Liebeseck 2303m

Sunday , 22, January 2017 Comments Off on Liebeseck 2303m

  • ”Greš v soboto zgodaj na Schilchegg”? Lp Marko
  • ”Grem.” Lp Edo

In sva bila zmenjena. Čeprav ne vem kje je Schilchegg. Na hitro pogledam višino in težavnost, to pa je tudi vse. Ko Petra večer prej želi izvedeti vsaj približno kam greva, ji resnično ne morem ustreči. 2030 metrov višine, ne vem pa niti v katero smer greva, koliko bo hoje, pa vožnje… Zamenjal sem pse, dobil nove turne pancerje, smučal letos še nisem, zato se izredno veselim. Dostop je popolnoma enostaven. Skozi Korensko sedlo proti Salzburgu. Odcep Flachauwinkel in desno nazaj ob avtocesti. Približno 3 km do prve zapornice na desni. Tam je parkirišče, kjer pustiva avto.

Start pri tej tabli

Z Markom sva prva. Zraven je samo avto ljubljanske registracije, v katerem pa še spijo. Oblečeva se in kreneva skozi gozdiček. Po nekaj metrih zaključiva, da mogoče nisva pravilno parkirala, saj ni nobene oznake za Schilchegg. Zato obrneva. Pri avtu pa se zediniva, če pač nisva prav, bova pa prišla nekam drugam. In greva nazaj. Po opisih sodeč sva na pravi poti. Prve pol ure gre pot skozi dolino (planini Marbachalm in Ursprungalm). Vzpona ni skoraj nobenega, kar nama bo nazaj grede povzročalo preglavice. Sam se ubadam s pancerji. Bolečine so neznosne, zato razmišljam v smer, da sploh ne bom prišel do vrha. Tako daleč sem se vozil, pa bom prej obrnil? Odločim se, da bom ven vzel vložek. Marko, ki ima iste pancerje, me prepričuje, da ni nobenega vložka. Vseeno jih sezujem. Takrat pa Marko ugotovi, da jih nimam prav obute. Čeprav se sliši nemogoče, pa je. Od tedaj lahko začnem uživati. Pokrajina je lepa, ob strani uzreva nekaj slapov. Hišice so zgrajene v enakem slogu. Nikjer žive duše. Midva sva se pa bala, če bova dobila prosto mesto. Mrzlo je. ”V nosu se lepi,” ugotovi Marko in pove, da je to prava zima.

Tja do višine 1500m se zelo počasi vzpenjava (start na 1050m), nato pa začne višina strmeje naraščati. Ta srednji del, ko čakaš, da se ti bo odprl pogled na cilj in okoliške vrhove, je mogoče malce monoton. Končno vidiva cilj pred nama. Na tem mestu obema zastane dih. Pravljica. Narediva nekaj slik, potem pa počasi naprej. Sicer še daleč, ampak že vidiva sedlo od koder je do vrha še nekaj minut. Sam že nekaj časa sumim, da najinega vrha danes ne bova osvojila. Sva že krepko čez 2000 metrov, Schilchegg pa je na 2030 metrih. Povem Marku, ki se niti malo ne obremenjuje s tem. Tukaj je čudovito. Greva do sedla, potem bova pa videla ali bova šla še na bližnji vrh ali ne. Ker sem na sedlu malo pred Markom se odločim v skupnem imenu. Še nekaj minut hodim s smučmi, potem pa ne gre več. Počakam Markota. Smuči pustiva in greva proti vrhu. Na poti je nekaj malo težavnejših mest. Skale so iz drobljivega granita. Sigurno ni granit, saj se ne spoznam na kamenine, je pa definitvno kamenina in to drobljiva. Skupaj stojiva na vrhu, katerega imena še ne veva in se počutiva nadvse imenitno. Razgledi so čudoviti. Vidiva vse, ne veva nič. Sam spoznam samo Grossglockner.

Nadvse previdno stopiva nazaj do smuč. Tam srečava prvo živo bitje, odkar sva zjutraj stopila na prijetnih minus 12 stopinj. V brezhibni nemščini ga vprašam kje sva. Liebeseck. Odlično. Z Markom še vedno ne narediva poštenega odmora. Od kar sva startala, sva na vrhu popila malo vode. Odločiva se, da odsmučava do zasilnega zavetišča na 2000 metrih (Ennskarhutte), tam pa narediva pojedino. Sedaj pa se navzgor že valijo kolone turnih smučarjev. Kot, da bi bilo smučišče zaprto do 12 ure. V Sloveniji ne pomnim, da bi kdaj na kak vrh prišel ne da bi koga srečal. Niti, da bi na poti navzdol srečal toliko ljudi. Mogoče kdaj na Zelenici, pa ne velikokrat.

Kot vedno si že na začetku izbereva smer spusta. Markotu ponudim, da se dobiva spodaj, saj je veliko boljši smučar kot jaz, pa se ne strinja. Zbere si linijo ob gori na drugi strani, ki je v senci. Sam prečim pobočje in zapeljem v tono pršiča. Ki pa je kloža in to z veliko začetnico. Prvi zavoj in že padec. Smučka odpeta. Poklapano se poberem in prečim nazaj. Na s soncem obsijanim pobočjem. Ponekod že zvoženo, vendar pršič. Vriskal bi, če mi ne bi že po tretjem zavoju zmanjkalo moči. Ne gre za klasičen pršič po katerem pljuješ brez da bi se trudil. Zahteva nekaj moči, nama pa je definitivno manjka. 10 zavojev, počitek. Oh ta hvala. V resnici 5 zavojev, včasih trije.

Končno si vzameva čas za počitek. Pa to ne tisti v pravem smislu. Da bi se ulegla. Ne, tistega hitrega. Vsak eno čokoladico, malo vode. Sledi del, ki mojemu kolenu najmanj ustreza. Skozi gozd. Čeprav so razmere take kot malokrat, vseeno upam, da bom čimprej ven. Marko izbira najbolj strme dele, jaz pa čakam da pridem na cesto. Zopet mu predlagam, naj si izbere svojo smer, sam pa grem po lažji. Sedaj se strinja. Dobiva se na spodnji planini. Končno sem na cesti, kjer ni več nevarnosti. Še vedno srečujem trume ljudi. Zopet sva v senci. In pred zadnjim delom, položno potjo skozi dolino. Kjer se malo porivava, pa odpenjava smuči. Skratka na čim lažji in najhitrejši način skušava priti do avta.

Liebeseck

TEHNIKALIJE:

  • vožnja do izhodišča 2 uri
  • vrh Liebeseck 2303 metre
  • 1200 metrov višinkse razlike