TK Triron in TRTE so bili organizatorji prvega slovenskega 12 urnega teka v Trbojah. Sam pa prvič kot prostovoljec. Sprva malce skeptičen, na koncu pa se je pokazalo, da sem resnično užival in bom z veseljem še pomagal. Moja vloga je bila oskrba druge ali tretje okrepčevalnice. Glavna organizatorja sta bila Klemen Boštar in Lojze Primožič. Možno, da še kdo, vendar bolj neopazno. Naslednji šef, kateremu sem sam odgovarjal pa je bil Matevž. Z njim sem imel tudi kontakt pred samo tekmo in tudi največ stika med prireditvijo. Sam sem prišel v Trboje uro in pol pred startom. Takoj nato do svoje postaje. Tam me je že čakal postavljen šotor. Ostalo so mi pripeljali. Najbolj intenzivna je bila ta ura do starta. Tukaj bi mi prišel prav pomočnik. Tako pa sem v zadnjih trenutkih postavil vse tako, da je vsaj nekam zgledalo. Voda, elektrika, pijača, hrana, gobice za osvežitev. Vedel sem, da bo največ pijače potrebno prvih nekaj krogov, ko so vsi še nekako na kupu. Takrat je že prišel moj oče, ki mi je potem pomagal do konca. In še potem. Možno, da je še vedno v Trbojah. Na začetku je bila tekačom namenjena voda, coca cola, juice,isostar pa sol, sladkor, piškoti, ter gobice za osvežitev. Po dobri uri so pripeljali še razne slane stvari. Največji problem je bila vročina. Tu bi predlagal tudi edino izboljšavo za naslednje leto. Vsaj tam, kjer je dostop do elektrike, bi lahko imeli hladilnike. Ali vsaj vreče ledu. Na naši postaji smo imeli dostop do vode. Ne tako enostavno ampak do nje smo prišli. In smo menjali vodo v sodu na vsako uro ali še manj. Pa je bila kljub temu topla. Coca colo so vozili hladno. Ampak kaj pomaga, ko je bila temperatura konstantno preko 30 stopinj. Pa ni to nobena pripomba, zgolj mogoče predlog. Niti se ni nihče pritoževal. Na ostalih prireditvah običajno proti koncu zmanjka določenih stvari. Tukaj je bilo vsega čez glavo. Imel sem občutek, da se bo 12 ur vleklo. Pa je minilo kar prehitro. Tekmovalcev je bilo po mojem mnenju okoli 40. Skušal sem oceniti komu paše pogovor, komu ne. Lahko, da sem se pri kom tudi zmotil, ampak ni bilo slabe namere. Vseskozi so na pomoč prihajali tudi prijatelji. Vsak je priskočil za kakšno minuto. Upam, da ne zgrešim koga: Šlibar, Petra, Luka, Zoja, Ivo, Vesna, vsak je pomagal po najboljši moči. Za popestritev nas je od poldneva dalje s kitaro zabaval Lojzetov sin Jan. Resnično se mogoče zdi, da smo cel dan tam samo sedeli. Ampak ni bilo tako. Dela je bilo vseh 12 ur čez glavo. Zato se nam je prikradla tudi kakšna napaka. Pa ne namenoma. Uro pred koncem največja. Ocenil sem, da je zato da je pijača vsaj približno hladna potrebno imeti čim manj kozarcev na pultu. Razen prvo uro smo imeli potem ves dan na mizi vedno 7 kozarcev vode, po 5 kozarcev pa Isostarja, coca cole in juica (seveda zdaj ni potrebno šteti kozarcev na slikah, delali smo v to smer). Ter to sproti menjali. Potem pa že čisto na koncu naenkrat pride na okrepčevalnico 6 tekačev. Vsak vzame dva kozarca vode, coca colo in iso. Za njimi pa še trije. Ker smo vodo tankali za šotorom, prav tako iso, so pač morali počakati nekaj trenutkov. Pa ni bilo nobene hude krvi. Mogoče pozneje, ampak takrat je bilo že prepozno. Na splošno so bili vsi ekstremno prijazni. Vsak je tudi pospravil za sabo, čeprav sem jim vseskozi govoril, naj kar mečejo po tleh. Da bomo že sami pobrali smeti. Enkrat sem naredil tudi krog po trasi. Ciljna arena je bila urejena kot na mnogo večjih tekmah. Tuš, napovedovalec, ob strani boksi za supporterje, pa okrepčevalnica s kavo, rižem, krompirjem… Pa potem številke z imeni, proti koncu kolesar ob najhitrejšem in najhitrejši. Vse sicer malenkosti, ampak skupaj pa to naredi tekmo za odlično. Ker se je teklo 12 ur, so imeli za konec pripravljene pištole na več mestih s katerimi so označili konec tekme. Vsak je imel pri sebi kartonček. Organizator je naredil krog, ter pobral nastopajočega ter kartonček. Da smo delali dobro dokazuje, da se je večina v zadnjem krogu zahvalila za pomoč. Sledil pa je še after, ki je bil v stilu celega dne. Pameten človek potem resno razmisli ali se splača celo leto trenirati, da se potem trudiš 7 ur, nato odstopiš in si razočaran, ko pa je lahko tako lepo brez truda.
Zmagovalka Neža Mravlje
Zmagovalec Marco Bonfiglio
Pomočnik vodje 2. okrepčevalnice
Zoja z mamico
Luka Jagodic
Bratje Jerič
Brenda Carawan
Lisa Magnago
Ivan Cudin
Zdravko Čufar
Pri moških zmagovalec Marco Bonfiglio z neverjetnimi 152.75km (tempo 4:42min/km). Drugi Ivan Cudin 143.34km, tretji Bogdan Robnik 120.13km
Pri ženskah suverena Neža Mravlje z 128.25km (tempo 5:36min/km), druga Nataša Robnik 120.13km, tretja Brenda Carawan 116.54km.
















