53.8 km dolg tek od Savudrije, preko Buj, Grožnjana, čez dolino reke Mirne do Novigrada, je že 8-ič organiziral neumorni entuziast Predrag Živković. Obenem je bila to 60-ta prireditev pod njegovim okriljem. Spričo pomankljivih denarnih sredstev se mu kdaj v organizaciji prikrade manjša napaka, vendar se zaradi njegove odkritosrčnosti, prizadevnosti vse to pozabi.Tako kot vedno, ko tečem, je z menoj ekipa, kot bi bil ne vem kakšna zvezda. Tokrat so bili v načrtu Ivo na kolesu, Aleš in Petra pa v avtu. Pa je Ivo zbolel, sicer ni odpovedal, ampak mogoče še bo. Za vsak slučaj sem poklical Blaža, pa je bil takoj za. Ker sem bil v tednu pred tekmo tudi sam bolehen, oziroma sem se boril z nekim virusom, ni bilo nobene živčnosti. Soboto sem standardno preležal, popolnoma miren. Šele ponoči se je vame prikradlo malo nervoze. Ampak to paše zraven.
Ogrevanje (foto Aleš Zdešar)

V Savudrijo smo prišli pol ure pred startom. Posebnost te tekme je, da se ne začne ob 9:00 kot je po protokolu, ampak po občutku, v vsakem primeru pa pozneje. Preoblečem se v avtu, tudi ogrejem se notri. Imel sem dilemo ali startati v pajkicah ali kratkih hlačah. Kot se izkaže že takoj po startu, sem se pravilno odločil za kratko varianto. Cilj? Brez kalkuliranja teči kot bo šlo.
Pred startom (foto Aleš Zdešar)

Nekaj sto metrov zdržim z vodilnimi, pa potem hitro spustim saj je za mene prehitro. Pa vseeno ostanem nekje vmes, tako da sem do konca srečal ne več kot 6,7 tekačev. Z menoj je od začetka na kolesu Blaž. Malce se loviva, saj sva se vse dogovorila v zadnjem trenutku. Pa ni nobenih težav. Moj načrt za hrano je vsakih 20 minut, enkrat gel ter voda, nato napitek isostar, in tako do konca. Vmes 2 magnezijevi tableti in to je to. Za vsak slučaj imam s sabo še nekaj frutabel, banane, vendar do konca ostanejo v avtu.
Blaž, s svojo novo uro

Aleš, ljubitelj fotografije

8. Ultra promo maraton, Predrag je prevedel v Istra upm (samoprevod)

Najbolj nujne stvari

Prvih nekaj km tečemo po asfaltu, potem pa zavijemo na makadam, ki je potem kar nekaj časa naš spremljevalec. Ker je Predrag pred začetkom poudaril, da potrebujemo pasoš, ga seveda moramo najti. Pa ga ni (nekaj minut nazaj na meji ga je carinik gledal). In Petra kliče Blaža, Blaž sprašuje mene, potem se dogovarja s Petro itd. Ker ga ne najdejo, pred mejo skočim v avto (stoječ, da ne bo diskvalifikacije) in pogledam tja, kjer mora biti. Pa ga ni, zato grem naprej. Zdi se mi, da sploh nismo šli čez mejo. Vprašanja v zvezi s prečkanjem meje, ki so mi polnila glavo zadnje kilometre s tem rešim in naprej je vse odvisno od mene. Takoj po startu me je začelo nekaj tiščati okoli ahilove tetive. Nekaj km sem se spraševal pa ja ne bom spet odstopil, pa to po nekaj minutah teka in druge negativne misli. Ampak od meje dalje je bilo konec vseh težav.
Matej Hribar, legenda Grintovci extrema

Prišli smo na cesto in se počasi vzpenjali do Buj in pozneje do Grožnjana. Tempo je bil kljub neravni progi vseskozi pod 4:50. Računal sem, da če do Grožnjana pridem s tempom pod 5:00, potem sem zadovoljen. Vse je pod kontrolo. Jem, pijem, spregovorim kakšno besedo z Blažem. In uživam, predvsem v klanec. Do Grožnjana, kjer je konec vzponov, prehitim 4 sotrpine. Zavedam se, da je konec z mojim prehitevanjem. Čaka nas dolg makadamski spust v dolino Mirne. Pa tudi to dobro oddelam, se vidi da sem zadnji mesec predvsem navzdol pridno tekal. Ter da ne hodim več na priprave v Zrče.
Vrbetić Adrijano


Čaka me še okoli 15km puščavske doline. Makadama. Na začetku tempo precej dvignem. Kar me privede do prve in zadnje krize, ki pa ni tiste hude narave. Tempo nato spustim, malo poinhaliram in do konca ni težav. Tudi dolina se ne vleče kot se je nekoč. Malo tudi že kalkuliram. Lovim čas pod 4 ure 30 minut. Pa čeprav imam na roki Garmina, se malo zakalkuliram in v bistvu do samega cilja nisem prepričan ali bo šlo po načrtih. Potem pa je v cilju čas po moji uri 4:15:54, po organizatorjevi 4:17 in še nekaj. Popolnoma sem zadovoljen.

Matej (foto Aleš Zdešar)


Franci Jenšterle (foto Aleš Zdešar)
Izvrstna kuhinja po tekmi (foto:Aleš Zdešar)
Zopet sledijo zahvale. Najprej spremljevalcem. Alešu in Blažu, ki sta šla z menoj prostovoljno, pa seveda ženi, ki je take izlete podpisala preden sem izdahnil usodni DA. Ker vse odlično poznam oni pa tudi mene, lahko povem po pravici. Nimam nobenih pripomb, niti najmanjših. Vse sem dobil kar sem potreboval, bili so odlični. Pa seveda še Lojzetu, ki ima stalne preglavice z mojimi muhami. Pa vse potrpežljivo prenaša, svetuje.
Pa da ne bo še konec. Če smo hoteli nazaj v Slovenijo, je bilo potrebno rešiti vprašanje potnega lista. Zopet smo spraznili oba avta, pregledali vse kar se je dalo in to vsak posebej. Nič. Kaj sedaj? Ja nič, gremo poskusiti brez potnega lista. Vsi smo bili polni adrenalina bolj ko smo se bližali meji. Kot da bi bili ne vem kakšni zločinci. Načrt smo imeli, da Aleš prime v roko dva dokumenta, potem pa če nas odkrije, se sam pač delam, da sem šele ugotovil, da ga nimam. Ni bilo prijetno. Hrvaški carinik nas spusti naprej, čaka pa nas še slovenski. Tam je šlo pa bolj na tesno. Aleš mu je že podajal pasoša, pa je potem le naredil tisto značilno carinsko kretnjo. Odlično. Dan se je prelepo končal.




