Polmaraton Palmanova

Po odstopu na Sladkem vrhu sem si imel namen privoščiti malo daljši umik od teka. Bil sem utrujen, noge pa tudi že dolgo niso bile tako razbolene. Pa me že naslednji dan preseneti Lojze s ponudbo, da greva v nedeljo skupaj na polmaraton v Palmanovo. S tem, da mi gre za zajčka. Vzamem si en dan za razmislek, potem že v uri odgovorim, da sem za. Glede tempa se bova še dogovorila, startam pa definitivno na svoj rekord, kar pomeni, da mora biti končni čas vsaj 1:28:59. Če bo šlo bo, drugače pa bom zopet odstopil. S tem resnično nimam več težav. Ta teden je prvič odkar se trudim nekaj teči tako teden počitka kot teden priprav na tekmo. Torej improvizacija. Do srede nič gibanja, potem krajši tek, nato še dan pred startom klasičen tek. Slabih 5 km s 3krat po minuto pospeševanj. Zadnji večer se z Lojzetam dogovoriva, da bova poskušala teči s tempom 4:07, kar bi pomenilo končni čas okoli 1:27. Nekaj dni sem bil dokaj samozavesten, ampak bolj ko se je bližal dan D, bolj me je zapuščala ta moja prepričanost. Najbolj me je motilo, da gre človek z mano, potem pa bom že na 5. kilometru rekel, da ne morem več. Skratka, moti me ta moja razdvojenost. Za hip sem prepričan kako hiter sem, nato pa sem v trenutku nekaj izjemno počasnega. Iz ene skrajnosti v drugo. Potem pa na startu prepriča še Boštjana Urankarja, da gre z nama. Marija, še večji šok. Oba vrhunska ultramaratonca mi bosta v podporo, sam bom pa že po nekaj kilometrih neslavno odpadel. Obenem spodbuda in breme.

DSC_6907

Boštjan Urankar

DSC_6915

Na tekmo smo se prvič odpravili družinsko. Pa smo bili kar posrečena kombinacija. Bomo ponovili.

Včasih sploh ne vem katera je moja

DSC_6921

Avto smo pustili dober kilometer stran od starta. Nekaj minut za nami je prišel še avtobus Kranjčanov. Med njimi so bili nekateri favoriti, nekaj so jih pobrali v gostilni tik pred odhodom avtobusa, pa so bili še vedno 6 minut hitrejši od mene, nekateri pa so se prvič pomerili s tako razdaljo. Skratka, veliko različnih ljudi s svojimi zgodbami, željami. Vreme je idealno za tek, sploh če pomislimo da smo že skoraj v decembru. Oblečem kratke hlače, kratko majico, prvič pa startam brez cep nogavic. Vso hrano mi nosita Lojze in Boštjan. Sama ne potrebujeta nič, meni pa vzameta tri gele. Do centra Palmanove, kjer bo tudi start ,odtečemo. Naredimo še nekaj slik in že se sliši pok, ki oznanja začetek.

DSC_6927

DSC_6941

Lojze in Boštjan Potočnik

DSC_6944

DSC_6951

DSC_6958

DSC_6985

Kot vedno je prvih nekaj kilometrov gužva. Pred menoj sta vseskozi Lojze z leve in Boštjan z desne, ki mi olajšujeta preboj naprej. Seveda se spredaj pogovarjata. Sam pa pazim, da sem čimbolj umirjen. Samo gledam njune noge in tečem. Nimam ure, zato niti ne vem kako hitro gremo. Vem pa, da če je Lojze rekel, da bomo tekli v tempu 4:07, potem tudi bo tako, razen če ne bom mogel več. Na 5 kilometru je prva okrepčevalnica. Kot smo bili dogovorjeni že prej, sam tečem naprej, seveda eden od mojih zvestih spremljevalcev teče pred mano, drugi pa gre pa vodo. Pojem svoj prvi gel. Imam pa potem kar nekaj težav, da normalno spet stečem. Sem nekje na robu mojih sposobnosti in čeprav se sliši neumno, me gel in pitje vode vržeta iz ritma. Sam tempo mi sicer ne dela problemov, gre mi lepo. Imam pa že probleme s to mojo butaro. Pa ne v fiziološkem smislu, to me nič ne moti, ampak v psihološkem. Čeprav je vse v redu se že sprašujem ali bom zmogel ali ne. Ne vem zakaj se mi to dogaja. Skušam vse te negativne misli odriniti stran, pa ne gre. Kilometri pa kar letijo mimo. Naslednja okrepčevalnica je že na 8. kilometru. Lojze in Boštjan vzameta vsak po eno vodo in potem kar z njima tečeta skoraj do konca. Za gel je še prezgodaj, zato s tem počakamo do 10. kilometra. Čeprav je znanstveno dokazano, da je proga popolnoma ravninska, se meni zdi, da je vseskozi malce navzgor.

Mitja Krevs – zmagovalec

DSC_6994

DSC_6996

DSC_7009

Janez Ferlic

DSC_7030

DSC_7034

Boštjan Potočnik

DSC_7047

Tempo se mi še vedno zdi dokaj normalen in rečem si, da jima bom na 15 kilometru dejal, da pospešimo. To sem hotel reči že na 10. kilometru ampak spričo mojih prejšnjih izkušenj sem to prestavil na 15. kilometer. Ampak že na 12-em čutim, da me pobira. Na 15-em pa ne vem več, če bom sploh zmogel  v tem tempu. Pojem še zadnji gel, bolj za okus, večinoma ga izpljunem. In začne se borba. Ne gre več. Slabše ko mi gre, bolj me Lojze spodbuja. Najbolj mi pomaga z nasveti o kadenci, legi telesa, ter da se umirim. In sem v nekih čudnih intervalih. Nekaj sto metrov tečem za njima, potem pa počasi zaostajam, pa spet priključim. Lojze pa vseskozi spodbuja. Dokončno me uniči 17. kilometer. Lojze vpraša, če gremo po čas 1:25. Pritrdim, Lojze še reče, da moramo za 5 sekund na kilometer pospešiti. Obadva izstreli, saj sta še vedno na za njiju počasnem tempu. Sam pa izustim, zdi se mi prve in zadnje besede med tekom: ”Lojze jaz ne morem.” Seveda takoj upočasnita. Meni pa ne gre več. Seveda se še borim, ampak sem prepričan, da ne bo nič z rezultatom 1:28. Noge imam v redu, boli me nič, ampak pač ne morem več. Lojze vseskozi govori kadenca, kadenca, pa ne pomaga. Potem pa že vidim ciljno ravnino. In še Lojzetova izjava: ”Do tunela še tečemo, potem pa na polno.” Kam na polno, sam sem na polnem že pol ure.

DSC_7062

Končni čas 1:26:21, povprečen tempo 4:05min/km. Če dam stran prvi kilometer, ko smo se še prebijali (4:18min/km), so bili najpočasnejši kilometri v tempu 4:08min/km, najhitrejši pa tisti, kjer sem mislim da nikamor ne gre. 21-ti 3:55; 17-ti 4:00, drugače pa vsi tam okoli 4:07. Drugače niti ni moglo biti, ko je Lojze vodja projekta. Res hvala njemu, pa tudi Boštjanu, ki je bil vseskozi izredno pozitiven. Sam pa, trenutno nisem sposoben nič več, sem pa vesel, da tokrat sem pa resnično dal vse od sebe. Boštjan je potem odtekel še 7 km nazaj do svoje varovanke, torej je naredil še 14km, Lojze je odtekel po moje zdravstvene pripomočke, sam pa… imam dovolj teka za nekaj časa.

Lojze in Boštjan

DSC_7076

Hvala, hvala, hvala

DSC_7079

DSC_7080

Ivan Cudin, legenda Spartathlona, ki se je izkazal z lepo gesto

DSC_7123

REZULTATI

Comments

  1. mambli

    Končno enkrat, da si normalno odtekel. Je bil že čas po vseh teh letih. Še nogo in glavo poštimaš pa imaš še par minut boljši rezultat :) Bravo!!!!!

Comments are closed.