Schilchegg (2040m)

Wednesday , 22, January 2020 Comments Off on Schilchegg (2040m)

Snega pri nas enostavno ni. Niti ne kaže, da bi ga v bližnji prihodnosti lahko zapadlo dovolj za dokaj normalno smuko. Zato smo primorani hoditi v Avstrijo. Pa tudi tam smo zadnje tedne malodane drsali po skali. Na srečo smo letos v ekipo dobili tri nadobudne mladce. Tako nas je sedaj 6 potencialnih turašev. In vsaj trije so/smo potem skoraj vedno na voljo. Seveda tudi Avstrije ne bi bilo, če ne bi bilo Markota, ki je zadnja leta idejni vodja vseh tur. Plus delni sponzor izletov v Avstrijo. Nekaj stroškov mu povrnemo, mislim pa, da ne v celoti. Brez tega njegovega vložka, plus seveda če ne bi bili v avtu vsaj trije, bi bilo resnično predrago (bencin, vinjeta, Karavanke, po možnosti še naslednji tuneli, …). Za nameček pa se je še specializiral za lokalne vremenske razmere. In če sem do sedaj še kdaj podvomil v njegove odločitve, smo mu sedaj podelili koncesijo za izbiro tur za naslednjih 5 let. Ko se nekaj kilometrov pred odcepom za meni ljube Nocke dogovarjamo o izhodišču, stojita nasproti dve ideji, dva bregova. Doktar se takoj umakne iz boja, pravi, da je zadovoljen z malim, da mu je popolnoma vseeno kam gremo. Na voljo imamo Innerkrems, lepo vreme, vendar slabšo smuko. Očitno je, da snega tukaj ni nič padlo-posledično, če je bilo zadnje tedne vse zlizano, bo danes še bolj. Ali pa naprej v FlachauWinkel, kjer nas čaka megla, grdo vreme. Vendar pa vsaj 10 centimetrov novega snega. Za Markota ni dileme. On bo vedno izbral smuko. Zame tudi ni dileme. Meni smuka ni primarna, vedno bom prej izbral vreme, doživetje.

Prve metre odpeljemo v popolni megli. Nič se ne vidi. Zavoji, sicer mehki, ampak enostavno ne veš kaj je gor, kaj je dol. Prostak bi rekel, da ”vozimo po jajcih”. V hipu pa smo ven iz megle. Skoraj prepričan sem, da je vsaj 20 centimetrov novega snega. Zaradi mrazu je sneg popolnoma sipek. Začne se uživanje v vsakem zavoju. Vse je še nezvoženo, iščemo strmine. Saj bi človek težko verjel, ampak tako se praši, da smo čisto beli. Ko pridemo v gozd je še bolje. Mislim, da je temu tako, ker drevo odvrže odvečen sneg in tako je okoli dreves še več snega. Tako, da prav iščemo drevesa. Tam nekje na višini 1700 metrov se priključimo poti in gremo še enkrat nazaj.

Parkirišče je skoraj polno. Nikoli še ni bilo toliko ljudi. Res pa, da še nikoli nismo bili tako pozni. Prejšnje leto sva bila z Markotam prva, vlekla sva smučino, se nekajkrat zgubila in se morala resnično potruditi, da sva prišla do vrha. Obenem pa sva (prav tako v megli) izbrala strmejši, nevarnejši vzpon. Danes pa je smučina potegnjena do vrha. Brez razmišljanja samo hodiš. Pot je speljana povsem drugače, kot je bila najina lani. Bolj varno, z manjšim naklonom. Kljub megli v vsakem trenutku po celi poti vidimo nekaj turnih smučarjev. Včasih tudi cele gruče. Vsake toliko časa se nebo malenkost odpre, pa hitro zopet zapre. Najbolj megleno je bilo na vrhu. Sam sem glede na lansko leto pričakoval vsaj še pol ure hoje, ko sem že stal na vrhu. Do zadnjih nekaj metrov nisem vedel, niti videl kje smo. Prijatelja sta me že čakala. Imel sem težave s psi, zato sem malenkost zaostal. Stare pse sem dal na popravilo, zato sem vzel druge, ter jih dal na 10 cm daljše smuči. Na začetku je šlo, potem pa so povsem obupali. Najprej sem uporabil elastike, ko sem vse potrgal, pa sem pse polepil. Tako je nekako šlo do vrha.

V drugo gremo na Benzegg. Marko je opazil, da se smučina nekje pod vrhom odcepi proti našemu naslednjemu cilju. Nekaj časa hodimo po smučini, ki je potegnjena proti Schilcku, potem pa zavijemo desno. Sam sem zaradi novih težav s psi daleč zadaj. Zaradi megle ju dolgo sploh ne vidim, potem ko ju zagledam, pa se že pripravljata na smuko. V megli sploh ne vidimo Benzegga, šele ko se za trenutek razjasni ga ugledamo. Predaleč. Spust v drugo je podobno kot v prvo fantastika. Zavoljo vremena ne slikamo preveč, saj se nič ne vidi. Uživamo pa na polno. Kaj bi dali, da bi bilo večkrat tako. Že prejšnje leto sva z Markotam rekla, da je bila smuka vrhunec, pa sva smučala samo do ceste, potem pa zavoljo pomanjkanja snega po njej. Tokrat se v sicer ne več odličnih, ampak še vedno zelo dobrih razmerah brez uporabe ceste prismučamo do planine Marbachalm. Sledi še neizogibnih nekaj minut ravnine do avta.