Schilchegg (2040m)

Saturday , 23, February 2019 Leave a comment

Definitivno najboljša smuka od kar sem pred 15-imi leti prvič stopil na turne smuči na Viševniku. Brez najmanjšega dvoma. Večkrat naletimo na določen odsek pršiča, kar je povod, da si do konca sezone govorimo kako je bilo dobro. Danes pa je bil pršič od vrha pa tja do okoli 1200 metrov nadmorske višine, kjer je bila tudi meja do koder je včeraj padal sneg. Torej dobrih 700 višincev vzdihovanja.  Pa kako bi bilo lahko drugače, če bi me Marko poslušal in bi obrnila že nekje na 1600 metrih. V življenju je mnogo preprek, slučajno postavljenih s strani nekoga ali nečesa, in če jih ne preskočimo, nikoli ne zvemo, da je na drugi strani tortica. Ali za nekatere jabolko.

Tu desno navzgor, položnejša cesta je 300 m naprej

Izhodišče je isto kot za Liebeseck, kjer sva bila predlani, zato nama je dostop jasen. Skozi Korensko sedlo proti Salzburgu. Odcep Flachauwinkel in desno nazaj ob avtocesti. Približno 3 km do prve zapornice na desni. Tam je parkirišče, kjer pustiva avto. Zopet sva prva. Kar mi ni niti malo všeč. Zapadlo je 15 centimetrov novega snega. To pomeni, da bova kot prva vlekla smučino. Pa ni problem v tem, ampak to, da bo smučina zasuta, zato bova morala sama najti pravilno smer. Kar pa bo glede na trenutno meglo težko. Oziroma bi bilo vsekakor lažje, če bi za kom hodila. Kot že prej omenjeno, sva tukaj že bila. Z namenom priti na Schilchegg, ampak ker sva bila tudi takrat prva, sva zgrešila odcep in končala na Liebesecku. Marko je potem lani poravnal dolg, tako da mu je vsaj okvirno jasna pot.

Že pred startom naletiva na prvo oviro. Doma sem pozabil nahrbtnik. Najprej globoko zadiham. Nato pa že poskušam najti pametno rešitev. Verjetno ne bova šla nazaj po nahrbtnik. Torej obstajata samo še dve možnosti, ali ga počakam pri avtu ali pa grem s tistim kar imam naprej. Kapo, rokavice in jakno imam. Ter žolno. Zediniva se, da bo to pač dovolj. Ni ravno po normativih, vsaj še lopato in sondo bi moral imeti.

Sprva gre pot položno proti planini Marbachalm. Takoj, ko pred sabo vidiva kočo Vordere Marbachalm zavijeva desno v breg (ob povratku vidim, da se položnejša cesta odcepi še bolj naprej). Višje prideva na cesto, kateri slediva dokler gre. Kmalu pa jo pogoltneta megla in z višino naraščajoč sneg. Zato pač vlečeva smučino po občutku. Včasih prideva na cesto, pa jo zopet izgubiva. Vseskozi na drugi strani močno doni. Ugibava ali so to plazovi, ali pa jih prožijo. V nobenem primeru občutek ni dober.

Ko naju ujame domačin, se začenja jasniti

Pot je vedno bolj strma, vidljivost vedno slabša. Sam izbiram pot, ki vodi karseda blizu dreves. Zaradi varnosti. Vseeno Markotu kmalu predlagam, da obrneva. Pa pravi, da greva še malo naprej med drevesi, potem se pa zopet odločiva. Že čez nekaj minut za sabo ugledava domačina. To pomeni, da bo do konca on vlekel smučino. Tudi megla se začne umikati, in vse je naenkrat drugače. Vendar pa sedaj, ko bolje vidimo, ugotovimo, da naša linija ni najbolj varna. Vendar je že prepozno. Smo v kanalu, pravilno bi bilo desno od njega. Kmalu smo zunaj in do vrha nas loči le še nekaj položnejših metrov.

Sedaj pa za nami že prihaja množica turnih smučarjev. Nekdo se takoj pritoži, kasneje pa še eden, da zakaj smo tako potegnili smučino? Ne vem, če bi znal nemško bi jim seveda odgovoril, da zakaj niso potegnili svoje, če jih je najina motila. Če bi se bolje videlo, bi tudi midva šla drugje.

Kolega, ki je namesto naju potegnil zadnje metre odsmuča prva. Midva takoj za njim, ampak drugje kot on. Terenov je na pretek, vendar je pozneje na vrh prišlo toliko ljudi, da ne vem kako bo jutri. Že od prvega metra slutiva potek današnje tekme. Pršič. Povsod. Vsakih 50m se ustaviva. Da bo čim dlje trajalo. Tako je dobro, da Marko predlaga, da greva še enkrat na vrh. Dobrih 200 višincev. Seveda po isti smučini kot prej, saj druge ni.

Spust je še vedno perfekten. Povsod je dobro, na položnem, tam kjer je strmo, skozi gozd. Rapsodija traja do okoli 1200 metrov nadmorske višine. Tam je bila namreč snežna meja. Pa tudi naprej ni bilo slabo. Nekaj časa peljeva po cesti, nekajkrat prečiva in hitro sva na planini Marbachalm. Čaka naju še ravnina in to je to.

Foto: Marko Meglič