Königstuhl (2336m), Stubennock (2092m)

Sunday , 5, January 2020 Leave a comment

Štirje mladeniči se zložno vzpenjajo po idilični dolinici Rosanintal. Vsi so prvič tukaj, zato zvedavo spoznavajo okolico. Ne čudi, da so ime dolinice prebrali šele doma, ko so se ob kavici vrgli v obsežno študijo današnje smuke. Avto so pustili ob koči Dr. Joseph-Mehrl-Hutte, ki je svoja vrata odprla daljnega leta 1935. Zgodovina govori iz vsake pore na videz zanemarjene koče, ki pa jih takoj prevzame s svojo prijaznostjo. Tako kot cela vasica, katere glavni dohodek je skoraj sigurno turizem, vendar se ga lotevajo na skromen način, in definitivno na način, ki si ga želimo čim več tam, kjer so Facebook in ostali priveski postali smernice našega življenja.

Mladeniči se ne poznajo med seboj, nekateri so se v avtu sploh prvič videli. Zato ne čudi moreča tišina, ki zelo počasi polzi iz avta. Očitno so vsi skromni. Kdo ne pozna nastopačev, ki takoj zavzamejo ves prostor. Dejanja pa slej ko prej pokažejo, da je vse to brez pravne podlage. Medtem pa skromneži ostajajo tiho, le zakaj bi brez potrebe ropotali. Karte se bodo že kasneje postavile na pravo mesto. In čeprav običajno taki ljudje, kot naši mladeniči, nimajo najbolj živahnega začetka, kasneje preživijo ogromno skupnih trenutkov, vedno lepših, medtem pa širokoustneži vedno v novem avtomobilu žanjejo uspehe… dokler  jih ne preberejo.

Na obrazu se jim vidi, da jim položna pot skozi neskončno dolinico ne diši preveč. Navajeni so hitre akcije, mladeniči so pač neučakani. Življenje jih bo sčasoma navadilo na potrpežljivost. Le upajmo, da čim kasneje. Na začetku le ugibajo kje je njihov današnji cilj. Kmalu pa ga zagledajo pred seboj. Stena od tu zgleda neprehodna. Vsaj za njihovo znanje. Toliko pa vedo, da je vrh povsem pohleven z druge strani.

Končno se pot začne vzpenjati. V vetru, pomešanim s kakšno snežinko, v megli pridejo čez najstrmejši del. Srenači počivajo v nahrbtnikih. Sledi še zadnji, sicer položnejši del. Vendar utrujen od neprestanega vetra skoraj leden, zato ta del pametno premagajo s srenači. Da le premorejo nekaj ega, dokažejo na vrhu. Vsi le za trenutek stopijo do križa, modni dodatek na veliko avstrijskih vrhovih, potem pa uidejo v zavetrje. Zakaj jim je bilo treba stopiti na vrh? Odgovora še niso našli.

Vreme jim še vedno ne služi, razgledov ni, mraz pritiska z vseh strani, zatorej ni druge kot da jo hitro podurhajo v dolino. Začetni trši del odsmučajo malenkost previdneje, potem pa se sprostijo in začnejo uživati. Ne smučajo po smeri vzpona. Že prej so ugotovili, da bo smuka skozi gozd odlična. In res je. Čaka jih pršič, seveda že malenkost predelan, ampak naredijo nekaj nepozabnih zavojev.

Spodaj se priključijo poti, po kateri so prišli zjutraj. Zopet so v dolinici Rosanintal. Zavedajo se, da če se bodo vračali po isti poti, jih čaka nekaj mukotrpnih kilometrov. Brez smuke, na nekaterih delih celo z nekaj vzpona. Nekdo predlaga, da gredo še enkrat v klanec, ter tako zopet izkoristijo čari gozda. Hitro gredo kože iz nahrbtnikov. Zjutraj so opazili neko smučino, ki vodi navzgor. Vendar je ne najdejo. Zato vlečejo svojo smučino. Snega je ogromno, kar jim povzroča nekaj težav. Teren je neraven, dolinice so ozke, vzpon je strm, težko se hodi vsaj nekaj metrov brez da bi bilo treba obračati. Končno pridejo do izravnave.

Ne izberejo spust po isti poti, čeprav bi bilo to zadetek v polno. Na koncu doline zagledajo nek vrh. Če pridejo do tam, jih čaka samo še spust do avta. Prečijo pobočja Seenocka in Saureggnocka. Seveda jih vmes čaka nekaj spusta, ki ga opravijo kar s kožami. Zadnje metre vzpona v močnem vetru opravijo vsak po svoje. Povsem poledenel vrh (Stubennock) jim tako kot prejšnji ne dovoli oddiha. Premočno piha.

Strm poledenel začetek je samo nujna uvertura v zopet sanjski del gozda. Tam se zasliši nekaj navdušenih glasov. Očitno so se že ujeli, slikajo se, vpijejo en čez drugega. Simfonija. Kar prehitro so na kolovozu, ki se pne prečno nad tekaškimi stezami, po katerih so se sramežljivo nekaj ur nazaj vzpenjali. Pripeljejo se do avtomobila. Prijazen gostilničar, ki jim ne da možnosti izbire pijače jim dokončno razveže jezike. Kujejo nove načrte, zenice so večje, glasovi so optimistični. In kaj bi si bralec lahko še želel drugega kot da bi kmalu bral nove dogodivščine pogumnih mladeničev.

STRAVA