lukazoja

Če ste bili pred tednom dni priča turobnemu zapisu, da večkrat ko gremo v hribe, večja je verjetnost, da se nam kaj zgodi, je bilo tokrat ravno obratno. Večkrat, ko gremo v hribe, večja je verjetnost, da naletimo na razmere z veliko začetnico. Seveda je vsakomur, ki ni v hribih enkrat letno jasno, da so hribi tudi dež, veter, megla… Vendar jih imamo vseeno radi. Klub temu, pa čakamo na tisti dan. Upam, da še pride. 

Vošča je vrh nad martuljškim Srednjim vrhom, dobro obiskan v vseh letnih časih. Ni pa ravno komercialno uspešen, zato ne najdem kaj prida zapisov na internetu. Zato se tudi malo loviva na parkirišču na Srednjem vrhu, ki je v bistvu, kar šele pozneje ugotoviva, izhodišče za Trupejevo poldne. Na srečo tu ne greva na smuči, odpeljeva se še kak kilometer dalje, do bivše kasarne. Od tam takoj na smuči. Čez nekaj travnikov, potem pa kar nekaj časa skozi gozd. Vseskozi je za nama panorama, za nas težko osvojljivih martuljških vršacov. Oba sva prvič tukaj, kar ne moreva verjeti, zakaj smo vedno silili drugam, ko je tako blizu tako lepo. Vsekakor se bova oddolžila. 

Kar prehitro prideva na zadnjo čistino pod vrhom. Oba obsediva za nekaj časa, ter upijava vse okoli naju. Kakšna kulisa, zahvala gre seveda tudi v sneg okovanim smrekam, ter vremenu, ki bi bilo težko lepše. Čeprav nisem pristaš Urošove mantre, da je na vsak vrh potrebno iti večkrat, je danes drugače.

Hitro se zediniva, da bova zaključen vzpon opravila večkrat. Izbereva desno stran, gledano navzdol, ki še ni bila presmučana. Noro. Pršič, sicer že malenkost težji, pa tudi naklon bi bil lahko večji, ampak vseeno se spodaj strinjava, da ja no, za silo bo. Hitro si nadeneva pse in nazaj gor, In tako trikrat. Vsakič zareževa svoj podpis v nedolžno belino. Potem pa se zagledava še v levi del, gledano navzdol. Povzpneva se na prvo vzpetinico poleg Vošce. Razmišljava o spustu na sever, kjer pa je tema, tu pa dan, in odločitev je na dlani. Tu je smuka še boljša. Čeprav sva komaj nekaj sto metrov oddaljena od prejšnjega spusta, pa je tu pršič še boljši, bolj sipek. Tudi tu se trikrat spustiva. Psi se dokončno uprejo najini tiraniji in ne preostane nama drugega kot vrnitev v dolino.

Vmes pa naju čaka še nekaj travnikov. Ki so strmejši, torej bi bili v idealnih pogojih boljši za smučanje. So pa že dodobra prevoženi. V gozdu in na nezvoženih delih je smuka vrhunska, tukaj pa zavoljo nekaterih trših odsekov še vedno odlična. Tudi zadnji del po cesti je dober, saj se da brez težav večjemu delu izogniti in peljati po gozdu ob cesti. V upanju, da ne bo vedno tako lepo, saj bi se takih dni hitro naveličala, zapustiva kranjskogorski konec. 

STRAVA

SNEŽAK

Večkrat ko greš v hribe, večja verjetnost obstaja, da boš storil kako napako. Meni se je tokrat pripetila, sicer brez posledic, vendar ostaja dober opomnik za v bodoče. Sam v naših krogih veljam za najbolj previdnega, nekateri trdo stojijo za tezo, da včasih celo preveč. Pa se mi vseeno kdaj pa kdaj prikrade kaka napaka, tokrat neumnost (zapis je z dne 9.1.2021). 

Zapadlo je precej snega, z vseh portalov udrihajo z opozorili na nevarnost snežnih plazov. Z Urošem zato izbereva Dovško Babo, ki velja za dokaj varno. Mislim, da sem bil samo enkrat tukaj, pa še to pred vsaj 10 leti. Zato si z mano ne bova mogla pomagati. Na srečo ima Uroš vse vrste navigacij, tako da problama z dostopom ne bo. Najprej skušava dobiti prosto parkirišče nekje na cesti nad Dovjami. Pa je zapadlo toliko snega, da enostavno ne gre. Spustiva se do campa, kjer dobiva dva prosta mesta, pa naju lastnica zaprosi, če greva lahko drugam. Sam grem do Aljaževega hrama, Uroš pa na bližnje pokopališče. Slab kilometer greva zatorej peš, nato pa na smuči. Pot proti Dovški Rožci (planina) naju sedaj pelje po cesti, po kateri se v kopnejših mesecih lahko tudi peljemo, pač dokler gre. Cesto nekajkrat presekava z bližnjico, enkrat se tudi malenkostno zgubiva, pa potem vrneva na pravo pot.

V umirjenem tempu opazujeva okolico, predvsem talne plazove na okoliških vrhovih. Vseskozi se sprašujem, le zakaj me toliko časa ni bilo tukaj. Zakaj se mi je Dovška Baba tako zamerila? Kmalu najdeva odgovor. Tura ne spada med kratke. In leta nazaj sem bil tehnično tako slab, da sem le s precej truda prišel do vrha. Sedaj pa smo že toliko napredovali, da nam normalna hoja ne predstavlja nobenih težav, zato lahko zraven uživamo. Ves ta del Karavank je izredno lep. Pa tako blizu nas, zato bo treba načrtno obdelati te čudovite konce. Še posebej lep je del nad planino. Zaobljeni, zasneženi vrhovi, ki me malenkost spominjajo na del Pokljuke, desno od Viševnika.

Kar prehitro sva na vrhu. Smuka do planine vrhunska, tako da razmišljava, da bi šla še enkrat ta del. Pa se meni mudi, zato greva naprej proti dolini. Kot vedno, smučava skupaj. Vedno na taki razdalji, da se vseskozi vidiva. Potem, ko sva na cesti, pa lahko ta dokaj dolgočasen del popestriva s tem, da čim večkrat sekava pot.

In tu je prišlo do moje napake. Uroš je bil pred mano, na cesti, sam pa sem brez da bi mu povedal zavil navzdol, in potem še bolj navzdol. Ter se nato vrnil na cesto, vendar Uroša nisem več videl. Vse se je zdelo tako enostavno, da se sploh nisem obremenjeval. Se bova že dobila spodaj. Potem pa sem naredil novo napako. Neka sled je vodila desno od ceste in sem šel po tej poti. Mislil sem, da se bom že vrnil nazaj. Pogoji so bili tako dobri, da sem jih hotel izkoristiti. Kmalu sem prišel do neke planine, kjer sem seveda zapustil sled, saj je bila smuka vrhunska. In potem zlezel čez ograjo, čeprav bi tukaj še lahko prišel nazaj na cesto. Zapeljal sem v gozd, teren je bil vedno bolj strm, ampak sneg je bil tako dober, da sem še vedno trmaril in se spuščal. Potem pa sem se le ustavil. Vzel v roke uro in videl, da sem popolnoma izven smeri. Na uri pa samo še 20 odstotkov baterije, in to na iphonu, ki ni ravno mera za vzdržljivost. Nadel sem si pse, ki so zaradi vlažnosti komajda še ubogali. Pa je bilo prestrmo. Poskusil sem peš, pa sem ugotovil, da tako tudi ne bo šlo. Ugrezalo se je čez kolena, okoli dreves še več. Za vsak slučaj sem izkopil telefon, saj ga bom še lahko potreboval. Odločil sem se, da se spustim dokler bo šlo. Teren je vedno strmejši, ampak nekako gre. Potem pa pridem do potoka (doma ugotovim, da je to Mlinca, kot tudi kje vse sem narobe zavil). Smuka se tu nepreklicno konča. Še enkrat poskusim nazaj gor, pa hitro obupam. Ne preostane mi drugega kot da grem čez potok. Tam pa zopet strmo pobočje, mogoče malenost položnejše kot na oni strani. Vendar kaj, ko se tako ugreza. Najprej se na smučeh še malenkost spustim. Dokler gre. V glavo sem že pošteno napsihiran. Nazaj ne morem, če se mi še tu zatakne, sploh ne smem razmišljati o tem. Zaradi nenehnega vlečenja iz globokega snega, plus popolnoma premočene notranjosti pancerjev zaradi hoje čez vodo, me pošteno zebe v vse okončine. Ne vem zakaj, ampak vedno imam s seboj 4 pare rokavic. Na srečo. Trije pari so trenutno neuporabni, četrtega pa hranim za skrajno silo. Tako naprej hodim brez rokavic. Psi so tudi neuporabni. Nekaj se je treba odločiti. Določim si uro, ko bom primoran klicati bolj usposobljene, telefon dam v suho rokavico, ter zatlačim za rokav, da ga malenkost ogrejem. In grem naravnost navzgor. Ni vrag, da pridem na neko cesto. Ampak kaj ko se tako udira. Nekajkrat se mi že zdi, da vidim cesto, pa je samo lažno upanje. Končno pa jo le ugledam. Kakšno olajšanje. Sedaj mi je pa popolnoma vseeno, četudi hodim še nekaj ur. Pa če pridem ven v Kranjski Gori. Samo, da ni tiste negotovosti, ali bom prišel do kakih skal, ali bom kje padel. Hitro pozabim na tegobe. 

Klub temu pa doma naredim povzetek. Narobe sem naredil, da sem šel svojo pot, da nisem tako kot običajno smučal poleg prijatelja, da nimam nobene pametne aplikacije, da sem podcenil turo, da nisem imel s seboj powerbanka, pa sigurno bi se še kaj našlo. Pametno je bilo, da sem imel s seboj dovolj oblačil, prvo pomoč z alu folijo, da nisem popolnoma zgubil glave. Danes? Naloženo, in naučeno imam aplikacijo mapy.cz, v nahrbtniku imam powerbank, rezervne nogavice, zemljevid, predvsem pa upam, da sem pametnejši.  

STRAVA

Ena redkih prednosti korona histerije je bila ta, da smo lahko turni smučarji po mili volji koristili smučišča. V zadnjih letih je večina smučišč uvedla prepoved, oziroma otežila turno smučanje. Letos je na ta spisek prišla še Soriška planina. Moje mnenje, ki seveda ne šteje, niti ga nihče ne bo upošteval, lahko pa ga izrazim, vsaj dokler smo teoretično v demokratični družbi, kjer vsak, ki ni pomemben še lahko pove kar misli. Zakaj ne bi poskušali najti neko sožitje med turnimi smučarji in smučarji. Vendar neko rešitev, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Ter seveda še za upravljalce smučišč, ponudnike na smučiščih, ter ostale, ki živijo od te dejavnosti. Govorim lahko le o smučiščih blizu nas, ker ostala ne poznam. Želel sem predstaviti na eni strani dobro prakso (Stari vrh), na drugi slabo prakso (Krvavec). Vendar pa sem sedaj, ko sem gledal cenik za Krvavec, ugotovil, da so končno ubrali pot, ki jo tudi sam zagovarjam. V prejšnjih letih so imeli neko nemogočo letno ceno, ki jo turni smučar pri najboljši volji težko plača. Letos pa je na voljo dnevna turna karta za 7,00 EUR, vendar pa ti ob nakupu pripada tudi malica. To pa je ugodna cena. Recimo, na Starem vrhu že nekaj let za ceno 5,00 EUR dobiš možnost neomejenega turnega smučanja, obenem pa lahko izkoristiš eno vožnjo s sedežnico. Nisem se poglobil o možnosti hoje na Krvavcu, na Starem vrhu pa imaš ob smučišču nekajmetrski koridor, po katerem se lahko vzpenjaš. In tak režim bi lahko izbrala tudi druga smučišča. Večina njih si lahko privošči kak meter ob progi. Saj nismo zahtevni. Vsaj večina ne, seveda pa se tako kot povsod najde kak posameznik, ki krši pravila. Vseeno je bilo v zadnjih tednih prijetno obiskati naša smučišča. Prednost smučišč je, da si jih lahko obiskal ob vsaki uri, ob vsakem vremenu.

Na srečo smučarjev in upravljavcev se smučišča v regijah z ugodno krvno sliko odpirajo v soboto. Turni smučarji pa bomo zopet iskali nedotaknjena  področja. Seveda smo v prednosti Gorenjci, ki imamo definitivno na voljo najboljšo regijo za zimske razmere. Kar nekaj prijateljev iz ljubljanske regije tarna nad situacijo, ko jim je na voljo malodane le kamniški konec. Zato zavoljo sebe in njih želim, da nas kmalu rešijo okov. 

Za časa korona histerije velja prepoved druženja. Po drugi strani pa je prvo pravilo varnega gibanja v gorskem svetu, da na ture ne hodiš sam. Zakon na eni strani proti nepisanem pravilu, ki ti lahko reši življenje na drugi. Tehtnica se nagiba zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Obe varianti imata svoje prednosti in slabosti. Zmaga zakon. Obenem pa ugotovim, da namišljenega prijatelja mi pa nihče ne more prepovedati. Dolgčas mi ne bo, za varnost bo preskrbljeno, za predstavitev na družbenih omrežjih pa obstaja photoshop. Koga vzeti? Romana, Blaža, Luksija, Uroša ali Markota? To so priložnostni (zimski) prijatelji, s katerimi si delimo dobro in slabo na snežnih strminah. Odločitev je povsem enostavna. Romana je težko dobiti v zadnjem trenutku, z Luksijem bi bil start zamaknjen za nekaj dni, Marko ne smuča naklonine pod 30 stopinjami, Blaž je pa trenutno zaseden s poročnimi fotografijami. Tako ostane le Uroš, ki je, če sem povsem pošten tudi najboljša izbira za Pokljuko. Skupaj že nekaj let raziskujeva vrhove nad Rudnim poljem. Možno, da bi se našel kak strokovnjak, ki bi našel še kako malenkost. Ampak, po najinih raziskavah nama manjka še Mali Selišnik, ter prehod med Draškim robom in Debelim vrhom. Vse to bo na vrsti danes. Že včeraj je turnosmučarski kolega s Strave potegnil za naju novo smučino na Mali Selišnik. Na žalost, zaradi nove politike vodilnih s Strave, ni več možno kopirati GPS sledi. Seveda za tiste, ki se jim/nam zdi neumno plačevati za take vrsto razvade. In tako lahko pride do napačne razlage, posledično do tega, da se želeljenega cilja ne najde. Ampak nič za to, vse te naprave počasi jemljejo duh romantičnosti turam. 

Start na Rudnem polju pri prijetnih minus 10 stopinj. Snega je toliko, da nisem prepričan, da sem na pravi poti do smučišča Viševnik. Običajno je cesta široka za najmanj dva avtomobila, danes pa je narejen samo metrski koridor. Res bogata zima, ki je zaradi vladnih ukrepov nekateri enostavno ne morejo, beri smejo, uživati. Že takoj na začetku druge vlečnice pa zavijeva v gozd. Prvič greva tu. Kako prijetna novost, če bo dostop do gornjih nadstropij enostaven. Obema ni všeč zoprna grapa nad smučiščem, ki nikoli ni prijetna ne za gor, ne za dol. Strma, pogosto ledena zaradi množičnega obiska, je običajno le nujno zlo za dostop do lepših terenov. Če bi se dalo ogniti temu delu, bi bilo enostavno prelepo. Smučina je speljena precej strmo. Verjetno je razlog v tem, da je bil dan prej sneg drugačen kot danes. Namreč, smučina je na nekaterih delih trda, tako da imava kar nekaj težav, ki pa jih z nasmehom prebrodiva, saj hitro ugotoviva, da gre tod lepša pot proti Viševniku in ostalim vrhovom okoli njega. Danes zavoljo moje neprijetne izkušnje izpred nekaj dni, ki jo bom podrobneje opisal v naslednjih dneh, uporabljam aplikacijo mapy.cz. Zato se večkrat ustaviva, da mi Uroš razgrne nekaj skrivnosti, ki jih nudi aplikacija. Tako tudi hitro ugotoviva, da sva zgrešila odcep proti Malemu Selišniku, da sva že nad skalnim delom, zato nama ne preostane drugega, da greva naprej proti Kačjemu robu. In da Mali Selišnik pustiva za drugič. Nihče se preveč ne obremenjuje s tem. Hitro sva v meni enem najlepših kotičkov. Nešteto kotanj, z leve nekaj visokih vrhov, z desne pa položnejši, vse pa lepo zaokroženo v pravljično obliko. Oba se strinjava, da sploh ne rabiva smučati, da bi najraje videla, da bi bilo nekaj kilometrov takega terena. Pa ga tukaj ni. Zato zopet zavijeva proti Draškemu robu. Skoraj vedno pristaneva na njem. Le da bova tokrat prvič smučala na drugo stran, v izravnavo pod Debelim vrhom. Veter je tu že naredil svoje, pršiča ni več. Zoprna kloža, ki ne dovoljuje lepega zavoja. Psi romajo nazaj na smuči in tokrat po zmernejši smučini počasi hodiva proti vrhu Debelega vrha, za katerega danes prvič ugotovim, da se imenuje tudi Veliki vrh. Razgled fantastičen, meglice, ki se pasejo okoli očaka, vse skupaj še popestrijo. Ampak počasi bo treba nazaj v dolino. Nazaj ne smučava po poti, po kateri sva prišla, temveč greva naravnost navzdol, nekako med Malim Selišnikom in Zgornjim Razorjem. Tukaj pa je smuka vrhunska, pršič, zato se dogovoriva, da greva še enkrat na vrh. Če kmalu najdeva potegnjeno smučino. Snega je preveč, da bi bi jo sama vlekla, po domače povedano manjka nekaj volje. Smučine ne najdeva zato skozi gozd smučava naprej. Tudi tu se najde nekaj odličnih zavojev, ni pa več takšne smuke kot je bila prejšnji teden. Hitro sva na tekaški progi, od koder naju čaka še dober kilometer bolj kot ne ravnine. 

Verjetno ga je presenetila megla

SNEŽAK

STRAVA

Verjetno nihče ni pričakoval, da bo že na začetku oktobra možna smuka. Lani sem prvič stal na smučeh 29.11., od leta 2013, ko sem začel beležiti svoje turne smuke, pa sem bil najbližje temu datumu 22.10.2016, ko sem smučal na Krvavcu, vendar prvič naslednjič potem šele januarja. Upam, da tokrat ne bo potrebno toliko časa čakati na novo smuko.

Kam iti prvič? Pri meni tega vprašanja enostavno ni. Lahko bi šel na Krvavec, Soriško, Viševnik, to so tiste prve klasične destinacije, vendar, če je sneg na Zelenici, se gre pač tja. 

Na Ljubelju pomlad. Najprej sem bil odločen, da startam v supergah. Pa si potem rečem, nič ne bo narobe, če tistih nekaj minut prehodim s pancerji. In res se sneg začne na tisti izravnavi pod Kočo Vrtačo. Snega je potem do dovozne poti ravno dovolj, nato pa se začne prava zima. Debelina narašča z vsakim metrom. Od Doma na Zelenici, ki zaradi poznanih razlogov žalostno sameva, grem proti Trianglu. Snega je tu več kot včasih sredi zime, ko sonce pobere svoj davek. 

Vreme ni najlepše, zato na vrhu hitro obrnem. Smuka je povprečna, za prvič seveda ne bomo tarnali. Zgornji plaz obvozim po robu, saj je smuka po sredini dvomljiva. Spodnji plaz ima snega dovolj zaenkrat, je pa vseeno borba. Noge še niso navajene, borovci še niso povsem prekriti s snegom. Sledi samo še raven del mimo Koče Vrtače. V pancerje in počasi do avta. 

Dejansko vikenda sploh nista bila v juliju, temveč v septembru. Ampak, ker sem ju preživel v Julijcih, sem mogoče celo uporabil pravi termin. Zadnjih nekaj mesecev ne morem zapisati popolnoma nič. Včasih sem lahko nekaj strani napisal o hrošču na vinski trti, sedaj pa nič. Še dobro, da ne živim od svinčnika, niti buteljka ne pomaga. Bo pa več slik. Tudi od slik ne morem živeti. Dokaz spodaj. 

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem bil zadnjič na kaki tekmi kot pomoč. Zdi se mi, da sem zadnji gel podal Lojzetu na teku okoli Blatnega jezera daljnega… Ker se je Lojze, upam da samo začasno, prenehal ukvarjati z ekstremnimi razdaljami, in ker se za moje usluge nihče več ni zanimal, oziroma je trg očitno zasičen s takimi storitvami, sem se pač moral sam ponuditi. Žrtev Primož Zupan, kranjski pa saj sploh ne poznam pravega izraza, mogoče trail tekač, gorski tekač ali nekaj podobnega. Nekje je nekoč omenil, da se bo lotil gorskega izziva Tržiških 24, sam sem mu takoj ponudil svojo pomoč, Primož pa je preveč vljuden, da bi me zavrnil in…

Tržiška planinska pot, sedaj med tekači znana kot T24 obstaja od leta 1991. Ustanovitelj je bil sindikat tovarne Peko, najbolj zaslužen za izvedbo pa Jože Rožič. Za evidenco, v katero je vpisanih več kot 600 pohodnikov skrbi Alojz Hostnik (041 721 625). Na voljo je tudi dnevnik, ki se ga dobi v Turističnem centru Tržič in v nekaterih postojankah ob poti. 5 do 6 dni je predvidenih za obisk vseh potrebnih točk: Dobrča (1634m), Begunjščica (2060m), Vrtača (2181m), Košutica (1968m), Veliki vrh (2088m), Kladivo (2094m),  Košutnikov turn (2133m), Stegovnik (1692m), Storžič (2132m), Tolsti vrh (1715m). Seveda je vmes še ogromno vrhov. Pravilo je, da se osvoji teh 10 vrhov, kako pa priti do njih in z njih pa je izbira posameznika. Start je v centru Tržiča pri Dvorani tržiških olimpijcev. Pot poteka v smeri urinega kazalca. 

Večer pred startom se dobimo v kranjskem lokalu, kjer nam Primož Zupan razloži vse potrebno. Ob njem bosta tekla še Miha Vidali in Marko Prot, prav tako kot Primož udeleženca večih ultra tekaških prireditev. Sam bom odnesel vodo na Hajnževo sedlo, ter jih počakal na Ljubelju ter na Planini Javornik, Klara Prot pa na Dolgih njivah. Čeprav ne gredo na kakšen rekord, pa je oskrba sigurno več kot dobrodošla, da ni potrebno tovoriti če ne drugega vode, ki je ni na pretek ob poti. Seveda, če pa bi si želeli kakšno veliko izboljšavo časa, pa bi morali imeti tako kot postavljalci rekordov vseskozi nekoga ob sebi, ki bi jim nosil opremo, ter okrepčila. Sami so imeli vso pot na sebi nahrbtnike, v njih pa lučke, oblačila, hrano, pijačo… To vsekakor so na okrepčevalnicah zamenjali, ampak vmes so bili pa prepuščeni sami sebi. Naslednja pomembna stvar je izbira optimalne poti. Za to je poskrbel Primož Zupan. Ogromno je bližnjic, pa težjih odsekov. Potem pa je na posamezniku, ali bo izbral težjo vendar krajšo pot, strmejšo ali daljšo in podobno. Pa vreme, počutje, veliko stvari se mora poklopiti, da je izvedba popolna. 

Da je Tržiška planinska pot sedaj bolj znana kot T24 pa gre zasluga tekačem, ki so našli nov izziv, kdo preteče vse te vrhove v 24 urah. Od tod ime Tržiških 24. Leta 1996 sta Pavel Erlah 23:52 in Jože Bohinc 23:59 kot prva tekla pod 24 ur. Leta 1997 so v to elitno druščino prišli še Tomaž Soklič 20:38, Matjaž Rovtar 20:38 (start in cilj v Križah), Vili Vogelnik 21:15 in v istem tednu še 22:15, ter Luka Rožič 23:35.  Leta 1998 so organizirali tudi prvo uradno tekmo. 6 tekmovalcev je prišlo v cilj pod 24 urami. Naslednje leto je v cilj prišlo 8 tekmovalcev, med njimi na svoji prvi tekmi v gorskih tekih tudi sedanji rekorder Klemen Triler . Klemen je rekord postavil leta 2014, čas 12:47, na drugem mestu je Luka Mihelič 13:20, na tretjem pa Marjan Zupančič 13:42 Zadnje tekmovanje je bilo leta 2001. Primož, Marko in Miha so startali točno ob 4:00 (čas starta si vsak prilagodi po svoji želji). Iz Tržiča na Dobrčo, potem s Prevale na Begunjščico, spust po Smokuškem plazu, na Vrtačo, ter potem do Koče na Starem Ljubelju.

Sam sem nesel vodo na Hajnževo sedlo, potem pa odšel na Stari Ljubelj. Okvirne čase mi je dal Primož. Po slabih 7 urah pridejo na prvo postojanko. Zaenkrat brez težav. Založijo se z vodo, vsak vzame vnaprej pripravljeno vrečko, ter po nekaj minutah odhitijo proti Dolgim njivam.

Seveda jih vmes čaka Košutica, pa vzpon na Veliki vrh, ter neskončen greben Košute. Vmes sem se povezal s Klemnom Trilerjem, ki je podal nekaj dobrih nasvetov. Sigurno je med najboljšimi poznavalci te poti (še Uroš Feldin, pa še bi se našli), saj je preučil ogromno bližnjic in drugih variant za dosego čim boljšega rezultata. Za nameček pa se je še ponudil, da fante spremlja od Dolgih njiv dalje. Odlična novica, ter plemenita poteza, na žalost trenutno na operacijo čakajočega se Klemna. 

S Klaro sva nekajkrat na vezi, da približno zveva kje so tekači. Čaka me še zadnja okrepčevalnica na Planini Javornik. Klemen je sicer predlagal, da bi bila priročnejša okrepčevalnica na Javorniškem prevalu. Vendar se zediniva, da jim ne razbijava sistem, zato pustiva tako kot je. Na planino pridejo okoli 18 ure. Marko je malo opečen po nogah, Miha ima nekaj težav z dihanjem, ostalih težav ni, ali pa jih niso izrazili.

Čaka jih še zadnji težji vzpon, na Storžič, za katerega Klemen pravi, da je najtežji, logično saj so že utrujeni. Tudi to zmorejo, za konec še Tolsti vrh, ter spust do Tržiča, kjer zaključijo pot po 19 urah in 25 minutah. 

PRIMOŽ ZUPAN:

Jaz sem spil ca. 11,5l vode, pojedel 20 gelov in 3 banane. Počutje ok do 100m pod Storžičem. Spust do Male Poljane brez problema, potem pa malo večja kriza do vrha Tolstega. Navzdol v Tržič je potem spet šlo.

MIHA VIDALI:

Jaz sem med podvigom zaužil:
– 11 gelov – 1100 kcal
– 2 vafla – 300 kcal
– 1 paket energijskih bonbonov – 160 kcal
– 3 banane – 300 kcal
– 0.5 L Coca Cole – 240 kcal
– 2.5 L Tailwind napitka – 1000 kcal
– cca 7 l vode
Kar sem že prej vedel, se je na sami poti tudi potrdilo. Na zelo zahtevnih spustih (spust z Begunjščice po melišču, spust z Vrtače,…) nisem preveč suveren in me je bilo na trenutke tudi strah. Poleg tega sem imel nekje od sredine Košute tudi težave z dihanjem in nisem mogel narediti polnega vdiha. Posledica tega je bila manjša kriza do planine Javornik, med katero sem že razmišljal o odstopu. Ker mi je Klemen nesel nahrbtnik do vrha Storžiča, sem prišel na vrh v dosti boljšem stanju. Potem je bilo ok do koče na Kriški. Na spustu proti Tržiču so me pa izdala stegna in podplati. Tako da je bilo zadnjih nekaj km kar mučnih.

MARKO PROT:

ČASI:

• Tržič 0 ur 0 min 4:00
• Dobrča 1 ura 30 min
• Begunjščica 3 ure 37 min
• Vrtača 5 ur 16 min
• Košutica 7 ur 46 min
• Veliki vrh 8 ur 44 min
• Košutnikov turn 11 ur 20 min
• Stegovnik 13 ur 40 min
• Storžič 16 ur 15 min
• Tolsti vrh 17 ur 58 min
• Tržič 19 ur 25 min (23:35)

Vir: Bojan Ambrožič

POVEZAVE:

• Miha Vidali strava
• Primož Zupan strava
• Klemen Triler intervju Lukazoja
• Klemen Triler poročilo T24-rekord
• LESTVICA VSEH, KI SO KONČALI T24    v izdelavi, pripombe in popravki na edo@svashta.com ali 040853374 

Kljub imenu Pokljuška soteska domačini ta naravni pojav poznajo kot Pokljuška luknja. To je jamski rov s tremi rovi, ki leži v spodnjem delu soteske Ribšče (Pokljuška soteska). Od nekdaj je tod vodila najkrajša pot iz Gorij na Pokljuko. Vendar, ker so imeli včasih ljudje preveč dela s preživetjem, jih ni preveč zanimalo raziskovanje, zato se niso preveč poglabljali v neuporaben svet nad Gorji. Šele v prvi polovici 20. stoletja s prihodom kralja Karadjordjeviča kot zakupnika zemlje na delu Pokljuke so se začeli zanimati za ta prehod. Pa še to iz povsem pragmatičnih razlogov. Zanimalo jih je, kje v soteski nad Pokljuško luknjo jim uhaja divjad. Našli so ta težko prehoden dostop do Pokljuke. Zavarovali so pot in leta 1930 to znamenitost dali na ogled. Poimenovali so jo ”galerija kraljeviča Andreja”.

Prvi del nas vodi skozi gozd ob potočku Ribščica (pritok Radovne). Vseskozi hodimo po dnu soteske, stranski robovi pa se potem dvigajo na Zatrnik. Začetek je na videz res mogoče monoton, ampak tišina, mir, ter gozdiček ki bi lahko nastopal v večini srednjeveških filmov, ne bi se ga pa sramoval niti Gospodar prstanov, kljub temu prinašajo dodano vrednost.

Kmalu pridemo do razcepa, levo stranska soteska, kjer je viden 22 metrski slap (ob dežju, mi ga nismo videli) le streljaj naprej pa se desno odcepi pot do naravnega okna. V bistvu so okna tri, po legendi pa naj bi se tod skrival Primož Trubar, saj mu je grozil izgon. Tukaj je potrebno nekaj previdnosti, seveda pa se najmlajši, pa tudi ostali v vsakem trenutku lahko obrnejo.

Spustimo se nazaj na pot in nadaljujemo dalje, proti glavni atrakciji. Že prej se 24 metrov nad nami bohoti naravni most. Sledi samo še na začetku omenjen prehod, ki so ga zavarovali za časa kralja Karadjordjevića. Najprej se strmo vzpnemo do skalne pregrade. Po njej nas nato pelje leseni mostiček, sigurno varen, v otroški domišljiji pa povod za malce večje oči. Vse skupaj začini še globina pred nami. Sledijo še stopnice, ki nas pripeljejo do izravnave, kjer se konča naša pot.

Dostop Bled – Zgornje Gorje – desno proti Radovni – takoj levo skozi vas cca 2km do parkirišča. Na koncu nekaj makadama, vseskozi smerne table.

Po pravici povedano sem se bal tega vikenda. Peljati 17 moških na dvodnevni smučarski izlet, potem, ko sem nekaj dni nazaj pot opravil v skoraj kopnih razmerah, je mačji kašelj v primerjavi s tem, da sem bil deležen kopice odpovedi v zadnjih trenutkih, nekaj brez vsake logične razlage.

Pekel

Položna dolina na poti na Komno. Izravnava na 48 vzpetini. 48-ti od 66-tih. Če dvomite v mojo presojo, le pojdite in se sami prepričajte. Tedaj boste tudi ugotovili od kod ime Pekel. Tako mora biti v peklu. Ko hodite dobro uro, zavoljo enoličnih serpentin pa se vam čas, odvisno od psihofizičnega stanja, zdi vsaj za uro daljši, nato pa  naskrivaj, s kotičkom očesa ujamete številko 38, kar pomeni, da vas čaka še 28 serpentin. Ne more dobiti drugega imena kot pekel. Zavoljo dolgega vikenda smo otovorjeni precej več kot bi bili na neki standardni turi. Čeprav sem pazil na vsako malenkost, pa komaj dvignem nahrbtnik.

 Na srečo se lahko na smuči stopi že pri avtu (danes to ni več možno, nekih 20 minut je smuči potrebno nesti). Hodimo vsak v svojem tempu. Zopet v Peklu, se začnejo delati cokle. Za tiste, ki niso doma v turnosmučarskem svetu. Cokle so eden največjih sovražnikov turnega smučanja. Sneg, ki se ti začne nabirati na kožah (po domače psi, koža, napeta na smučeh, ki skrbi, da ti ob hoji navzgor ne zdrsava), postaja vedno trši, vedno večji in onemogoča normalno hojo. Težava s coklami je podobna nočnemu uriniranju. Čeprav veš, da boš slej ko prej moral vstati in oditi na stranišče, upaš na najboljše, in trpiš. Dokler ne obupaš. In daš smuči dol, ter z po možnosti nečim trdim zdrsaš led. In stopiš naprej, nekaj korakov, potem pa se ti zopet začnejo delati. Saj smo v Peklu. Za rešitev teh težav obstaja obisk urologa, oziroma spreji, ki preprečujejo nabiranje snega na kožah. Da sem pridobil na prostoru in teži, sem najpomembnejšo stvar pustil doma. Zato nekajkrat snamem smuči, očistim kože,… dokler ne obupam in do vrha pridem nekaj cm višji. V Koči na Komni staknemo glave, pokličemo nekaj strokovnjakov. Osebje nam poišče nekaj sveč, ki so do konca naš zvesti sopotnik, in resnično v pomoč. Vsake toliko časa z njimi namažemo kože.    

Neznani vrh

Komna je izredno prostrana, labirint premnogih kotanj, dolin, podobnih vrhov. V megli lahko, razen za strokovnjake, hitro postane tudi nevarna. Že v lepem vremenu, kot ga imamo danes, je orientacijsko zelo zahtevna. S Planine na Kraju zavijemo desno, po edini smučini, ki smo jo opazili. Proti Bogatinskemu sedlu ni nobene, zato je izbira logična. Hitro pa tudi ta smučina izgine, oziroma zavije nekam proti Triglavskim jezerom, ki pa niso naš cilj. Želimo priti na Lanževico, Srednji vrh, Vrh nad Gracijo, ali pa nekaj podobnega. Vendar pa je v zadnjih dneh zapadlo nekje do pol metra snega, mogoče celo več. Vse je podobno, nikjer nobene sledi. Trije smo na tej turi, vsak ve kje je Lanževica, pa vsak pokaže drugače. Enako velja za Srednji vrh, kot tudi za Vrh nad Gracijo. Zedinimo se, da nimamo pojma. Čeprav smo vsi že hodili tukaj. Težko je opisati našo zbeganost z besedami. Ko smo bili tu naslednji dan, ko so bile smučine že potegnjene, se je vse zdelo logično. Tukaj pa smo prvi po sneženju, za vse vrhove se nam zdi, da bo potrebno ogromno spustov. Malenkost pa nam samozavest ruši tudi napovedana visoka stopnja nevarnosti proženja plazov. Kljub temu pa neizmerno uživamo. Če smo bili nekaj ur nazaj v peklu, smo sedaj v raju. Sami na celi Lepi Komni, nikjer nobene smučine, kaj šele, da bi videli človeka. Zaključimo na nekem vrhu, katerega imena ne najdemo niti danes. Spust je odličen, vendar mnogo mnogo prekratek. Željo smo od začetka imeli priti čez greben, da bi se kasneje spustili na pot, ki gre proti Bogatinskem sedlu. Pa nam ni uspelo. Vedno, ko smo prišli na vrh, nas je zadaj čakal nov. Vračali smo se po isti poti. Tisti, ki so že bili na Komni, vedo da ni pravila, kako priti nazaj do Doma na Komni. Je bolje nadeti pse, pa z njimi opraviti tiste dva metra spusta, ali pa iti s smučmi, ter kleti tiste metre, ko se je treba vzpenjati. Ja, resnično, Komna ni za tiste, ki jim je spust prioriteta. ”To ni turno smučanje, temveč turno turno,” je situacijo povzel najbolj moder izmed naših članov.

Jurkovec

Da nismo le kruti profesionalci, ki spijo z novimi Ripstick dilami, namesto plastenke vode ter posode za vsak slučaj pa imajo ob postelji nov Turnosmučarski vodnik, smo dokazali zvečer, ko smo dostojno zastopali kranjske barve v Domu na Komni. Nekaj jih je sicer kmalu obupalo, vendar kot imamo v ekipi strokovnjake za spuste po najhujših strminah, imamo tudi nekaj adutov, ki ponoči bolje zgledajo kot čez dan. Na trg pa smo skušali spraviti tudi novo osvežilno pijačo, Jurkovec. Gre za trojni pelinkovec. Izumitelj, ki je tudi iz naših vrst, zavoljo velikega truda glede predstavitve te znamke, po 23 uri ni bil več na voljo za podrobnejše informacije.

Rapsodija

Zopet zavijemo proti Lanževici. Lahko bi šli tudi čez Bogatinsko sedlo, vendar nam ne zgleda povsem varno. Smučina je potegnjena, že kmalu zagledamo nekaj ljudi, ki se vzpenjajo proti vrhu. Tudi v naši včerajšnji smeri vidimo nekaj turnih smučarjev. Vse se zdi logično. Vreme podobno kot včeraj, torej kičasto. Vosek je pri roki. Dolg ravninski del, ki pa je tako pravljičen, da bi človek kar hodil. Dolgo časa mine, preden pridemo do vršnega dela. Nekaj se jih že spušča. Takoj se vidi, da bo to ena boljših smuk. Zdi se mi, da je najmanj 200 višinskih metrov, možno da tudi 300 tega vršnega, strmejšega dela. Smučina je v ključih vidna od daleč. Razgledi so fantastični. Sonce močno pripeka, ampak to je malenkost v primerjavi z ostalim. Kar prehitro smo na vrhu. Vrnitev po isti poti do Doma na Komni ne pride v poštev, saj je razen začetnega spusta preveč ravninska. Tudi spust na Bogatinsko sedlo ne pride v poštev, ker bi izpustili najboljši del. Zato bomo o tem kasneje razmišljali. Omehčan, pomladanski sneg, ter ravno pravšnja strmina poskrbi, da se sliši krike navdušenja z vseh strani. Resnično nora smuka. Spustimo se do pod Vrha nad Gracijo, ki tudi zgleda odlično. Odločimo se, da se dvignemo do grebena za Vrhom nad Gracijo. Sledi še vedno dobra smuka do poti, ki s Komne pelje do Bogatinskega sedla. Ogromno je plazovin, torej smo se zjutraj pravilno odločili. Hitro odsmučamo čez potencialno nevaren del. Še zadnjič na delu kože in vosek. Malce odvečen del do Doma na Komni. Užiten spust do 30 vzpetine. Potem pa pač peš do avta.

Razočaranje

Ker sem sam tako avtor kot cenzura, lektor, urednik, kot tudi glavni za pomožna dela, si lahko privoščim čustveni izbruh. Če ne bi bilo kolesarjev KD Trenča, ki so se udeležili letošnje Komne, le te tokrat ne bi bilo. Ker vzamemo depandanso, nas mora biti vsaj 15. Minimalno. Zato sem že novembra, to je 4 mesece pred odhodom, dal na plano ponudbo. Ker je bilo prijav preveč, sem naredil tudi čakalno vrsto. In vsake toliko časa opozarjal naj se tisti, ki so se premislili, to čimprej sporočijo. Nekateri so se odjavili, kar je povsem razumljivo. Kljub temu nas je bilo 25 še dober teden pred odhodom. Tako, da sem se dogovoril z osebjem, da nam dovolijo še nekaj oseb. Potem pa je v dveh dneh prišlo do verige odpovedi. Nekatere upravičene, nobene hude krvi, nekatere glede na izkušnje preteklih let tudi pričakovane (moja naivnost), nekatere pa take, da nisem vedel, in še kar ne vem, ali je z mano kaj narobe ali pa… Vendar, pri pokru je tako, da če ne veš koga obirate, potem obirajo tebe. Zato… Zmagala pa je vsekakor izjava, da se ne gre zaradi vremena!!!!!!!!!!!! Naslednje leto se grem samo še po navodilih moje Petre. Prijava se bo štela, ko bo plačanih 30 EUR, ki gredo v primeru odpovedi v sklad oziroma grla. Potem pa naj se oni sekirajo, oziroma odprejo blog, vlog, instagram story… in pljuvajo po meni.

Osebje namesto epiloga

Okoli 100 ljudi v domu, Herman in Mateja povsod, ter ne vem, mogoče še 2 v kuhinji. Vse teče kot namazano, nobenega čakanja, prijaznost. Kar potrebuješ, dobiš. Nobene nepotrebne besede. Gostinci bi morali na Komno na usposabljanje. Kaj ti pomaga nov lokal, če je osebje obupno. Res samo pohvale od vseh udeležencev.

2040 m visoka gora med Liebeseckom in Benzeggom je bil danes en sam presežek. Tako vzpon, ki je včasih lahko mukotrpen, kot spust sta bila nepozabna.

Schilchegg ob vsakem obisku poskrbi, da mi ni dolgčas. V prvo sva ga z Markotom zgrešila za dober kilometer, v drugo sem pozabil nahrbtnik, v tretje sem imel ogromno težav z neposlušnimi psi.  Kaj pa bo danes, se vprašam, ko z avtoceste zavijemo proti FlachauWinklu? Nahrbtnik imam, smuči, pse tudi, pancerji so že na nogah, tudi palice že nestrpno čakajo na start. Samo še prižig žolne in gremo. Baterija prazna. Takoj mi zakuha kljub globokemu minusu. Vsakič preverim baterije, včeraj pa sem pozabil. Najprej preverim, če imam kako rezervo. Seveda imam, kot vedno, ampak pomotoma sem vzel en A premalo. Edino kar me je danes skrbelo, je bila povečana nevarnost plazov. Jaz pa brez ”želve”. Absolutno takoj pomislim, da bi ostal v avtu. Kar bi bilo edino pravilno. Takoj mi začne po glavi rojiti, kaj če se komu kaj naredi, jaz bom pa okoli skakal s prazno baterijo? Saj, če se meni pripeti nesreča, ne bo sile, bo zasluženo. Če pa drugemu ne morem pomagati, je pa že za razmislek. Potem pa, kot je v naši naravi, začno druge mušice govoriti, pa saj bo vse ok, saj boste pazili… Marko in Uroš sta že zdavnaj odšla, sam pa še vedno iščem rešitev. In enostavno ni druge, kot da ostanem ali grem. Ja, seveda sem šel. In lahko zatrdim, da se to ne bo ponovilo. Kar pa ni rečeno. Marko je seveda že prej zaklenil avto, pustil odprt samo prtljažnik. Spredaj imam vodo, 2 frutabeli, rokavice, ter najpomembnejše, fotoaparat. Nekaj časa razmišljam kako bi skozi prtljažnik zlezel do sprednjih sedežev, pa na koncu obupam. V hitrem tempu grem za njima.

Že pred planino Marbachalm zavijemo desno v breg. Lahko se gre tudi po položnejši poti čez planino, vendar je ta varianta hitrejša. Sedaj sem bil že tolikokrat tukaj, da lahko podam ocene kje je optimalna pot. Kmalu zopet pridemo na cesto, vendar jo takoj po izhodu iz gozdička zapustimo, ter se strmo dvignemo levo, kjer se zopet priključimo cesti. Le te potem ne zapustimo več do naslednje koče, ki je nekako na polovici vzpona.

Vse druge variante so napornejše, daljše. Od koče pa potem proti vrhu, zopet skozi gozd, vseskozi pa se držimo leve. Ambient je nor. Nikjer nikogar, ne pred nami ne za nami. Ja logično, ura je nekaj čez 8, mi pa že na vrhu.

Nekaj je tudi v samoti. Sploh v teh časih, ko vedno več ljudi spoznava to neverjetno dejavnost. In da je cela gora tvoja, je resnično redkost. Šele nekaj minut preden smo se vrnili do avta smo videli prvega človeka. In potem še enega, zatem pa že skupine turnih smučarjev. Res, da smo bili danes nenormalno zgodnji. Ampak že vse leto opažamo, da Avstrijci zjutraj radi poležijo. Pa nič ne de, kar spite.

Letos smo bili že tolikokrat tu, da že spoznavamo vrhove v okolici. Dan prej je tu divjal vihar, tudi pri nas so drevesa padal kot domine, danes pa brezvetrje. In toplo. Odlično. V miru se pripravimo za spust. Že prej smo si zamislili, kje se bomo spustili.

In pravljica se lahko začne. Nekih 20 cm pršiča. Ne povsem suhega. Noro. Plavamo, hčera je ob ogledu posnetka dejala, da plešemo. Skozi gozd je sploh noro. Ma zakaj si ne bi dovolil nekaj evforije? Povsod je noro. Že prejšnjič sem spust s Schilchegga ocenil za odlično, danes pa je še boljše. Spodnji del, kjer je bilo zadnjič mogoče premalo snega, je danes pokrit z novo pošiljko snega.

Še ena prednost Schilchegga pa je relativna varnost pred plazovi. Tako tudi kmalu po sneženju nudi dokaj varno smuko. Skratka, sigurno se letos še vidimo. Za konec pa še tole, nudi ogromno smučanja glede na trud, ki ga moramo vložiti pri vzponu.

Z leti se mi na žalost žene ali pa na mojo srečo manjša stopnja tveganja, ki sem ga pripravljen vložiti za turno smuko. Definitivno pa je tudi moje znanje obsežnejše kot v prejšnjem tisočletju. Na strukturo snega in druge dejavnike, ki vplivajo na plazove sem običajno pomislil šele na poti domov. Danes vse to spremljam že na sami poti. Zato ne čudi, da sem na ”izravnavi” pred ozebnikom Romanu dejal, da ne grem več naprej. Naletela sva na pobočje, ki se pne proti Kotovemu sedlu, ki že od daleč ni deloval povsem varno. Ko pa sva ugotovila, da je zgoraj nekaj centimetrov debela skorja, ki se predira, spodaj pa vsaj 30 cm babjega pšena ali po domače stiropora, sva se zedinila, da se tega ne greva več. Je pa res, da sva bila prva. Včasih, kar je sicer skregano z logiko, kar hodimo za drugimi, z izgovorom, da že vedo kakšne so razmere.

Do Tamarja hodiva po ledeni cesti. Na žalost ni padlo nič snega, še slabše, deževalo je. Roman gre kar peš, sam pa od začetka na smučeh. Snega je sicer povsod dovolj, ampak od napovedane pošiljke snega ni nič. Je pa veter naredil svoje, tako da vse od gozda dalje vlečeva svojo smučino. Najprej je na delu Roman, ko pa prideva na plaz, pa ta čast doleti mene. Dolgo se nisem tako ”namatral”. Skoraj vso pot sva hodila po plazovini, ki je priletela, vsaj zdi se mi, z Vevnice, Struga. Seveda sem nekajkrat zapustil plazovino, ter poskusil pod stenami Šit, Travnika,…, vendar je bil tam sipek sneg, nekajkrat sva si rekla, da sva kot krta. In se vrnila nazaj na plazovino. Ki je bila ponekod strma, pa preozka, nekje ledena, spet drugje polna napihanega snega. Od pričakovanih 20 cm pršiča ni bilo nič. Pričakovala sva trpljenje navzdol.

Kot že rečeno, pred ozebnikom sva dokončno obrnila. Prav tako jih je obrnilo nekaj, ki so prišli za nama, sva pa kasneje zvedela, da so nekateri prišli tudi na Kotovo sedlo in skozi ozebnik. Tisti prvi metri so bili težki, bilo je nekaj klože. Potem pa sva šla desno kolikor se je dalo. In do dna je bila potem odlična smuka. Nekakšen napihanec, konstanta, nobenih nepredvidenih situacij. Najslabša smuka meni osebno je, kadar se menjajo podlage. Tudi skozi gozd je bila ”odlična” smuka. Narekovaji zato, ker odlična nikoli ne more biti. Ampak običajno, kadar sem tu, je snega premalo. Zato je potrebno paziti smuči. Tokrat je snega dovolj. In prav zadovoljna se pripeljeva do Tamarja. Od tam pa potem ledena cesta, ki pa me ni nič motila. Samo hitreje je šlo. Popravni izpit sledi.

Bolezen in orožne vaje sta zdesetkala naše turno smučarske vrste. Na standardni postojanki na bencinski postaji na Jesenicah tako naročim samo dve kavi. Na Karavankah nama Tone hudomušno pomežikne: ” Pa saj vaju večkrat vidim kot svojo ženo, ” na drugi strani pa Klaus samo zmaja z glavo, ter nama prezirljivo z dvema prstoma omogoči pot naprej, kaj pa si misli, ne bomo nikoli zvedeli. Najin cilj je Aignerhohe, še eden izmed mnogih lahkih vrhov, ki se jih letos lotevamo. Do Walda, kjer bo najino izhodišče, prideva brez težav. Oba sva prvič tukaj, zato logično parkirava tam, kjer vidiva, da so vozila pustili ostali. Seveda sva doma prebrala opise, ki so bili na voljo. Vendar je potem v realnosti to povsem drugače. Kot že mnogokrat, šele doma ugotoviš, kje si ga polomil. Kreneva za večjo skupino Avstrijcev. Na srečo že kmalu zavijejo levo, kar pa se nama zdi v neskladju  s tistim, kar sva prebrala. Njihov vodič nama prijazno pojasni, da sva na narobni poti. Obrneva nazaj, izbereva srednjo pot, ki pa se tudi izkaže za napačno. Pravijo, da gre v tretje rado. Po nekaj minutah šele prideva do izhodišča, ki so nama ga ponujale knjige. Zato sva imela nekaj težav na začetku. Od tu, pa do planine Muhreralm (1642m) ni težav. Vseskozi hodiva po kolovozni cesti.

Do planine so dobri 3 km. Skoraj ravninski zgledajo, ampak je vseeno toliko naklona da se da nazaj čisto lepo peljati. Najin cilj, Aignerhohe se dviga desno nad planino. Ne veva točno kje zaviti, zato iščeva kakšne sledi. Vidi se, da so tu dol smučali, da bi pa kdo hodil gor, pa ne opaziva. Meni se dozdeva, da bi mogoče morala še naprej in potem desno. Že od začetka hodimo skupaj s tremi Korošci, ter štirimi Avstrijci. Zato se odločiva, da greva naprej z njimi, sigurno gre kdo na Aignerhohe. To je bolj moje mnenje, medtem ko Marko od začetka trdi, da bi morala že na planini zaviti desno. Skratka, hodimo naravnost po dolini naprej. Tam končno ugotoviva, da danes ne bova prišla na Aignerhohe. Pa nič zato, večina letošnjih tur se je drugače končala kot je bilo sprva mišljeno.   

Aignerhohe je visok 2100 m. Sedaj pa sva že na 2200, pa še nikjer nobenega vrha. Ugotoviva tudi, da je tod konec s tistimi lahkimi vrhovi, značilnimi za Nocke. Že prva strmina kaže na to, da bo tukaj potrebnega več truda. Šele tedaj pa se odpre nova grapa. Menda bo ja na vrhu konec. Ta je še strmejša. Malce spominja na Šentanski plaz, je pa naklon nekje med 35 in 40 stopinjami. Že prej sva si nadela srenače. Sploh na obratih pridejo še kako prav. Najstrmejši del je malo pod vrhom, vendar je takoj za ovinkom nov strm odsek. Na srečo tukaj ni bilo vetrovno, zato se da lepo hoditi. Sneg ni trd, nikjer leden.  Na vrhu grape še vedno nobenega vrha v bližini. Višina pa že čez 2400 metrov. Korošci obračajo, sama pa greva po zopet položnejši dolinici naprej. Kmalu pred sabo vidiva dva cilja. Na levi na vrh, ki je povsem brez snega vodi strma prečka, pred nama pa se kaže nekaj lažjega. Seveda za nobenega ne veva imena. Torej hodiva naprej, potem pa po malenkost strmejšem delu levo do vrha. Ki se izkaže za Kleines Mosermandl (2538m). Niti sapice vetra. Prav prijetno toplo je. Se pa z vseh strani podijo meglice. Ni druge, kot da se hitro odpraviva nazaj.

Prvi metri so obupni. Kloža in difuzna svetloba. Vendar je tako samo nekaj zavojev. Do vstopa v grapo smučarske razmere še vedno bolj slabe. Potem pa celotna grapa suh sneg, torej že uživava. Takoj pod grapo zavijeva desno pod steno in tam izbirava linijo. Naletiva še na kakšen zavoj po kloži, ostalo pa je prav dobro, nekaj med suhim snegom in pršičem. Tudi potem se ne vračava po smeri pristopa, ampak se bova spuščala po gozdu. Tu pa polno pršiča, smuka odlična. Tako je vse do planine. Od tam dalje pa ni neke umetnosti, po cesti do avta. Po želji lahko nekaj odsekov odpeljemo po travnikih.

Na koncu sva oba srečna, da sva zgrešila Aignerhohe. Je pa tura dolga, prednost je, da ni prav obiskana. Je pa nekaj delov plazovitih, zato je potrebna posebna pozornost ob večjih količinah snega.

STRAVA

SNEŽAK

Snega pri nas enostavno ni. Niti ne kaže, da bi ga v bližnji prihodnosti lahko zapadlo dovolj za dokaj normalno smuko. Zato smo primorani hoditi v Avstrijo. Pa tudi tam smo zadnje tedne malodane drsali po skali. Na srečo smo letos v ekipo dobili tri nadobudne mladce. Tako nas je sedaj 6 potencialnih turašev. In vsaj trije so/smo potem skoraj vedno na voljo. Seveda tudi Avstrije ne bi bilo, če ne bi bilo Markota, ki je zadnja leta idejni vodja vseh tur. Plus delni sponzor izletov v Avstrijo. Nekaj stroškov mu povrnemo, mislim pa, da ne v celoti. Brez tega njegovega vložka, plus seveda če ne bi bili v avtu vsaj trije, bi bilo resnično predrago (bencin, vinjeta, Karavanke, po možnosti še naslednji tuneli, …). Za nameček pa se je še specializiral za lokalne vremenske razmere. In če sem do sedaj še kdaj podvomil v njegove odločitve, smo mu sedaj podelili koncesijo za izbiro tur za naslednjih 5 let. Ko se nekaj kilometrov pred odcepom za meni ljube Nocke dogovarjamo o izhodišču, stojita nasproti dve ideji, dva bregova. Doktar se takoj umakne iz boja, pravi, da je zadovoljen z malim, da mu je popolnoma vseeno kam gremo. Na voljo imamo Innerkrems, lepo vreme, vendar slabšo smuko. Očitno je, da snega tukaj ni nič padlo-posledično, če je bilo zadnje tedne vse zlizano, bo danes še bolj. Ali pa naprej v FlachauWinkel, kjer nas čaka megla, grdo vreme. Vendar pa vsaj 10 centimetrov novega snega. Za Markota ni dileme. On bo vedno izbral smuko. Zame tudi ni dileme. Meni smuka ni primarna, vedno bom prej izbral vreme, doživetje.

Prve metre odpeljemo v popolni megli. Nič se ne vidi. Zavoji, sicer mehki, ampak enostavno ne veš kaj je gor, kaj je dol. Prostak bi rekel, da ”vozimo po jajcih”. V hipu pa smo ven iz megle. Skoraj prepričan sem, da je vsaj 20 centimetrov novega snega. Zaradi mrazu je sneg popolnoma sipek. Začne se uživanje v vsakem zavoju. Vse je še nezvoženo, iščemo strmine. Saj bi človek težko verjel, ampak tako se praši, da smo čisto beli. Ko pridemo v gozd je še bolje. Mislim, da je temu tako, ker drevo odvrže odvečen sneg in tako je okoli dreves še več snega. Tako, da prav iščemo drevesa. Tam nekje na višini 1700 metrov se priključimo poti in gremo še enkrat nazaj.

Parkirišče je skoraj polno. Nikoli še ni bilo toliko ljudi. Res pa, da še nikoli nismo bili tako pozni. Prejšnje leto sva bila z Markotam prva, vlekla sva smučino, se nekajkrat zgubila in se morala resnično potruditi, da sva prišla do vrha. Obenem pa sva (prav tako v megli) izbrala strmejši, nevarnejši vzpon. Danes pa je smučina potegnjena do vrha. Brez razmišljanja samo hodiš. Pot je speljana povsem drugače, kot je bila najina lani. Bolj varno, z manjšim naklonom. Kljub megli v vsakem trenutku po celi poti vidimo nekaj turnih smučarjev. Včasih tudi cele gruče. Vsake toliko časa se nebo malenkost odpre, pa hitro zopet zapre. Najbolj megleno je bilo na vrhu. Sam sem glede na lansko leto pričakoval vsaj še pol ure hoje, ko sem že stal na vrhu. Do zadnjih nekaj metrov nisem vedel, niti videl kje smo. Prijatelja sta me že čakala. Imel sem težave s psi, zato sem malenkost zaostal. Stare pse sem dal na popravilo, zato sem vzel druge, ter jih dal na 10 cm daljše smuči. Na začetku je šlo, potem pa so povsem obupali. Najprej sem uporabil elastike, ko sem vse potrgal, pa sem pse polepil. Tako je nekako šlo do vrha.

V drugo gremo na Benzegg. Marko je opazil, da se smučina nekje pod vrhom odcepi proti našemu naslednjemu cilju. Nekaj časa hodimo po smučini, ki je potegnjena proti Schilcku, potem pa zavijemo desno. Sam sem zaradi novih težav s psi daleč zadaj. Zaradi megle ju dolgo sploh ne vidim, potem ko ju zagledam, pa se že pripravljata na smuko. V megli sploh ne vidimo Benzegga, šele ko se za trenutek razjasni ga ugledamo. Predaleč. Spust v drugo je podobno kot v prvo fantastika. Zavoljo vremena ne slikamo preveč, saj se nič ne vidi. Uživamo pa na polno. Kaj bi dali, da bi bilo večkrat tako. Že prejšnje leto sva z Markotam rekla, da je bila smuka vrhunec, pa sva smučala samo do ceste, potem pa zavoljo pomanjkanja snega po njej. Tokrat se v sicer ne več odličnih, ampak še vedno zelo dobrih razmerah brez uporabe ceste prismučamo do planine Marbachalm. Sledi še neizogibnih nekaj minut ravnine do avta.

Če si želimo kolikor toliko ugodne smuke, ne gre drugače, kot da se zopet zapeljemo do Avstrije. Ne vem zakaj smo se je do sedaj tako izogibali. Vožnje je malenkost dalj kot do Vršiča. Ostalo pa, ni da bi govoril. Vsakič, ko pridemo v nov kraj, se nam odstre nova platnica. V nedogled vrhov. Sploh letošnji izbranci, vrhovi skupine Nockberge so nekaj neverjetnega. Saj ne rečem, lahko da nas za kakšnim vogalom čaka neljubo presenečenje. Ampak do sedaj smo lahko smučali z vsakega vrha, ki nam je bil v danem trenutku pri srcu.  Edina težava, ki pa ob dobri opremi ne predstavlja ovir, so kopasti vrhovi, ki so na žalost na udaru vetra. In potem so nekateri deli, ki bi bili ob normalnem vremenu povsem enostavni, vsaj letos močno poledeneli. Tako je bil današnji zaključni vzpon na Falkert kljub pozni uri še povsem zmrznjen. Strmina pa tudi ni nedolžna.

Cilja še nimamo točno določenega, ko prispemo do izhodišča St. Oswald. Tu pa niti centimetra snega. Definitivno bi morali startati peš, zato hitro spremenimo načrt. Gremo v drugo dolino, do jezera Falkertsee (20km). Tukaj je snega vrh glave, pozna se, da smo na 1872 metrih, kar je skoraj 500 metrov višje kot St. Oswald. Mala vasica ob jezeru z družinskim smučiščem, zasnežena kot bi bila iz pravljice, že zadostuje za to, da ob pogledu nanjo zavzdihnem: ”Že zaradi tega se je splačalo priti.”

Logično smo sedaj še bolj brez cilja kot zjutraj, saj sploh nismo računali na to izhodišče. Ker pa v naši ekipi ni nobenega komplikatorja, začnemo s hojo, se bo že kaj odprlo. Skozi samotno dolino se povzpnemo do sedla Falkertscharte. Od tu bi lahko v nekaj minutah dosegli Falkert na desni, kakšno minuto več pa bi porabili za Rodesnock na levi. Ampak potem nam ne bi preostalo drugega kot, da ponovimo vzpon ali pa se že po dobri uri vrnemo domov. Edina logična izbira je spust na drugo stran proti St. Oswaldu. Seveda se zavedamo, da bo potem nekako potrebno priti nazaj. Spust po neskončnem, dokaj strmem pobočju bi bil v boljših pogojih poezija. Saj ni slabo, je pa na nekaterih delih precej spihano, ledeno.

Prismučamo do koč Hundsfeldhutte na višini 1900 metrov. Spust naprej bi bil nesmiseln, kajti od tu je preveč položno. Na desni strani se odpira več vrhov, povsod naklonina podobna. Ne vemo kam, na kateri vrh gremo, cilj je greben, potem pa bomo že prišli nekam. Sneg je boljši, pozna se, da je tu že na delu sonce. Vseeno uporabimo srenače (razen Anžeta, ki jih pač nima, bo pa očitno glede na poznejšo prigodo šel v nakup).

Sam imam že nekaj časa težave z bolečinami v podplatu. Skoraj leto dni se prerekava. Danes sva dosegla nov vrhunec. Vsak korak zapeče, noga mi utripa. Še vedno pa hodimo proč od cilja. Razmišljam, da bi se kasneje spustil do St. Oswalda, pa me tam poberejo. Nočem preveč tarnati, dobro vem, da bi si za druge mislil:” Pa kaj če te malo boli, saj je samo podplat.” Vendar ne gre več, kljub temu da ni toplo, potne kaplje tekmujejo katera bo prva na tleh. Uporabim vse svoje veščine preslepitve svojega telesa, pa resnično ne gre več. Malo pod vrhom grebena se uležem, snamem pancer in začnem z razvajanjem razbolelega mesta. Zavedam se, da zgledam patetično. Nič mi ne ustreza. Če gremo nazaj, bom sploh zmogel? Če grem proti St. Oswaldu, pa ne bo snega, koliko časa bom hodil?  Same negativne misli, celo pobočje, ki ga moramo premagati nazaj grede se čudežno postavi navpično. Končno si vse te konotacije vzamejo trenutek oddiha. Na brzino v mešalnik vržem naslednje sestavine: ”Ne smili se sam sebi. V vsakem primeru moraš priti nazaj. Najbolje, da te tisti cm² vrže iz tira,” te še nekaj začimb, ki jih papir ne prenese. Pancer je romal nazaj na nogo. Kasneje sem še dvakrat ponovil postopek.

V zložnem vzponu smo se počasi bližali vrhu. Zelo počasi. Ker se kar ni hotel prikazati. Nekajkrat smo že mislili, da smo na vrhu, pa se je zadaj prikazalo še nekaj višjega. Končno smo stali pri križu. Klomnock, smo prebrali. Prvič danes smo bili deležni nekaj toplejših minut. Drugače je vseskozi pihal veter. Tukaj pa je bilo resnično prijetno. Zato smo na mizo v miru vrgli variante vrnitve do avta. Prva, ki je hitro padla v vodo, je bila po grebenu nazaj na Falkert. Tukaj ne bi imeli nič smučanja, zato takoj odpade. Ostaneta ali da se po isti poti spustimo, ali pa da smučamo po privlačnem pobočju proti St. Oswaldu. Ter potem razmišljamo kako se bomo vrnili na izhodišče. Tukaj bomo imeli definitivno največ smuke, kar je tudi odločilo.

Razmere so bile že boljše, še vedno pa ne odlične. Podlage so se menjale, od trde do rahlo ojužene, tudi nekaj klože je že bilo. Nismo pa se spustili čisto v dolino, temveč smo spodaj prečili pobočja proti kočama Hundsfeldhutte. Najboljše pogoje smo imeli v tem delu. Boljša izbira bi torej bila prečenje po grebenu, ter potem spust.

Čaka nas še zadnji vzpon. Nazaj na sedlo Falkertscharte. Ta del je najstrmejši, ves dan v senci, utrujen od neprestanega vetra. Čeprav imamo srenače, vsi hodimo previdno. Z vsakim narejenim korakom nas v primeru padca čaka daljša pot do doline. Pozna se tudi tudi že utrujenost in vsi smo še kako srečni, ko zopet stojimo na grebenu. Za zaključek se povzpnemo še na vrh Falkerta. Od koder nas veter hitro prežene.

Za konec izkoristimo še usluge smučišča in z nasmehi do ušes pripeljemo do avta. Ja, smuka ni bila najboljša, komaj povprečna. Ampak drugače pa je bila to tura, ki se je bomo še dolgo spominjali. Vse potrebne prvine je imela, da gre v arhiv tistih klasičnih. 

STRAVA

SNEŽAK