Eva Urbanc

Sunday , 3, October 2021 Leave a comment

Eva Urbanc. Zmagovalka 100 milj Istre. Ko sva začela s pripravo najinega pogovora, je bila tekma še močno oddaljena. Nato pa, saj razumete, nezahtevna uredniška politika, nekaj moje lenobe, in še preden je šla zgodba v tisk, se je Eva iz Istre že vračala z žlahtno medaljo, zato sva seveda tudi to vključila v najin pogovor. Drugače pa mati dveh otrok, za katero obstaja velika verjetnost, da kadarkoli boste šli na Kriško, jo boste tam srečali, ali vsaj Evino senco, mogoče celo oba. Navkljub vse večjim uspehom, pa še vedno ”samo uživa”, ne trenira po šabloni.

EVA URBANC: Pa se je poklopilo. Pravijo da v tretje gre rado. Po dveh odstopih na 100milj, sem tokrat zaključila nad pričakovanji. Cilj je bil prečkati ciljno črto. No, cilj dosežen in to celo z zmago.

Odstopi, skrajšane tekme, padci takšni in drugačni…. Ampak vse se zgodi z razlogom. Za začetek sem že doma v ponedeljek pri vračanju s Kriške naredila še krajši tekaški krog, kjer se mi na ravnini kar naenkrat makedamska cesta postavi pokonci, tako da sem razbila obe koleni in obe dlani.  NIč, bo treba počivati in upati, da bodo kolena ok do starta, predvsem pa da bodo zdržala 100 milj. S “trenerjem”  Dejanom startava tako kot znava, nakar po nekaj km reče: “Ti kar pojdi, te bom že ujel”. V Moščeniški Dragi mi povedo, da sem med prvimi 5 ženskami. Pa si mislim…to vi ne znate štet….. Vsi smo mislili, da bo vzpon na Učko potekal po zloglasnih stopnicah, ki sem jih čakala vse do sedla, pa jih kar ni in ni bilo. Nekje na sredini vzpona prižgem lampico in s svojim tempom nadaljujem v klanec.  Na Poklon prideva skupaj še z eno tekmovalko, kjer nama povedo, da sva prvi dve. Jaoooo, si mislim…to ni mogoče… Ko nadaljujem pot, kar na enkrat mimo mene prileti ena bejba, ki ima še daljše noge kot jaz. V Brgudcu sva skupaj na okrepčevalnici in pot proti Trsteniku nadaljujeva skupaj. Na sredini klanca jo pričnejo grabiti krči, hočem ji pomagati, vendar ona noče in me dobesedno spodi naprej. Na Trsteniku mi povedo, da je Dejan na Poklonu zaključil, da sem prva in da bo Mariya zaradi krčev odstopila. Naj grem kar lepo s svojim tempom dalje.  Noč je bila super za tek, temperature idealne za mene in v Buzet (100km) prispem po 15ih urah. Tam se lepo najem, preoblečem, umijem in gremo dalje. Presenečena sem bila nad sabo, da sem po 100km čisto ok, počutje pa, kot da bi ravno štartala.
Počasi se začne daniti, super oddelam del do Brtonigle, potem pa se začne kalvarija z vročino in pot do Grožnjana se vleče kot čreva. Tek v taki vročini ne bi bil prava izbira, zato začnem hodit. Počasi začnem prehitevati tudi tekmovalce na rumeni progi. Ljude zaradi vročine padajo skupaj, sedijo za potjo…ni bilo prijetno. V neznosni vročini večkrat pomislim na mraz s TDS-ja, kar me vsaj v mislih malce ohladi.
Pred Grožnjanom pa zopet znani glasovi, vmes dobim dve veliki “brci v rit”, naj se neham hecati in začnem tečti, ker mi je druga punca čisto za ritko. Povem, da imam že zakisana stegna in da, če me prehiti je pač boljša in močnejša, glavno mi je, da prečkam ciljno črto. V počasnem tekaškem koraku nadaljujem proti Bujam, pa še malo, še malo in evo ga….CILJ, odtečem še slavnostni krog po stadionu in KONEC. 

UTMB. Ultra trail du Mont Blanc, gorski ultramaraton, prvič so ga izvedli leta 2003, sledi pa pohodniški poti okoli Mont Blanca, v dolžini 171km in z 10040 višinskimi metri, ki jo običajni pohodniki prehodijo med 7 in 9 dnevi. Prve tekme se je udeležilo 700 tekačev, že leta 2005 pa so dosegli limit 5000 tekmovalcev. Zato so dodali nekaj novih tras, za tekmo se je bilo potrebno kvalificirati na drugih podobnih tekmah, kljub temu, pa so že v letu 2008 vseh 6000 mest razprodali v 8 minutah. Danes je na voljo 7 različnih tras (UTMB 171km/10040m, CCC 101km/6100m, TDS 145km/9100m, OCC 56km/3600m, PTL 300km/30000m, MCC 40km/2300m, YCC 15km/110m).

LUKAZOJA: Zakaj si se prijavila na 145km, disciplin je ogromno, kako ravno na 145km?

EVA URBANC: Da lahko nastopiš na UTMB, je najprej potrebno imeti uspešno zaključene tekme daljših razdalj, nato pa še srečo pri samem žrebu. Gre za svetovno znano prireditev na kateri se zbere ogromno število tekačev – lahko bi rekli kot trail olimpijske igre. Celotna prireditev razpolaga z več dolžinami in 100 miljska se imenuje UTMB. Nanjo sva se skupaj z Dejanom (kot par – tako imaš več možnosti za žreb) prijavila že konec leta 2019 – da bi lahko nastopila v 2020. Pri žrebu nisva imela sreče, potem pa je vse skupaj ustavila tudi corona, zato sama prireditev v letu 2020 ni bila izpeljana. Za nastop 2021 so bila mesta še bolj omejena (vsi tisti, ki so že imeli “vstopnico” od leta 2020 so imeli prednost). Prednost so imeli tudi tisti, ki so bili več kot dva krat zavrnjeni, to je bil pri nas Dejan – zato je izkoristil priliko in se prijavil, šele nato smo imeli možnost tisti, ki smo bili zavrnjeni le 1x, ali pa se še nikoli nismo prijavili. Žreb je določil sledeče: Dejan je bil izžreban in sprejet na UTMB, jaz pa ne. Pri pregledu zavrnitve pa sem zasledila, da obstaja možnost prebookiranja na drugo tekmo imenovano TDS, ki ni 100 milj vendar 145 km. Glede na to, da bova tako ali tako šla v Chamonix, sem si rekla – OK, pa grem jaz na 145, Dejan me pri tem suportira. Ko bo tekel on pa bom jaz njega suportirala in imava oba nekaj od tega. 

LUKAZOJA: Kako potekajo prijave, so kake kvalifikacije, žreb?

EVA URBANC: Za nastop zbiraš kvalifikacijske točke na raznih trail prireditvah. Vsaka tekma se točkuje glede na dolžino, zahtevnost, višinsko razliko….Za nastop na UTMB 100milj potrebuješ uspešno zaključeni 2 tekmi vredni vsaj 5 točk ali več. To v praksi pomeni vsaj dve 100 kilometrski tekmi. Ker sem v letu 2019 uspešno zaključila K24 100km in 100km v Podbrdu sem se lahko prijavila.

LUKAZOJA: Sedaj, ko si prespala celotno situacijo, se strinjaš z odločitvijo organizatorja? Ali bi po tvojem mnenju lahko, oziroma morali storiti kaj drugače?

EVA URBANC: Še vedno sem mnenja, da na smrt tekmovalca med tekmovanjem noben organizator ne more biti pripravljen. Vsekakor je to za organizatorja velik šok in verjamem, da so bili pod zelo močnimi pritiski. Ni bilo pa pošteno do nas tekmovalcev, ki smo bili celo noč na višini skoraj 2600m brez kakršnihkoli informacij. Edina informacija, ki je prišla do mene je bila – tekma je začasno (za 5 min) ustavljena, ker je bila nesreča. Na koncu je bilo teh 5 min več kot 5 ur. Zaviti v folije smo se med seboj greli, da nas ni zeblo. Po 2h urah so nekatere tekmovalce pričeli spuščati naprej, potem pa kar naenkrat stop….Tekma ustavljena. Ponovno je sledilo čakanje. Od reševalcev smo dobili informacijo, da smo že predolgo v mirovanju, da smo šibki in da jih je strah, da bi se še kdo ponesrečil.

LUKAZOJA: Si bila zelo razočarana z odpovedjo, vam bodo mogoče prijavnino upoštevali za naslednje leto?

EVA URBANC: Malce sem razočarana, vendar očitno se vsaka stvar zgodi z razlogom. Organizator je za nas “ustanovil” novo dirko do 1 tranzicijske postaje Buorg Saint Mourice, ki je bila na 51 km in nam podelil finisherske brezrokavnike. 

This image has an empty alt attribute; its file name is sportiva-lavaredo-ultra-trail-2021-8859458-65890-1863.jpg
LUKAZOJA: Si se načrtno pripravljala na to tekmo, kako?

EVA URBANC: Lahko rečem, da je bil nastop na Lavaredu ultra trailu (120km), Jahorina (100km) in K24 (50km) del priprav za UTMB. Drugače pa nekih ekstra priprav nisem imela. To da grem takrat, ko imam čas na naš domač hrib Kriško goro, pa štejem kot del sproščanja po službi in ne kot načrtno treniranje.

LUKAZOJA: 1471 metrov nad morsko gladino stoji Koča na Kriški gori, do koder vodi več priljubljenih poti, ki so, kot je razvidno iz zgornjih besed tudi domači poligon naše sogovornice. Junaki Kriške gore je naziv za tiste, ki opravijo najmanj 52 vzponov (odrasli) oziroma 26 vzponov (otroci) letno. 

EVA URBANC: Ja, prvi vzponi so se pričeli že leta 2006 ko sem pomagala v koči. V tistem letu sem naredila 55 vzponov. Sledi 2018 s 113 vzponi, 2019 sem naredila 210 vzponov, 2020 pa kar 341 vzponov.

LUKAZOJA: Kako človek letno lahko opravi toliko vzponov na isti vrh, ko pa je toliko drugih v bližini?

EVA URBANC: Vsakokrat ko greš je drugače in tudi vzponi na druge vrhove zato ne trpijo. Po napornem dnevu v službi je to odlična priložnost za preusmeritev misli in “počitek”. Na vrh vodi veliko poti, zato je vsakokrat malce drugače. Vse pa je odvisno od počutja in časa, ki ga imava na razpolago. Glede na to, da imava dva šoloobvezna otroka, ki imata tudi vsak svojo športno dejavnost in treninge, je potrebno popoldanski urnik prilagoditi tudi njima.

LUKAZOJA: Greš vedno z veseljem, ali veš, da pač moraš kot del treninga?

EVA URBANC: Nikoli mi ni težko, saj po napornem dnevu v službi komaj čakam, da obujem superge in si grem “spucati” glavo.

EVERESTING

Najbolj enostavna razlaga Everestinga je prekolesariti, prepešačiti 8848 m višinskih metrov kar ustreza višini Mount Everesta. Kot prvi je z Everestingom opravil vnuk legendarnega Georga Malloryja, ki je avstralski Mount Donna Buang prekolesaril 8 krat (1.069m višinske razlike). Treniral je za odpravo na Everest ter članek o svojem preizkusu objavil na spletni strani Cycling tips. Avstralec Andy van Bergen  je kasneje postavil spletno stran Everesting , kjer so na voljo pravila in ostale pomembne informacije, obenem pa Hall of fame (dvorano slavnih, slovenski prevod popači angleško varianto) kamor so vpisani vsi ponavljalci.  Vsak si sam izbere vzpon po lastni želji, za dokaz služi Strava, in to je to. Športnikov, ki opravijo z Everestingom je vedno več. Trenutno je 23 Slovencev peš opravilo z Everestingom, Eva in Dejan sta tudi spuste opravila peš (za spuste je namreč dovoljena tudi uporaba prevoznih sredstev) kar podvigu daje dodatno vrednost. 

LUKAZOJA: Kako sta se odločila za Everesting?

EVA URBANC: Za Everesting sva se odločila predvsem zato, ker sva videla, da imava veliko kilometrov in višincev v nogah in ker so bile odpovedane vse tekme zaradi covida, sva si rekla zakaj pa ne bi poiskusila. Glede na poznavanje vremenskih razmer v naših krajih sva vedela, da je september najbolj ugoden. Ni prevroče, noč še ni tako dolga in hladna. Datum sva si določila in v petek po službi začela. Potrebno je bilo narediti 16 vzponov in na koncu je zneslo kar 9000 višincev.

LUKAZOJA: Najtežji trenutek?

EVA URBANC: Predzadnji (15-i) vzpon. Ne vem zakaj in od kje… pomagal mi je bonbonček, ki ga je imel Dejan v žepu in misel, da bova zadnji vzpon naredila skupaj z mojo mati, ki je ravno na tisti dan praznovala rojstni dan. Še sreča da kriza ni trajala dolgo.

LUKAZOJA: Kaj si jedla, pila? Po občutku, ali si imela točno določen načrt?

EVA URBANC: Točnega načrta prehranjevanja nikoli nimava, jeva vse kar nama v danem trenutku paše. V avtu sva imela zaloge tekočine in hrane. Med tekočino štejeva vodo, radensko in seveda kakšno pivo ali dva. Glede hrane pa sva si pripravila in narezala domačo salamo in kruh. Za posladkati pa dva mufina in bonbone. Vsakič ko sva prišla v dolino do avta, sva vzela “kolešček” salame, popila in nadaljevala z vzponi. Pri enem od vzponov mi je zadišalo po bureku, čeprav ne vem od kje in zakaj. Upala sem, da bi mi ga prijateljica, ki nama je prišla delati družbo lahko pripeljala, vendar naju je v tistem trenutku že čakala na parkirišču.

Tržiška planinska pot, sedaj med tekači znana kot T24 obstaja od leta 1991. Ustanovitelj je bil sindikat tovarne Peko, najbolj zaslužen za izvedbo pa Jože Rožič. Za evidenco, v katero je vpisanih več kot 600 pohodnikov skrbi Alojz Hostnik (041 721 625). Na voljo je tudi dnevnik, ki se ga dobi v Turističnem centru Tržič in v nekaterih postojankah ob poti. 5 do 6 dni je predvidenih za obisk vseh potrebnih točk: Dobrča (1634m), Begunjščica (2060m), Vrtača (2181m), Košutica (1968m), Veliki vrh (2088m), Kladivo (2094m),  Košutnikov turn (2133m), Stegovnik (1692m), Storžič (2132m), Tolsti vrh (1715m). Seveda je vmes še ogromno vrhov. Pravilo je, da se osvoji teh 10 vrhov, kako pa priti do njih in z njih pa je izbira posameznika. Start je v centru Tržiča pri Dvorani tržiških olimpijcev. Pot poteka v smeri urinega kazalca. Eva in Dejan sta za pot potrebovala dobrih 22 ur, rekord je v nogah Triler Klemna (12:47).

LUKAZOJA: T24- kje ti je bilo najtežje?

EVA URBANC: Najtežji del mi je bil spust s Kriške gore v Tržič, ker veš, da si že skoraj na cilju, spusta pa kar ni in ni konca. Je pa res, da je celotna pot zelo zahtevna in moraš biti tako fizično kot tudi psihično dobro pripravljen na vse. Glede na to, da sva štartala ob 10ih zvečer je bil nočni spust z Begunjščice po Zeleniškem plazu kar adrenalinski. Za razbremenitev nog je pripomogel vzpon s Hanježevega sedla na Veliki vrh. Prečenje Košute v najbolj vročem delu dneva je poskrbel za test vzdržljivosti. Vzpon na Storžič pa pokazal koliko je še naboja v nogah. Lahko rečem, da je ena najbolj zahtevnih krožnih poti pri nas.

LUKAZOJA: Kateri odsek je tehnično najbolj zahteven?

EVA URBANC: Med najbolj zahteven del štejem vzpon na Veliki vrh. Za ta odsek te vsekakor ne sme biti strah višine, biti pa moraš tudi vešč gibanja v skalah.

LUKAZOJA:  Sta že prej naštudirala progo?

EVA URBANC: Ne, proge nisva imela naštudirane. Sva rekla, saj bo šlo… edini odsek, ki naju je skrbel je bil od Planine Dolga njiva do Stegovnika. Na najino srečo pa nama je prijatelj Mark poslal track, ki nama je pri spustu z Begunjščice in od Dolge njive do Stegovnika še kako prišel prav.

LUKAZOJA: Sta imela kake pomagače?

EVA URBANC: Celotno pot sva naredila “potiho”, brez pompa in seveda v čisti samooskrbi. 1 avto sva imela parkiran na Ljubelju, kjer sva imela dodatno rezervo hrane in tekočine. Če se prav spomnim, sva si v nahrbtnik naložila  vsak po cca 4litre tekočine samo za prečenje Košute. Na Planini Javorniki sva imela veliko srečo, da se je na planino ravno pripeljal pastir, ki naju je oskrbel z dodatno tekočino, da sva lahko nadaljevala čez Storžič do Poljane.

 
LUKAZOJA: Kakšni so cilji v prihodnosti?

EVA URBANC: Še naprej uživati v gibanju in slediti svojim občutkom. Ne želim delati nekaj pod pritiskom in na silo. Oba z Dejanom uživava v tem, sva neobremenjena z rezultati. Ključno vodilo nama je gibanje v naravi in spoznavanje novih kotičkov sveta.

LUKAZOJA: Imaš napisane, določene treninge, ali delaš vse po občutku?

EVA URBANC: Nimam nobenih treningov, vse kar počnem, počnem z užitkom, po navdihu in glede na razpoložljiv čas. Pri času pa je tako – če ga boš hotel, ga boš našel…če ne, boš iskal izgovore.

LUKAZOJA: Razen Kriške sploh še opravljaš kake treninge?

EVA URBANC: Kakšen tekaški trening po bližnji hosti (Udin Boršt), drugače pa vsako tekmo vzamem kot del treninga. Imava srečo, da živiva v okolju, kjer lahko stopiš s hiše, obuješ superge in greš, bodisi tekaško v Udin Boršt ali hribovsko na Kriško.

LUKAZOJA: Med treningi, tekmami uporabljaš kake stimulativne pripomočke, kot recimo poslušanje glasbe?

EVA URBANC: Med tekmo ali treningom najraje poslušam glas narave. Prijetno pa je tudi klepetati z Dejanom. Veliko stvari se zmeniva in dogovoriva ravno med športno aktivnostjo.

 
LUKAZOJA: Katero tekmo oziroma cilj imaš v podzavesti, kot nekaj kar si nekoč najbolj želiš?

EVA URBANC: Moja velika želja je bila, da je prva opravljena 100 miljska tema v Istri (na 100 milj Istre). To se mi je letos tudi uresničilo. Tekmo sem zaključila uspešno in na koncu kar na prvem mestu med ženskami in 10 absolutno.

LUKAZOJA: Imaš kaj sponzorjev, finančna slika sigurno vpliva na izbiro tekem?

EVA URBANC: Ne, sponzorjev nimam. Res pa je, da toliko treninga in tekem zahteva določen finančni vložek. Ne le štartnine, na leto je potrebno zamenjati kar nekaj parov čevljev.

LUKAZOJA: Poškodbe?

EVA URBANC: Glede na to, da sem bolj štoraste narave se velikokrat ujamem na roke in kolena – ki imajo že kar nekaj “štampiljk”. Na srečo pa večjih poškodb nimam.

LUKAZOJA: Si zbirčna glede opreme, prevsem obutve?

EVA URBANC: Glede obutve lahko rečem, da ima vsak od nas drugačno nogo, drugačen način hoje in teka, zato si mora vsak sam poiskati tisto obutev, v kateri se noga počuti “doma”. Jaz sem na mojo srečo s pomočjo Dejana seveda našla dom za moje noge v Hoka one one. Pri krajših trail razdaljah model Torrent (vendar 1. generacija), za daljše traile pa Maffate speed.

LUKAZOJA: Kaj o tem kako to da vse počneta z Dejanom, kaj ti to pomeni?

EVA URBANC: Super je, da oba uživava v tem in zato je vse skupaj toliko lepše. Podpirava eden drugega in se razumeva, to je dejansko postal najin način življenja, ki pa ga prenašava tudi na podmladek.

LUKAZOJA: Na dolgih preizkušnjah verjetno kdaj eden zapade v krizo kdaj drugi, kako reagirata, sta mirna, kako si pomagata v teh trenutkih?

EVA URBANC: Moram reči, da hujših kriz kot takih nisva še imela. Pridejo manjše krizice, ki pa naju ne ovirajo, kvečjemu podkrepijo, da jih hitreje premagava. Včasih se med tekom lahko ure in ure pogovarjava, včasih pa vsak uživa v svojih mislih in tišini.

LUKAZOJA:- Katera tekma do sedaj ti je bila najbolj všeč?

EVA URBANC: Težko se opredelim le do ene, saj ima vsaka svoj čar in misel na njih prikliče vedno le lepe spomine. Ne bom pozabila prvega traila Naj naj 21 po Škofjeloških hribih 2018, pa prve 42 v Istri istega leta. Med daljšimi pa vsekakor Valamar, Dalmacija, Grossglockner, Novoletni trail, Koroških 100, Podbrdo, S1…..V najlepšem spominu pa mi bo ostalo letošnjih 100 milj Istre. Mojih prvih 100 milj in prva zmaga.

LUKAZOJA: Na katerih tekmah najraje tekmuješ, oziroma kje si najboljša, krajših, daljših, z veliko višinci, strmimi spusti,…?

EVA URBANC: Najbolj mi odgovarjajo daljši z več višinci. Na ravnini nisem domača. Ko pridejo hribi in vzponi tam se počutim doma.

LUKAZOJA: Kako si sploh pristala v tem vzdržljivostnem športu, si tu že od nekdaj, si se v mladosti ukvarjala s kakim športom?

EVA URBANC: Sem iz družine, kjer smo se že kot otroci veliko sprehajali po hribih. Ne tekaško, vendar tako kot je bilo to včasih moderno. Pohodni čevlji, nahrbtnik, en kup oblačil za vsak slučaj in malica – sendvič z domačo salamo ali paštetka, pa kakšen paradižnik, kuhano jajce in podobno. Potem sem se kot vsak najstnik umaknila in po nekaj letih tudi vrnila nazaj na planinske poti. V času, ko je bila oskrbnica koče na Kriški gori Tonka Zadnikar, sem pomagala pri strežbi. Potem pa je prišla družina in dokler sta bila otroka manjša je bilo edino gibanje po otroških igriščih in krajši sprehodi po bližnji hosti. Potem pa je najprej Dejan začel s tekaškimi podvigi. Mi smo se mu, če se je le dalo pridružili kot suport. Otroka sta rasla in rasla in občasno sem se mu tudi jaz pridružila na kakšnih krajših tekaških stezicah. Najprej sem približno eno leto tekla bolj po cesti šele nato sem pobližje spoznala trail. Ne bom pozabila, ko me je prvič preljal s Kranja čez Jošt do Špičastega hriba in nazaj. Če bi mi takrat nekdo rekel, da bom zmožna kdajkoli preteči 100 milj bi se mu smejala in rekla, da je nor. Ampak, mesec po mesec in leto na leto sem s pomočjo Dejana pridobivala izkušnje. In je res tako kot pravijo: Vsak začetek je težak vendar, če vztrajaš slej ko prej prestopiš mejnik iz truda v užitek. Ko imaš enkrat kondicijo ni nič težko. Noge gredo same od sebe, misli odtavajo v najlepše kotičke in uživanje je tu.