lukazoja

Pa Srednji vrh je najvišji vrh v grebenu vzhodno od Storžiča. Iz Kranja nam pogled nanj zastira Cjanovca s Hudičevim borštom, za obstoj katerega obstaja ogromno razlag. Moja je, da sta bila včasih lastnika gozda nad Preddvorom brata, ki sta živela v idili, vse dokler ni prišlo do dediščine. In gozd je naenkrat postal jabolko spora. Usodo je v svoje vajeti prevzel eden od bratov in se povezal s samim hudičem. Sredi noči sta vzela gozd in ga nesla čez Cjanovco na drugo stran. Vendar je bil gozd tako velik, da sta ga le stežka nosila in ju je presenetil dan. Hudič je zgubil svojo moč in gozd je do dandanes ostal tam. Od tod tudi ime Hudičev boršt.

Start nekaj metrov za parkiriščem v Mačah

Cesta speljana še mimo Hudičevega boršta

Vsi tereni tod okoli so južni, sneg hitro pobere, drugače pa obstaja velika nevarnost plazov. Zato sem skoraj prepričan, da s Cjanovce mimo Hudičevega boršta nikoli ne bom smučal, pa tudi ne verjamem da bom kdaj tako blizu kot sem bil danes. Že v sredo, ko sva bila z Urošem na Mačenskem sedlu, sva ugotovila, da je ta teden idealna priložnost, da še kaj odsmučava v teh koncih. Snega je še ravno dovolj, ni pa posebne nevarnosti za plazove. Odločena sva bila, da greva na Srednji vrh. Skrbelo naju je edino, ker bo veliko dela z gaženjem. V sredo sva se morala pošteno potruditi, da sva zgazila do Mačenskega sedla, tura do Srednjega vrha pa je še daljša. Potem pa v četrtek opaziva opis na TK Gora, da je nekdo smučal s Srednjega vrha.  Od leta 2005 dalje je to edini zapis za Srednji vrh in to le dan preden sva bila midva namenjena. Res srečno naključje.

Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Vendar za razliko od srede, ko sva šla po klasiki proti Kališču, tokrat kreneva desno po Mačenski poti. Po 10 metrih se začne sneg, takoj pa je vidna tudi smučina najinega rešitelja. Kar nekaj časa se vzpenjava po cesti. Ki so jo v zadnjih letih speljali neokusno visoko. Nekajkrat jo sicer usekava po bližnjici, saj je cesta speljana dokaj položno. Potem počasi zavijeva v gozd. Označena pot, oziroma tista po kateri bi šla midva je naravnost navzgor. Gaz pa je speljana desno. Seveda greva po njej, saj sva prepričana, da je človek že vedel kod hodi. Potem pa se naenkrat znajdeva na pobočjih Zaplate. Sicer samo za nekih 100 višinskih metrov. Izredno neprijetno, sonce je najmočnejše, strmina kar kliče, da bi se otresla snega. Nekje na polovici se posvetujem z Urošem, če bi obrnila. Pa ne sliši, oziroma noče slišati. Saj ne vem, če bi obrnil, smuka nazaj bi bila mogoče še nevarnejša. Hitro, nadvse potuhnjeno delava dolge korake in odštevava metre do vrha. Ko sva nazaj v gozdu, si močno oddahneva. Nevarnosti plazu je konec za danes. Ob povratku z velikimi očmi gledava, kako se je medtem malo nad najino potjo odtrgal talni plaz. Sledi predhodnika kažejo na to, kako se je dan predtem namučil, da je potegnil smučino. Ogromno je obratov, večkrat skušava potegniti svojo smučino, pa vedno kmalu obupava. Definitivno, če bi bila prva, ne bi prišla do vrha. Kljub temu, da nama je delo olajšano, pa vseeno ne gre zlahka. Pot skozi gozd se vleče, meni se delajo ogromne cokle, sonce neumorno pripeka. Višinci pa ne grejo nikamor.

Dolga njiva

Izredno vesela sva, ko prideva na Dolgo njivo. Računava kako bova s časom. Ura je 16:00, do teme še dve uri. Bi šla do Malega Grintovca pa nazaj čez Mačensko sedlo? Odločiva se za Srednji vrh, ki je čeprav najvišji, najbližje. Po uri imava do vrha okoli 200 višinskih metrov. Vendar, ko vidiva kje je cilj, naju kar malo mine. Res daleč. Ampak pokrajina je tukaj tako lepa, da je vredna vsakega koraka. Popolnoma sama sva, tudi po okoliških vrhovih ni nikogar. Res enkratna priložnost. Mislim, da je redkost ko ima Srednji vrh dva dni zapored obiskovalca. S tem mislim na turne smučarje. Sigurno je bolje obiskan potem, ko sneg skopni. Ampak smučarjev pa ne more biti veliko. Dostop je izredno dolg, razmere malokrat omogočajo varno smuko. Po mojem mnenju se bo dalo smučati od vrha do tal le še nekaj dni. Tereni za smuko pa so tukaj idealni. Naklon ravno pravšnji, mnogo dolinic, vzpetin. Res čudovito. Če bi lahko startal s planine Dolga njiva bi bilo super. Tako pa potrebujeva še nekaj časa, da prideva do vrha. Pozna se utrujenost, čeprav ni nobene strmine se dobesedno vlečeva. Pa pride trenutek, ko se višje ne da, in vse hudo je pozabljeno. Kot po običaju so prve minute namenjene temu, da se pogleda okolica in govori kam se bo v prihodnosti šlo. Vendar ne zgubljava časa. Dolga pot naju še čaka.

Spust po strehi, ki je tako obetal se sprevrže v razočaranje. Kloža, tista najbolj zoprna. Nekaj metrov se pelješ potem  pa ti eno nogo zagrabi in nato rešuješ situacijo, da ne padeš. In tako naprej. Naredila sva samo nekaj zavojev. Potem je sledil najlepši del ture. Spust do planine Dolga njiva s fantastičnimi razgledi po nekaj centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Ki mogoče sploh ni bil tako super, ampak v tistih razmerah so kriteriji drugačni. S planine se potem lahko spustimo po ozki grapi ali po gozdu. Predhodnik je šel po grapi, midva po gozdu. Sneg je bil tu ojužen, zelo težak. Peljeva se, ampak smučanje se temu ne more reči. Pelješ se v eno stran dokler gre. Potem stežka obrneš in greš v drugo stran. In tako v nedogled. Vendar tudi to paše k turni smuki. Tu bi se lahko skozi gozd spustili do ceste po kateri smo prišli. To bi bila najlažja varianta. Midva pa se spustiva do smerne table, ki naju usmeri proti Kališču. Po njej prečiva pobočje, v bistvu se samo peljeva. Do naslednje table, od koder je možno iti proti Kališču ali proti Mačam. Tu je tudi pot čez Kozjek. Ki ne gre čez vrh. Do njega je okoli 200 metrov. Z Urošem greva še do tega vrha. Tam je zopet vidna smučina. Najin dobrotnik se je spustil kar tu, ampak on je pač višji kakovostni razred od naju. Sam sem za vrnitev nazaj do smerne table in potem smučanje do poti, ki pelje na Mačensko sedlo, od koder nama je pot že znana. Ampak Uroš ne bi bil Uroš, nikoli mu ni dovolj, zato se spusti od Kozjeka navzdol po desni strani. Sam grem za njim, ampak navzdol je sama podrtija. Če se je dan prej še dalo peljati, pa je danes skoraj nemogoče. Skoraj vsak zavoj gre do tal, spodaj pa je ogromno skal. Teren neprehoden, zelo strmo, za nameček pa zgleda vedno slabše. Ne vem kako bo, zato se odločim za povratek. Na srečo gre tudi Uroš za mano. Sledi mukotrpen vzpon s smučmi na ramah. Kot da ni bilo dovolj za danes. Pri tabli zopet na smuči in po označeni poti navzdol. Tam bi se lahko spustila naravnost navzdol po zelo odprtem terenu. Ampak nisem pripravljen za še en vzpon, zato vztrajam po smuki po označeni poti. Zopet trpljenje. Oba sva popolnoma izžeta. Vsak zavoj je izredno težek. Sneg je obupen, vse razbrazdano in izredno trdo. Pobijava se navzdol. Pri tovorni žičnici si oddahneva. Smuka naprej je po vedno širši cesti samo formalnost. Prvič, upam da ne zadnjič v avtu spijeva Radler. Uroša še nisem videl tako utrujenega, sebe težko ocenim. Kaj povedati za konec? Take ture se definitivno ne dela po službi. Sploh, če je ves dan sončno, se sneg hitro spremeni v neokusno sestavino. Kot že zadnjič na Bašeljskem sedlu. Tura niti v idealnih razmerah ni smučarski presežek. Če se pa to vzame v zakup, je pa  veličastna tura, vredna vsake kapljice znoja.

Nadležne cokle

Pozno popoldan me je prešinilo:” Drek, Valentinovo je jutri.” Že lani mu nisem ničesar kupil. Difenbahij, ki so mu tako všeč, ne bom več nikjer dobil. Najbolje, da ga peljem v hribe. Če greva v kakšno grapo, bo spet celo leto hud, ker ga je takoj ko se naklon malo poveča močno strah. Prejšnji teden je bilo tako čudovito na Kališču, in ni vrag da tudi danes ne bo tako. Reklamo sem naredil tako, da nama je samota zagotovljena. In, če bova ves dan sama, lahko še do česa pride. Nikoli ne veš v teh časih.

Tukaj desno

Tukaj levo

Po kalvariji na Kališče prejšnji teden sem že isti dan razmišljal kdaj grem spet. Ko se je javil še Uroš, ki je tu skoraj doma, sem bil še bolj za. Prej sem imel še pomisleke, kaj če zopet zgrešim. Sedaj, ko imam Uroša, ni več nobenega problema. Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Do tam spluženo. Prvih 15 minut hodiva po klasiki za Kališče. Tam namesto levo proti Kališču naravnost navzgor. Sam sem šel v petek levo. Vendar to ni dobra rešitev niti za gor. Pot je preveč shojena, da bi omogočala normalno hojo s smučmi. Tukaj, kjer greva danes  je veliko lažje. Vse do postaje tovorne žičnice so sledi motornih sank. Očitno jih uporabljajo za oskrbo Doma na Kališču. Škoda, ker potem zmanjka sledi. Vsaka pomoč bi bila danes dobrodošla. Veliko lažje je hoditi po narejeni smučini kot delati svojo. Prvič, ker ne veš kje bi šel, drugič ker je potrebno vložiti več truda v vsak korak. Novega snega tukaj ni preveč. Zato vidiva sledi narejene smučine, ki nama pomaga v toliko, da nama ni potrebno vseskozi iskati pravilno pot. Čeprav je orientacija dokaj enostavna, pač hodiš naravnost proti sedlo, levo je Bašeljski vrh, desno Mali Grintovec, pa bi kaj hitro lahko vsaj malenkost skrenil s poti. To pa danes, ko je že vsak korak težaven, ne bi bilo dobrodošlo. Najtežje je v srednjem, najstrmejšem delu.

Tam se menjava v vodstvu, drugače pa je bil Uroš vseskozi spredaj. Res počasi napredujeva. Končno se klanec malce unese. Prideva do table od koder greva lahko levo na Kališče. Pa naju ne mika. Tu bi hodila skozi gozd, če greva proti sedlu, bova kmalu na planem. Hoja je vedno lažja. Snega je tu izredno malo, težko bi trdil, da ga je zapadlo 10 cm v zadnjih dneh. Se pa tudi vidi vzorec. V gozdu, kjer ni sonca je obilico pršiča. Sedaj, ko sva na terenu, ki ga sonce dobi vsak dan, pa tudi veter ga lažje doseže, pa je podlaga že trda. Medtem, ko se nama je prej močno udiralo, sedaj hodiva brez težav.

Na vrhu veter. Pogled na Mali Grintovec in Bašeljski vrh naju takoj odvrne od misli, da bi šla naprej. Mali Grintovec je skoraj kopen, vse je razpihano, izredno trdo. Ravno nasprotno pa na Bašeljskem vrhu snega dovolj, vendar grapa po kateri bi šla potrebuje še nekaj dni, da bo povsem varna. Umakneva se v zavetje, ter v miru pripraviva na spust. Sonce je omehčalo trdi začetni del. Je pa vmes še kak del, kjer te zagrabi. Ampak povsem normalno. Po dolini se spustiva nekaj sto metrov, potem pa prečiva v gozd, da obideva ravninski del. Del po gozdu je meni najboljši, Urošu je bilo zgoraj. Uživava vse do ceste, pa tudi potem, sicer z malo manj zavijanja prideva do avta.

Tura je res lepa, ni pa za tiste, ki si želijo bolj smučati kot hoditi. Danes sva imela res odlične pogoje za smuko, pa ni smučanja kot recimo s Šentanskega plazu. Po času ga je sicer več, ampak ni tistega smučanja ko imaš 500 metrov ravne podlage z enakimi razmerami čez celo pobočje. Tu se podlaga menja konstantno. Odprto je z vrha pa recimo 200 višinskih metrov, potem greš v gozd, pa po vleki do cesti.  Ko razmere niso dobre, je smučanja še manj. Ampak tudi to je čar turnega smučanja. Ne samo smučanje, tudi hoja. Fascinantno je, da je Mačensko sedlo tako blizu, pa tako lepo, ampak izredno malo obiskano. Moja teorija je, da vsi domačini, ki so nas kot otroke vlekli na Kališče, nočemo priti nikoli več sem. Ampak, kdor ne verjame, naj pride, Mačensko sedlo nima nobene veze s Kališčem.

Današnjo turo smo začeli tako kot smo končali zadnjo skupno pred 10 leti. Konfuzno, milo rečeno. Luksija ni bilo na zbornem mestu, niti se je oglašal na telefon. Ravno ko sva odpeljala je pritekel, ampak je bilo že prepozno, da bi ga videla. Takrat je ugotovil,da je pozabil smuči. kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi imel do zbornega mesta 5 minut hoje. Luksi ima namreč privilegij, da živi v samem mestnem jedru mesta Kranj. Tako lahko posluša vse koncerte, prireditve iz svoje lože. Prav tako pa mora peš priti iz mesta, oziroma mi ne moremo notri. Res srečko. Pravi, da se mu je zdelo, da ima preveč lahko opremo. Smuči je dal na avto in odšel. Seveda, kdor ga ne pozna se mu to lahko zdi rahlo nenormalno. Za Luksija pa vse to spada pod običajen dan v pisarni. Pač je šel nazaj po smuči, nato pa naju poklical, da ga prideva iskat. Vmes sva šla še tankati, ker sem imel na števcu samo še 5km, pa da ne bi slučajno potem kje obstali. Kar tudi ne bi bilo nenavadno. Načeloma smo hoteli do sedla Belščica. Za to pa je potrebno iti v Avstrijo, vsaj mi smo imeli izhodišče tam. Za Avstrijo pa potrebuješ osebni dokument. In se zopet odpeljemo nazaj proti mojemu domu. Pozitivno je, da smo sedaj vsaj že trije v avtu. Potrebujemo samo še Aleša. Revež je skoraj uro čakal, ima že prve znake omrzlin. Ne pomaga niti, da se odpeljemo mimo njega. Pa ni nič zamere.  Markelj in Luksi ga vse do meje drgneta, ampak ne pomaga. Aleš ima od vekomaj težave z ogrevanjem udov, mi pa mu tudi nismo pomagali s precejšnjo zamudo. Vse do vrha se ni ogrel. Obljubim, da bomo naslednjič kako minuto prej na zbornem mestu.

Nisem se veliko zmotil, ko sem napisal, da je minilo 10 let od zadnje skupne ture. Pobrskal sem po arhivu in našel, da smo bili na  Kleku leta 2009 z Luksijem in Markljem, z Alešem pa pač po uradni dolžnosti (sorodstvo) še kako leto pozneje. Zato me izredno preseneti sobotni klic, če gremo kam. Seveda, kamor želite. Težko je uskladiti želje štirih individualcev. Pod prvo mora biti tura varna, potem je treba upoštevati sposobnosti nastopajočih. Tu je definitivno francoski alpinist (Luksi, Helfer, Frenki…) tisti, ki se bo moral prilagoditi nam. Pred leti je pred službo hodil v Palčev žleb, kar je že na meji alpinističnega smučanja. Mi pa smo bolj rekreativno usmerjeni in tudi tura mora biti taka. Seveda tudi ne predolga, kajti za 3/4 današnjih udeležencev je to ena prvih letošnjih. Kolebamo med Zelenico, Hajnževim sedlom in sedlom Belščica. Zmaga Belščica, ki v bistvu sploh ni Belščica. Pravilno poimenovanje je sedlo Vrtača, sedlo Belščica je nekaj minut oddaljeno. Vsa ta leta sem uporabljal napačno terminologijo, tudi po spletu se večinoma uporablja tako ime. Bomo vedeli za naprej.

Izhodišče je v Bodentalu. Avto pustimo na koncu doline, oziroma tam do koder se da. Nekaj metrov stran od kmetije Podnar. Tam je tudi gostišče, ki ga bomo spoznali kasneje. Zanimivo je, da je prvotnega lastnika Koprivnikarja pokopal plaz izpod Vrtače. Gospa so vzeli novega turnega smučarja, prav tako Slovenca. Ime kmetije (Podnar) pa je kasneje dalo ime kraju. Izredno mrzlo je na izhodišču. Počasi se napravimo in krenemo proti sedlu. Še prej Luksi preveri delovanje žoln pri nas. Sam vzpon ni potrebno opisovati saj je povsem logičen. Že takoj na začetku vidimo današnji cilj, ki se pozneje za nekaj časa skrije. Najprej nas skozi dolino vodi tekaška proga, potem pa se skozi gozd počasi rahlo vzenjamo po desni strani. Po nekaj časa pridemo na plaz od koder je cilj potem vseskozi viden. Na levi je dobro vidna grapa, ki pride ven na sedlu med Placem in Zelenjakom. Pristopna smučina je speljana do vrha. Aleš se takoj oddalji, pravi da ga je preveč zeblo, da bi nas čakal. Klemen ima ogromno težav z opremo. Najprej mu nagaja okovje, potem palica, vmes očala. Pa ni nobenih negodovanj, nikamor se nam ne mudi. Dalj časa bomo hodili, dalj bomo uživali. Vseskozi nas na levi spremlja Vrtača, desno pa je Svačica. Nekajkrat sem bil že tu, ampak na vrhu nikoli. S sedla je še nekaj hoje , po opisih sodeč pa je zadnjih nekaj metrov malce delikatnih. Tudi danes ga ni v planu.

Ker imata luksi in Klemen obilico težav s popravilom palice, se z Alešem precej oddaljiva. Nekoliko se mi ni zdelo ravno pošteno, da ju ne počakava. Vendar tudi mene precej zebe, sploh v prste na nogah, spodaj sta dva, zgoraj sva dva, tako da hitro potlačim moralna načela. Malo pod sedlom naju prvič obsije sonce. Ravno mešanja sonca in sence, za nameček še s pogledom na drugo stran so mi eni lepših občutkov na turah. Vidim, da gresta predhodnika s smučmi proti vrhu Svačice. V hipu se odločim, da grem tudi sam gor. Z Alešem razmišljava ali počakati Klemna in Luksija. Aleš bi po moje počakal, pa sem ga prepričal, da greva gor, pa ju tam počakava. Tako, da morata mene kregati, če že. Razmere so na tej strani popolnoma drugačne. Sonce se je že pred časom uprlo v pobočje in hoditi tu je mogo težje kot je bilo  do sedla. Tudi sonce pripeka in zdi se mi, da tu porabljava več energije kot prej. S prejšnjih obiskov imam v glavi, da je na vrhu križ. Tako sem prepričan, da naju na vrhu pobočja malo stran čaka še nekaj. In res je. Vrh je oddaljen še nekaj minut, vmes pa greben. Smuči pustiva in greva peš do križa. Medtem, ko je Aleš popolnoma hladnokrven, mene malce stisne. Stopinje so sicer narejene, vendar je potem na obe strani popolnoma odrezano. Na eni strani bi se ustavil pri celovški koči, na drugi pa pri našem avtu. Pa tudi sneg je sumljiv. Izredno previdno grem čez, potem gor do križa ni problemov. Grem pa hitro nazaj. Ta del nazaj mi dela največ preglavic. Je pa vsega samo za par minut.

Končno si lahko odpočijeva. Na sedlu vidiva Luksija in Klemna, ki gresta počasi proti nama. Čakava ju in si v miru ogledujeva okolico. Fantastika. Od Vrtače do Stola, pa zadaj Ovčji vrh. Smučine so že potegnjene na Stol, pa na Vajnež s severa, kamorkoli seže pogled, vidimo kakšnega turnega smučarja. Zame je posebno doživetje, da sem z Alešem skupaj na takem mestu. Čeprav se večkrat kregava, ampak konstruktivno, naju vseeno veže nekaj skupnega. Ne samo kakšen deciliter krvi. Vesel sem, da se je Luksi vrnil v svet vertikale. Njegova sproščenost blagodejno vpliva na vse nas. Še posebej pa sem vesel zaradi Klemna. Definitivno je v snegu najmanj izkušen od nas. Verjetno ga je tudi najbolj skrbelo glede te ture. Pa ni pokazal nobene nervoze, strahu. Povsem enakovredno sedimo skupaj, vsak po svoje vesel. Vsak s svojimi mislimi, vsakemu pa se na obrazu vidi, da nima nobenih pripomb.

Prvi del smuke s pobočja Svačice je bil v začetku neužiten. Nisi vedel ali si v kloži, pršiču, na ledu. Vsak zavoj je bil drugačen. Potem sem se pa pomaknil popolnoma desno, in že naredil nekaj uživaških zavojev do prelaza. Naredili smo še zadnje slike za svoje možgane, jih potisnili na varno, da jih lahko še kdaj privlečemo na plano, potem pa se je začela pravljica. Pršič od sedla, pa do tal. Seveda bi pretiraval, če bi rekel, da je bil vseskozi odličen. Logično je, da se podlaga menja. Potem pa različno od posameznika. Vsak je seveda šel drugje. Nekje si popolnoma zadel, drugje malo manj. Nekdo je vriskal na določenem mestu, potem si ti in tako dalje. Veliko pomeni tudi, da od vrha do dna pelješ popolnoma svojo linijo.  Seveda smo se večkrat ustavili. Se usklajevali kje bo bolje.

Na koncu doline smo zavili v gozd in po njem, malo pa še po tekaški progi pripeljali do avta. Podali smo si roke, Klemen je dal vsakomur sponzorski Heiniken in lahko so se začela poturnosmučarska nakladanja. Seveda je bilo bilo besed preveč, mraz nas je začel priganjati, ampak ker smo imeli do 11:00 ure, ko je moral biti Luksi doma še veliko časa, smo zavili še do Podnarjeve domačije. Tam pa ni bilo več pomembno kdo kaj govoril po svoje. Vsak jo je sekal po svoje. Luksi bo v naslednjih dneh presmučal ves turnosmučarski vodnik po abecedi, Klemen je poskušal uvesti dvojezičnost po celi Evropi ter delu Azije (slovenščina poleg domačega jezika), Aleš je predvsem zaradi poklicne deformacije reševal problem luknjačev, sam pa sem bil edini, ki sem govoril smiselno in takrat ko sem imel kaj povedati. Nekdo (omerta) je kot epilog povedal: ”Zaradi takega dne je pa tudi vredno, da se potem 5 dni doma ne zgovarjaš.”

Zopet ena tura, ki mi pokaže kako majhni smo v primerjavi z naravo. Kako hitro nas lahko kaznuje. Seveda sem se narobe izrazil. Narava nikogar ne kaznuje, ona je takšna kot je, kaznujemo pa se predvsem sami, s svojo arogantnostjo, pretirano samozavestjo, nepripravljenostjo tako fizično kot psihično, pa ne da bi se prepričali v trenutne razmere.

Zaželel sem si smučanja z Bašeljskega vrha. In kot običajno, do uresničitve ne mine veliko časa. Imam dopust, pa čeprav sem utrujen od prejšnjih tur, pa tudi vreme ne obeta, je pravi trenutek za Bašeljski vrh. Saj sedaj sem hiter (na jeziku v gostilni, v resnici sem komaj prišel do gor), in četudi se mi ne da, bom en-dva-tri nazaj. Tudi izhodišče je najbližje mojemu domu. Vseeno se celo dopoldne pretepam s sedežno garnituro. Že čez poldne, kar ni moj običaj, se odpravim od doma. Vse to pa pove, da bi bilo bolje če bi bil doma. 

Pišem samo zato, da mogoče še koga privabim. Ker glede na smučine prav veliko obiska ni. Tudi opisa nisem nikoli zasledil, da bi kdo smučal s Kališča. So pa smučali po drugi strani, ob tovorni žičnici, kar je tudi moja želja.  Pot do Kališča ne bi opisoval, večina jo sigurno dobro pozna. Ker sem računal, da bo pot dobro shojena sem za vsak slučaj vzel še superge. Prvi del po cesti do potoka je šel tekoče. Potem pa že takoj, ko pot strmo zavije navzgor, nekaj težav, sploh s stopnicami, ter mnogimi skalami. Računal sem da se bo snežna podlaga višala z vsakim metrom. Saj se, ampak ne tam kjer je shojeno. Večkrat poskušam ob poti, pa je tam ali premalo prostora ali pa se preveč udira. Zato vztrajam. In vztrajam. Pot ni nič boljša. Sploh korenine so se mi zamerile do konca življenja. Pa zopet stopnice. Ampak se ne dam. Že na pol poti se odločim da pridem do vrha na smučeh. Mnogo truda, še več švica, na srečo sponzorske smuči. In megla. Pa zopet megla. Ne pomnim kdaj bi tokrat zdrsnil, padel, se vlekel za drevesa. Malo pod vrhom se megla za trenutek umakne, ravno toliko da lahko rečem kako je pa danes lepo. Grem proti Bašeljskemu vrhu, pa hitro obrnem. Megla je zopet vsepovsod okoli. Nikoli še nisem smučal pod tovorno žičnico, niti ne poznam prave poti. Grem desno od lesenega podesta. Zelo strmo, nič ne vidim, zato ne upam naprej. Gazim nazaj. Bolj kot zaradi gaženja sem frustriran, ker vem kje bom šel sedaj moral dol. Ravno včeraj sem pametoval, da jaz pa vedno lahko smučam med drevesi. Danes ni šlo. Premalo prostora. Mogoče če bi imel 30 kg. Tako pa ne gre. Tudi sneg mi ne pomaga. Nekje pridem do tal, spet drugje je kloža. Vsak zavoj je kot bi zadel na lotu. Ne gre drugače kot da grem po poti, po kateri sem šel gor. Zopet padci, odpenjanje smuči, enkrat sem mislil da mi je šla Ahilova tetiva, drugič koleno. Edinega človeka, ki ga srečam, s pozdravom močno prestrašim. Revež me sploh videl ni, saj sem bil kot snežak. Končno izobesim belo zastavo. Ne gre drugače, ali noga ali ego. Peš hodim navzdol. Tak turni smučar. Okoli pa meter snega. Pri tabli, kjer piše Mače po cesti grem seveda po njej. Da se malo pohvalim. Na smučeh. Kdo ni turni smučar? Pa ne vem ali so pogoji tako slabi ali pa sem samozavest zabil do tal, večino sem v plugu. Kje je pršič? Nikoli še nisem bil tako vesel avta. Tudi tako utrujen sem bil malokrat. Razen teh malenkosti pa je bilo zopet super.

Pozneje sem se pozanimal. Pri lesenem podestu do koder pride tovorna žičnica bi moral zaviti levo, namesto da sem šel desno. Tako sem se dobro odločil, da sem obrnil. In čeprav sem rekel nikoli več, grem še letos nazaj, da odpeljem navzdol po pravilni trasi.

Turna smuka je podobno kot življenje črno bela. Včasih dobra, drugič slaba, odlična, obupna, čudovita, žalostna. In tako kot v življenju ne smemo obupati, se predati. Ko pademo, pač vstanemo. Včasih zaboli, na koncu pa je vedno lepo. Tako kot življenje, neprecenljiva pot z mnogo ovirami. Tako prvi dan po doživetju sončnega vzhoda odsmučava po pršiču, ki ga nisva mogla niti sanjati, že naslednji dan, pa razočarana, s težkimi nogami, po isti liniji komaj čakava da prideva do avta.

Prelaz Vršič je odlično izhodišče za hitre predslužbene ali poslužbene dejavnosti. Kadar je cesta prevozna. In ravno to je razlog, da takrat težko doživiš samoto, pa kadarkoli prideš. Ko pa je cesta zaprta, te pač čaka nekaj kilometrov hoje, samota pa je skoraj zagotovljena. Letos je bila idealna priložnost, da bi doživel tudi vzpon po cesti s smučmi, kar ni prav pogosto. Potem pa nekaj časa ni bilo pogojev zaradi nevarnosti snežnih plazov, potem se mi malo ni dalo, pa ni bilo nobenega kandidata, prejšnji teden sem bil bolan. In je bila cesta vsak dan dalj splužena. Zdi se mi, da bo že danes cesta prevozna na drugo stran, zato je bil zadnji čas, da se odpravim tja gor. Marko je edini kandidat in okoli 16-te ure se že peljeva iz Kranjske Gore proti vrhu. Do kam bova prišla ne veva. Zanimivo prigodo je prejšnji teden doživel sodelavec. Startal je s smučmi pri Mihovem domu. Ko pa je hotel ubrati sadove svojega dela, je ugotovil, da so mu med tem ko je ”švical” nad Vršičem, ”nesramni komunalci” splužili cesto po kateri bi moral smučati.
Brez težav se pripeljeva skoraj do samega prelaza. Le še nekaj sto metrov je potrebno in lahko se bomo spustili na primorsko stran. Vreme je krasno, falanga med Špikom in Prisankom je vredna vsakega pogleda. Ustrezno se opremiva, narediva še tistih nekaj metrov po cesti potem pa kreneva desno na pobočja med Šitno glavo in Mojstrovko.

Marko predlaga, da bi šla na Malo Mojstrovko. Ampak me zavoljo (še ne?) prebolene bolezni nič ne vleče. Zadovoljen sem že, da sem tukaj, da se malo nadiham svežega zraka, nagledam. Za daljše ture bo že še čas. Pristopna smučina je izredno trda, ne pa ledena. Nekako se prebijava, potem pa, ko že prevečkrat zdrsne se odločiva za srenače. Ne vem, če ne bi bilo bolje ali pa vsaj vseeno, če bi jih imela od začetka.

Med telovadbo opazim pod mano rokavico. Pošteno povem, da sem najprej razmišljal, da bi jo kar pustil. Ampak tista boljša stran zmaga in grem ponjo. Teren je trd, zato vzamem cepin. Na dereze niti pomislim ne. Saj je samo 20 metrov. V tistem nekako premaknem palico in še ona se odloči iti tja proti Vršiču. Kaj čem, grem še po njo. Sneg je ravno pravšnji. Sicer previdno, ampak brez težav poberem preživela in grem nazaj do smuči. Marko se je že precej oddaljil. Je pa šel levo proti grapi, ki vodi po južni poti na Malo Mojstrovko. Mogoče sem ga malo zavedel, ko me je vprašal ali greva desno proti Šitni glavi. Meni se je zdela boljša letna varianta, navzgor do ostenja in potem prečenje proti Šitni glavi. Pa očitno ni. Marko je že na ledenem terenu. Zato se odločim, da če grem naravnost navzgor, ga bom ravno ujel na prečenju. Še vedno niti pomislim ne na dereze. Hitro sem v ravnini z njim. Teren pa vedno trši. Ne zdi se mi varno tukaj ubadati s smučmi. Zato grem naprej proti Pripravniški grapi, ko se bo pa snežna podloga spremenila, si takoj nadenem dereze ali smuči. Podloga se spreminja, ampak je vedno bolj ledena. Z levo roko si ne morem več pomagati, cepin pa je tudi vedno težje zapičiti. Tudi prečka ni več vodoravna ampak gre vedno bolj dol. Sonce za mano naredi prelepo kuliso, sam sem v senci, žarki pred mano pa sijejo na ledeno podlago in ustvarjajo še večji nemir v meni. Da bi šel za Markom na Šitno glavo mi ne pade več na pamet. Vseskozi se mi zdi, da se bo zravnalo. Pa ni tako. Strmina ne popušča, z vsakim metrom pa imam dalj do dol. Končno dobim malo ravnega terena ali pa se mi je tako samo zdelo. Snamem si nahrbtnik. Takoj se spomnim, da sem dereze samo vrgel v nahrbtnik. Vedno jih imam na vrhu, pri roki. Danes pa sem šel samo na sprehod na Vršič, vzel sem jih čisto za vsaki slučaj. Niti pod razno ne morem priti do njih. Vzel sem manjši nahrbtnik. Vanj sem komaj stlačil čelado, lopato, bundo in ostale potrebščine. Če bi hotel do derez bi moral obvezno kaj dati ven iz nahrbtnika. Pa ne gre. Preveč sem ”posran”. Ena roka je na cepinu, z drugo si pa ne morem preveč pomagati. Še malo grem naprej. Ugotovim, da izravnave ne bo. Moram nazaj. Sedaj se šele začenja kalvarija. Stopinje, ki sem jih delal so obrnjene navzgor. In že zmrznjene. Da bi hodil obrnjen navzdol mi niti na pamet ne pade. Z levo roko si ne morem pomagati, ker je pretrdo. Cepin vsakič zapičim kolikor gre, potem prestavim pancerje v stopinjo, in tako naprej. Vse gre izredno počasi. Vsake toliko časa se obrnem, da pogledam koliko imam še. Nikamor ne pridem. Samozavest imam že zdavnaj na nuli. Dvakrat sem se poskušal obrniti, da bi šlo hitreje. Ne zgleda mi več tako strmo, ampak kaj ko vem, da če padem, se bom težko ustavil. Končno se sneg nekoliko omehča. Nekaj metrov stran vidim mesto, kjer bom šel lahko na smuči. Previdno prečim še tiste zadnje metre.

Končno si oddahnem. Prvič pomislim na Markota. V takih trenutkih, ko ti gre malo za nohte se vidi kakšni egoisti smo ljudje. Niti pomislil nisem nanj, ne vem če sem sploh kdaj pogledal kje je. Na žalost je tako. Vidim, da je na vrhu Šitne glave. Nekajkrat mi je zvonil telefon, tudi msg-ji so vmes. Sigurno je kakšen njegov. Ampak kaj naj, ko sem imel toliko dela s sabo. Seveda, sprašuje če bom prišel gor. Nikakor, nisem zmožen. Spodaj nekje se bova srečala. Smuka navzdol je še kar užitna. Sicer izredno trdo, ampak mi ne predstavlja nobenih problemov. Nekje na polovici plazu se srečava. Pravi, da je imel težave na tisti prečnici, potem pa je šlo lepo do vrha. Tudi smuka je bila prebavljiva. Ne spustiva se do prelaza, ampak greva skozi gozd nad prelazom od koder se pripeljeva do avta.

Kaj naj rečem za konec? Vsak izkušnja, ki se konča srečno je seveda dobra. Še enkrat sem ugotovil, da nobene poti ne gre podcenjevati, vsak vrh je treba spoštovati. Sploh te popoldansko večerne ture so nam že večkrat pokazale zobe (lani Mala Mojstrovka, ter sploh Smokuški plaz). Čez dan se sneg ojuži, proti večeru pa ga mraz še posebej na senčnih straneh v nekaj trenutkih spremeni v ledeno površino. Kaj sem naredil narobe? Povsod poudarjajo, da gresta cepin ter derez skupaj. Seveda to vem. Ampak kdo ni vsaj enkrat prekršil to pravilo? Kar se pa tiče čelade, se povsem posuvam s pepelom. Kaj mi koristi v nahrbtniku? Vse prepogosto jo imamo samo za spust. Ne vem zakaj, pri meni to ne bo več tako. Imam pa po dolgem času ”muskelfiber” v rokah.

Če kdo pogreša rokavico, naj se oglasi, jo dobi.

Planina Pecol in vrhovi nad njo so že dolgo na mojem seznamu ”must do”. Ampak kaj, ko potem ko stvar prekrižam, ne zgine s seznama, ampak se pridruži še nekaj novih ”must do” stvari. Vsakič se odpre nekaj novega, knjiga ki ji ne zmanjka strani. Prepričan sem, da bo prej po meni, preden bo knjiga prebrana. Želim, pa si da bi še dolgo obračal strani. Z Markom, Markotom in ali Markotam (odvisno kako je Google razpoložen) sva/smo hitro dogovorjena, da greva na Nevejsko sedlo, potem do Planine Pecol, nato pa odvisno od razpoloženja. V poštev prideta Vrh Strmali ali Škrbina nad Cjanerico. Na Jesenicah narediva obvezen postanek za kavo. Saj veste, da se malce spoznava. Vreme je v skladu z napovedmi oblačno, vsake toliko časa pa se okoli naju muja tudi megla. Hitro sva si edina, da bova več kot zadovoljna samo da ne bo megle. V glavnem smer Kranjska Gora, Rateče, potem pa proti Predilu, desno za Nevejsko sedlo, nekaj kilometrov, nato pa na pod prvo levo serpentino parkirava ob nekdanjem hotelu. Od tam je že vidna tabla z napisom Alt. del Montasio. Proti Planini Pecol vodi asfaltirana cesta. Za kolesarje opisana kot izredno strma. Za peš s smučmi pa se nama naklon ne zdi pretiran. Bolj položen kot kaj drugega. Podobno kot pot do Doma pod Storžičem, le da je tam strmejša. Počasi se uvajava, prilagajava.

Izhodišče

Ceste je za okoli 3 kilometre. Če bi se kaj videlo, bi ugotovila, da lahko po lastni izbiri kadar hočeš zaviješ desno s ceste v gozd in potem po planini hodiš proti zahodu. Tako pa nama oblaki preprečujejo kakršnokoli improvizacijo. Cesta je široka, dovolj zasnežena, tako da že dežujejo standardne floskule v smislu, da tudi če v megli obrneva bo že to dovolj za pozitivno oceno. Ko pa prideva ven iz oblakov in ugotoviva, da sva pravzaprav deležna sončnega vremena, morala zopet seže v višave. Planina Pecol je mogoče podobna Kofcam, le da je nekajkrat večja. Pogledov na vrhove nad planino se ne da naužiti. Sploh, če si prvič tukaj. Sam sem bil dvakrat z druge strani, ampak tisto je druga zgodba.

Takoj ugledava današnji cilj. Nisva prepričana, če je to ravno Vrh Strmali. Zgleda odlično, zgornje pobočje je podobno Velikemu Draškemu vrhu, kako se pa imenuje pa nimava pojma. Planina je kotanjasta, zato se večkrat brezpotrebno spustiva in posledično potem tudi vzdigneva. Mogoče bi bila boljša varianta, sedaj ko razmišljam ob kavi, da bi šla še naprej po planini in šele pozneje zavila desno. Seveda sedaj, ko to pišem, že vem kje sva bila. Trenutno se vzpenjava proti Vrhu Strmali. Tudi ne zgleda slabo. Zato Markotu ponudim tudi to varianto. Pa je še vedno za Curtissons. Pametna odločitev. Vzporedno s potjo proti Vrhu Strmali poteka greben, ki potem pelje proti vrhu Curtissonsa. Nanj se pač povzpnemo kjer nam paše. Midva si pred grebenom nadeneva srenače, ker izgleda še trdo, pa da se pod vrhom ne bova lomila. Oblaki še vedno vztrajajo na istem mestu, malo pod Planino Pecol. Sonce močno pripeka. Delajo se nama cokle. Dvakrat si dam smuči dol in jih očistim. Nekih 100 višincev imava še malenkostne težave, potem je do vrha mir. Nikjer nikogar. Samo midva in vrhovi okoli naju. Strmina je podobna tisti v Šentanskem plazu. Vseskozi naju spremlja veličastni Montaž, Kugyjeva gora. Zadnjih nekaj metrov narediva brez smuči. Na drugo stran je pod vrhom ogromna opast, popaziti je pa treba tudi na nekaj lukenj.

Sama smuka je bila odlična. Bala sva se, da bo pretrdo. Pa je bilo ravno prav. Na vrhu nekaj centimetrov odjenanega snega na trdi podlagi. Večji problem zna biti za tiste, ki se šele vzpenjajo. Midva pa godeva od veselja. Pelješ se kjer hočeš, kakor hočeš, levo Montaž, spredaj Prestreljenik, pod nama pa oblaki. Poleg fantastične smuke še čudovita kulisa. Podlaga se ni nič spreminjala. Običajno imamo povsod nekaj dobrih razmer, pa malce slabših, podlaga se vseskozi menja. Danes isto od vrha pa vse do Planine Pecol. Od tam pa do avta pa še cesta, po kateri tudi ni nobenih težav. Zjutraj sem odšel tja z enim ciljem, sedaj jih imam vsaj pet.

Montaž

Moj letošnji cilj je smučati tam, kjer še nisem bil. Opazil sem namreč, da v zadnjih letih vedno smučam z enih in istih vrhov. V šali smo govorili, da je sezona dobra, če ”osvojimo” vsaj dva nova vrha. Tako mi ni pomembna ne težavnost, ne estetika, pač pa nekaj novega. Ker vsakič se odpre še nekaj novega, pa potem še… Marko si je želel na Schilcheg. Kljub temu, da ga lani, ko sva šla tja, nisva videla, temveč sva končala na Liebesecku, pa je dostop in nekaj poti iste, zato sem želel nekaj drugega. Nekaj časa je naš kolesarski cilj Dobrač. Pa ga vsakič spustimo. Zdi se nam predaleč. Danes je drugače. Z manevri spretnega politika zlobiram, da se že zarana spuščava s Korenskega sedla. Vremenska napoved ni preveč bleščeča. Zjutraj še sončno, potem pa se bo postopoma pooblačilo. Ampak, ker Dobrač ne spada med težje dostopno dvatisočake, se s tem nisva preveč obremenjevala.

Startava v soncu

Dobrač je ime za gorovje, ki se nahaja nad Beljakom. Pravzaprav je najvišji vrh Kuhriegel, katerega pa se je prijelo ime Dobrač (nemško Dobratsch). Dobrač ima dva skoraj enako visoka vrhova, oddaljena 30 metrov. Na vsakem stoji cerkev, ena slovenska (zgrajena leta 1690), malenkost višja nemška (zgrajena leta 1692) pa je najvišje ležeča cerkev v Evropi. Znamenitost Dobrača je tudi 160 metrov visoki televizijski stolp, viden daleč naokrog. Prvič ga zagledava pri spustu s Korenskega sedla. Še bolj pa nama v oči padejo ostanki velikanskega potresa iz leta 1348. Potres je zahteval ogromno število žrtev, po nekaterih podatkih kar 40000. Porušenih je bilo 26 mest.
Dostop do izhodišča, parkirišča v Heiligengeistu nama olajša Vida, ki naju spretno vodi. Startava še v soncu, vendar naju že kmalu zapusti. Sedaj, ko to pišem, ga še nisva dočakala. Sam vzpon ni posebna umetnost. Glede na splet je potrebno na začetku izbrati levi hitrejši krak. Kasneje, na višini okoli 1400 metrov, pa je bližja strma poseka, po ostankih nekdanje vlečnice. Z levim krakom se nisva srečala, saj sva prvi del vzpona opravila po gozdu. Sledila sva namreč sledi smučin. Tisto poseko pa sva našla brez problemov. Tam so tudi edini strmejši deli. Smučina je ponekod ledena, zato nama kar pogosto zdrsava. Vendar očitno še premalo, da bi segla v nahrbtnik po srenače.

Strma poseka

Na vrhu te poseke na levi strani vidiva ogromno parkirišče, nekje na višini 1700 metrov, do koder bi lahko prišla z avtom z druge strani po cesti Villacher Alpen Strasse. Vendar pa je smuka od tam do vrha samo nujno zlo. Čeprav se še vedno dvigneš za okoli 400 metrov, pa je vzpon tako položen, da se resnično ne splača hoditi sem, če se ne dvigneš iz doline. Idealna varianta in že cilj za naslednjič je sledeč. Ker je tura sorazmerno varna pred plazovi, bomo takoj po sneženju prišli sem, se dvignili do Zehnernocka (malo nad parkiriščem) in se spustili navzdol. Spustili pa bomo tisto ravnino do vrha. Tukaj opaziva postavljene table s številkami. Peljejo od parkirišča proti vrhu. Če se ne motim, se midva priključiva pri številki 120. Ker je naslednja številka 119, pa potem še 118 se ustaviva, vzameva zvezke iz nahrbtnikov in izračunava naslednjo številko. Nisva se zmotila, naslednja je 117. Ker so postavljene na okoli 20 metrov, veva da naju čaka še kar nekaj dela do vrha. Ker greva za predhodnikom, zavijeva s ceste in se vzpneva do Zehnernocka.

Zehnernock

Dobrač z Zehnernocka

Tabla vodnica in nemška cerkev

Od tam bi šla lahko po grebenu do vrha. Bolj nama diši spust nazaj do ceste. Veter vse bolj piha, megla se približuje in res nisva razpoložena za orientacijsko raziskovanje. Na psih se mi nabira led, prvič letos se mi tudi zanohta. Psi kmalu odpovejo poslušnost, zato zadnje metre naredim peš. Ker stojiva pred kočo, in ker ni Gargamela si privoščiva kavo. Perverzija. Še prej greva oba peš do vrha. Prehod do nje je zanimivo izredno zračen. Ne vem, če sem kdaj hodil po takem. Na obe strani je odrezano, luknja do kamor seže pogled. Definitivno se komu tu odrežejo noge. Previdno greva čez. Vrh je ob križu. Nekaj metrov pod njim stoji slovenska cerkev, 30 metrov nazaj še nemška, ki je višja za kak meter.

Vrh

Prehod

Spuščava se po cesti. Smuka to ni. Ugotoviva zakaj so postavljene table s številkami. Zaradi megle. Že tako ne vidiva od ene do druge, resnično se večkrat ustaviva da sploh vidiva kam je potrebno zaviti. Brez tabel bi še sedaj gor pila kavo. Slabih sto višincev nižje megla obupa. Lahko začneva s smuko. Razmere danes niso dobre. Od odjuge ne duha ne sluha. V zgornjem delu izredno trdo na ledeni razbrazdani podlagi. Rodeo. Večkrat se ustavim kot sem se navzgor. Vendar nižje ko greva, boljša je smuka. Je pa smuke ogromno. Navzgor sva naredila 1300 višinskih metrov, seveda naju toliko čaka tudi navzdol. Ne spomnim se kdaj bi pri spustu gledal na uro kdaj bo že konec. Ne morem več.

Kljub nekaj malenkostim, ki se pojavljajo v zimskem času odlična tura. Dostopa za dobro uro, vzpona tudi ni preveč, smuke pa čez glavo. Še se bom vrnil.

Tudi tako se da

Veliki Javornik ali Ženiklovec je smučarski vrh nad Tržičem, vedno dobro viden, ko se po avtocesti peljemo proti Bledu, drugače pa kar skrit. Na začetku moje bogate (sedaj še ni, računam na naslednjih 20 let) kariere sem bil na Javorniku pre-reden gost. Zjutraj, zvečer, ponoči. Ostalih ciljev nismo poznali, pa tudi upali si nismo. Tako smo vedno končali tu. Če Javornik primerjam z Zelenico je tudi dostop mnogo daljši. Pa manj (dobre) smuke. Tako sem se že 10 let nazaj odločil, da na Javornik ne grem več. Pač se mi je zameril. Oče mi vedno govori: ”Ne zapiraj vrat za seboj.” Pa četudi jih on povsod zapira. Mogoče pa ravno zato ve, da četudi ti kaj ni povšeči, ne smeš kuhati zamere v nedogled. Saj se mi tudi služba zameri vsak dan vsaj enkrat, pa se redno vračam.

Razmere na turno smučarskem trgu so v teh dneh milo rečeno kaotične. Nekaj legend se je nesrečno poslovilo, nekaj se jih je poškodovalo in tudi včerajšnja nesreča petih smučarjev s tragičnim koncem ni pripomogla k temu, da očitki ne bi deževali z vseh strani. Taki primitivni v smislu prav jim je in podobno od takih, ki verjetno še nikoli niso stopili dalj od svoje sedežne garniture me ne ganejo. Bolj me od tistih, ki so vsak dan v hribih. Rad bi spoznal takega, ki ni kdaj odšel v hribe s praznimi baterijami v žolni, ki ni nikoli pozabil žolne, ki je vedno hodil v popolnoma varnih razmerah, z usposobljenimi kolegi. Ne, vsi delamo napake, vsi zavestno tvegamo. Taka je pač ta naša disciplina. Pa da ne bo nesporazuma, vsa dobronamerna opozorila so povsem na mestu. Lahko, da se motim, največ opozoril in uporabnih nasvetov prihaja s kamniške in tržiške strani in sigurno pripomorejo k večji pazljivosti. Vseh se poskušam držati, jih upoštevati. Kar pa me resnično moti je to, da če že doživiš nesrečo v hribih, potem pa svojci berejo zlobne komentarje, resnično izpade tako kot da so kakšni zločinci. V bistvu so pa taki kot mi, uživači v beli opojnosti. Ki so tako kot mi že večkrat naredili napako. Le da so jo oni drago plačali. Lahko pa, da jo bomo tudi mi. Zato naj tisti, ki so merodajni le naprej svetujejo, ostali pa pomagajmo če lahko, drugače pa svojcem ne nalagajmo dodatnega bremena.

Na meniju smo imeli nekaj tur. Ovčji vrh smo zaradi varnosti spustili, Plešivec pa zaradi lobiranja stricev iz ozadja. Med tednom sem navezal literarni stik z enim izmed redkih turno smučarskim ljubiteljem, ki svoje dogodivščine deli z nami. Na koncu nama je zmanjkalo nekaj papirja in fizično snidenje, s tem pa obisk njegovih krajev, je prestavljen na nedoločen čas. Urošu je iz ust ušla prepovedana beseda Javornik, Marko kot bivši Tržičan je to takoj zagrabil, sam sem požrl ponos in zjutraj stal na parkirišču pod sankaško progo pod Domom pod Storžičem. Prepričan, da bo tura neokusna.

Že po nekaj metrih pozabim, da pač nisem mož beseda, pa da je zarečeni kruh poceni v Lidlu. In mi steče. Vem, da bo danes moj dan. Običajno nisem za to, da bi šel na en vrh dva ali večkrat. Danes mi je vseeno. Uroš, malce pa se je tega nalezel tudi Marko, ima fetiš na… Ne tako kot vsak normalen na črnke, močnejše, take z mučilnimi napravami, pse in podobno. Ne, on bi šel na vsak vrh večkrat. Nikoli mi to početje ni bilo jasno, ne domače, ne razumljivo. Ko sem enkrat gor, grem dol. In pika. Tudi danes sem, še v tistem stanju, ko se mi ni šlo na Javornik, ujel da bomo šli pač dvakrat na vrh. In si mislil, še enkrat nočem, zdaj pa za kazen dvakrat. Pri Domu pod Storžičem mi je že vseeno. Lepo je. Če bi vedel kako bo pozneje, bi izpustil besedo lepo. Ker bo potem zmanjkaloizrazov za to kar sledi. Smučina je potegnjena. Včeraj so tod hodili, tekli ”ta oprijeti”. To so naši najboljši turni smučarji. Tudi to je čar turnega smučanja. Pri katerem športu lahko še vidiš najboljše ob sebi? Sicer samo za trenutek, tudi sprožilec na fotoaparatu moraš imeti pripravljen, drugače je prepozno.

Bližje Planini Javornik smo, lepše je. Sonce nam počasi prihaja nasproti, barve so čudovite. Vsi smo dobro razpoloženi. Vse to pripomore k nepozabni turi. Nikogar še nismo srečali. Odkar je na cesti, po kateri smo običajno hodili na Javornik, postavljena zapornica je promet drastično upadel. Samota. Na vrhu ni počitka. Moja prejšnja turno smučarska ekipa je bila produkt Borovo, Jugoplastika, pa pozneje Živila. Sedaj sem v skladu z novodobno potrošniško revolucijo pristal v sistemu Lidl, Hofer. Vse je optimizirano. Ljudi je točno določeno število, prej kak manj kot več. Vsak ve kaj dela, vse je točno določeno. Vsako presenečenje je strogo kaznovano. Predlogov se ne upošteva. Rokov se ne zamuja.

Psov ne damo dol. Do naslednjega prelaza, kuclja gremo z njimi. Šele tam jih damo dol. Spustili se bomo proti Malemu Javorniku. Prva dva zavoja sta v narekovajih kložasta. Potem pa resnično, čisto resnično, ter popolnoma resnično pršič do Doma pod Storžičem. Vriskamo, nekateri v sebi drugi naglas. Pršič je mogoče malo težji, ampak vsem pisan na kožo. Vsak zavoj je užitek. Linijo okoli dreves si izbiramo po mili volji. In upamo, da bo čim dalj trajalo. Na cesti je konec užitka. Uroš kot običajno lobira za naprej, z Markom veva, da bo potrebno nazaj. Uroš gleda v čudežno aplikacijo, ki vedno obljublja da je vse čisto blizu. Samo za ovinkom. Če kdaj nasedeva in greva za ovinek, ugotoviva, da je tam vedno nov ovinek in tako v neskončnost.

Ugotovili smo, da gredo psi nazaj na smuči največ tri do štirikrat. Z našimi metodami. Zato ravnamo z njimi pazljivo. Smuka je bila tako dobra, da obstaja možnost, da se bomo tu še enkrat spustili. Pot do Planine Javornik je dokaj položna. Od tam pa še približno 200 višinskih metrov do vrha. Vmes mimo priletijo ”oprijeti”. Res, da so ”mlađi, brži.” Ampak hitrost je resnično neopisljiva.

Na vrhu začuda prvič, mogoče tudi zadnjič predlagam, da gremo še enkrat navzdol, pa potem še enkrat navzgor. Uroš je seveda takoj za. On bi hodil v neskončnost. Še vesolje ima mogoče mejo. Če je potrebno na pijačo, nima časa, dokler se pa hodi, čas ni nikoli problem. Tudi Marko je za. In gremo še enkrat navzdol. Nedotaknjenega terena je na pretek. Sedaj gremo še bolj desno. Marka hitro izgubiva. Je mnogo boljši smučar od naju, in skoraj vedno izbere drugačno linijo. Na cesti ga ni. Uroš ne bi bil Uroš, če ne bi predlagal, da se spustiva še naprej. Tja kamor je hotel že prej. Malo me zapeče vest. Potem si pa rečem, saj sem vest in ponos in ostala nepotrebna, brezpredmetna čustva potlačil že zjutraj. Hinavsko se spustiva dokler gre. Potem pa zopet vpreževa pse in nazaj proti Planini Javornik. Tam naju počaka Marko. Nobene hude krvi ni. Imamo tihi dogovor, da pač koga kdaj pa kdaj odnese. Skupaj gremo že tretjič na vrh Javornika.

Vreme se počasi a vztrajno kisa. Oblaki so preplavili večji del Sloveniji, samo skupina okoli Velikega vrha je še v soncu. Čaka nas še spust do doma. Marko kot domačin izbira optimalne dele za smuko. Presežek. Vsak del je boljši od prejšnjega. Prepričan sem, da kar se tiče smuke, je ta danes najboljša do sedaj. Brez debate. Od doma do avta se vračamo po cesti. Utrujeni, a z nasmehom.

Današnja tura je bila bolj spoznavne narave. Preizkus opreme, Conconijev test in ostali zvarki, ki so običajno na začetku sezone. Markota je tako kot mnogo drugih letošnja pošiljka snega presenetila. Zadnje čase veliko vlaga v turno smuko in tako si je letos za bazične priprave izbral Kanado. Na njegovo smolo pa je bilo tam snega le za vzorec. Večino treninga je tako opravil v dvorani in ko je prišel domov, sva imela z Urošem že 7 turnih smukov, on pa še nobenega. Včeraj sva na brzino skočila na Zelenico. Do Triangla. Prvič odkar smučam sem imel popolnoma nedotaknjeno pobočje do Doma na Zelenici. Neprecenljivo. Sploh Marko si je mislil: ”Pa tukaj je bolje kot v Kanadi.” Za danes smo hoteli turo, ki je malenkost daljša. Počasno stopnjevanje forme.

Kot običajno smo prvi na parkirišču. Res mi je fino, da skoraj vedno prvega človeka zagledamo šele potem, ko naredimo prvi zavoj. Ker smučamo ture, ki so bolj obiskane, je to kar privilegij. Aja, pozabil sem povedati kje sploh smo. Vzpenjamo se proti Koči na Lipanci. Avto smo pustili pri Mrzlem studencu, Pokljuka. Prvič sem tukaj. Ta kraj je znan predvsem po tem, da je na vseh 5km (lahko, da se motim v plus ali minus) samo nekaj mest, kjer se lahko umaknemo drugemu avtomobilu. Pametno ugotovimo, da danes naš zgodnji prihod ne bo ravno plus. Kajti potem, ko se bomo vračali, lahko pričakujemo veliko prometa.
Snega je ogromno. Pot je dobro označena in že shojena. Ti kraji so v primeru večjih snežnih pošiljk dokaj varni pred snežnimi plazovi in zato dobro obiskani. Sploh, če gremo samo do Koče na Lipanci je ta izlet skoraj za vsakogar. V koči je možno prespati. Pravi kraj za romantiko. Rekel sem, da takoj ko pridemo domov, povabim Petro. Proti večeru bi šla do Lipance, tam prespala in naslednji dan na vrh Mrežc ali kak bližnji vrh. Pa sem doma kot mnogokrat svojima najmlajšima udrihal po tašči. Petra pa je bila ravno v mrtvem kotu, nekaj je očitno pospravljala. In tako romantično idejo podarjam komu drugemu. Samo pozor na mrtvi kot.

Blizu Koče na Lipanci nas doseže sonce. Do tega trenutka smo bili deležni nekaj prave zime. Ampak daleč od tiste, ko se ti že pri avtu zanohta. Od koče gremo rahlo proti levo, desno gre pot proti Debeli peči. Naš cilj, Mrežce so povsem pohleven vrh. Z Lipance zgledajo malce drugače, potem pa ugotoviš, da je vrhnje pobočje skoraj položno.

Je pa sam dostop poln čudovitih razgledov,  tudi pokrajina je posebna. Z vrha lahko odsmučamo kamor želimo. Razen na sever ni ravno priporočljivo, saj bi bili hitro v Krmi. Čeprav nismo pričakovali presežka od smuke, pa že po nekaj metrih ugotovimo, da bo smuka ena boljših. Uroš pravilno ugotovi, da je vse kot bi bili v počasnem posnetku. Dolgi, pravilni zavoji, s kakšnim vzdihom :”Oh, oooo, aaaa”.  Samo trpljenje. Da bi vsaj trajalo. Tudi včeraj sva imela pršič, ampak je bil bolj težek. Tukaj pa je iz leksikona. In se kar ne neha. Še smuka med drevjem, ki je ponavadi trpljenje, je tukaj rapsodija. Nekje se mi zazdi kot da smo pri Jankotu in Metki v pravljici. Kot da bi nekdo steptal tono smetane, mi pa bi vozili po tem.  Prehitro smo pri avtu. Mislim, da take smuke že dolgo nisem bil deležen. Čeprav se ne bi pritoževal če bi bilo še nekaj višinskih metrov več. Pri avtu pa edini problem, ki lahko nastane pri obisku Koče na Lipanci. Kot že prej rečeno, je na cesti prostora za en avto. Na celotni poti je mogoče 5 mest, kjer se lahko umaknemo. Na koncu pa okoli 7 parkirnih mest. Že na začetku smo ugibali koliko avtomobilov bo ob povratku parkiranih. Pa jih je čez 10. Nekateri so si izkopali parkirno mesto, spet drugi si ga še vedno. Na cesti pa je kljub temu še vsaj 5 avtomobilov. Mi bi šli ven, prav tako še en, ki je ostal v vrsti, tisti od zadaj bi šli naprej. Na videz nerešljiva situacija. Sploh v našem, modernem svetu, ko se vsem mudi, še več pa jih je nervoznih vsakič ko pride do problema. Tukaj pa očitno že vpliva gorski zrak, mogoče planinska etika, ali pa to, da smo v TNP-ju. Nobene živčnosti. Zbere se nas iz vsakega avta po nekaj in v miru preučimo možnosti. Nekaj mest se še skoplje, enega sprostimo mi, nekaj jih zapelje naprej, mi ven, nekdo zapelje na parkirni prostor namesto nas in lahko odidemo proti domu. 5 avtomobilov nas je sedaj na odhodu. Že po 200 metrih nov čep. Dva hrvaška avtomobila, ter še eden goriški. Zopet nobenega problema. Skupaj odkopljemo eno parkirno mesto, malo porinemo in pot je prosta. Uroš je medtem odšel peš naprej in s svojo taborniško izkaznico avtomobile obračal nazaj proti Zelenici.

Lep dan z novimi cilji. Sam pa definitivno odpeljem svojo Petro na Lipanco, ko jo dobim iz mrtvega kota.

Začetek letošnje zime je tako bogat s snegom, da lahko že sedaj načrtujem ture, na katere običajno do aprila niti pomislil nisem. Snega je na pretek, definitivno ga odkar sem začel smučati, nikoli ni bilo toliko pred januarjem. Letos pa je ostalo tudi nekaj dopusta, zato lahko lep dan brez slabe volje izkoristim za obisk hribov. Z Urošem tokrat nimava veliko dilem pri izbiri cilja. Hitro sva pri Velikem Draškem vrhu. Uroš na njem še ni bil, čeprav sva bila kako leto nazaj blizu vrha, pa se meni ni več dalo hoditi in sva obrnila. Tokrat imava za sabo že nekaj tur, tako da kondicija ni vprašljiva. Kljub vsemu, pa naj se razburja kdor koli hoče, Velik Draški vrh ni tako blizu. V vsakem primeru nas pri spustu čaka zopet zoprn vzpon. Ne v tehničnem smislu, ampak res se ti ne da več. Pa če greš nazaj čez Srenjski preval, ali po tekaški progi, ali od Konjščice čez gozd proti Rudnem polju, nikjer ti ne uide nekaj vzpona. Mi moderni turni smučarji pa smo navajeni, ko daš na vrhu pse v nahrbtnik, je to to od hoje. Čaka te samo še spust. Od vseh tur, ki sem jih do sedaj naredil, se res ne spomnim, kdaj je bilo potrebno pri spustu uporabljati pse. Vem, da se tega ne da ogniti pri vzponu na Kanjavec, drugega se ne spomnim.

Začetek po tekaški progi

Kot običajno, imamo tudi tokrat vprašanje kako najlažje, najhitreje priti do Jezerc. Možnosti je ogromno. Lahko gremo na Viševnik in dol čez Srenjski preval, ali se spustimo po Južni  grapi, lahko se vzpnemo do smučišča in potem skozi gozd do Konjščice. Tokrat zberemo tekaško progo. Uroš kot vesten analitik ugotovi, da je po tekaški progi 50 višinskih metrov spusta. Da gremo brez psov. Z nama je še Šparovec, moj prijatelj iz časov, ko sva imela oba še lepe, ne vem če sem lepše kdaj videl, kostanjeve lase. Danes imam sam frizuro George Clooneya, Šparovec pa model avstralskih surferjev, tisto frizuro s svetlimi prameni, ter visoko trajno (Patrick Swayzee-Peklenski val). Že v avtu mu omenim, da gremo do Konjščice brez psov, prosto tehniko. Ker ima poleg Zlatega delfinčka v surfanju tudi Plaketo Petre Majdič v smučarskih tekih, sva šla z Urošem kar naprej, da naju ne bo preveč čakal. Potem ga pa ni bilo od nikjer. Dobili smo se šele malo pred Konjščico. Midva popolnoma spočita, ker sva se pač večino časa spuščala, Blaž pa že dodobra utrujen, ker naju je s psi na smučeh celo pot lovil, pa mu ni nikamor šlo. Ah, izkušnje.

Konjščica

Konjščica kot vedno lepa, nekako mistična. Meni osebno definitivno najlepša planina. Tokrat popoln mir. Edino partizani so imeli, kot smo pozneje videli, za kočami neko vajo. Šparovec jih je opazil šele, ko so ga začeli ogovarjati. Je rekel, da je mislil, da so smrekice. In res, če pogledate na zgornjo sliko, se morate resnično potruditi, da najdete 20 ljudi (namig; med drugo in tretjo kočo).

Pričakovali smo, in tudi napovedan je bil mrzel dan. Pa je bilo ravno nasprotno. Izredno vroče, s tem da je včasih malce zapihalo. Drugače pa brez oblačka ves dan. Šparovec in Uroš sta že na Konjščici samo v majici. Jaz v majici in velurju. Tako kot vedno, neodvisno od temperatur. In ni variante, da se kdaj slečem ali oblečem. Samo na vrhu si nadenem še bundo, ki jo pozneje slečem. Moja kolega pa… Spomnim se, da sem 7 let nazaj na Triglav peljal Petro. In se je tokrat preoblekla, da si res nisem predstavljal, da se katera ženska lahko večkrat preobleče. Pa verjetno drži. Ženska se ne more, gospoda ob meni pa lahko. Na koncu sta bila že tako usklajena, da sta se hkrati slekla, se drla kako je vroče, potem čez 6 metrov zopet oblekla in tako naprej. Visoke temperature so tudi razlog, da nas že takoj ob prihodu na Jezerce pozdravi bobnenje plazu z Malega Draškega vrha. Zjutraj opazimo štiri plazove, trem pa smo tudi priča. Ob povratku je ob stenah Malega Draškega vsaj 10 ostankov plazov. Eden je šel celo po grapi na Srenjski preval.

Če je že Konjščica lepa, kaj potem reči o Jezercih? Kotanja, velika za nekaj nogometnih igrišč, lepo umeščena med Ablanco, Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh in Viševnik. Voha se tišina, okoli pa 2-tisočaki, ometeni z neko belo snovjo. Ne vem, lahko samo stojiš, gledaš naokoli in se sprašuješ, je to sploh možno?

Smučina je potegnjena. Obnašamo se kot pred 15-imi leti. Kljub temu, da še nismo bili na nobenem vrhu, točno vemo kam bomo potem šli. Vsi se strinjamo, da smo zamudili dobro smuko z Viševnika. In, da bo zavoljo plazov pozneje prenevarno iti čez Srenjski preval. Torej nam preostane samo povratek na Konjščico. Vendar pa bomo potem, ko odsmučamo z Velikega Draškega vrha odšli še na Ablanco, potem pa mogoče še na Mesnovo glavo in Močile. Seveda smo potem komaj prišli do Velikega Draškega vrha. Pa nas ne bo izučilo. Že takoj naslednjo turo bomo zopet razglabljali o tem, kam vse bomo šli. Pa saj je tudi v tem čar. Ture so dolge, politika ni zanimiva, vremena je hitro dovolj, potem pa je treba nekaj govoriti. Vseskozi imamo potegnjeno smučino. Že takoj pa vidimo, da so tukaj zaključili sezono pršiča. Kak dan smo prepozni ali prezgodnji. Vsi utihnemo, prelepo je da bi govorili.

Ablanca

Pred Studorskim prevalom nas pot vodi v desno proti našem cilju. Tam se tudi konča smučina. Koliko le-ta olajša delo posamezniku se vidi, ko po nekaj metri vsi trije stojimo na mestu in se gledamo. Pogledi govorijo: ”Boš ti, ja pojdi ti, jaz res ne morem.”  Sneg je težek, na vrhu se dela skorjica in vsak korak je napor. Pa saj zato smo tu. Ta del mi je posebno pri srcu. Dokaj položno, pa veliko dolinic. Prečimo v desno in po nekaj minutah pridemo do strehe Velikega Draškega vrha. Zgleda tako blizu, pa je tako daleč. Vse se melje pod nogami. Spet drugje popolnoma trdo. Smuči ne tečejo tako kot bi mi hoteli. Da samo hodiš, porivaš naprej in misliš na kar hočeš. Kdaj je treba previdno stopiti, potem ti zdrsne, nato se ugrezne in tako dalje.  Pa ni to neko tarnanje, to so dejstva. Smo pa ves dan sami, razen tistih smrekic, razgledi so veličastni. Ampak se res vleče. Pa je tudi tega vzpona konec. Na vrhu malce piha, pa ni sile.

Šparovec v zadnjem delu

Uroš

Šparovec je boljši smučar od Uroša in še boljši od mene. Postane mrzlo, zato se zmenimo, da se z Urošem spustiva do kraja s toplejšim podnebjem in ga tam počakava. Hitro ugotoviva, da je gledano od zgoraj levo nadležna kloža, desno pa obvladljiva kloža. Saj smučati se da brez problema, ni pa posebnega užitka. Spodaj na izravnavi popadava na tla in čakava. Tiho. Potem še malo čakava. Tiho. Potem pa se že začneva gledati in spraševati, pa kje je. Spomniva se, da si je sposodil smuči in je možno, da ne more vpeti pancerjev. In spet čakava. Potem ugotoviva, da tudi če je kaj narobe, nihče ne more iti nazaj gor pogledati kaj je z njim. Telefon ne dela, klici zaidejo nekje za Tošč, njega pa ni. Naju pa tudi ne. Leživa. Potem pa le zavriska in začne s spustom. Tam, kje je bila za naju nadležna kloža. Je pa res, da ima Šparovec skakalne smuče. Prirejene za velikanko. ”Kje si bil toliko časa?” ”Ja nehalo je pihati, pa sem si enega zvil.” Logično.

Do Jezerc je sneg boljši. Ni več klože. Čuti se, da je tu nekoč bil pršič. Vseeno uživamo. Vsak si izbire svojo linijo, prostora je dovolj. Sledi sestanek. Zaradi plazov Srenjski preval odpade. Torej Konjščica, tam se bomo pa naprej odločili. Seveda o Ablanci, Močilih ali Mesnovi glavi ni več govora. Ablanca je brez snega, bi bil vzpon pretežak tudi če bi bili spočiti. Na ostale dva se nam pa ne da. Pot do Konjščice poteka potem skozi gozdiček. Tam je smuka nadvse prijetna. Sledi prva večja pavza. Sonček, tišina. In odločitev, da do avta ne gremo po isti poti kot smo prišli, po tekaški progi, ampak čez gozd po najbližji poti. Saj imamo vsi radi turno smuko, ampak v takem trenutku si je res težko zopet nadeti pse in zagristi v klanec. Saj potem vse pozabiš, ampak takrat pa se malenkost zasmiliš samemu sebi.

Zakaj smo pa potem zavili proti Plesišču in naredili skoraj 400 višinskih metrov, ter kaj se je potem dogajalo, je pa zgodba, ki jo lahko reši le pokojni Rugelj. Je bila pa smuka s Plesišča najboljša v tem dnevu, deležni smo bili tudi pršiča. Spustili smo se navzdol skozi gozd, potem pa pred skalnim skokom zavili levo do strme dolinice, po kateri gre pot na Viševnik. Še po smučišču in…

Plesišče, v ozadju Velik Draški vrh

Kot komarji poleti

Debeli vrh je skoraj 2000 metrov visoka gora, ki se sramežljivo skriva med Draškima vrhovoma, Viševnikom, Selišnikoma na levi strani in Brdi, Mrežcami, Debelo pečjo na desni strani. Ker nisem domačin ali pa pogostejši obiskovalec pokljuških prostranstev, težko zatrdim, da se ga z Rudnega polja sploh ne vidi. Midva ga nisva. Na celem popotovanju sva ga zagledala samo enkrat, nekje na sredi poti. Še ko sva bila le streljaj oddaljena od vrha, nisva vedela, da je to to. Čeprav, ko ga vidiš samega, niti ni tako majhen. Niti ne bi imel takega imena,če ga ne bi bilo nič skupaj. Ali pa nas z imenom poskušajo zavesti. Podobno je z imenom Veliki vrh, tako najin cilj poimenujejo na nekaterih zemljevidih. Ker pa tudi posebno velik ni. Je pa resnično kot neki jurček. Tako ime bi moral imeti. Spretno se ti izmika, skriva in resnično se je treba potruditi, da ga dobiš. Seveda pa je potem vse iskanje poplačano.

Običajno z Urošem potrebujeva več korespodence, da zediniva najine želje in potrebe. Tokrat sva bila v nekaj minutah pri Debelem vrhu. Snega v okolici ni v izobilju. V poštev so nama prišle Karavanke, zimzelena Zelenica, Kotovo sedlo ter Pokljuka. Zelenica je takoj izpadla. Vzela sva namreč dopust, Zelenica pa je kot najbližja tisti običajni cilj, ko nimamo preveč časa. In definitivno največkrat na jedilnem listu. Pogled na Karavanke mi je takoj vzel voljo za smučanjem. Do Kotovega sedla in Pokljuke pač ne vidiva, zato sva imela finalista. V Tamarju je običajno tema, midva pa sva si želela sonce. Zato je ostala samo še Pokljuka in posledično Debeli vrh na katerem še nisva bila. Vreme in navigacijo je takoj prevzel Uroš. V tem je resnično najboljši in zato ga tudi imamo. Zakaj imamo mene, še ne vemo.

Ob vožnji proti Pokljuki je pogled na južna pobočja Karavank izredno klavrn. Ne predstavljava si kako bo  s snegom na Pokljuki. Operirava s tistimi klasičnimi besedami:”Pa saj vseeno, tudi če ni snega, glavno da sva na zraku.” Oba veva, da so to laži ampak se bolje počutiva. Šele nekaj čez deveto uro parkirava na Rudnem polju. Okoli 200 metrov pred parkiriščem, malo za vojašnico. Snega le za vzorec.

Uroš takoj začne plodno sodelovanje s svojo uro. Resnično ga moram pohvaliti. Orientacija je zelo zahtevna. Sploh do Debelega vrha z Rudnega polja. Po mojem mnenju bi ga lažje zadela če bi šla okoli Viševnika mimo Selišnika. Od tam je sigurno viden. Ali z druge strani, čez Lipanco. Tukaj pa je ugnezden med dominantne vrhove okoli Viševnika in tiste malo manj vidne do Debele peči. Že po nekaj metrih nama je jasno, da brez GPS sledi, ter smučin predhodnikov, ki so bili tukaj kak dan nazaj, za naju ne bi bilo kruha. Uroš pravilno ugotovi, da bi se že drl na njega. Kako se ne bi? Vse je isto, vsa drevesa so enaka. Kot bi bil v kaki grozljivki. Če bi bil sam, sploh ne bi znal pojasniti kje me iskati. Ker veliko berem, mi je dobro znan podatek, da je Henryk Sienkiewitz tukaj dobil idejo za svoj roman V puščavi in goščavi.

Po uri hoje se gozd začne redčiti. Prepričana sva, da bova zagledala Debeli vrh. Pa ga ne. Še bo treba počakati. Izredno počasna sva. Pa saj se nama nikamor ne mudi. To je prva prava letošnja tura, izkoristit je potrebno vsak korak. Uživava. To je draž turne smuke. Spust je samo modni dodatek. Če boš trpel v dostopih in iskal uživaške spuste, potem to ne bo šport zate. Čaka naju nešteto kotanj, dolinic. Če sva uro nazaj igrala v grozljivki, sva zdaj glavna akterja v pravljici. Sama sva, tako kot ves dan. Vse okoli je zabasano, tukaj pa sonce. Iz ene kotanje v drugo in tako dalje. Res zanimivo. Takih oblik ni drugje po Sloveniji, oziroma še nismo bili tam.

Vrh se bliža po uri. V vidnem polju ga še ni. Sonce pripeka. Uroš nekaj časa hodi brez majice. Pa slike niso za objave. Mogoče to stran prebira kakšna starejša ženska, in te slike bi lahko predstavljale določene težave za njihov kardiovaskularni sistem. Na levi strani se odpre pogled na Viševnik, Draška vrhova in ostale lepotce. Res lepo. Sploh ko gledava proti Karavankam, pa Kamniškim vidiva, da je bila izbira prava.

Še ko sva na vrhu, nisva prepričana ali to sploh je vrh. Čeprav višje ne moreva, kar pomeni, da mogoče le stojiva na Debelem vrhu. Ali Velikem vrhu. Pa saj je vseeno. Glavno, da nama je lepo, imena so popolnoma nepomembna. Najprej določiva nadaljni potek tekme. Imava nekaj možnosti. Prva je spust proti Selišniku, pa gor proti Draškemu robu, ter za Viševnikom nazaj. Druga je spust po isti smeri. Najbolj pošteno je glasovanje. Uroš je za spust po smeri vzpona, ostali trije smo za spust proti Selišniku. Zato gremo nazaj po isti poti.

Prvih 200 višincev je fantastičnih. Ravno prav odjenjano na trdi podlagi. Snega ogromno. Potem pa se začne bitka z gozdom. Sam še v najboljših časih nisem zavidanja vreden smučar. Nasprotnik nikoli ne ve, v katero smer bom zavil. Sedaj, ko imam pa težave s kolenom, pa s kakšnim zavojem presenetim tudi samega sebe. Tudi, ko ne boli ne veš kam bo šel tisti nesrečni sklep. Ko po nekaj metrih tako padem, da skoraj poderem Viševnik, pa začne težave povzročati še samozavest. Teren pa sedaj zopet v puščavi in goščavi. S tem, da je premraz, da bi bila puščava. Uroš se zopet žrtvuje. Skoraj ne verjamem, da se je v življenju toliko žrtvoval kot danes. Mogoče mu celo zapaše. Ker je teren izredno neprehoden naredi nekaj  zavojev, potem pa grem šele sam naprej. Pogoji za smuko so še vedno dobri. Glede na teren. Tukaj nikoli ne bomo naredili 100 zavojev, kot na Begunjščici. Pa tudi če zapade 5 metrov snega. Stalna bitka z drevesi. Ker imam na voljo še 250 besed moram še nekaj opaziti, čerpav sem sigurno že večkrat. Ni mi jasno kako je lahko ta spust označen kot lahek. Ne predstavljam si nekega normalnega vpeljevanja novinca v turno smuko? Kam naj ga najprej peljem? Na Debeli vrh? Se strinjam, do kakšnega težjega padca težko pride, ampak da bi novinec tukaj naredil 10 zavojev, si pa težko predstavljam.

Nekako prismučava, preštamfava do Rudnega polja. Danes, ko v miru premlevam včerajšnje dogodke, bi šel takoj nazaj. Tisti del okoli Viševnika je mogoče preobljuden, vsi rinejo tja. Le streljaj od njega pa nas čaka samota, raziskovanje. Res, da težko rečeš, da si se nasmučal, ampak turna smuka je pa nepozabna.