6-urni tek Sladki vrh predčasno končan

Pa tokrat ne zaradi poškodbe ali kakšnih drugih dejavnikov, na katere sem valil krivdo v preteklosti (npr. leta 2006 naj bi na neki tekmi v Avstriji ”zašel”). Nimam popolnoma nobenega izgovora zakaj sem odstopil. Nekaj trenutkov prej sem bil še na prvi mali potrebi, potem pa sem samo zavil s proge, in nato počasi odpešačil do cilja. Denes si nekako predstavljam zakaj je prišlo do odstopa, ampak pri sebi vem, da zato, ker sem ”gnil”. Nekaj dni pred tekmo sem bil  brez kakršnikolih občutkov, nobebega strahu nisem čutil, popolnoma otopel sem bil do tega teka. Pripravljenost pa ni taka, da bi 6 ur tekel brez glave. In potem je ta moja glava, brez katere sicer ne morem (in obratno), v prvem trenutku moje slabosti, brez da bi sploh dopustila možnost kakšnega kompromisa, dala znak, in že sem sedel ob cesti. Če pa bi nekaj dni pred tekmo malce delal na tem, pa bi vsekakor tisto majhno krizo prebrodil in odtekel do konca. Ni mi pa bilo športno, da bi do konca hodil, čeprav bi kljub temu prilezel vsaj do 60 kilometrov. Po moji uri sem naredil 47 krogov, vsak je bil dolg 1.03 kilometra. Uradno pa 45. Za enkrat vem kje sem prvič  zgrešil mesto čez katerega je bilo treba iti, za drugič se mi niti ne sanja. Skratka v 4 urah in 10 minutah sem naredil 48,4 kilometra. Po tekmi nisem imel nobene slabe vesti, tudi danes je nimam, želim si samo, da mi to odstopanje ne pride v navado. Ostali naši so nastop končali za nianso bolje kot jaz. Lojze je postavil rekord z 81.7km, prav tako pa tudi Neža z 78,66km, Špela pa je prvič pretekla 46,575 kilometrov (naslednji projekt je spraviti še njenega fanta v klub). Sem pa vseeno, če se danes ozrem nazaj, jel in pil absolutno premalo. Če se ne motim, sem v prvih dveh urah pojedel samo en gel in popil kozarec vode . Potem pa do konca še en gel, eno frutabelo, en iso, ter 2 kozarca vode. Tekel sem vseskozi tempo malce pod 5 ali pa tam okoli 5, kar se mi ne zdi prehitro.

Tekma je organizirana perfektno. Manjkalo nam ni nič, imeli smo tudi podelitev za vse nastopajoče, kar je redkost, vsak je sodeloval  v srečelovu, za pijačo in jedačo je bilo poskrbljeno, tuši so bili na samem prizorišču. Da o gledalcih in tekmovalcih ne govorim. Tekma z dušo.

PS. Medo je za nas skrbel perfektno, tako da tudi on ne more biti grešni kozel. Bom pa tokrat brez.

Špela

DSC_4194

Nataša, druga

DSC_4196

Zajec, drugi

DSC_4202

Neža, Megašport, prva

DSC_4205

DSC_4214

DSC_4233

DSC_4257

DSC_4237

Comments

  1. erzo

    oj!
    čestitke za tek in iskren vpis,vseeno je bil dober trening za Istro,vidim ,da mamo v klubu zbrane najboljše in najperspektivnejše ultraše v državi,čestitke tud njim
    lp eržo

  2. Tone

    Ne sekiraj se. Očitno si res bistveno premalo vnašal. Pišeš, kot da si odstopil po šestem, ne pa po 48. kilometru, ki ga večina med nami vidi samo iz avta…
    Ne vem, jaz sem povsem amaterski dušeslovec, ampak ipak se ti je zgodilo veliko reči (predvsem služba pa NEDOPUSTNA opustitev drugih triatlonskih hobijev), ki definitivno vplivajo na ‘performens’.

    Tone

  3. Pingback: Sladkih 6 – 6 ur teka po Sladkem Vrhu - lukazoja

Comments are closed.