Kranjska zimska tekaška liga – Jošt, 4. tekma

Današnja tekma je zopet potekala skozi gozd do vrha Svetega Jošta. Vreme je bilo še vedno za vikanje. Sicer minus tri stopinje, ampak suho. Udeležba standardna, 15 tekačev. Tokrat brez udeleženk lepšega spola. Pravijo, da v minus pa ne gredo. Zopet je zmagal fantastični Gašper Bregar. Spet z več kot dvema minutama prednosti pred drugim. Res si želim, da bi se enkrat peljal ob njem, da bi videl kaj počne vmes. Kako je to možno?

Z Ivom sva danes optimalno prišla na start. Ob 17:57 uri sva parkirala jeklenega konjička na izhodišču tekme. Kljub temu, da vsakič sproti svečano obljubiva, da naslednjič se pa bova ogrela, to potem nikoli ni tako. Tudi kako naj bo, če sva tri minute pred startom šele prispela. Tokrat imava malce drugačen pristop kot pred dvema tednoma, ko sva prvič tekla tu. Takrat sem bil brez palic, na koncu pod vrhom, pa sem šel daljšo pot. Tako sem že pred tekmo povedal, da bom šel danes minuto hitreje. Ker sva znana kot človeka, ki natančno naštudirava vse stvari katerih se lotevava, sva bila skupaj v zadnjem tednu večkrat na Joštu. Preletela sva več možnosti. Pa ni tako grozno kot zgleda. Nisva obsedena z Joštom. Pač nama sedaj ustreza tovrstno udejstvovanje. Čez čas, ko naju mine, pa naju tu ne bo pol leta. To je ena izmed glavnih prednosti t.i. raznovrstnih športnikov. Če imaš rad več športov pač počneš tisto, kar ti v danem trenutku ustreza. Tako sem 3 mesece stalno na kolesu, potem hodim v hrib, pa tečem po ravnini, tečem v hrib, kolesarim dolge ture, mogoče kdaj celo zaplavam. Seveda potem nikjer nisi posebej dober, ampak tudi če bi bil predan samo enemu športu, recimo teku navkreber, ali pač kateremu drugemu, ne bi bil nikjer. Šteje samo danes. Kar je bilo, je brezpredmetno. In kakorkoli se zdi mogoče komu nesmiselno trenutno obsedanje Jošta, nama to sedaj maksimalno prija. To pa tudi edino šteje. Seveda je mogoče par minut pred startom temačnih, sploh ker je že tema, ampak po teku se vsakič počutiva kot Leonardo di Caprio v Sandijevem filmu življenja Titanik. Takrat, ko leži na premcu (upam da se tako reče) in se dere: ”Jaz sem kralj sveta.”

Prejšnji teden nisem bil preveč zagret za tek. Pač ni bil moj dan. Danes pa sem bil maksimalno pripravljen. Že sredi dneva me je namreč šefica tako močno zdražila, da sem potem tekel na njeno gorivo. V službi me okoli trikrat letno kaj spravi v maksimalne obrate. Tokrat me je. Saj se ne bom podrobno spuščal v to kar se je zgodilo, koga pa to zanima. Me pa res moti nespoštovanje, pa osnovna vzgoja. Ostale misli pa po temeljitem razmisleku rajši brišem, saj smo pri teku, ne pri notranji politiki.

Prvi kilometer gre po cesti. Tega moram izkoristiti in čimhitreje priti do gozda. Tam imam še nemalo težav. Vseeno pa ne smem prehitro startati. Neogret sem, minus je, pa potem me čaka šele prava kalvarija. Čeprav se malo držim nazaj, pa vseeno mislim, da sem šel kako sekundo prehitro. Sem  mislil, da me bodo palice ovirale pri teku, pa me ne. Začetni del Sodarjeve še odtečem, potem pa ne gre več. Uporabljam palice. Včasih se celo malce naslonim  in počijem. Del pred ”krokodilčkom”, za katerega sem prepričan, da ga bom odtekel, seveda prehodim. Ne gre. Je pa res, da smo pač na tekmi. In ne lovim rezultat, ampak uvrstitev. In na tem mestu sem že prepričan, da ne bom ujel nobenega. Zadaj pa, čeprav nikogar ne vidim, še vedno lahko preti nevarnost. Zato malenkost popustim, bom že potem dodajal če bo potrebno. Se pa tudi že čuti mraz. Noge so že tiste trde, brez elastičnosti. Hitro sem pri taborniški koči. Tam sem prepričan, da bom tekel do konca. Pa tudi ne gre. Kakšen meter zahodim, pa spet tečem. Na vrh ne grem po stopnicah, ampak že prej prečim v desno. Vseeno se malce lovim, na koncu pa kljub temu naredim zadnje metre po stopnicah. Minuto in pol sem hitrejši kot prejšnjič. Zelo zadovoljen.

Med udeleženci opazim tudi Gregorja Janežiča. On je kranjska triatlonska legenda. 9:05 je njegov Ironman čas iz leta 1997. Je prvi katerega sem upal povprašati o Ironmanu. Seveda sem prej nekaj mesecev hodil okoli njega. Prvo okoli njegove slike, ki je visela v takrat edini kolesarski trgovini, pri Žagarju na Kokrici. Potem pa vedno bližje, dokler nisem zbral poguma. Kot vedno prej in pozneje, sem ugotovil, da je večina teh fantov povsem normalnih. Seveda se najde kakšna izjema, kot npr. tista iz začetka mojega poročila.  Brez težav mi je dal nekaj nasvetov. Po toliko letih pozneje imam končno čast nastopati z njim.

Ivo prav tako izboljša svoj čas. Na obrazu se mu vidi kot običajno. Nič se mu ne vidi. Mogoče bi kakšen parapsiholog zaznal srečo, veselje, mogoče utrujenost, ali pa kak drug občutek. Sam ga tudi po toliko letih ne spoznam. Tudi danes ne greva takoj nazaj, ampak proti Špičastemu vrhu. Prejšnjič sva obupala pod vrhom, tokrat ne bova. In se zopet motiva. Obrneva na grebenu, za katerega se izkaže, da sploh ni greben Špičastega vrha. Pustiva ga za naslednjič. Saj ne bo nikamor ušel.

SKUPNA LESTVICA