Povzetek današnje ture smo strnili v Domu v Kamniški Bistrici:
- Edo je prvič zaspal
- malenkost pretežka tura za Iva
- Uroš je ugotovil, da je zaključek ture bistvenega pomena za nadaljnji razvoj našega planinstva
Jutro v Kamniški Bistrici
Nekaj piska zraven levega ušesa. Telefon!!!!! ”Po moje si malo zaspal,” sporoča Ivo. Groza. Čeprav mi nihče ne bo verjel, sem skoraj prepričan, da sem prvič zaspal. Uro sem si navil na nedeljo. Pa so me zbegali prazniki in je danes ponedeljek. Na srečo imam vse pripravljeno. Niti zob si ne umijem. Prvič, mogoče drugič, največ tretjič. Ne grem ne na stranišče, ne v kuhinjo. Odzivni čas je fantastičen. Lahko bi bil gasilec.
Turo sva z Urošem zbrala že med tednom. Z nama gre Ivo. Ki je fizično odlično pripravljen. Nima pa posebne kilometrine v hribih. Odločiva se za Rinke, alternativa je Turska gora. Za Tursko goro veva, da ne bomo potrebovali zimske opreme, za Rinke pa je obvezna. Seveda imamo vse s sabo, na samem mestu pa se bomo potem odločili. Vzpon bo potekal čez Gamsov skret, spust čez Žmavcarje. Čez Gamsov skret nisem šel še nikoli. Čez Žmavcarje pa tudi samo enkrat. Z Jocotom nekaj let nazaj. In so mi ostali v slabem spominu. Čeprav sem doma blizu Kamniških Alp, pa le redkokdaj zavijem v ta konec. Nekako se mi dozdeva, da je povsod predolg dostop. Bomo videli danes, mogoče me presenetijo. Urošu se v naših krogih reče lokalni kreten. To resnično ni nobena žaljivka, temveč pohvala. Pomeni namreč, da je človek doma v teh koncih. Da pozna vse poti.
S hojo pričnemo še v temi v Kamniški Bistrici. Izredno mrzlo je. Sam pričakujem vroč dan, zato imam na sebi samo kratko majico, ter velur. Za razliko od partnerjev, ki sta oblečena za pod minus 30 stopinj. Večkrat se pozneje slačita in oblačita, sam sem ves dan isti. Samo, če je res nuja je nivo zadrge višje ali nižje. Je pa res, da sem tako na začetku vedno premražen. Ampak to traja nekaj minut. Že na začetku se vidi, da je danes Urošev dan. Ne vem, če je v petih letih odkar se poznamo, povedal toliko. Na poti smo bili cel dan, zato je logično da je nekaj stvari povedal večkrat. Sploh skuta mu je velikokrat prišla iz ust. Celotna današnja tura, izjema je nekaj metrov po Malih podih, je brezpotna. Kar pomeni, za nas bolj neizkušene, da se hitro znajdeš v težjem svetu. Na srečo imava Uroša, ki naju spretno vodi čez vse pasti. Mogoče je res nekajkrat deloval neodločen, ampak to za hip, potem pa naju je suvereno odpeljal v pravo smer. Pokazal nama je tudi nekaj pasti. Sploh tisto pod Koglem, ter tisto zaključno, že v zadnjih metrih Žmavcarjev (seveda če bi hodili v obratno smer) si velja zapomniti. Edino kar mu ni šlo najbolje, je bil Bivak pod Skuto. Vendar tam ni bil velikokrat, tam sem bil tudi jaz, zato nosiva enako odgovornost. Potka je vseskozi dobro vidna, vodi nas vseskozi proti severu. Je pa že dolinica pod steno Kogla rahlo zavajujoča. Res je ogromna razlika med zavarovano in neoznačeno potjo. Brez težav pridemo do poličke v Koglu, ki naj bi bila najtežji del. Že odsek do sem je izredno strm, v mokrem zelo nevaren. Sam že nekaj časa opazujem Ivota. Zdi se mi povsem bled. Marsikdo se bo zgražal, ampak naš način je tak, da tudi v težkih trenutkih iščemo črni humor. Sam ga zbadam, da sem končno doživel, da je direktor bled pred in med sestankom. Ne da smo vedno bledi samo mi, navadni delavci. Z druge strani Uroš vpije ali imam s sabo 20 metrov vrvi. Saj mu potem pomagava, šala pa mora biti.
Pred vstopom do police
Polica
Najtežji del mu je bil vsekakor prvih nekaj metrov. Potem, ko je pa prišel do tiste poševne poličke, kjer mu je bila v pomoč jeklenica, pa ni bilo več težav. Naslednjih nekaj minut pa ga je po mojem mnenju uničilo. Uroš se je namreč, namesto dogovorjenega vzpona v desno čez melišča na Male pode, odločil, da gre prvič do klopce na kateri piše nekako tako: ”Postoj in se nasmej.” Da še nikoli ni bil tu, in bi jo rad našel. Tukaj strmina ne pojenja. Spodaj je rahlo zmrznjena podlaga čez pa trava. Neugodno. In tu smo potem, ko se nam ni več dalo iskati klopce, prečili v desno. Tudi meni ni bilo prijetno. Sledilo je dolgočasno vzpenjanje po melišču. Za navzdol bi bil fantastičen, navzgor pa je šlo en korak gor, dva dol. Pa smo tudi iz tega kmalu ven. Potem pa Uroš zopet preseneti. Potem, ko je Ivu vsaj pol ure govoril, da nas čaka samo še sprehod, tu ugotovi da imamo dve možnosti. Sam je vedno šel v levo in sicer čez skok, ki ne zgleda predolg, kratek pa tudi ni. Naravnost pa nas zopet čakajo strme, vlažne trave. Postanem rahlo zaskrbljen. Na srečo za nami prihaja še en gornik. Počakamo ga. Zbere Urošovo varianto. Tokrat palic ne pospravimo v nahrbtnike, kot smo to storili na tisti polički v Gamsovem skretu. Vzamem Ivotove palice, da mu bo lažje in ga malo usmerjam. Zdi se mi, da gre brez težav čez. Potem pa smo resnično ven iz najtežjega. Smo na Malih podih. Razen kakšnega orientacijske težave nas kaj drugega ne bi smelo presenetiti. Na skrivaj pogledujem Ivota. Strah ga je povsem ohromil. Sedaj mu tudi najlažji stopi predstavljajo težave. Vem, da ne bo nič ne iz Rink, ne iz Turske gore. Uroš ga prepričuje, da je vse skupaj samo 15 minut oddaljeno. Moja deviza je, da nikoli nikogar ne prepričujem naj kam gre. Prej nasprotno. Rečem mu naj ne gre. In če bo trdo odločen, da bo šel, me bo pač nahrulil nazaj in šel. Enostavno. Uroš pa se ne da. Na srečo pa tudi Ivo ne. Dogovorimo se, da gre Ivo do Bivaka pod Skuto, midva pa do 15 minut oddaljenih Rink. Vem, da niso oddaljene 15 minut, ampak se mi ne da prerekati. Zmenimo se, da naju ne bo 45 minut. Ugotovimo, da tudi do bivaka ne bo tako lahko prišel. Zato ga pospremiva. Ne čisto do njega, ampak skoraj. Orientacija je tukaj res zanimiva. Ne moreš verjeti, da je to možno, dokler ne doživiš. Vidiš ga pred sabo, potem pa ga ne najdeš. V megli je dostop do njega, če res nisi domač, resnično utopija. Z Urošem greva potem hitro proti Rinkam. Sam navijam za Tursko, ker vidim da je bližje. Pa me prepričuje, da je do Turske izredno daleč. Pred nama pa tabla Turska gora 0:30, Rinke 1:00. Očitno so se markacisti zmotili.
Rinke
Končno sva na snegu. Hitro ugotovim, da ne bova tako hitro pri Ivotu. Uroš se je očitno že doma odločil za Rinke. Sam imam že tako slabo vest, ker sva ga pustila v bivaku, zato mu trdno povem, da grem samo na Malo Rinko in nazaj. On pa naj hodi kamor hoče. Zame je tudi sestop z Male Rinke orientacijsko težaven. Vse enako na vrhu, malo zaokrožim, potem pa najdem pot navzdol. Srečam dve punci, eno poznam še iz časov mojega gostinstva. Nekaj minut nazaj sem bil pri bivaku, pa sem sedaj vesel, da mi ni treba zopet iskati. Grem za njima. Ivo blaženo spi.
Bivak pod Skuto
Počakava Uroša. Začetni metri spusta čez Žmavcarje so izredno strmi. Zatem izkoristimo kakih sto metrov melišča. Potem pa zopet strmina, grušč. Tudi v gozdu zbranost ne sme popustiti. Hitro bi lahko prišlo do padca. Res naporna tura. Meni osebno ni tako težavna. V takih razmerah kot smo jih imeli danes. Suho, sončno vreme. V primeru slabe vidljivost, mokre podlage pa je težavnost večja. Prav tako, če ne poznate poti, kot jo je v našem primeru Uroš, se hitro zaide v težave. Je pa naporna, sploh zaradi tega ker moraš biti čez celo turo skoncentriran. Večina korakov mora biti premišljenih. Je pa bilo lepo, dobra izkušnja. Vedno se kaj naučimo. Če se hočemo.
Zadnji pogled na Gamsov skret












