ustavil pri celovški koči, na drugi pa pri našem avtu. Pa tudi sneg je sumljiv. Izredno previdno grem čez, potem gor do križa ni problemov. Grem pa hitro nazaj. Ta del nazaj mi dela največ preglavic. Je pa vsega samo za par minut.

Končno si lahko odpočijeva. Na sedlu vidiva Luksija in Klemna, ki gresta počasi proti nama. Čakava ju in si v miru ogledujeva okolico. Fantastika. Od Vrtače do Stola, pa zadaj Ovčji vrh. Smučine so že potegnjene na Stol, pa na Vajnež s severa, kamorkoli seže pogled, vidimo kakšnega turnega smučarja. Zame je posebno doživetje, da sem z Alešem skupaj na takem mestu. Čeprav se večkrat kregava, ampak konstruktivno, naju vseeno veže nekaj skupnega. Ne samo kakšen deciliter krvi. Vesel sem, da se je Luksi vrnil v svet vertikale. Njegova sproščenost blagodejno vpliva na vse nas. Še posebej pa sem vesel zaradi Klemna. Definitivno je v snegu najmanj izkušen od nas. Verjetno ga je tudi najbolj skrbelo glede te ture. Pa ni pokazal nobene nervoze, strahu. Povsem enakovredno sedimo skupaj, vsak po svoje vesel. Vsak s svojimi mislimi, vsakemu pa se na obrazu vidi, da nima nobenih pripomb.

Prvi del smuke s pobočja Svačice je bil v začetku neužiten. Nisi vedel ali si v kloži, pršiču, na ledu. Vsak zavoj je bil drugačen. Potem sem se pa pomaknil popolnoma desno, in že naredil nekaj uživaških zavojev do prelaza. Naredili smo še zadnje slike za svoje možgane, jih potisnili na varno, da jih lahko še kdaj privlečemo na plano, potem pa se je začela pravljica. Pršič od sedla, pa do tal. Seveda bi pretiraval, če bi rekel, da je bil vseskozi odličen. Logično je, da se podlaga menja. Potem pa različno od posameznika. Vsak je seveda šel drugje. Nekje si popolnoma zadel, drugje malo manj. Nekdo je vriskal na določenem mestu, potem si ti in tako dalje. Veliko pomeni tudi, da od vrha do dna pelješ popolnoma svojo linijo.  Seveda smo se večkrat ustavili. Se usklajevali kje bo bolje.

Na koncu doline smo zavili v gozd in po njem, malo pa še po tekaški progi pripeljali do avta. Podali smo si roke, Klemen je dal vsakomur sponzorski Heiniken in lahko so se začela poturnosmučarska nakladanja. Seveda je bilo bilo besed preveč, mraz nas je začel priganjati, ampak ker smo imeli do 11:00 ure, ko je moral biti Luksi doma še veliko časa, smo zavili še do Podnarjeve domačije. Tam pa ni bilo več pomembno kdo kaj govoril po svoje. Vsak jo je sekal po svoje. Luksi bo v naslednjih dneh presmučal ves turnosmučarski vodnik po abecedi, Klemen je poskušal uvesti dvojezičnost po celi Evropi ter delu Azije (slovenščina poleg domačega jezika), Aleš je predvsem zaradi poklicne deformacije reševal problem luknjačev, sam pa sem bil edini, ki sem govoril smiselno in takrat ko sem imel kaj povedati. Nekdo (omerta) je kot epilog povedal: ”Zaradi takega dne je pa tudi vredno, da se potem 5 dni doma ne zgovarjaš.”

Zopet ena tura, ki mi pokaže kako majhni smo v primerjavi z naravo. Kako hitro nas lahko kaznuje. Seveda sem se narobe izrazil. Narava nikogar ne kaznuje, ona je takšna kot je, kaznujemo pa se predvsem sami, s svojo arogantnostjo, pretirano samozavestjo, nepripravljenostjo tako fizično kot psihično, pa ne da bi se prepričali v trenutne razmere.

Zaželel sem si smučanja z Bašeljskega vrha. In kot običajno, do uresničitve ne mine veliko časa. Imam dopust, pa čeprav sem utrujen od prejšnjih tur, pa tudi vreme ne obeta, je pravi trenutek za Bašeljski vrh. Saj sedaj sem hiter (na jeziku v gostilni, v resnici sem komaj prišel do gor), in četudi se mi ne da, bom en-dva-tri nazaj. Tudi izhodišče je najbližje mojemu domu. Vseeno se celo dopoldne pretepam s sedežno garnituro. Že čez poldne, kar ni moj običaj, se odpravim od doma. Vse to pa pove, da bi bilo bolje če bi bil doma. 

Pišem samo zato, da mogoče še koga privabim. Ker glede na smučine prav veliko obiska ni. Tudi opisa nisem nikoli zasledil, da bi kdo smučal s Kališča. So pa smučali po drugi strani, ob tovorni žičnici, kar je tudi moja želja.  Pot do Kališča ne bi opisoval, večina jo sigurno dobro pozna. Ker sem računal, da bo pot dobro shojena sem za vsak slučaj vzel še superge. Prvi del po cesti do potoka je šel tekoče. Potem pa že takoj, ko pot strmo zavije navzgor, nekaj težav, sploh s stopnicami, ter mnogimi skalami. Računal sem da se bo snežna podlaga višala z vsakim metrom. Saj se, ampak ne tam kjer je shojeno. Večkrat poskušam ob poti, pa je tam ali premalo prostora ali pa se preveč udira. Zato vztrajam. In vztrajam. Pot ni nič boljša. Sploh korenine so se mi zamerile do konca življenja. Pa zopet stopnice. Ampak se ne dam. Že na pol poti se odločim da pridem do vrha na smučeh. Mnogo truda, še več švica, na srečo sponzorske smuči. In megla. Pa zopet megla. Ne pomnim kdaj bi tokrat zdrsnil, padel, se vlekel za drevesa. Malo pod vrhom se megla za trenutek umakne, ravno toliko da lahko rečem kako je pa danes lepo. Grem proti Bašeljskemu vrhu, pa hitro obrnem. Megla je zopet vsepovsod okoli. Nikoli še nisem smučal pod tovorno žičnico, niti ne poznam prave poti. Grem desno od lesenega podesta. Zelo strmo, nič ne vidim, zato ne upam naprej. Gazim nazaj. Bolj kot zaradi gaženja sem frustriran, ker vem kje bom šel sedaj moral dol. Ravno včeraj sem pametoval, da jaz pa vedno lahko smučam med drevesi. Danes ni šlo. Premalo prostora. Mogoče če bi imel 30 kg. Tako pa ne gre. Tudi sneg mi ne pomaga. Nekje pridem do tal, spet drugje je kloža. Vsak zavoj je kot bi zadel na lotu. Ne gre drugače kot da grem po poti, po kateri sem šel gor. Zopet padci, odpenjanje smuči, enkrat sem mislil da mi je šla Ahilova tetiva, drugič koleno. Edinega človeka, ki ga srečam, s pozdravom močno prestrašim. Revež me sploh videl ni, saj sem bil kot snežak. Končno izobesim belo zastavo. Ne gre drugače, ali noga ali ego. Peš hodim navzdol. Tak turni smučar. Okoli pa meter snega. Pri tabli, kjer piše Mače po cesti grem seveda po njej. Da se malo pohvalim. Na smučeh. Kdo ni turni smučar? Pa ne vem ali so pogoji tako slabi ali pa sem samozavest zabil do tal, večino sem v plugu. Kje je pršič? Nikoli še nisem bil tako vesel avta. Tudi tako utrujen sem bil malokrat. Razen teh malenkosti pa je bilo zopet super.

Pozneje sem se pozanimal. Pri lesenem podestu do koder pride tovorna žičnica bi moral zaviti levo, namesto da sem šel desno. Tako sem se dobro odločil, da sem obrnil. In čeprav sem rekel nikoli več, grem še letos nazaj, da odpeljem navzdol po pravilni trasi.

Turna smuka je podobno kot življenje črno bela. Včasih dobra, drugič slaba, odlična, obupna, čudovita, žalostna. In tako kot v življenju ne smemo obupati, se predati. Ko pademo, pač vstanemo. Včasih zaboli, na koncu pa je vedno lepo. Tako kot življenje, neprecenljiva pot z mnogo ovirami. Tako prvi dan po doživetju sončnega vzhoda odsmučava po pršiču, ki ga nisva mogla niti sanjati, že naslednji dan, pa razočarana, s težkimi nogami, po isti liniji komaj čakava da prideva do avta.