(Pre) malokrat greva z Alešem skupaj na kakšno turo. So pa vse takšne, da jih zlepa ne pozabim. Pa ne vem, čemu bi to pripisal, ali imava ogromno srečo z izbiro dneva in ture, ali se tako ujameva, lahko pa da je vse samo skupek več faktorjev. V bistvu pa sploh ni pomembno kaj pripelje do tega, glavno je da je lepo. In da včasih zaspiš s spominom na lep dogodek. Če sem že ravno zafilozofiral v skupne ture, je mogoče pravi čas, da privrejo na dan: 2x Vrtača, Križ, plezanje na Babo, pa Zelenjak in Palec, postavljanje informacijskih tabel nad Bohinjem, pa plaz v Žabniški krnici in še bi se našle. Vse same legendarne dogodivščine. Brskam in brskam, pa ne najdem slabe.
Na voljo sta nama karti za Vogel, zato se destinacija sama ponudi. Rodica. Nekaj čez 8 uro sva z gondolo na Voglu. Če imava že karti, je v človeški naravi, da izkoristiva še prevoz do Šije. Ni ravno po turnosmučarskem slovarju, ampak danes ni čas še za ta razglabljanja.
Oba sva že bila na Rodici, ampak samo iz Javorj, s tu pa še ne. Nekaj sto metrov se spustiva po smučišču, potem pa je že vidna pot proti Zadnji Suhi, kjer bo najinega smučanja za nekaj časa dovolj. Na današnjo turo sva prišla z zdravniškim potrdilom nesposoben. Aleš ima težave s pljuči, jaz s kolenom. Pozneje ugotoviva, da sva oba hotela odpovedati turo. Pa sva na koncu rekla, bo že nekaj. In res je bilo. In ne samo nekaj. Prve metre spusta opravim, kot bi dal telička na smuči. Vse gre narobe. Zdi se mi, da sem prvič na smučeh. Ugotovim, da je vse skupaj še bolj nevarno za novo poškodbo. Pa se stanje potem vnese, glava začne delati tako, kot pričakujem da bo, in do konca nimam nobenih težav. Več jih ima Aleš s svojimi pljuči. Sam sem pametno dognal, da je to posledica višinske bolezni.
Za vzpon na Rodico imava sedaj dve možnosti. Ena je klasična skozi žleb, druga pa po grebenu Čez Suho. Ker sva skozi žleb že šla, se odločiva za grebensko, vračala pa se bova skozi žleb. Najprej naju čaka široko pobočje, ki se na koncu malenkost strmeje dvigne desno do grebena. Sonce je tu že pokazalo zobe, nič ne bi bilo narobe če bi se takoj tu spustila. Nič ne bi bilo napačno četudi bi se vrnila po isti poti. Smuka bi bila sigurno odlična. Pa se nama potem definitivno ne bo dalo zopet vzpenjati. Sicer malo, ampak vseeno. Hodiva lepo, umirjeno. Sam ogromno slikam. Aleš je doma v fotografiranju, zato vedno izkoristim priložnost, da si zapomnim kakšen nasvet, ki mi ga velikodušno ponudi. Hitro sva na grebenu. Hoja po njem je potem bolj kot ne ravninska, pogledi pa neopisljivi. Ko se dvigneva do vrha Čez Suho, v daljavi zagledava današnji cilj Rodico.
Sledi zopet nekaj spusta, kar na pseh in še zaključni vzpon. Že od daleš se mi zdi, da je pod vrhom prečka poledenela. Pa si rečem, bom že potem razmišljal. Ponavadi je potem prepozno. Ne vem zakaj imam potem dereze, pa tudi srenače, če jih potem ne uporabim. V bistvu sta za padec nevarna samo dva mesta. Izredno previdno grem čez, moram pa priznati, da tam mi pa je zaščumelo okoli centra za paničnost. Aleš je zavoljo zdravstenih težav malenkost zaostal. On, kot izkušen gornik, sname smuči že pred poledenelim delom. Ponosen sem nanj, manj na sebe. Potem pa vidim, da zopet hodi s smučmi. Očitno neka nova tehnika. Na vrhu zvem, da si je zavoljo varnosti snel smuči, ni pa si nadel ne derez in ne cepina. Potem pa je hitro ugotovil, da če že pade, je bolje s smučmi kot v pancerjih. S tem se popolnoma strinjam. Ne pa s tem, sedaj je lahko biti pameten, da nisva oba hodila z derezami. Delamo napake. Nekateri več, spet drugi manj, na žalost pa nekateri nimajo več možnosti delati napake. Zaradi napake.
Sam takoj začnem s spustom. Zebe me. Vseskozi piha veter. Ki poskrbi, da se podlaga ne omehča. Seveda na nekaterih delih čutiva pomlad, ampak večinoma je podlaga trda. Spust z vrha izredno trd. Meni osebno to ustreza, ni pa to tista popolna smuka. Potem po dolini ujameva nekaj zavojev, ki mejijo na perfekcijo. Smuka skozi žleb je prav tako dobra, veter je napihal nekaj centimetrov na trdo podlago. Nato pa že prečiva proti mestu, kjer bo zopet čas za pse.
Narediva konkreten odmor. Leživa. Veter ravno toliko piha, da kljub močnemu soncu ne čutiva toplote. Zato komaj čakava na zadnji vzpon. Slabih 300 višincev naju še loči do smučišča. Še zadnji pogledi na neokrnjeno naravo, nekaj naravoznanstvenih dognanj in civilizacija.
Čaka pa naju še okoli 8 km spusta, sicer večinoma po smučišču, ampak vseeno to uvršča Rodico v sam vrh po presmučanih metrih. Pripeljeva se do gondole. Na nekaj mestih snega zmanjka, vendar se z malce telovadbe še da priti brez snemanja smuč. Pa še to so sama nekatera posamezna mesta, drugje je snega še veliko, predvsem pa je povsem zbit, spodaj celo poledenel. Na koncu vrhunska tura, lep piramidast vrh, tudi sam dostop presežek, skratka komaj čakam, da jo zopet obiščem.