Tek ob žici – tek trojk

Na 56. teku trojk smo na 29 km progi dosegli čas 3:07:42. Razočaranje? Realnost. Za toliko km kolikor jih je Ivo letos pretekel, je že to, da smo pretekli 29km, dobro. S Petrom sva imela drugače v mislih prvotnega člana Blaža, pa je imel danes poroko. Slab izgovor. Bi pa lahko bilo malce žalostno, če bi bili bolj črnogledi po naravi. Nekoč, davno tega, so takrat  ko smo prišli v cilj šele postavljali oder za zmagovalce. Danes so oder že zdavnaj pospravili. Pred tekmo smo se srečali s člani naše najboljše ekipe, ki so Lojzeta zamenjali z Janezom Ferlicem. Na koncu so bili premočno prvi. Zopet sem malo filozofiral, zakaj sploh grem tečt? Pa ugotovil, da mi je tako fino, da je kljub temu, da nimam nobenih imperativov, v meni neka živčnost, napetost pred tekmo. Ki jo zgleda potrebujem. Dokler so mi jo povzročali drugi dejavniki, tekem nisem potreboval. Sedaj pa, žena je obupala, otroci so že od novega leta pridni, služba je idealna, plača še bolj. In kar naenkrat v mojem življenju ni več napetosti.  Meni pa so se že v četrtek porajali nekakšni čudni občutki. Pa potem v petek malo slabšega spanja. Skratka, potrebno se bo večkrat kam prijaviti.

S Petrom sva ob Ivotovem privolenju šla naprej že takoj na startu. In ga čakala na okrepčevalnih postajah. Tekla sva ob pogovornem tempu. Kovala plane, premlevala nekdanje tekme. Mi je zelo pasalo. Da ni bilo nekega matranja. Sicer je bilo vroče, pa nobene sile. Organizacija je bila tu, kot vedno, odlična. Mene je do sedaj vedno motila označenost čez Golovec. Tokrat pa brez pripomb. Na vsakem sumljivem odcepu je bila tabla. Okrepčevalnice so bile založene z vodo, izotoničnim napitkom, čokolado, sladkorjem, bananami in pomarančami. Sam sem pil vodo in povsod vzel košček pomaranče. To sem prvič probal, ker me je vedno skrbelo, da bi me pomaranča lahko preveč odprla. Pa je bilo vse v redu. Na vrhu klancev je Peter odšel naprej, sam pa sem še vedno tekel po svoje in na okrepčevalnicah čakal Ivota. Ki sem mu pred tekmo v znaku fair playa velikodušno ostopil Ipod ter kapico (moram se pohvaliti, ker on me ne bo). Dokončno sem ga počakal km pred ciljem. Najin prvi stavek je bil: ”Drago, ovo mi liči na udaranje mrtvog magarca.” Čeprav je to njegov problem, ker smo tekli trojke pa malce tudi najin, je potrebno povedati, da je dragi Ivo nekaj ur pred tekmo še hrabro pil pivo. In če se vsaj malo spoznam na teorijo priprav na tek, mu to ni najbolj koristilo. Pri nogometu, tenisu, smučanju ti vsebnost alkohola lahko da tisto malo samozavesti, ki pripomore k kaki nepredvidljivi, odlični potezi. Pri teku pa ti vsa samozavest sveta ne pomaga, če ni moči, kilometrov, če si utrujen. Je pa vseeno treba priznati, da je pretekel 29 kilometrov. In da se je boril. Pred ciljem pobereva Petra, njegovega naslednika, ki se še prevaža v vozičku, in zmagovalno pritečemo skozi cilj.

Prvo moštvo

DSC_0535

Zadnje moštvo

DSC_0537

DSC_0552

DSC_0544

Potem pa k Blažu na poroko. Če ta članek prebira njegova najnovejša žena, potem v klubu 3iron apeliramo in prosimo in si želimo in upamo, da mu v naslednjem letu (torej od 1.1.2013 do 10.5.2013) da dovolilnico za 30 prostih ur. Po mojih izračunih bo Blaž v 30 urah pretekel 360 km. To pa bo več kot dovolj za dober tek na trojkah.