lukazoja

Veter in posledično mraz, ki sta naju prisrčno pričakala na Rudnem polju, nama hočeta takoj pokazati, da sezone še ni konec. Pošteno povedano naju letos še nikoli ni tako zeblo. In vse do začetka smučišča, ki je skoraj kopno, si domišljava, da smo očitno res šele decembra. Prvi metri ob vlečnici pa naju vrnejo v realnost. Tudi tu je večino snega pobralo, tisti centimetri, ki nam še omogočajo zvezno smuko do avta, pa se bodo očitno borili do zadnjega atoma moči. Zaplate snega so trde, nekje tudi ledene. Vedela sva, da razlog za to tiči v ogromnem padcu temperature. Vseeno pa sva upala, da bo sneg ob povratku nekoliko popustil. Ampak na žalost ni, zahvala za to pa gre predvsem močnemu vetru. Sam sem že na startu smuči dal na nahrbtnik. Pričakoval sem, da se bo lažje hodilo. Uroš pa si je takoj, ko se je dalo, nadel smuči. Prvi metri skozi gozd so bili namreč povsem ledeni, tako da sva se oba lovila, On na smučeh, jaz peš. Kasneje, ob smučišču sem zbiral kopne odseke. Na strmem delu do Zlatih vod je tudi Uroš stopil s smuči. Kar nekaj gornikov je šlo po klasiki na Viševnik, midva pa čez Kačji rob v samoto. Osebno mi je dostop po tej strani ljubši. Hodiva med borovci, vsake toliko časa se prerivava z vetrom. Na samem robu naletiva na leden odsek, ki naju kljub lepem izteku v primeru padca rahlo vrže iz tira. Povsem brez kontrole sva. Ne veva ali hodiva gor ali dol, levo ali desno. Vseskozi pričakujeva vsaj malenkost mehkejše pogoje. Pa nama ni usojeno. Hitro črtava vzpon na Srenjski preval. Tako nama ne preostane drugega kot kak cilj tu v bližini.

Hitro se sprijazniva. Kako drugače kot pred leti. Takrat Uroš ne bi odstopil od začrtanega plana. Sedaj pa se vidi, da je 5 let starejši. Previdnejši, Zaplotnik bi mu sigurno rekel: ”Ja pob’č, končno si ugotovil, da je pot pomembnejša kot cilj.” Čez številne vrtače (sigurno niso vrtače, ampak pametnejšega imena v uredništvu ne najdejo) hodiva proti Velikemu Selišniku. Pred zadnjo strmino se zopet premisliva. na vrhu sva že bila, sam dostop pa trenutno zahteva od naju več kot bi ponudil spust.

Odločiva se za Draški rob, vzpetino med Selišnikom in Malim Draškim vrhom. Tam sva ravno 5 let nazaj preživela lepe trenutke (besede napeljujejo na romanco, ampak na Uroševo žalost je šlo samo za prijetne turne urice). Nadeneva si srenače, sneg se malce omehča in polna navdušenja hodiva do predvrha, kjer pustiva smuči. Tistih nekaj plezalnih metrov opraviva peš, čeprav kasneje vidiva, da bi se dalo okoli tudi smučati. Ni nama žal, ker je spust tu boljši.

Spustiva se do konte pod Viševnikom. Zamika naju sedlo med Malim Draškim vrhom in Draškim robom. Strmina ni prehuda, zato ne potrebujeva nobene opreme. Hitro sva na vrhu. Odločiva se, da odsmučava do kotanje pod Srenjskim prevalom, tam pa se bova pomenila ali greva še gor ali domov. Tudi tu je smuka sicer trda, ampak dobra.

Hitro se zediniva, da greva še do Srenjskega prevala. Da malo povadiva, si nadeneva dereze, vzameva cepin in pot pod noge. Kako je svet lepši, če imaš pod nogami to čudežno pogrutavščino. Če sva si prej želela čimbolj mehke pogoje, si sedaj želiva bolj trde. Šele tu zagledava prve sledove civilizacije. Tri predstavnike, po mojem mnenju človeškega rodu. Vsaj druge dva, za prvega pa nisem prepričan, saj je mimo naju pridrvel kot da se v idealnih pogojih pelje po Krvavcu. Ali pa se bo potrebno še veliko učiti. Na vrhu Srenjskega prevala zopet dilema. Ali se spustiti navzdol (kar pomeni še enkrat navzgor) ali pa greva domov. Smuka ni nek presežek, zato se soglasno odločiva za dom. Spuščava se po isti poti, kot sva šla zjutraj navzgor. Še vedno vse trdo. Šele na smučišču Viševnik naletiva na prave pomladanske razmere.

Letošnja turna sezona gre nezadržno h koncu, zato je današnja tura že ena iz razreda poslovilna. Potem ko sem nekaj dni nazaj smučal le kak kilometer stran in seveda presmučal do avta, pa je bila danes le streljaj proč že potrebna hoja. Pa tudi višje zaloga snega kopni. Ampak dokler se bo dalo, bomo pač vztrajali. Marko je bil slab teden na višinskih pripravah, zato je prvi prosti dan hotel izkoristiti za preverjanje forme. Isto velja za Uroša, le da je imel on prisilen odmor zaradi bolniške odsotnosti. Glede na naše smučarsko znanje je izbira tur logično vsak dan manjša. Izbirali smo med Vajnežem in Pecolom. Pozorno berite do konca in z malce detektivske žilice se vam morda posreči ugotoviti današnji izbor.

Dokaj pozno za nas, šele okoli 8 ure startamo z Nevejskega sedla. Začetni del je povsem kopen, zato pričnemo s smučmi na nahrbtnikih. Nekaj ovinkov in že stojimo na smučeh. Še enkrat jih potem snamemo, nato pa do vrha ni več težav. Bo pa vsak dan treba smuči nesti kak meter več. Oziroma, večji problem vidim v tem, da bodo ovinki, ki so bolj izpostavljeni soncu kopni. In to je lahko tudi po pol ure hoje, kar zna biti izredno neprijetno.

Uroš, Marko in jaz smo pisana druščina, zbrana iz treh bivših republik, z zelo čudnim načinom turnega smučanja. Skupaj smučamo recimo 5 let in ne pomnim ture, ko bi skupaj startali, ter se skupaj vrnili, brez da bi vmes izgubili kakega člana. Ni ravno po predpisih, ampak očitno nam tako paše, drugače ne bi več skupaj hodili. Odvisno od razpoloženja, forme, trenutnega navdiha gre vedno kdo naprej ali zaostane. Kar se tiče smučanja, pa je Marko kot produkt tržiške šole razred zase v našem okrožju. In spričo tega smuča zahtevnejše linije. To pomeni, da nikoli ne veš izza katerega ovinka bo priletel. In tako se velikokrat srečamo šele na vrhu ter potem pri avtu. Tokrat sva bila izključna krivca za današnjo izolacijo Markota midva z Urošem. Že na poti na Pecol se je Marko preoblačil ali nekaj podobnega, z Urošem pa sva odšla naprej. Potem sva pa malo pred planino odvila v gozd, Marko pa še na vidni razdalji za nama. Vmes sva se premislila. Sam sem tod že hodil in zdelo se mi je, da gre pot drugam. Zato sva zavila nazaj na cesto, Marko pa je bil že predaleč v gozdu, ko sva ugotovila, da bi bilo vseeno bolje, da bi šla tam tudi midva. Odločiva se, da greva pač naprej po cesti, nato pa se bomo že srečali nekje na poti.

Na planini nekaj časa čakava, gledava kje se bo prikazal Marko. Pa nič. Večina gornikov gre po prečnici nad planino. Telefoni logično ne lovijo, zato greva pač naprej, se bomo že nekje srečali. Iščeva prehode. Visoko pred nama že vidiva prve vzepnjajoče. Glede na hojo določiva, da je prvi izmed njih Marko. Vendar ni. Končno se prikaže. Nobene hude krvi. Do vrha sledi še kar nekaj vzpona. Čeprav vse skupaj zgleda blizu.

Vrh Strmali je v bistvu samo sedlo med Montažem in Zabušem, ter pozneje Curtissonsom (Klavni noži). Je pa izredno priljuben cilj turnih smučarjev. Danes, vsaj ko smo mi tukaj, ni nikjer drugje videti nobenega gornika. Mi smo imeli v planu tudi Škrbino nad Cjajnerco. Pa je premalo snega, kot tudi na Curtissonsu.

Nad sedlom Vrh Strmali se dviguje še Rumeni spodmol pod Montažem. Zahvala za poimenovanje gre žal preminuli turni legendi Igorju Zlodeju. Zgleda lepo smučljivo. Uroš predlaga, da odsmučamo od tam. Takoj sem za, Marko pa se odloči, da naju spodaj počaka. Do vrha vodi neizrazit greben, seveda kopen. Zato greva naprej peš. Od spodaj je izgledalo blizu, položno, lahko. Hitro pa se dvigne pokonci, pod nogami se vse drobi. Uroš, ki je imel še pse na smučah, gre logično nazaj na smuči, sam pa sopiham peš proti vrhu. Že kmalu začnem iskati prostor, kjer si bom lahko brez stresa nadel smuči. Pa ga ne najdem. Vse izgleda ravno nekaj metrov naprej, ko pa pridem do tam, pa je še bolj strmo. Končno najdem neko skalo, Uroš pa eno pod mano. Ni prijetno. Kako nebogljena zgledava. Nisem še osvojil prvino snemanja smuči, pa zapenjanja pancerjev. Tudi Urošu ni prijetno, ampak to zvem kasneje. Tedaj pač, takšni smo, ali pa samo jaz, niti pomislim ne na njega. Potem je pa treba vstati na tisti skali, previdno, pa si nadeti nahrbtnik, ter finale, vpenjanje smuči. Najprej sem si vpel levo. Nikoli ne vem katero je potrebno prvo, ampak mislim, da bi moral prvo desno. Potem, ko imam levo vpeto, se mi desna spodmakne. Vseskozi moram gledati da mi jo ne odnese dol do Pecola. Poskusim z obratom na tisti ozki skali, da bi imel vpeto smučko spodaj. Pa ne bo šlo. Vedno bolj se tresem. Še enkrat postavim smučko na skalo ( na snegu ne upam, prestrmo, pretrdo). Pancer previdno postavim, ves tresoč, in zapnem. Uf, sedaj pa uživanje. Smučanje mi nikoli ne predstavlja problem. Največ težav in strahu imam s hojo na smučeh na strmih delih, ter že omenjeno vpenjanje.

Smučanje pa poezija. Gnilec vrhunske kvalitete. Do začetka planine res prvovrstna smuka. Tam se dobimo z Markotom. Po planini je potrebno najti nekaj prehodov. Še vedno dobra smuka, ne vem pa kako bo čez nekaj dni.

Tudi po cesti je potem dobro. Za razliko od ceste na Viško planino je ta širša, vožnja udobnejša. Samo zadnjih recimo 300 metrov pa ne gre več na smučeh.

Za konec pa, zopet smo naredili nekaj napak. Lahko pa se izlušči tudi izredno pozitivno stvar. Čez celo turo smo držali pravilno varnostno razdaljo.

Zanimivo ime, italijansko Forcella Lavinal dell’Orso, ne predstavlja nobenega vrha, temveč sedlo med Montaževo in Viševo skupino. Domačini ji pravijo tudi medvedova škrbina, nisem pa ugotovil zakaj. Na škrbino se lahko pride iz Zajzere ali iz Jezerske doline, kjer je bilo tudi najino izhodišče.

Dostop do izhodišča je enostaven. Desno od Rabeljskega jezera proti Nevejskemu sedlu. Po približno 6km je na desni strani kamniti križ, zraven pa parkirišče za okoli 7,8 avtomobilov, če pa gredo na Viško planino moje sodelavke, je prostora za 2 avtomobila. V tem primeru se vrnemo po cesti nazaj, po cca 100 metrih je prostora še za nekaj avtomobilov.

Takoj iz avta stopiva na sneg. Dobri obeti glede na pomladno vreme. Oba z Romanom sva prvič tukaj, teoretično dobro podkovana, prakse pa običajno to ne zanima. Zato sva vesela, ko takoj zagledava cesto, ki vodi do Viške planine. Od tam pa bo cilj že viden. Ker sva prvič na skupni turi, me Roman uvidevno vpraša kakšen tempo naj useka. Sam sem za nekaj povprečnega. Je pa logično, da tisto kar je za mene povprečno, ni nujno tudi za ves ostali svet. Sploh pa ne za Bohinjce. ki so vsi po vrsti iz drugega testa. Torej Roman hodi povprečno, sam pa nadpovprečno. Sploh slikanje mi povzroča preglavice. Vsakič, ko naredim sliko, moram potem delati intervale, da ga ulovim. Pa ni tako hudo, to je bolj pesniško izražanje, da zmedem zanamce, da ko bodo v šoli brali ta zapis, bo tovarišica iz mojih besed ugotovila ljubezen do Julije. Ter da preveč pijem.  Cesta do Viške planine je dolga okoli 3km, dokaj strma. Ter monotona. Gozd, brez razgledov. Ampak potem, ko se pred tabo odpre Viška planina, okoli pa vrhovi, katere ne bi omenjal, predvsem ker jih ne poznam, je vse pozabljeno.

Od tu je jasno vidna nadaljnja pot. Nekaj zmernega vzpenjanja, strm žleb, potem pa samo še dolga prečka do škrbine. Tako je v knjigi. V realnem življenju pa malo dlje. Doma sva prebrala, da je potrebno iz žleba kmalu prečiti v desno in nadaljevati naprej po položnejšem terenu naprej. Pa tega izhoda ne opaziva. Pred nama hodi slovenski par, lahko da naju je to zavedlo. Roman hitro obupa. Pravi, da ga moti preveliko število obračanj na ozkem in strmem terenu. Poskusi brez smuči. Pa se preveč ugreza, zato gre nazaj na smuči. Vendar mu še vedno ne diši. Povpraša me, če se da prečiti v desno? Sam sem precej nad njim, zato imam pregled nad igro. Seveda lahko, sam pa bi se moral spustiti tistih 10 metrov. Pa mi s psi ne diši, zato nadaljujem naprej. Ustavim se pri rojakih. Povesta, da nista vedela za izstop v desno, torej nam ne preostane drugega kot da se skupaj potrudimo do izstopa iz grape. Čeprav nekajkrat kaže, da se bo položilo, pa se ne. Na koncu imam dovolj razmišljanja ali mi bo zneslo ali ne. Snamem smuči in peš naprej. Na vrhu me že čaka Roman. Rabim nekaj počitka.

Od vrha naju loči samo še prečka. Zgleda dolga, ampak ni tako. Ambient je podoben tistem pod Kriško steno, le da je tu strmeje. Za vsak slučaj si nadeneva srenače. Pogled skozi škrbino je veličasten.

Počasi se pripraviva na smuko. Prvi položnejši del je še trd, ampak ne preveč. Ko prideva iz sence, pa je sneg že omehčan. Ravno prav. Tako je smuka skozi žleb najboljša. Vendar sva kar prehitro zunaj. Do Viške planine naletiva na več vrst snega, od južnega, do trdega, celo nekaj klože je. Na planini si vzameva nekaj časa za malico.

Za konec pa še cesta. Ki v nobenem primeru ne more ponuditi vrhunske smuke, sploh pa ne  danes, sredi poletja. Kljub temu pa se da lepo peljati. Enkrat morava sneti smuči, nekajkrat malo prestopiti in že sva pri avtu. Odlična tura, sploh razgledi so poglavje zase. Pogoji za smuko tudi niso bili slabi, ampak po sobotnem Schilchggu so se normativi izredno dvignili.

Definitivno najboljša smuka od kar sem pred 15-imi leti prvič stopil na turne smuči na Viševniku. Brez najmanjšega dvoma. Večkrat naletimo na določen odsek pršiča, kar je povod, da si do konca sezone govorimo kako je bilo dobro. Danes pa je bil pršič od vrha pa tja do okoli 1200 metrov nadmorske višine, kjer je bila tudi meja do koder je včeraj padal sneg. Torej dobrih 700 višincev vzdihovanja.  Pa kako bi bilo lahko drugače, če bi me Marko poslušal in bi obrnila že nekje na 1600 metrih. V življenju je mnogo preprek, slučajno postavljenih s strani nekoga ali nečesa, in če jih ne preskočimo, nikoli ne zvemo, da je na drugi strani tortica. Ali za nekatere jabolko.

Izhodišče je isto kot za Liebeseck, kjer sva bila predlani, zato nama je dostop jasen. Skozi Korensko sedlo proti Salzburgu. Odcep Flachauwinkel in desno nazaj ob avtocesti. Približno 3 km do prve zapornice na desni. Tam je parkirišče, kjer pustiva avto. Zopet sva prva. Kar mi ni niti malo všeč. Zapadlo je 15 centimetrov novega snega. To pomeni, da bova kot prva vlekla smučino. Pa ni problem v tem, ampak to, da bo smučina zasuta, zato bova morala sama najti pravilno smer. Kar pa bo glede na trenutno meglo težko. Oziroma bi bilo vsekakor lažje, če bi za kom hodila. Kot že prej omenjeno, sva tukaj že bila. Z namenom priti na Schilchegg, ampak ker sva bila tudi takrat prva, sva zgrešila odcep in končala na Liebesecku. Marko je potem lani poravnal dolg, tako da mu je vsaj okvirno jasna pot.

Že pred startom naletiva na prvo oviro. Doma sem pozabil nahrbtnik. Najprej globoko zadiham. Nato pa že poskušam najti pametno rešitev. Verjetno ne bova šla nazaj po nahrbtnik. Torej obstajata samo še dve možnosti, ali ga počakam pri avtu ali pa grem s tistim kar imam naprej. Kapo, rokavice in jakno imam. Ter žolno. Zediniva se, da bo to pač dovolj. Ni ravno po normativih, vsaj še lopato in sondo bi moral imeti.

Sprva gre pot položno proti planini Marbachalm. Takoj, ko pred sabo vidiva kočo Vordere Marbachalm zavijeva desno v breg (ob povratku vidim, da se položnejša cesta odcepi še bolj naprej). Višje prideva na cesto, kateri slediva dokler gre. Kmalu pa jo pogoltneta megla in z višino naraščajoč sneg. Zato pač vlečeva smučino po občutku. Včasih prideva na cesto, pa jo zopet izgubiva. Vseskozi na drugi strani močno doni. Ugibava ali so to plazovi, ali pa jih prožijo. V nobenem primeru občutek ni dober.

Pot je vedno bolj strma, vidljivost vedno slabša. Sam izbiram pot, ki vodi karseda blizu dreves. Zaradi varnosti. Vseeno Markotu kmalu predlagam, da obrneva. Pa pravi, da greva še malo naprej med drevesi, potem se pa zopet odločiva. Že čez nekaj minut za sabo ugledava domačina. To pomeni, da bo do konca on vlekel smučino. Tudi megla se začne umikati, in vse je naenkrat drugače. Vendar pa sedaj, ko bolje vidimo, ugotovimo, da naša linija ni najbolj varna. Vendar je že prepozno. Smo v kanalu, pravilno bi bilo desno od njega. Kmalu smo zunaj in do vrha nas loči le še nekaj položnejših metrov.

Sedaj pa za nami že prihaja množica turnih smučarjev. Nekdo se takoj pritoži, kasneje pa še eden, da zakaj smo tako potegnili smučino? Ne vem, če bi znal nemško bi jim seveda odgovoril, da zakaj niso potegnili svoje, če jih je najina motila. Če bi se bolje videlo, bi tudi midva šla drugje.

Kolega, ki je namesto naju potegnil zadnje metre odsmuča prva. Midva takoj za njim, ampak drugje kot on. Terenov je na pretek, vendar je pozneje na vrh prišlo toliko ljudi, da ne vem kako bo jutri. Že od prvega metra slutiva potek današnje tekme. Pršič. Povsod. Vsakih 50m se ustaviva. Da bo čim dlje trajalo. Tako je dobro, da Marko predlaga, da greva še enkrat na vrh. Dobrih 200 višincev. Seveda po isti smučini kot prej, saj druge ni.

Spust je še vedno perfekten. Povsod je dobro, na položnem, tam kjer je strmo, skozi gozd. Rapsodija traja do okoli 1200 metrov nadmorske višine. Tam je bila namreč snežna meja. Pa tudi naprej ni bilo slabo. Nekaj časa peljeva po cesti, nekajkrat prečiva in hitro sva na planini Marbachalm. Čaka naju še ravnina in to je to.

(Pre) malokrat greva z Alešem skupaj na kakšno turo. So pa vse takšne, da jih zlepa ne pozabim. Pa ne vem, čemu bi to pripisal, ali imava ogromno srečo z izbiro dneva in ture, ali se tako ujameva, lahko pa da je vse samo skupek več faktorjev. V bistvu pa sploh ni pomembno kaj pripelje do tega, glavno je da je lepo. In da včasih zaspiš s spominom na lep dogodek. Če sem že ravno zafilozofiral v skupne ture, je mogoče pravi čas, da privrejo na dan: 2x Vrtača, Križ, plezanje na Babo, pa Zelenjak in Palec, postavljanje informacijskih tabel nad Bohinjem, pa plaz v Žabniški krnici in še bi se našle. Vse same legendarne dogodivščine. Brskam in brskam, pa ne najdem slabe.

Na voljo sta nama karti za Vogel, zato se destinacija sama ponudi. Rodica. Nekaj čez 8 uro sva z gondolo na Voglu. Če imava že karti, je v človeški naravi, da izkoristiva še prevoz do Šije. Ni ravno po turnosmučarskem slovarju, ampak danes ni čas še za ta razglabljanja.

Oba sva že bila na Rodici, ampak samo iz Javorj, s tu pa še ne. Nekaj sto metrov se spustiva po smučišču, potem pa je že vidna pot proti Zadnji Suhi, kjer bo najinega smučanja za nekaj časa dovolj. Na današnjo turo sva prišla z zdravniškim potrdilom nesposoben. Aleš ima težave s pljuči, jaz s kolenom. Pozneje ugotoviva, da sva oba hotela odpovedati turo. Pa sva na koncu rekla, bo že nekaj. In res je bilo. In ne samo nekaj. Prve metre spusta opravim, kot bi dal telička na smuči. Vse gre narobe. Zdi se mi, da sem prvič na smučeh. Ugotovim, da je vse skupaj še bolj nevarno za novo poškodbo. Pa se stanje potem vnese, glava začne delati tako, kot pričakujem da bo, in do konca nimam nobenih težav. Več jih ima Aleš s svojimi pljuči. Sam sem pametno dognal, da je to posledica višinske bolezni.

Za vzpon na Rodico imava sedaj dve možnosti. Ena je klasična skozi žleb, druga pa po grebenu Čez Suho. Ker sva skozi žleb že šla, se odločiva za grebensko, vračala pa se bova skozi žleb. Najprej naju čaka široko pobočje, ki se na koncu malenkost strmeje dvigne desno do grebena. Sonce je tu že pokazalo zobe, nič ne bi bilo narobe če bi se takoj tu spustila. Nič ne bi bilo napačno četudi bi se vrnila po isti poti. Smuka bi bila sigurno odlična. Pa se nama potem definitivno ne bo dalo zopet vzpenjati. Sicer malo, ampak vseeno. Hodiva lepo, umirjeno. Sam ogromno slikam. Aleš je doma v fotografiranju, zato vedno izkoristim priložnost, da si zapomnim kakšen nasvet, ki mi ga velikodušno ponudi. Hitro sva na grebenu. Hoja po njem je potem bolj kot ne ravninska, pogledi pa neopisljivi. Ko se dvigneva do vrha Čez Suho, v daljavi zagledava današnji cilj Rodico.

Sledi zopet nekaj spusta, kar na pseh in še zaključni vzpon. Že od daleš se mi zdi, da je pod vrhom prečka poledenela. Pa si rečem, bom že potem razmišljal. Ponavadi je potem prepozno. Ne vem zakaj imam potem dereze, pa tudi srenače, če jih potem ne uporabim. V bistvu sta za padec nevarna samo dva mesta. Izredno previdno grem čez, moram pa priznati, da tam mi pa je zaščumelo okoli centra za paničnost. Aleš je zavoljo zdravstenih težav malenkost zaostal. On, kot izkušen gornik, sname smuči že pred poledenelim delom. Ponosen sem nanj, manj na sebe. Potem pa vidim, da zopet hodi s smučmi. Očitno neka nova tehnika. Na vrhu zvem, da si je zavoljo varnosti snel smuči, ni pa si nadel ne derez in ne cepina. Potem pa je hitro ugotovil, da če že pade, je bolje s smučmi kot v pancerjih. S tem se popolnoma strinjam. Ne pa s tem, sedaj je lahko biti pameten, da nisva oba hodila z derezami. Delamo napake. Nekateri več, spet drugi manj, na žalost pa nekateri nimajo več možnosti delati napake. Zaradi napake.

Sam takoj začnem s spustom. Zebe me. Vseskozi piha veter. Ki poskrbi, da se podlaga ne omehča. Seveda na nekaterih delih čutiva pomlad, ampak večinoma je podlaga trda. Spust z vrha izredno trd. Meni osebno to ustreza, ni pa to tista popolna smuka. Potem po dolini ujameva nekaj zavojev, ki mejijo na perfekcijo. Smuka skozi žleb je prav tako dobra, veter je napihal nekaj centimetrov na trdo podlago. Nato pa že prečiva proti mestu, kjer bo zopet čas za pse.

Narediva konkreten odmor. Leživa. Veter ravno toliko piha, da kljub močnemu soncu ne čutiva toplote. Zato komaj čakava na zadnji vzpon. Slabih 300 višincev naju še loči do smučišča. Še zadnji pogledi na neokrnjeno naravo, nekaj naravoznanstvenih dognanj in civilizacija.

Čaka pa naju še okoli 8 km spusta, sicer večinoma po smučišču, ampak vseeno to uvršča Rodico v sam vrh po presmučanih metrih. Pripeljeva se do gondole. Na nekaj mestih snega zmanjka, vendar se z malce telovadbe še da priti brez snemanja smuč. Pa še to so sama nekatera posamezna mesta, drugje je snega še veliko, predvsem pa je povsem zbit, spodaj celo poledenel. Na koncu vrhunska tura, lep piramidast vrh, tudi sam dostop presežek, skratka komaj čakam, da jo zopet obiščem.

Z Markotom sva po dolgem času moči združila z Alešem. Termin petek popoldne, po službi. Cilj Ratitovec. Zame in za Markota prvič, Aleš pa je bil tu enkrat poleti. Zanimivo, da si kljub relativni bližini, ter da Ratitovec gleda ven iz vsake turne knjige, še nikoli nismo vzeli časa za obisk.  

Čeprav je sam dostop in vzpon orientacijsko popolnoma lahek, pa dokler tega sam ne vidiš, mogoče tako kot jaz ne verjameš. Smer Železniki Zali log. Sredi Železnikov je desno cesta proti Dražgošam, mi pa se zapeljemo še slab kilometer naprej, pri tabli Prtovč zopet desno, potem pa nekaj kilometrov navzgor, dokler se ne zaletimo do cerkve na Prtovču.

Kmalu za cerkvijo se desno odcepi cesta proti lovskemu domu (600m – označeno tabla). Razmišljamo ali bi šli z avtom do doma, saj bomo do tam tudi prismučali. Pa se premislimo, čeprav na koncu pri spustu vidimo, da jih je kar nekaj parkiralo tam. Peš gremo do prve hiše, tam pa nas tabla že usmeri desno čez Razor. Od tod je vse brezhibno označeno.

Sam sem bil že na samem startu šokiran. Marko z novimi Ripstick smučmi, Aleš s Splitboardom, jaz pa na starih Elanovih RC iz leta 1957, ko sem se tudi prvič sramežljivo podal v svet turnega smučanja. Ampak kot so včasih govorili dobri nogometaši:” Če ne znaš s staro usnjeno žogo, tudi s Tango ne boš znal.”

Do snega je minuta hoje. Ker je začetni del dokaj strm, z Markotom pustiva smuči na nahrbtniku, Aleš pa takoj spusti v boj svoje pse. Po začetnem strmem delu se pot položi. Ampak je dobro shojeno, trdo, zato greva do vrha peš. Pot sprva poteka skozi gozd. Zanimivo, da že do dolinice Razor preči plazovita pobočja, kjer so vidni ostanki plazov. Še bolj plazovita je grapa, po kateri se kasneje spuščamo, tako da je potrebna precejšnja previdnost ob nestabilnih razmerah.

Kar prehitro smo v dolinici Razor. Od tam pa do vrha gremo po levi strani krnice strmo do izravnave od koder se že vidi pred nami Krekova koča na Ratitovcu, desno Gladki vrh, levo pa Altemaver.  Razgledi so čudoviti,

Mimo koče se vzpnemo na bližnji Gladki vrh. Tod je potekala Rupnikova linija, in v ta namen je bilo tu postavljenih 11 bunkerjev. Rupnikova linija je obrambni sistem, ki ga je gradila Kraljevina Jugoslavije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Obrambna linija je razpadla že pred samim napadom italijanske vojske, ostanki pa so še danes dobro vidni. Pod Gladkim vrhom sta dva bunkerja.

Zgornji del smučamo po smeri vzpona. Ker smo že pozni, smo zamudili optimalne razmere. Sneg že zmrzuje, samo na nekaterih delih dobimo tistega še omehčanega. Na vrhu je tudi skorja, sicer ne tista najbolj sitna, ampak vseeno ne dobrodošla. Potem pa hitro zavijemo navzdol v grapo ob Gladkem vrhu. Presenetljivo strma je. Smuka tu je meni najboljša. Izredno trdo. Tukaj je tudi veliko ostankov plazov, definitivno je ta del najbolj nevaren po sneženju, ali ob visokih temperaturah.

Sledi samo še obvezen spust skozi gozd. Ob ugodnih razmerah bi bila tudi tu smuka lahko odlična, danes pa je nujno zlo. Ne gremo tam, kjer smo šli gor, temveč že takoj ko smo izven dolinice Razor smučamo bolj levo navzdol. Dokler gre. To je do ceste nekaj metrov stran od lovske koče. Ker avta nismo pustili tu, nas čaka še 600 metrov hoje. Vendar nič za to, Ne moreš vedno prismučati do avta. Smučarske razmere bolj tako zavoljo pozne ure, snega še dovolj, razgledi odlični, družba ravno tako, to pa tudi šteje. Bo pa Ratitovec definitivno sedaj večkrat na meniju.

STRAVA

Klek ali Petelinjek je vrh v grebenu med Golico in Dovško babo. Pozimi izredno hvaležen cilj, sploh če ste časovno omejeni, kot smo mi danes. Je pa mogoče orientacijsko malenkost zapleten. Sploh, če nisi prevečkrat tu. Od nas treh sem samo jaz že smučal tukaj kar je v enačbi podobno ničli. In če potem še Gregorič, ki ima običajno vse naštudirano, organizacijo pusti meni, potem nam je zagotovljeno vsaj nekaj tavanja. Ampak tudi to paše pod turno smuko. Če je slučajno še kdo prvič tu, potem Jesenice-Planina pod Golico, mimo cerkve desno, potem pa dokler gre. Danes je bilo to do Ranča pri Rožletu, če se prav spomnim. Samo nekaj minut nas potem loči do propadle kmetije Menten, kjer smo običajno pustili avto.

Čez travnike navzgor, vendar po levi, ne po desni, tako kot mi. Hitro smo v gozdu. Po mojem spominu tod ne bo šlo, zato se z Markotom spustiva nazaj, ter greva naprej po levem travniku. Gregorič gre, kot običajno, naprej po svoje. Pol ure potem hodiva po kolovozu, vseskozi slediva smučini, ko zazvoni telefon. Gregorič je očitno zašel in gre sedaj za nama. Dokaj hitro sva pri ograji pod Jeseniško planino. Zopet ne veva kam bi zavila. Levo in naravnost se pot nekoliko spusti. Zato kreneva desno. Čeprav se mi že od začetka ne zdi prav, pa nisem povsem prepričan v to. Ko končno ugotovim, da tod še nisem hodil, pa smo že predaleč da bi obračali. Gremo pač okoli Jeseniške planine, bomo pač naredili krog. Pot skozi gozd je vedno strmejša. In trda. Gregorič si nadane srenače, z Markotom pa kar vztrajava. Sam celo padem enkrat, pa mi bližnje drevo na srečo prepreči hitro vrnitev v dolino.

Vsake strmine enkrat zmanjka in tako tudi te. Vedno topleje je, kar pomeni, da naju bo vsak trenutek obsijalo sonce. Sedaj se šele odprejo pogledi. Triglav je kot na dlani, le streljaj proč pa je vrh. Uživamo. Ugotavljamo, da smo premalokrat tukaj. Toliko nezvoženih terenov, pa tako blizu.

Na žalost se tokrat meni mudi, zato se ne zadržujemo na vrhu. Tudi glede smuke bi bilo bolje, če bi se pozneje spustili.  Še bolj pa, da bi lahko šli še malo naprej. Ampak imamo vsaj razlog, da se čimprej vrnemo.

Prvi del smučamo po grebenu. Meni osebno je teh prvih sto metrov najslabših na turi. Kloža, ki pa kmalu čudežno izgine. Po vrhu prečimo na drugo stran, do gozdička, ki se dviga nad Jeseniško planino. Strmina ter naklon sta dokaj priročna za kakšen plaz, ampak danes ni te nevarnosti. Smučamo najprej ob gozdičku, potem pa po sredini. Podlaga je izredno trda kar mi nadvse ustreza. Strmo in trdo. Do planine presmučamo z nasmehom.

Tam pa zopet ne vemo kje se spustiti, da bomo čim lažje prišli do spodnjih travnikov. Za nekaj minut si celo snamemo smuči in gremo peš do poti, ki smo jo zapustili pred nekaj urami. Tam nam je jasno, kako smo zjutraj zgrešili Jeseniško planino. Smuka je tudi tu užitna. Po travnikih je potem še bolje. Do avta pa tudi presmučamo brez problemov. Lepa tura, več vrst hoje, več vrst snega, vse kar je potrebno za pravo turno smuko. In nove ideje za naprej.

Z Urošem sva iskala nekaj varnega, z dovolj snega, po možnosti brez skorje. Pokljuka je že na prvo žogo ponujala vse, razen skorje, kar nama je povsem zadostovalo. Mrežce na prvi pogled ne ponujajo nek presežek turnega smučanja. Običajno so izhod v sili, v primeru visoke plazovne nevarnosti ali kadar nimamo preveč časa. Pa me potem vedno znova presenetijo. Avto pustiva pri odcepu za Šport hotel. Nekaj sto metrov dalje pa se v desno odcepi dobro označena pot proti Planini Zajavornik.

Cesta je poledenela, vendar ne predstavlja težav. Počasi hodiva, ter obdelujeva razne spektre družabnega življenja. Ker je prvi del večinoma precej položen sva hitro na Planini Zajavornik. Lepo umeščena pod pokljuške lepotce predstavlja prvi presežek. Na prvo žogo okoli 20 pastirskih stanov, za katere bi laično rekel, da jih je večina predelanih v vikende. Ampak vseeno lepo. Streljaj dalje sva že na parkirišču, kjer običajno parkiramo. Dobre pol ure hoje več nas čaka, če se odločimo za najin današnji dostop. Ampak se splača. Pot do Blejske koče na Lipnici je kot skoraj vedno dobro shojena. Šele tam naju obsije sonce, ki se ne umakne do konca te prelepe ture.

Od koče dalje nama nekaj časa zdrsava. Smučina je potegnjena strmo navzgor. Lahko bi vlekla svojo, pa se nama ne da. Hitro sva na vrhu Mrežc. Najprej sva mislila še do Brd, pa nama je varnejši vzpon na Debeli vrh. Z vrha se spustiva po desni strani. Nobene skorje ni, uživava. Kar prehitro si morava zopet nadeti pse. Kot večina vrhov tod okoli je tudi vzpon na Debeli vrh enostaven. Meni osebno je še najtežji Lipanski vrh.

Za nazaj imava dve možnosti. Ali direkten spust z Debelega vrha, potem pa nekako do izhodišča ali pa še en vzpon na Mrežce. Zmaga druga varianta. Še zadnjič si nadeneva pse. Med vzponom opazujem gamsa ali kozoroga, ki  v moji bližine uganja vragolije po severni strani pokljuških vrhov. Za razliko od zjutraj je sedaj na vrhu kar nekaj ljudi.

Hitro se pripraviva in po isti desni strani kot prej odsmučava navzdol. Smuka je izredno užitna. Okoli dreves pršič, ponekod južni sneg, nekje pa malo trši, nikjer pa ne naletiva na obljubljeno skorjo. Hitro sva na Planini Zajavornik. Tam naju čaka malenkosten vzpon, potem pa samo še navzdol do avta. Presežek.