Falkert (2308m), Klomnock (2331 m)

Sunday , 12, January 2020 Leave a comment

Če si želimo kolikor toliko ugodne smuke, ne gre drugače, kot da se zopet zapeljemo do Avstrije. Ne vem zakaj smo se je do sedaj tako izogibali. Vožnje je malenkost dalj kot do Vršiča. Ostalo pa, ni da bi govoril. Vsakič, ko pridemo v nov kraj, se nam odstre nova platnica. V nedogled vrhov. Sploh letošnji izbranci, vrhovi skupine Nockberge so nekaj neverjetnega. Saj ne rečem, lahko da nas za kakšnim vogalom čaka neljubo presenečenje. Ampak do sedaj smo lahko smučali z vsakega vrha, ki nam je bil v danem trenutku pri srcu.  Edina težava, ki pa ob dobri opremi ne predstavlja ovir, so kopasti vrhovi, ki so na žalost na udaru vetra. In potem so nekateri deli, ki bi bili ob normalnem vremenu povsem enostavni, vsaj letos močno poledeneli. Tako je bil današnji zaključni vzpon na Falkert kljub pozni uri še povsem zmrznjen. Strmina pa tudi ni nedolžna.

Falkertsee

Cilja še nimamo točno določenega, ko prispemo do izhodišča St. Oswald. Tu pa niti centimetra snega. Definitivno bi morali startati peš, zato hitro spremenimo načrt. Gremo v drugo dolino, do jezera Falkertsee (20km). Tukaj je snega vrh glave, pozna se, da smo na 1872 metrih, kar je skoraj 500 metrov višje kot St. Oswald. Mala vasica ob jezeru z družinskim smučiščem, zasnežena kot bi bila iz pravljice, že zadostuje za to, da ob pogledu nanjo zavzdihnem: ”Že zaradi tega se je splačalo priti.”

Logično smo sedaj še bolj brez cilja kot zjutraj, saj sploh nismo računali na to izhodišče. Ker pa v naši ekipi ni nobenega komplikatorja, začnemo s hojo, se bo že kaj odprlo. Skozi samotno dolino se povzpnemo do sedla Falkertscharte. Od tu bi lahko v nekaj minutah dosegli Falkert na desni, kakšno minuto več pa bi porabili za Rodesnock na levi. Ampak potem nam ne bi preostalo drugega kot, da ponovimo vzpon ali pa se že po dobri uri vrnemo domov. Edina logična izbira je spust na drugo stran proti St. Oswaldu. Seveda se zavedamo, da bo potem nekako potrebno priti nazaj. Spust po neskončnem, dokaj strmem pobočju bi bil v boljših pogojih poezija. Saj ni slabo, je pa na nekaterih delih precej spihano, ledeno.

Prismučamo do koč Hundsfeldhutte na višini 1900 metrov. Spust naprej bi bil nesmiseln, kajti od tu je preveč položno. Na desni strani se odpira več vrhov, povsod naklonina podobna. Ne vemo kam, na kateri vrh gremo, cilj je greben, potem pa bomo že prišli nekam. Sneg je boljši, pozna se, da je tu že na delu sonce. Vseeno uporabimo srenače (razen Anžeta, ki jih pač nima, bo pa očitno glede na poznejšo prigodo šel v nakup).

Hundsfeldhutte

Sam imam že nekaj časa težave z bolečinami v podplatu. Skoraj leto dni se prerekava. Danes sva dosegla nov vrhunec. Vsak korak zapeče, noga mi utripa. Še vedno pa hodimo proč od cilja. Razmišljam, da bi se kasneje spustil do St. Oswalda, pa me tam poberejo. Nočem preveč tarnati, dobro vem, da bi si za druge mislil:” Pa kaj če te malo boli, saj je samo podplat.” Vendar ne gre več, kljub temu da ni toplo, potne kaplje tekmujejo katera bo prva na tleh. Uporabim vse svoje veščine preslepitve svojega telesa, pa resnično ne gre več. Malo pod vrhom grebena se uležem, snamem pancer in začnem z razvajanjem razbolelega mesta. Zavedam se, da zgledam patetično. Nič mi ne ustreza. Če gremo nazaj, bom sploh zmogel? Če grem proti St. Oswaldu, pa ne bo snega, koliko časa bom hodil?  Same negativne misli, celo pobočje, ki ga moramo premagati nazaj grede se čudežno postavi navpično. Končno si vse te konotacije vzamejo trenutek oddiha. Na brzino v mešalnik vržem naslednje sestavine: ”Ne smili se sam sebi. V vsakem primeru moraš priti nazaj. Najbolje, da te tisti cm² vrže iz tira,” te še nekaj začimb, ki jih papir ne prenese. Pancer je romal nazaj na nogo. Kasneje sem še dvakrat ponovil postopek.

Piramidast Falkert v ozadju med potjo na Klomnock

V zložnem vzponu smo se počasi bližali vrhu. Zelo počasi. Ker se kar ni hotel prikazati. Nekajkrat smo že mislili, da smo na vrhu, pa se je zadaj prikazalo še nekaj višjega. Končno smo stali pri križu. Klomnock, smo prebrali. Prvič danes smo bili deležni nekaj toplejših minut. Drugače je vseskozi pihal veter. Tukaj pa je bilo resnično prijetno. Zato smo na mizo v miru vrgli variante vrnitve do avta. Prva, ki je hitro padla v vodo, je bila po grebenu nazaj na Falkert. Tukaj ne bi imeli nič smučanja, zato takoj odpade. Ostaneta ali da se po isti poti spustimo, ali pa da smučamo po privlačnem pobočju proti St. Oswaldu. Ter potem razmišljamo kako se bomo vrnili na izhodišče. Tukaj bomo imeli definitivno največ smuke, kar je tudi odločilo.

Razmere so bile že boljše, še vedno pa ne odlične. Podlage so se menjale, od trde do rahlo ojužene, tudi nekaj klože je že bilo. Nismo pa se spustili čisto v dolino, temveč smo spodaj prečili pobočja proti kočama Hundsfeldhutte. Najboljše pogoje smo imeli v tem delu. Boljša izbira bi torej bila prečenje po grebenu, ter potem spust.

Čaka nas še zadnji vzpon. Nazaj na sedlo Falkertscharte. Ta del je najstrmejši, ves dan v senci, utrujen od neprestanega vetra. Čeprav imamo srenače, vsi hodimo previdno. Z vsakim narejenim korakom nas v primeru padca čaka daljša pot do doline. Pozna se tudi tudi že utrujenost in vsi smo še kako srečni, ko zopet stojimo na grebenu. Za zaključek se povzpnemo še na vrh Falkerta. Od koder nas veter hitro prežene.

Klomnock, najvišji levo na grebenu

Za konec izkoristimo še usluge smučišča in z nasmehi do ušes pripeljemo do avta. Ja, smuka ni bila najboljša, komaj povprečna. Ampak drugače pa je bila to tura, ki se je bomo še dolgo spominjali. Vse potrebne prvine je imela, da gre v arhiv tistih klasičnih. 

STRAVA

SNEŽAK