Napovedanih novih 20 cm snega je zahtevalo hitro ukrepanje. V nekaj minutah smo bili dogovorjeni, da gremo takoj po službi na Komno. Ker še nismo osvojili brezplačnega oziroma vsaj za naše denarnice sprejemljivega zneska parkiranja, plačilo cerkvenim lastnikom znaša 10 EUR na dan, nas pod smučiščem Vogel pobere prijazna domačinka. Ki nas dostavi do parkirišča ob Savici. Tam ugotovim, da sem pozabil turne pancerje. Ne preostane nam drugega, kot da se odpravimo nazaj v Kranj, po srečnem spletu okoliščin pa nas čez dobre tri ure zopet najde domorodka in po že zasneženi cesti odloži na izhodišču. Težko otovorjeni se že takoj na smučeh odpravimo proti domu. Po nekih 15 minutah ugotovimo, da je Maruša izgubila krpljico za palice. Zopet nazaj do parkirišča, potem pa le lahko začnemo. Temperatura ravno pravšnja, snežna pravljica, kljub temu pa nama z Blažem nikakor ne gre. Na srečo nama Maruša spredaj reže smučino. Dom na Komni je vsako leto dalj, že krepko po 22:00 uri se privlečemo na toplo. Če smo bili do sem počasni, smo izredno hitro v postelji.
Zbudimo se v sončno, a precej vetrovno jutro. Napovedanih je nekih 40km/h, kar je še pogojno sprejemljivo. Pa mislim, da je bila kasneje številka višja. Želimo pršič, vendar smo se na žalost narobe odločili. Namesto, da bi šli proti Planini Govnjač, smo se usmerili čez Lepo Komno proti Lanževici. Vse lepo, kaj lepo, pravljično, le veter nam ni in ni dal miru. Je tudi vedno močnejši. Vseskozi delamo nove in nove načrte. Obupamo na sedlu med Vrhom Gracije in Lanževico. Spustimo se nazaj in pod Vrhom Gracije na pot proti Bogatinskem sedlu, kjer si že v tretje ali četrto nadenemo pse in počasi odkrevsamo proti Koči pod Bogatinom.
Tam se z Blažem povzpneva na Kozlov rob. Tudi stežka, ali se udira čez kolena, ali pa naletiva na ledeno podlago. Bi bilo bolje, če bi se ga lotila z druge strani. Šele spust proti Koči pod Bogatinom nama nameni mogoče šest pravih zavojev, verjetno pa le pet. Kljub temu, da tura ni bila posebej dolga, se močno utrujeni vrnemo v Dom na Komni, kjer upokojensko v sobi preživimo preostalo popoldne in večer.
Tudi zadnje nedeljsko jutro je vetrovno. Poklapano se nekaj časa gledamo, dodajamo, brišemo cilje, že odhajamo v dolino, pa se vračamo, na koncu pa odločimo za sprehod do Planine Govnjač. Ki pa se tudi spremeni v pravo turo.
Takoj od doma se spustimo nekih 50 višinskih metrov, zatem se vzpnemo do najvišjega kuclja nad Planino Govnjač. Do sem na psih. Spust do planine potem dober, končno nekaj pravih zavojev. Od tu pa nas čaka samo še vrnitev do Koče pod Bogatinom. Ki pa zopet zahteva mnogo sicer kratkih vzponov in spustov. Orientacija je težka, je pa sam amfiteater vreden obiska. Dejansko vse od Planine Govnjač dalje ne snemamo več psov. Tudi zadnji spust do Koče pod Bogatinom na psih. Se mi pa na koncu zdi, da smo izbrali sicer daljšo vendar kar dobro varianto.
Šele spust nazaj proti Savici je tisti pravi, z nekaj višinci. Vse do 19 serpentine gre brez problema, od tam pa peš do izhodišča, kjer nas začuda zopet čaka prijazna domačinka, ki nas zapelje do avta.
Lepa tura, vendar tudi v optimalnih razmerah ni za tiste, ki so željni samo smučanja.
