Škrbina Prednje Špranje (2138 m)

Wednesday , 27, February 2019 Leave a comment

Zanimivo ime, italijansko Forcella Lavinal dell’Orso, ne predstavlja nobenega vrha, temveč sedlo med Montaževo in Viševo skupino. Domačini ji pravijo tudi medvedova škrbina, nisem pa ugotovil zakaj. Na škrbino se lahko pride iz Zajzere ali iz Jezerske doline, kjer je bilo tudi najino izhodišče.

Ob kamnitem križu parkiramo

Dostop do izhodišča je enostaven. Desno od Rabeljskega jezera proti Nevejskemu sedlu. Po približno 6km je na desni strani kamniti križ, zraven pa parkirišče za okoli 7,8 avtomobilov, če pa gredo na Viško planino moje sodelavke, je prostora za 2 avtomobila. V tem primeru se vrnemo po cesti nazaj, po cca 100 metrih je prostora še za nekaj avtomobilov.

Takoj iz avta stopiva na sneg. Dobri obeti glede na pomladno vreme. Oba z Romanom sva prvič tukaj, teoretično dobro podkovana, prakse pa običajno to ne zanima. Zato sva vesela, ko takoj zagledava cesto, ki vodi do Viške planine. Od tam pa bo cilj že viden. Ker sva prvič na skupni turi, me Roman uvidevno vpraša kakšen tempo naj useka. Sam sem za nekaj povprečnega. Je pa logično, da tisto kar je za mene povprečno, ni nujno tudi za ves ostali svet. Sploh pa ne za Bohinjce. ki so vsi po vrsti iz drugega testa. Torej Roman hodi povprečno, sam pa nadpovprečno. Sploh slikanje mi povzroča preglavice. Vsakič, ko naredim sliko, moram potem delati intervale, da ga ulovim. Pa ni tako hudo, to je bolj pesniško izražanje, da zmedem zanamce, da ko bodo v šoli brali ta zapis, bo tovarišica iz mojih besed ugotovila ljubezen do Julije. Ter da preveč pijem.  Cesta do Viške planine je dolga okoli 3km, dokaj strma. Ter monotona. Gozd, brez razgledov. Ampak potem, ko se pred tabo odpre Viška planina, okoli pa vrhovi, katere ne bi omenjal, predvsem ker jih ne poznam, je vse pozabljeno.

Viška planina

Od tu je jasno vidna nadaljnja pot. Nekaj zmernega vzpenjanja, strm žleb, potem pa samo še dolga prečka do škrbine. Tako je v knjigi. V realnem življenju pa malo dlje. Doma sva prebrala, da je potrebno iz žleba kmalu prečiti v desno in nadaljevati naprej po položnejšem terenu naprej. Pa tega izhoda ne opaziva. Pred nama hodi slovenski par, lahko da naju je to zavedlo. Roman hitro obupa. Pravi, da ga moti preveliko število obračanj na ozkem in strmem terenu. Poskusi brez smuči. Pa se preveč ugreza, zato gre nazaj na smuči. Vendar mu še vedno ne diši. Povpraša me, če se da prečiti v desno? Sam sem precej nad njim, zato imam pregled nad igro. Seveda lahko, sam pa bi se moral spustiti tistih 10 metrov. Pa mi s psi ne diši, zato nadaljujem naprej. Ustavim se pri rojakih. Povesta, da nista vedela za izstop v desno, torej nam ne preostane drugega kot da se skupaj potrudimo do izstopa iz grape. Čeprav nekajkrat kaže, da se bo položilo, pa se ne. Na koncu imam dovolj razmišljanja ali mi bo zneslo ali ne. Snamem smuči in peš naprej. Na vrhu me že čaka Roman. Rabim nekaj počitka.

Od vrha naju loči samo še prečka. Zgleda dolga, ampak ni tako. Ambient je podoben tistem pod Kriško steno, le da je tu strmeje. Za vsak slučaj si nadeneva srenače. Pogled skozi škrbino je veličasten.

Počasi se pripraviva na smuko. Prvi položnejši del je še trd, ampak ne preveč. Ko prideva iz sence, pa je sneg že omehčan. Ravno prav. Tako je smuka skozi žleb najboljša. Vendar sva kar prehitro zunaj. Do Viške planine naletiva na več vrst snega, od južnega, do trdega, celo nekaj klože je. Na planini si vzameva nekaj časa za malico.

Za konec pa še cesta. Ki v nobenem primeru ne more ponuditi vrhunske smuke, sploh pa ne  danes, sredi poletja. Kljub temu pa se da lepo peljati. Enkrat morava sneti smuči, nekajkrat malo prestopiti in že sva pri avtu. Odlična tura, sploh razgledi so poglavje zase. Pogoji za smuko tudi niso bili slabi, ampak po sobotnem Schilchggu so se normativi izredno dvignili.