Dokaj uspešno sem končal 15.ljubljanski maraton, moj drugi do sedaj. Prav tako tudi ostali iz našega kluba (razen enega, ki je bil do letos simbol neodstopanja), kako pa so zadovoljni z rezultatom, pa vejo sami. Osebno sem najbolj zadovoljen z Blažem, ki je končal svoj prvi maraton, z dokaj solidnim časom, sploh če se vzame v obzir, da teče komaj dobro leto. Medo je bil včeraj šofer, poleg mene in Blaža je šel z nami še Domen, ki je zopet dokazal da je doktor za prehrano pred tekmo (sodeluje tudi z Nado Rotovnik Kozjek). Pred letom dni je na svoji prvi tekmi jedel krof, danes pa je s seboj vzel dva jabolka. Medo kot vodja ga je prepričal, da je raje pojedel nek sendvič. Vmes pa je že prišlo do rahlega zapleta. Tik preden smo zavili na avtocesto smo ugotovili, da je nekdo izmed nas pozabil vzeti vrečko z Blaževimi stvarmi (čip, številka,…). Šofer je na začetku nekaj godel, potem pa le zavil nazaj.
Par dni pred tekmo sem bil kar precej nervozen. Tako je vedno, ko si zadam nek glup cilj, potem pa me to obremenjuje, čeprav nočem tega. Glave pa ne moreš prepričati, da ti je vseeno ali greš pod 3:30 ali ne, če ti zgleda ni. Napetost pa je čudežno popustila dan pred tekmo. Spal sem kot dojenček, se tudi zbudil popolnoma neobremenjen. Zjutraj sem jedel čokolino z vodo in malo mleka, pa mi spet ni dobro delo. S tem zajtrkom pred tekmo se borim že nekaj let. In sedaj imam tega dovolj. Vračam se na varianto, ki sem jo uporabljal še preden so mi glavo napolnili s čudežnimi obroki, tako imenovanim zajtrkom prvakov. Grem nazaj na žemljo in rezino sira. Bom se pa držal recepta, ki mi ga je dal selektor. Do sedaj v zadnjem tednu nisem nič počel. Tokrat pa sem v ponedeljek naredil 12km, zame precej naporen trening, v torek, sredo in četrtek po 9 do 1o kilometrov z nekaj pospeševanja, v soboto pa še 20 minutni tek z nekaj pospeševanj na polno. In to se mi zdi boljša varianta kot ležanje.
Preoblekli smo se v skupinskih šotorih, opremo pa potem zaradi predolgega čakanja na oddajo rajši dali v garažo pod IBM-om. Tam je imel Ivo parkirano svojo limuzino. Da je pravi manager modernega kova priča podatek, da naju je potem z Blažem zaklenil in pustil v kleti. Nenamenoma???? Vseeno sva našla pot ven. Ker sva hotela teči z zajčkom za 3:30 zleževa čez ograjo čisto blizu starta. Potem ugotoviva, da zajček rabi 5 minut do naju, da ga bova počakala nekje po začetku, pa še nekaj govoriva brez kakšne vsebine, nato pa Zoki že ustreli s svojo zračno puško. Prve 4 kilometre tečeva malo čez 5min/km. Vseskozi pogledujem nazaj, da bi videl balon s časom 3:30, pa ga ni. Blaž gre medtem na stranišče, sam pa nadaljujem. Tempo imam naslednjih 6 kilometrov vseskozi krepko pod 5min/km. Ker nimam števca za merjenje km, na vsakem novem pritisnem na uro. Tako šele po pretečenem kilometru vidim koliko sem porabil. Vseskozi gledam, da tečem pod 5 in na vsakem računam koliko prednosti imam do 3:30 ur. Od 10km dalje na vsakih 5km pojem en gel, zraven popijem kozarec vode, drugje se ne ustavljam. Na 21 kilometru imam čas 1:41:29, torej 3 minute in pol prednosti. Tečem popolnoma z lahkoto. Sem pa danes opazil nihanja iz kilometra v kilometer. Pač, če ne gledam na uro, nimam občutka kako hitro grem. Razliko do 3:30 ur povečujem vseskozi. Sicer počasi, ampak jo. Največja je na 35 kilometru in znaša 4:20 minute. Takrat vidim da imam za zadnjih 7 kilometrov še 40 minut. Tempo načrtno spustim, sicer mi kak kilometer še uide izpod nadzora, ampak cilj je vse bližje. Nekaj kilometrov mi družbo dela tudi sodelavec, ki se mimo pripelje s kolesom. Zadnje ovinke tečem čisto počasi (zadnji km tempo 7:00, dobro da me ni videl selektor). Naprej spustim 58 letno Claire, ki je bila pred menoj dobrih 30 kilometrov. Vseskozi za približno par metrov. Parkrat sem probal teči čisto za njo, pa je bila prehitra. V zadnjih kilometrih sem jo prvič prehitel, ampak se mi ni zdelo pošteno, da pridem pred njo. V ciljni ravnini objamem še žensko, ki mi kasneje malce zagreni veselje po pretečenem maratonu, danes pa me čaka še drugi polčas, skozi cilj pa pridem s časom 3:27:25. Sam sebi se zdim dokaj svež, pa tudi utrujen ne preveč. Je pa res, da sem si vseskozi govoril, da tečem na 6urnem teku. in se očitno dobro pretental. Potem pa čestitke, malce hvaljenja kako bi šel, če bi, pa bom, pa… Skratka nakladanje. Lahko rečem, da sem zadovoljen, ni pa nobene evforije. Še vedno je bolje zabiti gol.
Naši:
42km
- Boštjan Potočnik 2:45:01
- Neža Mravlje 2:52:25
- Lojze Primožič 2:52:29
- Matjaž Eržen 3:44:10
- Blaž Zdešar 3:35:46
- Simon Žontar 3:58:54
- David Svetličič 3:47:45
21km
- Domen Perne 1:37:56
- Klemen Kovač 1:39:02
- Iztok Brelih 1:46:01
10km
- Mirjam Hočevar 1:00:46
Pa še moji časi po kilometrih:
- 5:11
- 4:55
- 5:03
- 5:10
- 4:37
- 4:50
- 4:40
- 4:51
- 4:46
- 4:21 (48:28)
- 5:17
- 4:43
- 4:56
- 4:19
- 4:04
- 5:13
- 5:15
- 4:44
- 4:45
- 4:54
- 4:36 (1:41:29)
- 5:01
- 5:32
- 4:40
- 5:13
- 4:30
- 5:05
- 4:46
- 5:03
- 4:57 (2:26:21)
- 4:55
- 4:55
- 4:52
- 5:00
- 4:36 (2:50:41)
- 5:30
- 5:15
- 4:33
- 5:19
- 4:50
- 4:30
- 7:00
Naša nova članica
Tekaški dragulj iz sodražiškega bazena
Selektor na intervjuju
Prihodnost
Juhuhu, samo še 21 do cilja
2 maratona v mesecu dni
Helenca in njen zajček
Najboljši čas v našem klubu
PS. Slike so malce slabše kvalitete, ker sem slikal med tekom. Sploh proti koncu se mi je že malce tresla roka.



Comments
bravo blaž, čestitke. ostali ste itak rutinerji. edo, tud brez tvojih časov po kilometrih bi bil tale članek čisto berljiv
se vseeno bi mi lahko vsaj 21-ko vpisal 1:57:44…no ja al pa ne
Author
Veš, da smo pošteni.
Se pravi, da moram naslednjo 21ko odlaufat s kakšnim časom, da se prikažem na seznamu;-)
Author
21ko pod 1:16 ali 42ko pod 2:55 ali daljši tek od 200km
Škoda, k je včerej trening odpadu
Author
Sam mislim, da so, oziroma smo kljub temu vsi člani naredili raztek.
sIGURNO STE GA NAREDILI, SPLOH NE DVOMIM…