Vrh Strmali-Rumeni spodmol pod Montažem (2445m)

Monday , 4, March 2019 Comments Off on Vrh Strmali-Rumeni spodmol pod Montažem (2445m)

Letošnja turna sezona gre nezadržno h koncu, zato je današnja tura že ena iz razreda poslovilna. Potem ko sem nekaj dni nazaj smučal le kak kilometer stran in seveda presmučal do avta, pa je bila danes le streljaj proč že potrebna hoja. Pa tudi višje zaloga snega kopni. Ampak dokler se bo dalo, bomo pač vztrajali. Marko je bil slab teden na višinskih pripravah, zato je prvi prosti dan hotel izkoristiti za preverjanje forme. Isto velja za Uroša, le da je imel on prisilen odmor zaradi bolniške odsotnosti. Glede na naše smučarsko znanje je izbira tur logično vsak dan manjša. Izbirali smo med Vajnežem in Pecolom. Pozorno berite do konca in z malce detektivske žilice se vam morda posreči ugotoviti današnji izbor.

Začetni metri s smučmi na nahrbtnikih

Dokaj pozno za nas, šele okoli 8 ure startamo z Nevejskega sedla. Začetni del je povsem kopen, zato pričnemo s smučmi na nahrbtnikih. Nekaj ovinkov in že stojimo na smučeh. Še enkrat jih potem snamemo, nato pa do vrha ni več težav. Bo pa vsak dan treba smuči nesti kak meter več. Oziroma, večji problem vidim v tem, da bodo ovinki, ki so bolj izpostavljeni soncu kopni. In to je lahko tudi po pol ure hoje, kar zna biti izredno neprijetno.

Uroš, Marko in jaz smo pisana druščina, zbrana iz treh bivših republik, z zelo čudnim načinom turnega smučanja. Skupaj smučamo recimo 5 let in ne pomnim ture, ko bi skupaj startali, ter se skupaj vrnili, brez da bi vmes izgubili kakega člana. Ni ravno po predpisih, ampak očitno nam tako paše, drugače ne bi več skupaj hodili. Odvisno od razpoloženja, forme, trenutnega navdiha gre vedno kdo naprej ali zaostane. Kar se tiče smučanja, pa je Marko kot produkt tržiške šole razred zase v našem okrožju. In spričo tega smuča zahtevnejše linije. To pomeni, da nikoli ne veš izza katerega ovinka bo priletel. In tako se velikokrat srečamo šele na vrhu ter potem pri avtu. Tokrat sva bila izključna krivca za današnjo izolacijo Markota midva z Urošem. Že na poti na Pecol se je Marko preoblačil ali nekaj podobnega, z Urošem pa sva odšla naprej. Potem sva pa malo pred planino odvila v gozd, Marko pa še na vidni razdalji za nama. Vmes sva se premislila. Sam sem tod že hodil in zdelo se mi je, da gre pot drugam. Zato sva zavila nazaj na cesto, Marko pa je bil že predaleč v gozdu, ko sva ugotovila, da bi bilo vseeno bolje, da bi šla tam tudi midva. Odločiva se, da greva pač naprej po cesti, nato pa se bomo že srečali nekje na poti.

Na planini nekaj časa čakava, gledava kje se bo prikazal Marko. Pa nič. Večina gornikov gre po prečnici nad planino. Telefoni logično ne lovijo, zato greva pač naprej, se bomo že nekje srečali. Iščeva prehode. Visoko pred nama že vidiva prve vzepnjajoče. Glede na hojo določiva, da je prvi izmed njih Marko. Vendar ni. Končno se prikaže. Nobene hude krvi. Do vrha sledi še kar nekaj vzpona. Čeprav vse skupaj zgleda blizu.

Vrh Strmali je v bistvu samo sedlo med Montažem in Zabušem, ter pozneje Curtissonsom (Klavni noži). Je pa izredno priljuben cilj turnih smučarjev. Danes, vsaj ko smo mi tukaj, ni nikjer drugje videti nobenega gornika. Mi smo imeli v planu tudi Škrbino nad Cjajnerco. Pa je premalo snega, kot tudi na Curtissonsu.

Nad sedlom Vrh Strmali se dviguje še Rumeni spodmol pod Montažem. Zahvala za poimenovanje gre žal preminuli turni legendi Igorju Zlodeju. Zgleda lepo smučljivo. Uroš predlaga, da odsmučamo od tam. Takoj sem za, Marko pa se odloči, da naju spodaj počaka. Do vrha vodi neizrazit greben, seveda kopen. Zato greva naprej peš. Od spodaj je izgledalo blizu, položno, lahko. Hitro pa se dvigne pokonci, pod nogami se vse drobi. Uroš, ki je imel še pse na smučah, gre logično nazaj na smuči, sam pa sopiham peš proti vrhu. Že kmalu začnem iskati prostor, kjer si bom lahko brez stresa nadel smuči. Pa ga ne najdem. Vse izgleda ravno nekaj metrov naprej, ko pa pridem do tam, pa je še bolj strmo. Končno najdem neko skalo, Uroš pa eno pod mano. Ni prijetno. Kako nebogljena zgledava. Nisem še osvojil prvino snemanja smuči, pa zapenjanja pancerjev. Tudi Urošu ni prijetno, ampak to zvem kasneje. Tedaj pač, takšni smo, ali pa samo jaz, niti pomislim ne na njega. Potem je pa treba vstati na tisti skali, previdno, pa si nadeti nahrbtnik, ter finale, vpenjanje smuči. Najprej sem si vpel levo. Nikoli ne vem katero je potrebno prvo, ampak mislim, da bi moral prvo desno. Potem, ko imam levo vpeto, se mi desna spodmakne. Vseskozi moram gledati da mi jo ne odnese dol do Pecola. Poskusim z obratom na tisti ozki skali, da bi imel vpeto smučko spodaj. Pa ne bo šlo. Vedno bolj se tresem. Še enkrat postavim smučko na skalo ( na snegu ne upam, prestrmo, pretrdo). Pancer previdno postavim, ves tresoč, in zapnem. Uf, sedaj pa uživanje. Smučanje mi nikoli ne predstavlja problem. Največ težav in strahu imam s hojo na smučeh na strmih delih, ter že omenjeno vpenjanje.

Vrh Strmali, greben do Rumenega spodmola pod Montažem
Uroš in njegova skala

Smučanje pa poezija. Gnilec vrhunske kvalitete. Do začetka planine res prvovrstna smuka. Tam se dobimo z Markotom. Po planini je potrebno najti nekaj prehodov. Še vedno dobra smuka, ne vem pa kako bo čez nekaj dni.

MARKO, SE OPRAVIČUJEVA

Tudi po cesti je potem dobro. Za razliko od ceste na Viško planino je ta širša, vožnja udobnejša. Samo zadnjih recimo 300 metrov pa ne gre več na smučeh.

Za konec pa, zopet smo naredili nekaj napak. Lahko pa se izlušči tudi izredno pozitivno stvar. Čez celo turo smo držali pravilno varnostno razdaljo.