lukazoja

Večini ljudi se bo letošnja zima vtisnila v spomin kot čas kolektivne norije. In ko bodo čez dvajset let svojim vnukom pripovedovali o tem kot nekaj nepredstavljivega, se bodo nekje v ozadju ljubiteljem turnega smučanja rahlo orosile oči. Letošnja zima je definitivno polna presežkov. Razmere, ki se kar ne nehajo. 

Krn je najvišji vrh Krnskega pogorja. Lepotec nad Sočo. Z lepimi razgledi, pisano zgodovino. Vendar tako daleč. Za nas Gorenjce, ki imamo gore dobesedno pred vrati in smo zavoljo tega razvajeni. Ampak želja vsakega turnega smučarja. Je pa tudi nevaren, poleg Grintovca sigurno v vrhu po davku, ki ga je terjal. In z ne prav dolgo sezono, ki omogoča dokaj varen vzpon, za povrh pa še ugodno smuko. Dobra dva tedna nazaj je bilo po pripovedi domačinke v enem dnevu več kot 100 plazov, čez dober teden pa bo treba precej hoje, da se bo prišlo do snega.

Zatorej sem od srca hvaležen Alenki Lužnik , ki nam prijazno poda informacije iz prve roke. Štirje se navsezgodaj odpravimo na pot čez Petrovo Brdo, Tolmin, do idilične vasice Krn, ter še malo dalje do Planine Kuhinja, ki bo izhodišče današnje ture. Krn od daleč zgleda še bolj veličastno, kot smo si ga predstavljali.

Začetek je kopen. Nekih 10 minut je do snežnega jezika, ostanka gromozanskega plazu, ki nam bo omogočil smuko skoraj do avta. Kajti vse okoli je že kopno. Potem pa še dobrih 15 minut hodimo po travi, saj je jezik močno pomrznjen. In ravno prehod čez snežni jezik, še brez derez, je bil tudi najtežji del današnje ture. Izredno previdno smo prehodili ta del, potem pa je sledila dolga prečka do sedla med Krnom in Kožljakom. Z Romanom sva si že prej nadela dereze in cepin, Marko in Matjaž pa se tu odločita za varnejšo varianto. 

Od tod se že vidi Gomiščkovo zavetišče. Dokaj blizu zgleda. Iz zapisov pa vemo, da videz vara. Pa še kako. Od sedla pa do vrha je nekih (upam, da se ne motim) 900 višinskih metrov približno enakomernega naklona. Kar pomeni, da je po pol ure hoja vrh še vedno enako oddaljen. Vsi imamo predvsem problem v glavi. Roman kasneje pove, da si je izbiral kratkoročne cilje, Marko je vsake toliko časa delal ovinke, sam sem delal 200 korakov, pa potem počival, Matjaž pa ni hotel deliti svoje travme. Nekaj naredi tudi sonce, ki močno pripeka. Ki pa je kljub temu dobrodošel, saj bo nekoliko omehčal podlago. In ravno ta streha je nevarna, saj vsak padec pomeni dolg padec, nikjer ni možnosti ustavitve. In če je še trdo, je potrebno biti še bolj previden. 

Vidimo, da ima večina podobne probleme. Razen domačini, ki imajo očitno ta vzpon v krvi. Sam se še dobro spomnim lanskega Krna v kopni sezoni, ko se mi je še spust vlekel. Vendar vse mine, kot bo tudi korona, in utrujeni pridemo do Gomiščkovega zavetišča, ene izmed najbolj kontroverznih potez fašističnega režima. Sprva je bil postavljen kot spomenik Albertu Piccu, leta 1951 pa dokončno spremenjen v planinsko kočo, ter kot tak začel služiti planincem. Na propagandni objekt fašističnega režima pričajo samo še ploščad z ostanki stopnišča, ter očem skriti betonski orli, ki ležijo na melišču pod kočo. 

Gomiščkovo zavetišče nekoč kot spomenik
Gomiščkovo zavetišče danes

KRN

PONOSNO STOJIM

SE OD NEKDAJ ŽIVLJENJA VESELIM

OD KAR JE NESMISELNA VOJNA ODŠLA

SE NIČESAR NE BOJIM

ME SOČA HLADI

NAD MENOJ PA TRIGLAV BEDI

DRAGI OBISKOVALEC

LE PRIDI ŠE TI

DORODOŠLI STE VSI

(neznani pesnik, 1924)

Sam bi šel takoj na vrh Krna, ter potem počil pri zavetišču. Pa nas domačini, s katerimi smo že našli skupen jezik, prepričajo, da bomo smučali z vrha v smeri Batognice, ne pa mimo zavetišča. Zatorej si vzamemo nekaj minut. Nato pa počasi krenemo na ne najbolj prostoren vrh. Razgledi čudoviti, je pa prvič danes čutiti zimo. In ne preostane nam drugega, kot da končno snamemo dereze, ter stopimo na smuči.

Čaka nas 900 višincev neprekinjenega smuka. Pa potem še kakih 300 višincev. Strinjamo se, da tako dolge flanke še nismo smučali. Zavoljo mraza na vrhu je prvih nekaj zavojev po trši podlagi. Potem pa se začne veselica. Pomladanska smuka, srenec, omehčan sneg na trdi podlagi. Od vrha do tal. 

Seveda ne presmučamo vsega naenkrat. Kot prvo, nismo zmožni. Kot drugo se vsake toliko časa ustavimo. Usklajujemo. Lažja varianta je smuka prečno do sedla, od koder smo prišli na vrh, lahko pa smučamo direktno navzdol. Zato je potrebno najti prehode. Zgoraj smo se držali bolj desno, saj je bil na levi strani napihan sneg. Strmi grapi, ki nas bi pripeljala na spodnji del, pa se tudi ognemo, saj nam ne zgleda najbolj varna. 

Vsekakor pa vsi uživamo. In vsak po svojih sposobnostih iščemo strmejše oziroma položnejše dele. V spodnjem delu pa si že vnaprej izberemo dele, ki nas bodo pripeljali čim bližje avtu. Kljub temu pa nas čaka del, kjer moramo peš. Dobra minuta. Potem pa še zadnji del, že zgoraj omenjeni snežni jezik, ki nas pripelje na cesto med planino Kuhinjo in planino Zaslap. Od koder smo streljaj oddaljeni od avta.  

Da pa tura ni končana, dokler Debela Berta ne zapoje, pa dokazuje povabilo domačinov, da gremo k njim še na kavo. Kot vodja današnje odprave, in slepi sledilec delovanja Toneta Škarje, brez možnosti demokratičnega odločanja, ukažem premik do Alenkinega sveta. Idilična hišica pod ostenjem Krna vabi ljubitelje narave, miru. Dodana vrednost pa je še možnost vodenih tur, paketi za družine, za otroke pohodi z lučkami, ogromno znamenitosti v okolici. Skratka za vsakega nekaj. Zase sem že našel kombinacijo kolo-hribi. Priporočam pa tudi ostalim (info@alenkinsvet.si). Po kavi, čaju, štrudlu, ter kravjemu siru chefa Davida, pride čas za odhod.                                         

                                                                           Alenkin svet

Polni vtisov stežka zaspimo, meni pa že brenči v glavi Vrh nad Peski, Vrh nad Peski, Vrh nad Peski. 

VIR:

• Planinski vestnik 2018/07-08

PRENOČIŠČA

• Alenkin svet

STRAVA 

SNEŽAK

Na žalost je tudi v hribih, podobno kot v življenju, potrebno včasih obrniti. Kljub temu ali morda prav zato, da se umre samo en dan, živi pa vse ostale dni. Čeprav ni bilo prav nič dramatično, prejšnji stavek je samo prispodoba. Nobene posebne nevarnosti ni bilo, pač ni nam bilo všeč. In če je na kupu več ljudi za obrat, tako kot včeraj, potem mirne vesti obrneš. In prideš naslednjič.  

Primarni cilj je bil Stol z Zelenice. Štirje tokrat z umirjenim korakom stopamo proti Domu na Zelenici. Ker smo prepričani, da ni več posebne nevarnosti za plaz, gremo po dovozni poti. Zopet zmota. Danes se je splazilo na poti. Letos sem ugotovil, da na vsej trasi, razen na prvi strmini, obstaja nevarnost za plaz. 

Od doma že v pripeki proti Srednjemu vrhu. Matjaž predlaga spust do Doma pri izviru Završnice in od tam navzgor. Vsekakor boljša izbira kot pobijanje okoli Vrtače. 

Hitro smo na sedlu Šija. Tudi do sem je bilo potrebno čez nekaj plazovin, prav tako so južna pobočja Vrtače neverjetno splazena, kar priča o letošnji uničujoči moči plazov. Na sedlu pa presenečenje. Prečka proti kotanji od koder se začenja zaključni vzpon proti Stolu je polna plazovin. Nad njimi pa tudi še pošiljka, ki čaka. Vendar ne nas. Vsi se strinjamo, da obrnemo.

Najprej gremo na Srednji vrh. Z Romanom si takoj nadaneva dereze in cepine, saj je strmina na vrh izredno trda, ponekod poledenela. Roman je še stara šola, železje se aktivira vedno na lahkih delih, ter raje prevečkrat kot premalokrat. Všeč mi je ta njegov način. Podlaga, trda, odlična za vzpon z derezami. Marko in Matjaž pa se mučita. Na koncu obupata, ter na vrh prideta z derezami. Malokrat imamo možnost Markota videti v polni boljni opremi. Pohvalno. Srednji vrh je izreden razglednik, z naše strani kar preveč skrit, zato ne ravno obiskan cilj. Na jug je odrezan s strmo steno, tudi severna stran ni ravno položna. Vzamemo si precej časa. V takih pogojih velja pravilo, pozneje ko odsmučaš, bolje bo.

Prvi metri so trdi, potem pa se navadimo. S sedla navzdol je smuka vedno boljša, višek je spust proti Tinčkovi koči. Nazaj grede se vzpnemo še na Triangel. Z njega nas čaka putrček. Spust od dom navzdol pa po plazu trdo, potem pa prava pomladanska smuka.

Kljub temu, da cilja nismo dosegli, je bilo vseeno lepo.

Še ena izmed tur, katero imam že vrsto let ogledano, pa nikakor ni prišla na vrsto. Tako dolgo sem kolovratil okoli nje, da sem se je lotil z vrhano mero strahospoštovanja. In res je postregla z vsemi sestavinami od vetra, megle, do sonca, pa trdega snega, težavami s psi, novimi znanci, vrhunsko smuko, tako, da bo za vedno v vitrini spominov na posebnem mestu. 

Z Luksijem sva danes odprla novo stran najinega turnega smučanja. V dobrobit predvsem mene, sva določila uro, premakljivega značaja, z edino odredbo in sicer, da me Luksi pokliče 10 minut preden bo pripravljen v polni bojni opremi. In šele takrat sem se oblekel, ter počasi startal. Tako sva bila oba zadovoljna, predvsem pa jaz. Moram ga pohvaliti, danes je bilo vse za oceno 10, kako pa je bil on zadovoljen z menoj, pa ne bomo nikoli zvedeli, saj gre človeku na srečo pisana beseda težko od rok. Z ustnim izročilom nima nobenega problema. 

Avto pustiva na Jezercih in takoj opaziva, da se danes tukaj dogaja nekaj posebnega. Redar nama pojasni, da snema film znana Naomi Watts. Da je na Krvavcu 120 ljudi, ki so za dva tedna zapolnili večino kapacitet, njihovo je tudi celotno spodnje parkirišče, polno sani, pa posebnih vozil, ratrakov. Ter, da danes snemajo na poti proti Kalškemu grebenu, ker pomeni, da bo vsaj na začetku šlo brez samote. In res že takoj na Križki planini opaziva njihov ustroj. Poleg vseh potrebnih in nepotrebnih stvari tudi stranišča, eden za igralce, drugi za vse ostale. Kmalu naju že čaka strm vzpon, smuči romajo na nahrbtnik. V pomoč so nama narejene stopnice. Na vrhu pa ravno snemanje kadra. Prijazno naju spustijo mimo. Sicer računava, da bo Naomi spregovorila vsaj z Luksijem, če ne že z mano. Oba sva namreč v predel nad čelom izrezana Georga Clooneya, ostalo pa imava zakrito s smučarsko opremo. Pa naju Naomi ne spozna, zatorej nadaljujeva. 

Nekaj spusta, ter prehod če plazovito pobočje. Vse je prekrito s plazovinami. Resnično neugoden del v času slabših lavinskih razmer. Čeprav danes ni nobene nevarnosti, še posebej ne tako zgodaj, vseeno s pospešenim korakom opravim s tem delom.

Šele na Planini Koren si nadeneva smuči. Koča na planini je bila letos priča plazu, ki pa je ni podrl, jo je pa nekoliko zamaknil. Letos so bili plazovi ogromnih razsežnosti. Verjetno je bila koča postavljena tako, da je plaz ne more doseči, pa jo vseeno je. Sam naredim kar precej slik, Luksi pa gre naprej. Oblaki se vse bolj zgrinjajo okoli, tako da kar nekaj časa ne srečam Luksija. Ker je pač vidljivost izedno slaba, ubereva vsak svojo pot. Nad planino se odpre pogled naprej. Ne vem pa točno kam. Zato se malenkost pustim, srečam še nekega pešaka in zmotno nadaljujeva naprej. Vendar kmalu ugotoviva, da je vrh preblizu. Na srečo imam od Dovške Babe dalje aplikacijo, zato hitro ugotovim, da greva proti Kompoteli. Usmeriva se levo proti Vrhu Korena. Iz ene izmed grap na levi prileze Luksi in skupaj potem nadaljujeva. 

Vidljivost še vedno slaba, zato z vrha ubereva morda ne najbolj optimalen spust na Zgornjo Dolgo njivo. Psov nisva dajala dol, vmes me čaka konkreten padec, saj zavoljo difuzne svetlobe nisem opazil luknje. Spodaj na izravnavi ujameva dva pešaka in enega smučarja. Ki so potem z nama do konca ture. Sprva nekoliko sramežljivo, kasneje pa smo se resnično ujeli in še začinili že tako zanimivo turo.

Od tu dalje sledi položen vzpon proti vrhu Kalškega grebena. Se pa pot kar vleče, nekajkrat sva prepričana, da smo na vrhu, pa je za njim nov vrh. Za nameček pa se je iz kamniške strani privlekla še megla, tako da na vrhu ne vidimo skoraj nič. Z meglo pride tudi mraz, zato se dokaj hitro pripraviva za smuko. Prvi del grebena smučava samo ob stopinjah. Kljub temu jih enkrat izgubiva, se malo loviva, nato pa na srečo nekje na levi slišiva žlobudranje kolegice iz Vrhpolja.Takrat se megla tudi umakne in lahko se začne vrhunska smuka. Pešaka gresta naprej, mi pa (sedaj smo trije) se odločimo, da odsmučamo bolj po desni, proti planini Dolga njiva. Se pa potem sproti dogovorjamo, izbiramo najboljše linije. Namreč, ogromno je kotanj. Smuka je izvrstna, srenec (star, debelozrnat uležan sneg).Kolega se spusti čisto do planine, z Luksijem pa že prej prečiva v levo. Sam imam danes težave s kožami. Večkrat se mi odlepijo. Na srečo imam vedno na palicah power tape, ki mi začasno reši težave. Vzpon do Vrha Korena, ki od daleč zgleda kar malce strašljiv, od blizu pa ni nič posebnega.

Vreme se je sedaj popolnoma spreobrnilo. Sonce z nekaj oblaki in grebenom Ježa, ter oblačnostjo v dolini naredi neverjetno kuliso. Vsaj pol ure se z novimi prijatelji zadržimo na vrhu. Spust na sedlo tudi odličen. Še zadnjič gredo psi na smuči, saj se vzpneva še na Kompotelo. 

Spust potem do sedla in naprej do Planine Koren še boljši kot prej. Seveda, sonce dela čudeže. Sneg je z vsako minuto mehkejši, ne pa gnil. In tako je tudi smuka z vsakim zavojem lepša. Z Luksijem si vsak po svoje izbereva spust, želiva si, da si to ne bi nikoli nehalo. 

Na planini zopet srečanje z, saj veste kom. Smuči gredo za nekaj minut na rame, pa potem spust čez plazovino. Ki pa je začuda tudi dober. Kar nekaj odličnih zavojev, tako je omehčano, da je vsak zavoj poezija. Sploh Luksi je tukaj dobro izbral, saj plaz ni prečil kot midva, temveč se je spustil kolikor se je dalo. Vsi pa smo zopet morali sneti smuči, saj nas je čakal zadnji vzpon. Ki je v trdem definitivno najtežji del ture. Torej vstop iz Križke doline na plazovito območje pred Planino Koren. Sedaj je popolnoma lahko. S sedla od koder sledi spust na Križko planino se še nekoliko vzpnemo, da se ognemo nadelani poti (zaradi snemanja so pot temeljito dodelali, da je bila lažja), tako da imamo še nekaj uživaških zavojev. Potem pa še zadnji krajši vzpon.

Tura je res veličastna, eno samo popotovanje. Ni klasična tura, ko dve uri hodiš, potem pa samo še smučaš. Ogromno je snemanja smuči, pa prečenj, kratkih spustov. Zato pa tudi toliko bolj vredna.

SNEŽAK

STRAVA

Končno sem imel čast okusiti kaj je prava bohinjska tura. Dobro, skoraj prava, saj za tiste z veliko začetnico še nisem zrel, pripravljen, izbran. Bohinjci namreč svoje cilje skrivajo pred ostalim svetom. Pri nas vsi poznajo Begunjščico, Vrtačo, pa Veliki vrh, vsi vedo za Mojstrovke, pa Križ, Stenar, Jesenice povezujemo z Vajnežom, Struško, Pokljuko z Draškim vrhom, Viševnikom. Skratka za vsak okoliš točno vemo kateri cilji so nam na voljo. Kaj pa za Bohinj? Rodica in to je to. Vse ostalo pa je zavito v tančico skrivnosti. Govori se, da obstaja bohinjski kodeks. Nikoli nič ne objavljajo. Nikoli o ničemer ne govorijo. Mi smo bili čez vikend na Stolu. Oni pa nekje nad jezerom. Sodelavcu sem tokom mnogih let odprl vse omare. In prišel je dan, ko je vest potrkala na njegova vrata in me je bil voljan peljati v njihov svet. Skromno, vendar dovolj za začetek.

Startala sva pri njegovi hiši. Takoj na smuči. Že to je posebnost, dana samo bohinjcem. Potem pa sva hodila, nekaj na smučeh, malo peš. Vsekakor pa je bilo potrebno precej truda, da sva prišla do Suhe. Do sem brez posebnih razgledov, tu pa se začne lepši del.  Skozi strmo grapo peš, po narejenih stopinjah. Kar peš nadaljujeva potem po ravninskem delu in zopet čez strm del. Tam pa si nadeneva smuči, natakneva srenače in počasi proti vrhu. Puščavski pesek pušča posledice. Kljub sončnemu vremenu se počutiva kot da sva v dimniku. Vse okoli zapacano. Brez posebnosti do vrha. Razgledi zaradi prej omenjenega peska niso bajni. V nasprotju s smuko. Nekih 5cm odjenjanega na trdi podlagi. Moji pogoji. Seveda so ponekod tudi trši deli, vendar hitro lahko odviješ na mehkejše terene. Tudi skozi najstrmejši del je smuka odlična. Pod grapo prečiva levo, da ne zgubljava preveč višine. Zopet vpreževa pse, ter sedaj že v močnem soncu kreneva proti Voglu, kjer narediva daljši odmor. Sledi še odlična vožnja po Žagarjevem grabnu. Tudi s trdo podlago, zgoraj pa zaplate napihanega snega. Idealna smuka do avta. Namreč, zjutraj sva en avto pustila na parkirišču Vogla, z drugim pa se odpeljala do sodelavca. Kar dolga, naporna tura. Ne še tista prava bohinjska, je pa začetek. 

STRAVA

SNEŽAK

Kremant je eden izmed štirih vrhov v masivu Ratitovca, najbolj oddaljen od Krekove koče, zatorej tudi najmanj obiskan. Ostali trije so Kosmati vrh (1643m), Gladki vrh (1667m), ter Altemaver (1678m). Zadnje tri sva z Urošem obiskala pred nekaj dnevi, za Kremant pa nama je zmanjkalo časa.Še v temi zopet parkiram pri Lovski koči na Toli, ter v soju svetilke krenem navkreber. Ste kdaj opazili, da imajo drevesa drugačno obliko, ko hodite sami? Da slišite smučino, ki jo režete v lastnem potu? Da čutite, da je okoli še kakšna žival, kadar ni tiste, ki sopiha pred teboj? Ja, vse je drugače, ko imaš čas opazovati, poslušati. Saj ne rečem, komu ne prija družba, včasih pa paše tudi če greš sam, ko nihče noče s tabo. Začetni del je eno samo položno prečenje, z dolgim odsekom prepredenim s starejšimi in novejšimi plazovinami. Ki samo potrjujejo, da v letošnji zimi ne drži tradicionalna miselnost, da so plazovi samo v visokogorju. Zanimiv je bil tudi dogodek ob povratku na parkirišče. ”Se tukaj rabi plazovna oprema?” ”Seveda, sam jo imam vedno.” ”Dobro, samo vi ste smučali, mi gremo peš.” Hotel sem povdariti, da velikokrat prevladuje miselnost, da so plazovi nevarni smučarjem, ne pa pešcem. Tokrat ne grem čez Kosmati vrh, temveč čez planino Klom. Nisem še našel planine, ki mi ne bi bila všeč in tako je tudi s to, ki je izredno majhna, umeščena v kotanjo in tako brez razgledov. S planine sledi nekaj spusta,  ki pa ga opravim kar s kožami. Tako kot nekaj naslednjih. Šele na Gladkem vrhu sem šel na smuči. Ves greben med Gladkim vrhom in Kremantom je bolj kot ne na isti višini, tako da je najhitreje, da kože ostanejo na smučeh. 

V prejšnjem prispevku sem se skušal poglobiti v terminologijo Ratitovca, pa mi ni povsem uspelo. Tokrat sem prišel malenkost dlje (zahvala Tilnu). Najzgodnješe poimenovanje je zapisano v darilni listini nemškega cesarja Ottona II iz leta 973 in sicer Alpam bosanga, kar bi prevedeno pomenilo vrhovi Pečane, torej poimenovanje geografskega območja ne gore kot take. Nadalnje poimenovanje, ki se omenja je Altemauer, kar dobesedno pomeni stari zid, saj  so vrhovi ratitovškega pogorja predstavljali mejo med dvema zemljiškima gospostvoma Bixen (Bled, Bohinj in Freisin Škofja Loka). Poimenovanja manjših vrhov Ratitovca so nastala kasneje, točno kdaj ne moremo z natančnostjo trditi.  Za zadnjih 300 let pa na podlagi ohranjenih vojaških in katasterskih zemljevidov vidimo, da je bilo poimenovanje sledeče 1783 – nem. Geburge Patshana slo. Pogorje Pečane, 1819 Ratitauz, 1868 Ratitauc, 1993 Ratitovec. Prvo poimenovanje gore se pojavi v poznem srednjem veku kot Altemaver, ki se je ohranilo do danes. Poimenovanje Ratitovec je prišlo dokaj pozno  pred 200 leti in ker se navezuje na poimenovanje geografskega območja je moč sklepati, da je le-to nasledilo poimenovanje Pečana… zakaj ne vemo natančno je pa leta 1803 in 1848 prišlo do zemljiške odveze favdalnih območij  in se lahko se sklepa, da ker je Pečana ostala na bohinjskem je bilo območje na selškem potrebno na novo poimenovati.Z Vratc se gre lahko direktno na Gladki vrh, sam pa grem preko Altemavra proti današnjemu cilju Kremantu. Čeprav zgleda daleč stran, pa sem izredno hitro tam. Malce se mi že mudi, zato nekaj slik, potem pa hitro obrnem, kljub temu da bi bilo prijetno posedeti na sončku. Zopet preko Altemavra in mimo Krekove koče na Gladki vrh. Spusčam se tokrat na Vratca. Odlična smuka, še vedno nekaj podobnega pršiču. Nato se spustim do Razorja. Tod pa je že ojuženo, pomladanska smuka, odlično. Enake razmere potem tudi skozi gozd vse do avta. 

STRAVA

Končno ena predslužbena. Pred leti jih je bilo veliko, sedaj pa so nas omejili še z uro, za katero resnično ne vem čemu služi. Pa naj se še tako trudim. Lahko zastopim in se v čustvenih trenutkih mogoče tudi strinjam z večerno omejitvijo na 21:00. Zakaj pa 6:00? Verjetno je večerno nočna prepoved gibanja namenjena omejitvi druženja. Vendar kaj bi bilo drugače, če bi omejitev prenehala veljati ob 4:00 recimo. Bi se dobili ob 4:05 in potem pili, ter rajali naprej? Skoraj sigurno ne. Tako pa so onemogočili peščico jutranjih ljudi, ki bi rado nekaj rekreacije pred službo, s tem pa bi vsaj malenkost zmanjšali obremenitev na rekreativne destinacije od 7 ure dalje. Edino če so se zgledovali po nemški policijski uri med 2. svetovno vojno, bi omenil, da so imeli takrat večje probleme kot rekreacijo. In ko smo bili v starih dobrih časih, ko je Janez še bral Mladino, že na vrhu, danes z Urošem šele parkirava na Prtovču.

Moram priznati, da sem bil pred dobrim letom prvič na Ratitovcu, kar mi ne služi na čast, obenem pa priznam tudi, da sem mislil, da je Ratitovec pač gora nad Železniki, dejansko pa je Ratitovec masiv, sestavljen iz mnogih vzpetin. V vasicah pod Ratitovcem so nekoč živeli nemški priseljenci s Tirolskega, ki so verjetno tudi prinesli pametno idejo o policijski uri.  Cesar Oton II je leta 973 ozemlje podaril Freisinškim škofom, le-ti pa so leta 1283 na območje Zg. in Sp. Sorice naselili 80 družin iz Pustriške doline na južnem Tirolskem. Vrhovom v okolici so dali svoja imena in ta še danes pričajo o zgodovini te dežele. 

S hojo ne pričneva na Prtovču, temveč okoli 500 m dalj, pri Lovski koči na Toli. Naj omenim, da je na obeh mestih potrebno plačilo parkirnine. Takoj na smuči. Sam vzpon je zložnejši kot klasični s Prtovča. Je pa nekoliko daljši. Ta del je tudi izpostavljen plazovom. Kar dobršen del poti je prekrit s starimi plazovinami, zato previdnost ni odveč. Kmalu prideva do razpotja, desno čez planino Klom na Ratitovec ali naravnost na Kosmati vrh. Izbereva drugo varianto, čeprav bi šel sam raje čez planino. Ugotoviva od kod imena Gladki in Kosmati vrh. Kosmati je skoraj do vrha poraščen, Gladki pa povsem gol. Z vrha se v ne odlični ampak prijetni smuki spustiva do Vratc. Kože romajo nazaj na smuči, midva pa naprej. 

Od kod točno ime Ratitovec, ne vem (če kdo ve, me lahko kontaktira). Je pa to popularna točka, obiskana vse dni v letu. Zasluga gre tudi Krekovi koči, ki se redno uvršča med najboljše planinske koče. Lahko se tudi poskusite v ”tekmovanju” kdo večkrat pride na vrh v enem letu (za zmago bi bilo v letu 2018 potrebnih 364 obiskov, za vstop v Klub prijateljev Ratitovca pa je potrebnih 15 obiskov). Prvo kočo so odprli leta 1925. Med vojno je bila požgana, leta 1954 pa na novo pozidana. Ob koči stoji zimska soba, ki nudi prenočišče čez celo leto. Ratitovški flancat je glavna specialiteta koče. 

Vseskozi na naju pritiska služba. Nekaj časa se celo igrava z mislijo, da bi vzela dopust in podaljšala do Soriške planine. Oba sva prvič tu. Kako drugačna je pokrajina za Gladkim vrhom. Spominja na Pokljuko, zaobljeni vrhovi, sprehajaš se z enega na drugega, z desne pa vseskozi panorama Triglava. Res čudovito. Najprej greva na Altemaver, potem pa še na Gladki vrh. Spusčava se potem po klasični pristopni poti, čez Razor. Snežne razmere niso več idealne. Ponekod se že dela kloža, smuko pa vsekakor olajša že ojužen sneg, ki omogoča uživaške zavoje vse do avta. Letošnja sezona nas resnično razvaja, srčno upam, da bo še trajala. 

STRAVA

SNEŽAK

S cmokom v grlu začenjam današnji zapis. Medtem, ko smo vriskali v brezskrbnem vijuganju, se je le streljaj od nas odvijala tragedija. Niti neprestan zvok helikopterja nas ni motil v naši brezskrbnosti. Šele doma nas je ujela tragična bilanca prelepega dne. In ja, gore so življenje, sreča, žalost, veselje, solze,… in na koncu tudi smrt. Zato še posebej žalosti, težko najdem besedo, ki ne bi bila posebej žaljiva, za nas Slovence, ki se ob gorskih nesrečah čutimo poslane kot razsodnike. In se ne da bi pomislili na udeležence, ter svojce, vsedemo za računalnik, in v vsem neznanju udrihamo po žrtvah. Tisti, ki ne čuti gora, ne bo nikoli razumel. Lahko pa ohranimo dostojanstvo. In poskušamo vsem udeleženim vsaj malo olajšati pot, ki jih zopet vodi do sonca. Zato naj bo ta zapis humorna popotnica žrtvam k novim snežnim belinam. 

                                                                           Srečno nekje tam
Število prijavljenih na današnjo turo je bilo večje kot običajno, zato smo sklenili, da se vsi dobimo v Radovljici ob osmi uri, potem pa gremo naprej. Ker pa je bil med prijavljenimi tudi Luksi alias Frenki alias Francoski alpinist, se mi je že takoj zazdelo, da bo načrt nekje počil po šivih. Saj ne, da človeka nimam rad, dober je kot kruh, vsak dogodek z njim je doživetje, Ampak kaj, ko je človek odkril peto dimenzijo. Tako že pred startom pošljem Šparovcu sporočilo: ”Dobro, da sem spoznal Luksija, tako vsaj vem, da sem lahko živčen”. Kot že rečeno,  ob 8:00 smo zmenjeni v Radovljici, midva pa nekaj minut čez osmo sredi Kranja njegov avto priklapljava na akumulator. ”Vse bo ok.” ”Daj pokliči Markota naj malo počakajo”. Seveda sem ga, vendar naj kar grejo naprej. Luksi se seveda potem odpelje z avtom, normalno, da ga malo razvozi. Čez dobre pol ure pride nazaj s krofi. Kako si lahko hud na takega človeka.Počasi v Radovljico, kjer naju čaka Šparovec. Verjetno si mislite, da si zmišljujem, da sem ustvaril izmišljen lik. Da je zgodba boljša. Ampak ne. Čista resnica. Na parkirišču pred Lidlom Luksi izgine. Le kam gre sedaj? Vrne se s sankami, otovorjen pa je še z nekaj cunjami, pa tisto plastično lopatko ima za sankanje. Sploh ga ne vprašam, od kje mu to. Vse natovorimo v avto in se odpeljemo proti Plavškem rovtu, ki je današnje izhodišče. Še malo naprej parkiramo na zadnjem parkirišču pred znakom za prepovedan promet. Dobri dve uri po predvidenem startu lahko začnemo.

Snega ni več veliko, se pa z malo trme da takoj na smuči. Ceste je nekaj kilometrov, potem pa gre pri zadnji kmetiji pot levo v gozd. Smučina je lepo potegnjena vse do Hruške planine. Hruški vrh je sedaj pred nami. Nanj gremo lahko desno čez sedlo Rožca, ali pa naravnost navzgor. Odločimo se za krožno varianto, torej sedaj naravnost, vrnili pa se bomo preko sedla Rožca. Pot vrhom nas čaka ogromna napoka. S Šparovcem greva naprej peš, Luksi kot najbolj izkušen pa si pot utira na smučeh. Napovedan je bil močan veter. Ki pa ni konstanten, ampak piha v sunkih. Tako je ponekod prijetno toplo, spet drugod pa strupeno mrzlo. Na vrhu Hruškega vrha si ogledamo nadaljnje možnosti.

Luksi je za direkten spust z vrha, nama pa se zdi teren kložast, trd, zato prevlada najina. Kar na psih se spustimo na greben proti Dovški Babi. Sam tu naredim napako, ki me je naslednjih nekaj ur opominjala na mojo neumnost. Nisem se oblekel, naredil pa sem tudi nekaj slik, seveda brez rokavic. Sploh je bilo danes tako mraz, da ne pomnim kdaj sem tako malo slikal. In še to vse na brzino. Res niso bili pogoji za slikanje. Kulisa pa že pred tem nora. Tudi greben je dolg, razgleden. Ampak kaj, ko nas vse tako zebe. Že prej smo si ogledali smer spusta. Nekih 100 višincev pod Dovško Babo zapustimo greben, ter se namestimo ob edinem malo večjem objektu, drevesu ali grmu nedoločljivega imena. Nudi pa nekaj zavetja. S Šparovcem najprej iščeva telefon, ki ga je nekdo zgubil, potem pa je že čas za odhod. Veter brije, vendar Luksija ne moti. Človek mora pač opraviti svoj meditacijski obred. Spust pod Koprivnjak je čista poezija. Puhec, nezvožen teren, noro.

Medtem, ko čakava Luksija, se odločiva da greva še enkrat gor. Spust je bil pač tako dober, da ga je treba ponoviti. Luksi kot zadnji pač nima možnosti odločanja. Vmes ima Šparovec težave s kožami, zato gre pod isto drevo kot smo bili prej, sam pa grem do Dovške Babe, da ne zmrznem v čakanju. Smuka z Babe ni bila dobra, vse spihano. Vmes srečam Luksija, ki gre tudi na Babo, kar podaljša zmrzovanje za nedoločen čas. Tudi Šparovec se vmes spusti, saj tudi njega zebe. Zopet fantastična smuka, in zopet čakanje. Ko pride Luksi, sem zopet tako zmrznjen, da grem naprej. Tokrat proti Koprivniku, ki tudi obeta odlično smuko. Na sečo imam tudi sam tokrat težave s kožami, ki me toliko zamudijo, da me oba prehitita.

Tudi tod je smuka nora. Spustimo se do Planine Rožca. Neverjetno, vse kar smo smučali v Avstriji je bil puhec. Čaka nas še vzpon do sedla med Hruškim vrhom in Klekom, ki se tudi imenuje Rožca.

Od tam pa spust do planine Hrušica, kjer se priključimo na pot, ki smo jo prehodili zjutraj. Čimveč skušamo smučati po gozdu, ki nudi še vedno dobro smuko. Tudi potem, ko smo na cesti, večkrat zavijemo v gozd. Do avta pa ne gre, Šparovec obupa nekaj metrov pred, sam pa še kakšen ovinek prej. Luksi pa, ker ima nove smuči, še sedaj hodi. Resnično, tura za anale. Tokrat sem se razpisal o Luksiju, o Šparovcu pa dokler se ne poroči samo skrbno izbrane besede. Nikoli ne veš, kdo bo to bral.  PS. Moram pa vsaj malo pohvaliti Luksija, da bo šel še kdaj z menoj v hribe. Včeraj, v ekstremnih razmerah je izumil strojenje. To je postopek, ko psi ne gredo več na smuči. Nežno jih valjaš po robnikih, ki ne smejo biti preostri. In psi so zopet za uporabo. 

SNEŽAK

STRAVA

Struška je pogorje med Stolom in Golico, njen najvišji vrh, Veliki vrh pa naš današnji cilj. Do letos smo neupravičeno zapostavljali vrhove med Jesenicami in Kranjsko Goro. Pravega odgovora, zakaj je temu tako, enostano ne najdem. Smo se pa vsi udeleženci včerajšnje ture strinjali, da v bodoče to popravimo. 

Kadar je z nami Uroš, je vsa logistika na njegovih plečih. Zanesljivo nas kljub manjšim spodrsljajem vedno pripelje do cilja. Običajno vedno preberem vse kar najdem o turi v svoji ne več tako skromni knjižnici. Ko pa imam Uroša, me zanima samo kje se dobimo. Tokrat je to Dom v Pristavi. Z nama še oseba iz bohinjske kotline.  Ki nič kaj kolegialno izkorišča najine usluge in skrivnosti, ki jih rade volje deliva z njim, medtem ko sam skriva svoje bohinjske ture kot zlato.  

Pot do Pustega rovta vodi po zložni cesti. Nekje sicer zgrešimo, vendar Uroš hitro ugotovi napako. Nihče se ne razburja, saj smo le v hribih, kjer spričo opojne beline, v smetano oblečenih dreves vsak dodaten korak pomeni dodano vrednost. Uroš in Roman kramljata, sam pa robantim za njima. Vedno sem zadolžen za fotografijo. Vedno mi na koncu rečeta naj pošljem fotografije. Ko pa je potrebno odšteti nekaj evrov, da bi se oblekla v bolj žive barve, ter da bi kdaj malenkost počakala, ne pa du ju slikam vedno v teku, ter obvezno v hrbet, tega pa ne slišita. Kaj mi pomaga stativ, ter trije fotoaparati, ko pa objekti bežijo pred mano. Nemogoči pogoji za delo. 

Hitro smo na Pustem rovtu. Ki poleti zgleda pusto, pozimi pa ravno obratno. Tu naju z Romanom premami nek vrh, na katerega bi rada, saj je tako blizu. Kot običajno sledi glasovanje, z Romanom za, Uroš proti. 2:1 za neznani vrh, vendar ker smo v Sloveniji, te dva glasova enostavno nista dovolj, zato nadaljujemo tako kot je odločil premier. Še dober kilometer ceste. Vmes si na levi ogledujemo spust s Korenščice, ki nas čaka na koncu. Kar strmo zgleda od spodaj. 

Na Belski planini si vzamemo nekaj minut. Do sem smo prehodili kar 6,5km. Kar veliko, seveda se potem, ko bo sneg skopnel, lahko pripeljemo višje. Od vrha nas loči še nekaj dolinic. Meni osebno je del Karavank močno podoben delu Poljuke desno od Viševnika. In logično, ker mi je tam tako lepo, mi je tudi tukaj. Na vrhu piha. Pa je vseeno lepo, malce mi je v napoto le kovinska škatla radioamaterjev. Ter še malo manj Uroševo priganjanje. 

Spust do Belske planine vrhunski. Kljub mojim težavam z okovjem v polni meri uživam. Namreč, dan poprej sem si na okovje nadel nove zavore. Sedaj pa si ne morem zapeti pancerjev. Vsake toliko časa se mi pancer odpre, seveda sledi padec. Dva kar neugodna. Še bolj pa to vpliva na sigurnost. Noben zavoj ne vem ali bo prijelo ali ne. Z Romanom se lotiva popravila, Ljubljančana ni nikjer več, pa ravno sedaj, ko bi ga najbolj potrebovala. Smuka tu je bila res dobra. Pršič, sicer ne več tisti avstrijski, ampak še vedno ugoden. Prav tako je celotna pot od avta do sem in nazaj, seveda po isti poti, varna in tako omogoča smuko tudi v bolj neugodnih razmerah. 

Od Belske planine nas do vrha Korenščice vodi dolinica in kar prehitro se konča še zadnji vzpon. Tudi tukaj je spust nazaj do Belske planine varen. Sami pa se spustimo po drugi strani naravnost proti Pustemu rovtu. Kar strmo, peljemo čimbolj ob robu. Tudi tu je smuka še vedno odlična. Potem pa se skozi gozd razmere drastično poslabšajo. Vse ojuženo. Seveda se da normalno peljati, ni pa nekega užitka. Sploh meni ne, saj se mi smuči še nekajkrat odpnejo. Za konec nas čaka še nekaj kilometrov ceste. Ki je običajno dokaj nadležen zaključek. Danes pa vožnja po cesti deluje sproščujoče. Dokaj položno, tako da se vsi počutimo kot da smo na masaži. Vsekakor se kmalu vrnemo. 

STRAVA

SNEŽAK

Če ste bili pred tednom dni priča turobnemu zapisu, da večkrat ko gremo v hribe, večja je verjetnost, da se nam kaj zgodi, je bilo tokrat ravno obratno. Večkrat, ko gremo v hribe, večja je verjetnost, da naletimo na razmere z veliko začetnico. Seveda je vsakomur, ki ni v hribih enkrat letno jasno, da so hribi tudi dež, veter, megla… Vendar jih imamo vseeno radi. Klub temu, pa čakamo na tisti dan. Upam, da še pride. 

Vošča je vrh nad martuljškim Srednjim vrhom, dobro obiskan v vseh letnih časih. Ni pa ravno komercialno uspešen, zato ne najdem kaj prida zapisov na internetu. Zato se tudi malo loviva na parkirišču na Srednjem vrhu, ki je v bistvu, kar šele pozneje ugotoviva, izhodišče za Trupejevo poldne. Na srečo tu ne greva na smuči, odpeljeva se še kak kilometer dalje, do bivše kasarne. Od tam takoj na smuči. Čez nekaj travnikov, potem pa kar nekaj časa skozi gozd. Vseskozi je za nama panorama, za nas težko osvojljivih martuljških vršacov. Oba sva prvič tukaj, kar ne moreva verjeti, zakaj smo vedno silili drugam, ko je tako blizu tako lepo. Vsekakor se bova oddolžila. 

Kar prehitro prideva na zadnjo čistino pod vrhom. Oba obsediva za nekaj časa, ter upijava vse okoli naju. Kakšna kulisa, zahvala gre seveda tudi v sneg okovanim smrekam, ter vremenu, ki bi bilo težko lepše. Čeprav nisem pristaš Urošove mantre, da je na vsak vrh potrebno iti večkrat, je danes drugače.

Hitro se zediniva, da bova zaključen vzpon opravila večkrat. Izbereva desno stran, gledano navzdol, ki še ni bila presmučana. Noro. Pršič, sicer že malenkost težji, pa tudi naklon bi bil lahko večji, ampak vseeno se spodaj strinjava, da ja no, za silo bo. Hitro si nadeneva pse in nazaj gor, In tako trikrat. Vsakič zareževa svoj podpis v nedolžno belino. Potem pa se zagledava še v levi del, gledano navzdol. Povzpneva se na prvo vzpetinico poleg Vošce. Razmišljava o spustu na sever, kjer pa je tema, tu pa dan, in odločitev je na dlani. Tu je smuka še boljša. Čeprav sva komaj nekaj sto metrov oddaljena od prejšnjega spusta, pa je tu pršič še boljši, bolj sipek. Tudi tu se trikrat spustiva. Psi se dokončno uprejo najini tiraniji in ne preostane nama drugega kot vrnitev v dolino.

Vmes pa naju čaka še nekaj travnikov. Ki so strmejši, torej bi bili v idealnih pogojih boljši za smučanje. So pa že dodobra prevoženi. V gozdu in na nezvoženih delih je smuka vrhunska, tukaj pa zavoljo nekaterih trših odsekov še vedno odlična. Tudi zadnji del po cesti je dober, saj se da brez težav večjemu delu izogniti in peljati po gozdu ob cesti. V upanju, da ne bo vedno tako lepo, saj bi se takih dni hitro naveličala, zapustiva kranjskogorski konec. 

STRAVA

SNEŽAK

Večkrat ko greš v hribe, večja verjetnost obstaja, da boš storil kako napako. Meni se je tokrat pripetila, sicer brez posledic, vendar ostaja dober opomnik za v bodoče. Sam v naših krogih veljam za najbolj previdnega, nekateri trdo stojijo za tezo, da včasih celo preveč. Pa se mi vseeno kdaj pa kdaj prikrade kaka napaka, tokrat neumnost (zapis je z dne 9.1.2021). 

Zapadlo je precej snega, z vseh portalov udrihajo z opozorili na nevarnost snežnih plazov. Z Urošem zato izbereva Dovško Babo, ki velja za dokaj varno. Mislim, da sem bil samo enkrat tukaj, pa še to pred vsaj 10 leti. Zato si z mano ne bova mogla pomagati. Na srečo ima Uroš vse vrste navigacij, tako da problama z dostopom ne bo. Najprej skušava dobiti prosto parkirišče nekje na cesti nad Dovjami. Pa je zapadlo toliko snega, da enostavno ne gre. Spustiva se do campa, kjer dobiva dva prosta mesta, pa naju lastnica zaprosi, če greva lahko drugam. Sam grem do Aljaževega hrama, Uroš pa na bližnje pokopališče. Slab kilometer greva zatorej peš, nato pa na smuči. Pot proti Dovški Rožci (planina) naju sedaj pelje po cesti, po kateri se v kopnejših mesecih lahko tudi peljemo, pač dokler gre. Cesto nekajkrat presekava z bližnjico, enkrat se tudi malenkostno zgubiva, pa potem vrneva na pravo pot.

V umirjenem tempu opazujeva okolico, predvsem talne plazove na okoliških vrhovih. Vseskozi se sprašujem, le zakaj me toliko časa ni bilo tukaj. Zakaj se mi je Dovška Baba tako zamerila? Kmalu najdeva odgovor. Tura ne spada med kratke. In leta nazaj sem bil tehnično tako slab, da sem le s precej truda prišel do vrha. Sedaj pa smo že toliko napredovali, da nam normalna hoja ne predstavlja nobenih težav, zato lahko zraven uživamo. Ves ta del Karavank je izredno lep. Pa tako blizu nas, zato bo treba načrtno obdelati te čudovite konce. Še posebej lep je del nad planino. Zaobljeni, zasneženi vrhovi, ki me malenkost spominjajo na del Pokljuke, desno od Viševnika.

Kar prehitro sva na vrhu. Smuka do planine vrhunska, tako da razmišljava, da bi šla še enkrat ta del. Pa se meni mudi, zato greva naprej proti dolini. Kot vedno, smučava skupaj. Vedno na taki razdalji, da se vseskozi vidiva. Potem, ko sva na cesti, pa lahko ta dokaj dolgočasen del popestriva s tem, da čim večkrat sekava pot.

In tu je prišlo do moje napake. Uroš je bil pred mano, na cesti, sam pa sem brez da bi mu povedal zavil navzdol, in potem še bolj navzdol. Ter se nato vrnil na cesto, vendar Uroša nisem več videl. Vse se je zdelo tako enostavno, da se sploh nisem obremenjeval. Se bova že dobila spodaj. Potem pa sem naredil novo napako. Neka sled je vodila desno od ceste in sem šel po tej poti. Mislil sem, da se bom že vrnil nazaj. Pogoji so bili tako dobri, da sem jih hotel izkoristiti. Kmalu sem prišel do neke planine, kjer sem seveda zapustil sled, saj je bila smuka vrhunska. In potem zlezel čez ograjo, čeprav bi tukaj še lahko prišel nazaj na cesto. Zapeljal sem v gozd, teren je bil vedno bolj strm, ampak sneg je bil tako dober, da sem še vedno trmaril in se spuščal. Potem pa sem se le ustavil. Vzel v roke uro in videl, da sem popolnoma izven smeri. Na uri pa samo še 20 odstotkov baterije, in to na iphonu, ki ni ravno mera za vzdržljivost. Nadel sem si pse, ki so zaradi vlažnosti komajda še ubogali. Pa je bilo prestrmo. Poskusil sem peš, pa sem ugotovil, da tako tudi ne bo šlo. Ugrezalo se je čez kolena, okoli dreves še več. Za vsak slučaj sem izkopil telefon, saj ga bom še lahko potreboval. Odločil sem se, da se spustim dokler bo šlo. Teren je vedno strmejši, ampak nekako gre. Potem pa pridem do potoka (doma ugotovim, da je to Mlinca, kot tudi kje vse sem narobe zavil). Smuka se tu nepreklicno konča. Še enkrat poskusim nazaj gor, pa hitro obupam. Ne preostane mi drugega kot da grem čez potok. Tam pa zopet strmo pobočje, mogoče malenost položnejše kot na oni strani. Vendar kaj, ko se tako ugreza. Najprej se na smučeh še malenkost spustim. Dokler gre. V glavo sem že pošteno napsihiran. Nazaj ne morem, če se mi še tu zatakne, sploh ne smem razmišljati o tem. Zaradi nenehnega vlečenja iz globokega snega, plus popolnoma premočene notranjosti pancerjev zaradi hoje čez vodo, me pošteno zebe v vse okončine. Ne vem zakaj, ampak vedno imam s seboj 4 pare rokavic. Na srečo. Trije pari so trenutno neuporabni, četrtega pa hranim za skrajno silo. Tako naprej hodim brez rokavic. Psi so tudi neuporabni. Nekaj se je treba odločiti. Določim si uro, ko bom primoran klicati bolj usposobljene, telefon dam v suho rokavico, ter zatlačim za rokav, da ga malenkost ogrejem. In grem naravnost navzgor. Ni vrag, da pridem na neko cesto. Ampak kaj ko se tako udira. Nekajkrat se mi že zdi, da vidim cesto, pa je samo lažno upanje. Končno pa jo le ugledam. Kakšno olajšanje. Sedaj mi je pa popolnoma vseeno, četudi hodim še nekaj ur. Pa če pridem ven v Kranjski Gori. Samo, da ni tiste negotovosti, ali bom prišel do kakih skal, ali bom kje padel. Hitro pozabim na tegobe. 

Klub temu pa doma naredim povzetek. Narobe sem naredil, da sem šel svojo pot, da nisem tako kot običajno smučal poleg prijatelja, da nimam nobene pametne aplikacije, da sem podcenil turo, da nisem imel s seboj powerbanka, pa sigurno bi se še kaj našlo. Pametno je bilo, da sem imel s seboj dovolj oblačil, prvo pomoč z alu folijo, da nisem popolnoma zgubil glave. Danes? Naloženo, in naučeno imam aplikacijo mapy.cz, v nahrbtniku imam powerbank, rezervne nogavice, zemljevid, predvsem pa upam, da sem pametnejši.  

STRAVA

Ena redkih prednosti korona histerije je bila ta, da smo lahko turni smučarji po mili volji koristili smučišča. V zadnjih letih je večina smučišč uvedla prepoved, oziroma otežila turno smučanje. Letos je na ta spisek prišla še Soriška planina. Moje mnenje, ki seveda ne šteje, niti ga nihče ne bo upošteval, lahko pa ga izrazim, vsaj dokler smo teoretično v demokratični družbi, kjer vsak, ki ni pomemben še lahko pove kar misli. Zakaj ne bi poskušali najti neko sožitje med turnimi smučarji in smučarji. Vendar neko rešitev, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Ter seveda še za upravljalce smučišč, ponudnike na smučiščih, ter ostale, ki živijo od te dejavnosti. Govorim lahko le o smučiščih blizu nas, ker ostala ne poznam. Želel sem predstaviti na eni strani dobro prakso (Stari vrh), na drugi slabo prakso (Krvavec). Vendar pa sem sedaj, ko sem gledal cenik za Krvavec, ugotovil, da so končno ubrali pot, ki jo tudi sam zagovarjam. V prejšnjih letih so imeli neko nemogočo letno ceno, ki jo turni smučar pri najboljši volji težko plača. Letos pa je na voljo dnevna turna karta za 7,00 EUR, vendar pa ti ob nakupu pripada tudi malica. To pa je ugodna cena. Recimo, na Starem vrhu že nekaj let za ceno 5,00 EUR dobiš možnost neomejenega turnega smučanja, obenem pa lahko izkoristiš eno vožnjo s sedežnico. Nisem se poglobil o možnosti hoje na Krvavcu, na Starem vrhu pa imaš ob smučišču nekajmetrski koridor, po katerem se lahko vzpenjaš. In tak režim bi lahko izbrala tudi druga smučišča. Večina njih si lahko privošči kak meter ob progi. Saj nismo zahtevni. Vsaj večina ne, seveda pa se tako kot povsod najde kak posameznik, ki krši pravila. Vseeno je bilo v zadnjih tednih prijetno obiskati naša smučišča. Prednost smučišč je, da si jih lahko obiskal ob vsaki uri, ob vsakem vremenu.

Na srečo smučarjev in upravljavcev se smučišča v regijah z ugodno krvno sliko odpirajo v soboto. Turni smučarji pa bomo zopet iskali nedotaknjena  področja. Seveda smo v prednosti Gorenjci, ki imamo definitivno na voljo najboljšo regijo za zimske razmere. Kar nekaj prijateljev iz ljubljanske regije tarna nad situacijo, ko jim je na voljo malodane le kamniški konec. Zato zavoljo sebe in njih želim, da nas kmalu rešijo okov. 

Za časa korona histerije velja prepoved druženja. Po drugi strani pa je prvo pravilo varnega gibanja v gorskem svetu, da na ture ne hodiš sam. Zakon na eni strani proti nepisanem pravilu, ki ti lahko reši življenje na drugi. Tehtnica se nagiba zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Obe varianti imata svoje prednosti in slabosti. Zmaga zakon. Obenem pa ugotovim, da namišljenega prijatelja mi pa nihče ne more prepovedati. Dolgčas mi ne bo, za varnost bo preskrbljeno, za predstavitev na družbenih omrežjih pa obstaja photoshop. Koga vzeti? Romana, Blaža, Luksija, Uroša ali Markota? To so priložnostni (zimski) prijatelji, s katerimi si delimo dobro in slabo na snežnih strminah. Odločitev je povsem enostavna. Romana je težko dobiti v zadnjem trenutku, z Luksijem bi bil start zamaknjen za nekaj dni, Marko ne smuča naklonine pod 30 stopinjami, Blaž je pa trenutno zaseden s poročnimi fotografijami. Tako ostane le Uroš, ki je, če sem povsem pošten tudi najboljša izbira za Pokljuko. Skupaj že nekaj let raziskujeva vrhove nad Rudnim poljem. Možno, da bi se našel kak strokovnjak, ki bi našel še kako malenkost. Ampak, po najinih raziskavah nama manjka še Mali Selišnik, ter prehod med Draškim robom in Debelim vrhom. Vse to bo na vrsti danes. Že včeraj je turnosmučarski kolega s Strave potegnil za naju novo smučino na Mali Selišnik. Na žalost, zaradi nove politike vodilnih s Strave, ni več možno kopirati GPS sledi. Seveda za tiste, ki se jim/nam zdi neumno plačevati za take vrsto razvade. In tako lahko pride do napačne razlage, posledično do tega, da se želeljenega cilja ne najde. Ampak nič za to, vse te naprave počasi jemljejo duh romantičnosti turam. 

Start na Rudnem polju pri prijetnih minus 10 stopinj. Snega je toliko, da nisem prepričan, da sem na pravi poti do smučišča Viševnik. Običajno je cesta široka za najmanj dva avtomobila, danes pa je narejen samo metrski koridor. Res bogata zima, ki je zaradi vladnih ukrepov nekateri enostavno ne morejo, beri smejo, uživati. Že takoj na začetku druge vlečnice pa zavijeva v gozd. Prvič greva tu. Kako prijetna novost, če bo dostop do gornjih nadstropij enostaven. Obema ni všeč zoprna grapa nad smučiščem, ki nikoli ni prijetna ne za gor, ne za dol. Strma, pogosto ledena zaradi množičnega obiska, je običajno le nujno zlo za dostop do lepših terenov. Če bi se dalo ogniti temu delu, bi bilo enostavno prelepo. Smučina je speljena precej strmo. Verjetno je razlog v tem, da je bil dan prej sneg drugačen kot danes. Namreč, smučina je na nekaterih delih trda, tako da imava kar nekaj težav, ki pa jih z nasmehom prebrodiva, saj hitro ugotoviva, da gre tod lepša pot proti Viševniku in ostalim vrhovom okoli njega. Danes zavoljo moje neprijetne izkušnje izpred nekaj dni, ki jo bom podrobneje opisal v naslednjih dneh, uporabljam aplikacijo mapy.cz. Zato se večkrat ustaviva, da mi Uroš razgrne nekaj skrivnosti, ki jih nudi aplikacija. Tako tudi hitro ugotoviva, da sva zgrešila odcep proti Malemu Selišniku, da sva že nad skalnim delom, zato nama ne preostane drugega, da greva naprej proti Kačjemu robu. In da Mali Selišnik pustiva za drugič. Nihče se preveč ne obremenjuje s tem. Hitro sva v meni enem najlepših kotičkov. Nešteto kotanj, z leve nekaj visokih vrhov, z desne pa položnejši, vse pa lepo zaokroženo v pravljično obliko. Oba se strinjava, da sploh ne rabiva smučati, da bi najraje videla, da bi bilo nekaj kilometrov takega terena. Pa ga tukaj ni. Zato zopet zavijeva proti Draškemu robu. Skoraj vedno pristaneva na njem. Le da bova tokrat prvič smučala na drugo stran, v izravnavo pod Debelim vrhom. Veter je tu že naredil svoje, pršiča ni več. Zoprna kloža, ki ne dovoljuje lepega zavoja. Psi romajo nazaj na smuči in tokrat po zmernejši smučini počasi hodiva proti vrhu Debelega vrha, za katerega danes prvič ugotovim, da se imenuje tudi Veliki vrh. Razgled fantastičen, meglice, ki se pasejo okoli očaka, vse skupaj še popestrijo. Ampak počasi bo treba nazaj v dolino. Nazaj ne smučava po poti, po kateri sva prišla, temveč greva naravnost navzdol, nekako med Malim Selišnikom in Zgornjim Razorjem. Tukaj pa je smuka vrhunska, pršič, zato se dogovoriva, da greva še enkrat na vrh. Če kmalu najdeva potegnjeno smučino. Snega je preveč, da bi bi jo sama vlekla, po domače povedano manjka nekaj volje. Smučine ne najdeva zato skozi gozd smučava naprej. Tudi tu se najde nekaj odličnih zavojev, ni pa več takšne smuke kot je bila prejšnji teden. Hitro sva na tekaški progi, od koder naju čaka še dober kilometer bolj kot ne ravnine. 

Verjetno ga je presenetila megla

SNEŽAK

STRAVA

Verjetno nihče ni pričakoval, da bo že na začetku oktobra možna smuka. Lani sem prvič stal na smučeh 29.11., od leta 2013, ko sem začel beležiti svoje turne smuke, pa sem bil najbližje temu datumu 22.10.2016, ko sem smučal na Krvavcu, vendar prvič naslednjič potem šele januarja. Upam, da tokrat ne bo potrebno toliko časa čakati na novo smuko.

Kam iti prvič? Pri meni tega vprašanja enostavno ni. Lahko bi šel na Krvavec, Soriško, Viševnik, to so tiste prve klasične destinacije, vendar, če je sneg na Zelenici, se gre pač tja. 

Na Ljubelju pomlad. Najprej sem bil odločen, da startam v supergah. Pa si potem rečem, nič ne bo narobe, če tistih nekaj minut prehodim s pancerji. In res se sneg začne na tisti izravnavi pod Kočo Vrtačo. Snega je potem do dovozne poti ravno dovolj, nato pa se začne prava zima. Debelina narašča z vsakim metrom. Od Doma na Zelenici, ki zaradi poznanih razlogov žalostno sameva, grem proti Trianglu. Snega je tu več kot včasih sredi zime, ko sonce pobere svoj davek. 

Vreme ni najlepše, zato na vrhu hitro obrnem. Smuka je povprečna, za prvič seveda ne bomo tarnali. Zgornji plaz obvozim po robu, saj je smuka po sredini dvomljiva. Spodnji plaz ima snega dovolj zaenkrat, je pa vseeno borba. Noge še niso navajene, borovci še niso povsem prekriti s snegom. Sledi samo še raven del mimo Koče Vrtače. V pancerje in počasi do avta. 

Dejansko vikenda sploh nista bila v juliju, temveč v septembru. Ampak, ker sem ju preživel v Julijcih, sem mogoče celo uporabil pravi termin. Zadnjih nekaj mesecev ne morem zapisati popolnoma nič. Včasih sem lahko nekaj strani napisal o hrošču na vinski trti, sedaj pa nič. Še dobro, da ne živim od svinčnika, niti buteljka ne pomaga. Bo pa več slik. Tudi od slik ne morem živeti. Dokaz spodaj. 

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem bil zadnjič na kaki tekmi kot pomoč. Zdi se mi, da sem zadnji gel podal Lojzetu na teku okoli Blatnega jezera daljnega… Ker se je Lojze, upam da samo začasno, prenehal ukvarjati z ekstremnimi razdaljami, in ker se za moje usluge nihče več ni zanimal, oziroma je trg očitno zasičen s takimi storitvami, sem se pač moral sam ponuditi. Žrtev Primož Zupan, kranjski pa saj sploh ne poznam pravega izraza, mogoče trail tekač, gorski tekač ali nekaj podobnega. Nekje je nekoč omenil, da se bo lotil gorskega izziva Tržiških 24, sam sem mu takoj ponudil svojo pomoč, Primož pa je preveč vljuden, da bi me zavrnil in…

Tržiška planinska pot, sedaj med tekači znana kot T24 obstaja od leta 1991. Ustanovitelj je bil sindikat tovarne Peko, najbolj zaslužen za izvedbo pa Jože Rožič. Za evidenco, v katero je vpisanih več kot 600 pohodnikov skrbi Alojz Hostnik (041 721 625). Na voljo je tudi dnevnik, ki se ga dobi v Turističnem centru Tržič in v nekaterih postojankah ob poti. 5 do 6 dni je predvidenih za obisk vseh potrebnih točk: Dobrča (1634m), Begunjščica (2060m), Vrtača (2181m), Košutica (1968m), Veliki vrh (2088m), Kladivo (2094m),  Košutnikov turn (2133m), Stegovnik (1692m), Storžič (2132m), Tolsti vrh (1715m). Seveda je vmes še ogromno vrhov. Pravilo je, da se osvoji teh 10 vrhov, kako pa priti do njih in z njih pa je izbira posameznika. Start je v centru Tržiča pri Dvorani tržiških olimpijcev. Pot poteka v smeri urinega kazalca. 

Večer pred startom se dobimo v kranjskem lokalu, kjer nam Primož Zupan razloži vse potrebno. Ob njem bosta tekla še Miha Vidali in Marko Prot, prav tako kot Primož udeleženca večih ultra tekaških prireditev. Sam bom odnesel vodo na Hajnževo sedlo, ter jih počakal na Ljubelju ter na Planini Javornik, Klara Prot pa na Dolgih njivah. Čeprav ne gredo na kakšen rekord, pa je oskrba sigurno več kot dobrodošla, da ni potrebno tovoriti če ne drugega vode, ki je ni na pretek ob poti. Seveda, če pa bi si želeli kakšno veliko izboljšavo časa, pa bi morali imeti tako kot postavljalci rekordov vseskozi nekoga ob sebi, ki bi jim nosil opremo, ter okrepčila. Sami so imeli vso pot na sebi nahrbtnike, v njih pa lučke, oblačila, hrano, pijačo… To vsekakor so na okrepčevalnicah zamenjali, ampak vmes so bili pa prepuščeni sami sebi. Naslednja pomembna stvar je izbira optimalne poti. Za to je poskrbel Primož Zupan. Ogromno je bližnjic, pa težjih odsekov. Potem pa je na posamezniku, ali bo izbral težjo vendar krajšo pot, strmejšo ali daljšo in podobno. Pa vreme, počutje, veliko stvari se mora poklopiti, da je izvedba popolna. 

Da je Tržiška planinska pot sedaj bolj znana kot T24 pa gre zasluga tekačem, ki so našli nov izziv, kdo preteče vse te vrhove v 24 urah. Od tod ime Tržiških 24. Leta 1996 sta Pavel Erlah 23:52 in Jože Bohinc 23:59 kot prva tekla pod 24 ur. Leta 1997 so v to elitno druščino prišli še Tomaž Soklič 20:38, Matjaž Rovtar 20:38 (start in cilj v Križah), Vili Vogelnik 21:15 in v istem tednu še 22:15, ter Luka Rožič 23:35.  Leta 1998 so organizirali tudi prvo uradno tekmo. 6 tekmovalcev je prišlo v cilj pod 24 urami. Naslednje leto je v cilj prišlo 8 tekmovalcev, med njimi na svoji prvi tekmi v gorskih tekih tudi sedanji rekorder Klemen Triler . Klemen je rekord postavil leta 2014, čas 12:47, na drugem mestu je Luka Mihelič 13:20, na tretjem pa Marjan Zupančič 13:42 Zadnje tekmovanje je bilo leta 2001. Primož, Marko in Miha so startali točno ob 4:00 (čas starta si vsak prilagodi po svoji želji). Iz Tržiča na Dobrčo, potem s Prevale na Begunjščico, spust po Smokuškem plazu, na Vrtačo, ter potem do Koče na Starem Ljubelju.

Sam sem nesel vodo na Hajnževo sedlo, potem pa odšel na Stari Ljubelj. Okvirne čase mi je dal Primož. Po slabih 7 urah pridejo na prvo postojanko. Zaenkrat brez težav. Založijo se z vodo, vsak vzame vnaprej pripravljeno vrečko, ter po nekaj minutah odhitijo proti Dolgim njivam.

Seveda jih vmes čaka Košutica, pa vzpon na Veliki vrh, ter neskončen greben Košute. Vmes sem se povezal s Klemnom Trilerjem, ki je podal nekaj dobrih nasvetov. Sigurno je med najboljšimi poznavalci te poti (še Uroš Feldin, pa še bi se našli), saj je preučil ogromno bližnjic in drugih variant za dosego čim boljšega rezultata. Za nameček pa se je še ponudil, da fante spremlja od Dolgih njiv dalje. Odlična novica, ter plemenita poteza, na žalost trenutno na operacijo čakajočega se Klemna. 

S Klaro sva nekajkrat na vezi, da približno zveva kje so tekači. Čaka me še zadnja okrepčevalnica na Planini Javornik. Klemen je sicer predlagal, da bi bila priročnejša okrepčevalnica na Javorniškem prevalu. Vendar se zediniva, da jim ne razbijava sistem, zato pustiva tako kot je. Na planino pridejo okoli 18 ure. Marko je malo opečen po nogah, Miha ima nekaj težav z dihanjem, ostalih težav ni, ali pa jih niso izrazili.

Čaka jih še zadnji težji vzpon, na Storžič, za katerega Klemen pravi, da je najtežji, logično saj so že utrujeni. Tudi to zmorejo, za konec še Tolsti vrh, ter spust do Tržiča, kjer zaključijo pot po 19 urah in 25 minutah. 

PRIMOŽ ZUPAN:

Jaz sem spil ca. 11,5l vode, pojedel 20 gelov in 3 banane. Počutje ok do 100m pod Storžičem. Spust do Male Poljane brez problema, potem pa malo večja kriza do vrha Tolstega. Navzdol v Tržič je potem spet šlo.

MIHA VIDALI:

Jaz sem med podvigom zaužil:
– 11 gelov – 1100 kcal
– 2 vafla – 300 kcal
– 1 paket energijskih bonbonov – 160 kcal
– 3 banane – 300 kcal
– 0.5 L Coca Cole – 240 kcal
– 2.5 L Tailwind napitka – 1000 kcal
– cca 7 l vode
Kar sem že prej vedel, se je na sami poti tudi potrdilo. Na zelo zahtevnih spustih (spust z Begunjščice po melišču, spust z Vrtače,…) nisem preveč suveren in me je bilo na trenutke tudi strah. Poleg tega sem imel nekje od sredine Košute tudi težave z dihanjem in nisem mogel narediti polnega vdiha. Posledica tega je bila manjša kriza do planine Javornik, med katero sem že razmišljal o odstopu. Ker mi je Klemen nesel nahrbtnik do vrha Storžiča, sem prišel na vrh v dosti boljšem stanju. Potem je bilo ok do koče na Kriški. Na spustu proti Tržiču so me pa izdala stegna in podplati. Tako da je bilo zadnjih nekaj km kar mučnih.

MARKO PROT:

ČASI:

• Tržič 0 ur 0 min 4:00
• Dobrča 1 ura 30 min
• Begunjščica 3 ure 37 min
• Vrtača 5 ur 16 min
• Košutica 7 ur 46 min
• Veliki vrh 8 ur 44 min
• Košutnikov turn 11 ur 20 min
• Stegovnik 13 ur 40 min
• Storžič 16 ur 15 min
• Tolsti vrh 17 ur 58 min
• Tržič 19 ur 25 min (23:35)

Vir: Bojan Ambrožič

POVEZAVE:

• Miha Vidali strava
• Primož Zupan strava
• Klemen Triler intervju Lukazoja
• Klemen Triler poročilo T24-rekord
• LESTVICA VSEH, KI SO KONČALI T24    v izdelavi, pripombe in popravki na edo@svashta.com ali 040853374