Zimska kranjska tekaška liga – Jošt; 7. tekma

Thursday , 12, January 2017 Comments Off on Zimska kranjska tekaška liga – Jošt; 7. tekma

7. tekma kranjske zimske lige je šla tokrat zopet po cesti na Jošt. Ponovno suho, ampak mrzlo. Od mojega prvega teka (ne štejem nogometa, ampak tisto, da obuješ superge in tečeš) je minilo 15 let. In v vseh teh letih definitivno nisem tekel v takih razmerah. Čeprav, sedaj ko gledam rezultate, smo vsi tekli tako kot vedno, pol minute gor, dol.

Zmagal je Bregar Gašper. Petič, tolikokrat je tudi nastopil. Drugi je bil Uršič Janez, tretji pa Žitnik Urban. Žensk ni bilo. Tudi v supnem seštevku so današnji prvi trije na odru, ampak v drugačnem vrstnem redu. Prvi Uršič Janez, drugi Urban Žitnik, tretji pa Gašper Bregar.

Že večkrat, za nekatere tudi prevečkrat, sem omenil, da mi srede nikakor ne ustrezajo spričo dolgega delavnika. Danes pa sem bil začuda izredno razpoložen. Ne vem zakaj. Če bi vedel, bi to počel tudi v bodoče. Zna pa biti razlog, da sem načrtno počival zadnje tri dni. Da nisem vedno razmontiran pred startom.

Minuto pred najinim odhodom, to je 16 minut pred startom ugotovim, da sem pozabil napolniti čelno svetilko. Kaj to pomeni v teoriji? Da svetilka zdrži vsaj eno uro potem, ko zasveti rdeče opozorilo. Kaj pa v praksi? Da mi bo crknila kmalu po startu. Vsi pa vemo, da obstaja ogromna razlika med teorijo in prakso. V teoriji se bom danes boril za prvo  mesto. V praksi bom pa med zadnjimi. Zato, se opravičujem na izrazu, ampak res paše, jebeš teorijo, dokler je ne potrdiš s prakso. Zatorej priključim baterijo še za tistih par minut, ko iščem rokavice, pa Ivo svoje, pa pajkice, Ivo pa nogavice, pa uro, Ivo pa kapo.

Na startu nas je okoli 10, to je najmanj do sedaj. Glavni organizator, Ivo Janez Pirnar, se prikaže v zadnjem hipu. ”10 sekund, 5 sekund, gremo,” in že sem zadihan. Začel sem brez svetilke. Dokler ne ostanem sam mi bodo svetili sotekmovalci. Sedaj sem se že navadil, da prvi kilometer ne grem na polno. Ker je običajno potem vse prazno. Čeprav je prvi kilometer okoli 10 sekund slabši od najhitrejšega mojega, čutim, da sem bolje pripravljen. Saj sedaj sva z Ivom odtekla že kar nekaj Joštov in se mora poznati napredek. Na začetku sem bil ob takem tempu na koncu z močmi, sedaj normalno tečem. Ni pa več tiste eksplozivnosti, kot sem jo čutil zjutraj. Hitro tudi ugotovim, da naprej ne morem, nazaj pa tudi ne. Na hitro se odločim, da danes bi pa lahko celo pot pretekel. To se mi je dva meseca nazaj, ko sem prvič tekel/hodil zdelo nemogoče. Zopet ena tistih stvari, ki si jih sami naložimo. Za vse smo ovira sami. Meje si sami postavljamo. Vse predstave si ustvarimo sami. Ovire so navidezne. In so zanimive dokler jih ne preskočimo. Ker sem danes dobre volje, vam izjemoma zaupam, da sem to oviro včeraj preskočil. Da se ne matrate naprej.

Največ zgubim na ravnini pred Javornikom. Že od začetka lige. Pa si ne znam razložiti. Pričakoval bi, da bom ravno tam kaj pridobil. Je pa res, da tam popuščam, da si prihranim moči za zadnji, najtežji del. Pa bi bilo mogoče bolje tam kaj pridobiti, pa potem zgoraj zgubiti. na Javorniku tudi prvič prižgem svetilko. Predvsem, ker tukaj tečem hitreje in bi lahko prišlo do zvina. Kasenej jo prižigam po potrebi. Zdrži do vrha.  In sem že v nastrmejšem delu. V zadnje sem hodil samo še nekih 100-200 metrov. Za katere sem danes odločen, da jih bom pretekel. Najtežje je nekaj metrov po tistem, kjer sem zadnjič nehal. To je vsem znani črv, ki ti reče, saj si boljši kot zadnjič, dovolj imaš. Ko premagam tega nasprotnika, vem, da sem pretekel Jošt. V globalnem smislu brez veze, popolnoma nesmislelno. Sam pa stisnem pest. In sem vesel.

Tudi Ivo je bil danes izredno razpoložen, je popravil svoj najboljši čas. Za raztek izbereva pot proti Mohorju. Pa hitro obrneva in zmrzujeva do doline. Na skupni lestvici nas je samo še 5, ki jih je teklo na vseh tekmah. Med njimi tudi midva z Ivom. In sedaj lahko že zatrdim, če ne bo poškodbe ali bolezni, bova odtekla še teh 5 tekem.

 

6. tekma

5. tekma

4. tekma

3. tekma

2. tekma

1.tekma