Umag

Čez praznike smo se podali na mini priprave. Seveda so mi spričo bližajoče se tekme na Sladkem vrhu hodile narobe. Vendar, ker je bilo zastonj in je nekaj kapljic krvi gorenjske in ker družine že dolgo nisem peljal na dopust, sem Ivotovo ponudbo sprejel z obema rokama. Sicer sem pozneje predvsem uporabljal noge, pa vseeno. Hišica v Umagu je poleg moje žene, ter rododendruma, ki sem ga s kančkom očesa uzrl nekoč v Prekmurju, nekaj najlepšega kar sem kdaj koli videl. Lično urejen prostor, ne prevelik, z vsem kar smo potrebovali, zunaj pa terasa, ki jih uporabljajo v ameriških filmih, ter bazen. Ker 2 tedna ne hodim na plavanje, sem tukaj samozavestno odplaval nekaj 10 metrov. Da ne pozabim. In, da potem ko me Urška, kot vestna plavalna mentorica vpraša koliko časa že nisem plaval, povsem pošteno povem: ” Na morju sem kar nekaj preplaval.”

DSC_6290Običajno govorim, da nisem rojen za morje. Take, zimske variante pa so mi očitno pisane na kožo. Ljudi ni, barve so drugačne, v navodilih ni pravila, da je potrebno sedeti na plaži od zore do mraka, s polurnim predahom. V bistvu je tako, kot bi bil doma, le da so pogoji dela drugačni. Z Ivotom sva bila športno dokaj aktivna. Sam sem se zaradi že prej omenjene tekme držal nazaj. Ivo pa se kljub temu, da bo tudi nastopil na 6urnem teku, ni preveč oziral na to. Vstajala sva takrat, ko se ponavadi na morju hodi spat. S teka sva bila tako nazaj takrat, ko je ostala petina naših članov še spala, petina ravno prikljapljala elektronske naprave, zadnja petina pa ravno načenjala vrečko bonbonov.

DSCN8150

Do poldneva so sledile kavice, družabne igre, na kratko spoznavanje, zbliževanje. Vmes smo kovali načrte za popoldneva. Vedno sva z Ivotam odšla do določenega kraja, ter potem počakala Petro z otroki. Sledil je ogled znamenitosti, kava, potem pa nas je že lovila noč.

DSCN8124Prvi dan sva kolesarila iz Umaga do Rovinja. Prijetno, počasi, le na koncu sva uprizorila ciljni šprint. Drugi dan sva imela gorsko etapo z dvema letečima ciljema na Bujah, ter na Vižinadi. Čez Vižinado sem mnogokrat bil bitko, ko sem hodil na morje v Vrsar. Tokrat mi je bila v prid temperatura, še bolj pa mnogo manj kilometrov kot jih je bilo običajno. Zato sem ta okoli 5km dolg vzponček res odpeljal na polno. Zadnji dan pa sva imela kronometer Umag Vrsar. Kot Cesar je Ivo prvi prikolesaril v Vrsar, kjer ga je pričakala Petra.

DSC_6334

DSC_6518

DSC_6565

DSCN8145

DSC_6230

Definitivno najlepši 1. november do sedaj. Upam si trditi, da za vse nas.